Pozdravljeni,
ne vem, če je tole pod pravo rubriko, morda bi bilj spadalo k anksioznosti, morda niti ni važno. Zelo bom vesela, če mi lahko kdo odgovori, ki ima kaj izkušenj s stanjem, ki ga bom opisala.
Poskusila bom čim bolj na kratko, kolikor v tem primeru lahko. Naj opozorim, da je moj primer morda za marsikoga naravnost smešen, ampak ko sem iskala pomoč pri eni psihologinji, mi je povedala, da ima vsaj še en podoben primer. Poleg tega imam upanje, da je to forum, kjer bi lahko dobila največ razumevanja.
Najprej naj omenim, da imam diagnozo anksioznosti, depresije in tudi znakov morebitne rahle psihoze že dlje časa. Prva epizoda depresije se mi je pojavila že 15 let nazaj. Ampak vsakič je malo drugače. Tokrat je težava zelo specifična in bolj kot na depresijo, sumim, da kaže na psihozo. Seveda se vsega zavedam. Nimam pa kakšnih prividov ali prisluhov, samo močno spremenjeno zaznavanje okolice, družine, predvsem partnerja, čustvovanje, mišljenje, želje - vse je obrnjeno na glavo. Najhujša je pa otopelost.
Kako se je tokrat začelo.. Pred pol leta si je moj mož nič hudega sluteč s programom FaceApp na FB dal postarati obraz in od takrat živim v nekakšnem šoku. Na sliki je bil zelo podoben njegovemu očetu, ki milo rečeno ni bil ravno prijeten človek. Pravzaprav precej neugoden in težek karakter, na pogled odbijajoč, z ogromnimi podočnjaki in res grdim pogledom. Po vedenju sodeč je imel vse znake narcisoidne osebnostne motnje, ob pamet je spravljal celo družino. Tudi na pogled se je dalo z mimike njegovega obraza razbrati, da ima v sebi veliko težke in negativne energije. Nismo se veliko družili, nas je pa nekaj let precej manipuliral in izsiljeval vse mogoče. Je pa ta moj tast sicer lani jeseni umrl, ampak kot zgleda, nas "preganja" še iz groba. Vseeno moj odziv na sliko ni bil normalen, tega se zavedam. Opis občutkov v tistem trenutku: najprej sem občutila grozo, strah in kot da me je dobesedno odneslo, čustveno sem otopela, odpovedala, kar prebledela sem (mož je to seveda takoj opazil). Ne vem, ali je možno, da je del moje duše dejansko nekam odneslo? V glavnem, od moža sem se nehote popolnoma ohladila, otopela in po pol leta to ne mine, ne morem sprejeti, da bo vizualno podoben očetu. Prav vidim se, kako se bom čez 20 let zbudila ob "prikazni". Kot da si ne morem dopovedati, da sta to dve osebi, da ne gre za istega človeka in da z leti ne bom opazila, ker se človek ne spremeni čez noč. Enostavno občutki butajo iz mene, da je groza. Predstavljam si, da so ti občutki v meni od nekdaj, morda zaradi kakšne travme iz otroštva, morda celo v genih, celični spomin itd.
Brala sem o psihozi in predstavljam si, da je ta stresni dogodek v meni sprožil en odziv možganov, ko sem se dobesedno zataknila zdaj v to idejo in ne morem ven, kot začaran krog.
Vem, da to ni normalno in iščem tudi pomoč. Psihiatrinjo imam šele aprila, prej ni šlo dobiti termina.
Zadnjič sem se opogumila in ponovno vstavila moževo sliko v ta program, da bi se poskusila soočiti s tem strahom, pa me je samo močno stisnilo v prsnem košu in spet sem začutila en sam odpor. Enostavno ne prenesem, da bo moj mož podoben svojemu očetu, to me preganja v obliki vsiljivih misli, kot neka paranoja. Pri zdravi pameti me prej nikoli ni na taki način motilo, kakšne starše ima mož, dokler je on ok. Naj omenim, da je zelo dober človek, tako mož kot oče najinemu otroku. Mož dela ne sebi, je čustveno zelo zrel, nič ne sili vame, mi stoji ob strani in nudi vso možno varnost, kar lahko. Tukaj gre izključno za moje "blodnje" in nerelano dojemanje njega kot človeka.
Če ne bom nekako opravila s temi občutki, bom morala stran, saj se moža včasih niti dotakniti ne morem. Da ne govorim o intimnih odnosih, kjer nikoli nisva imela težav, mož me je vedno zelo privlačil, tudi fizično. Sicer sem mu razložila, kaj se mi dogaja in je zelo razumevajoč, pa vseeno vem, da to v nedogled ne bo šlo.
Ne vem več, kaj lahko naredim, kako je to povezano s čemerkoli? Ima to kaj opraviti s kakšnim strahom pred staranjem in smrtjo, ali kakšno nezavedno zamero do koga iz moje družine? Ker enostavno ne najdem vzroka, občutki so pa grozljivo močni. Posebno ponoči in zjutraj, ko je podzavest močnejša. Zares čutim težko stisko, vsak dan se borim. Bojim se, da mi zdravila kaj dosti ne bodo pomagala. Ko me je pred par leti obsedel en tak podoben strah, sem imela antipsihotike in AD-je, pa nekako ni najbolj pomagalo. Na koncu je izzvenelo samo. Od takrat sem imela mir ene dve leti, sem pa brez zdravil trenutno. Samo šentjanževko jemljem, da me ne bi pahnilo še v kako depresijo. Ker fizično trenutno normalno funkcioniram, delam vse bp.
Hvala za kakršenkoli odgovor!