Živjo
Ne vem čisto točno kaj je bil takrat glavni krivec.
Večkrat se dogaja, da, ko se s tesnobo, paniko, depresijo,... srečamo prvič, nevemmo kaj je razlog za to. Tudi sama dolgo časa nisem verjela, da je kriva psiha, ker pač se mi ni zdelo, da sem se kdaj tako zelo sekirala. No ko sem začela raziskovat in razmišljat o občutkih, rekacijah, ki sem jih doživljala čase nazaj sem ugotovila, da se je vse kopičilo, čeprav nisem opazila. Prišel je dan, ko se sploh ni nič posebnega dogajalo.. dovolj je bil samo en napačen drežljaj in kapa je bila polna - udarilo je ven z vso močjo.
Potem je bil "mir" vse do lanskega leta, ko sem v 24. tednu izgubila otroka. Po tem sem dobila hude panične napade in ves čas sem bila tesnobna.
To je ogromen šok. Skoraj čudno bi bilo, da bi to izkušnjo doživela povsem brez posebnosti. Si mogoče v tem času čustva zadrževala v sebi? Si se skom odkrito pogovorila o dogodku? Če je kaj ostalo ''skrito'' in so se čustva nabirala (predvsem za jezo pravijo, da je tista, ki na d olgi rok sproža tesnobo) je bil najbrzž to eden od vzrokov. In pa seveda dogodek sam, hormoni itd.
a še vseeno dovolj da sem bila čisto iz sebe).
Slaba izkušnja, ki si jo doživela prej sigurno vpliva na to, da nisi sigurna, mogoče nisi prepričana vase, se bojiš kaj bo, kako bo, kaj če bo.... kako boš zmogla. Verjamem, da vse kar si omenila, da se ti dogaja (krvavitev, bolečine) je od tega, ker si pod stresom in tesnoba. Kako ne biti .. težko je narediti črto in reči, ''od zdaj naprej pa nebom več tesnoba, nebom se več sekirala'' ... ker tako ne gre.
Delaj korak po korak, verjamem, da je težko. Kakor pa je tudi mina rekla, ne pozabi nase, vzami si čas zase.. pojdi sama ven, sama na sprehod, privošči si kopel, ali pa samo leži v tišini in razmišljaj pozitivno.
Svetujem ti tudi psihoterapijo .. in čimveč, čimveč pogovora o tvojih občutkih, ne drži jih v sebi, nisi sama v tem