Nimam niti enega prijatelja in ne morem več

[Chantry]

Pozdravljeni. To je moj prvi zapis na tem forumu. Nevem kaj pričakovati. Baje da je ta skupnost zelo prijazna.

Star sem 18 let in nimam niti enega prijatelja. Niti enega. Punce pa itak ne. Verjetno jo tudi nikoli ne bom imel ker sem navadna zguba. Noben doma ne ve za moje težave. Nobenemu nisem povedal da sem depresiven in da sem na robu. Počutim se ničvrednega. Zelo. Rad bi krivil svet ali karkoi karkoli damo da rečem “to je krivo za moje težave” ali pa karkoli. Ampak kakorkoli obrneš jaz sem težava. Jaz sem kriv za vse. Popolnoma sem nesposoben. Utrujen sem od vsega tega. Vem da bi rabil strokovno pomoč...ampak živimo v Sloveniji. Ki je super država mimogrede hvalabogu da sem se tukaj rodil. Ampak mentaliteta ljudi je zastarela. Na enem drugem forumu sem napisal kako se počutim. Človek bi pričakoval da boš dobil neke spodbude in tople besede. Dobiš pa ravno obratno. “Razvajen si” “len smrkavec si enim je težje” “nimaš bit za kaj depresiven” itd. To vse pove o naši družbi. Tako zastarelo mišljenje je prisotno da me je dejansko sram. Ja sorry da sem tak. NE MOREM POMAGAT. A MISLITE DA TO HOČEM? Ne...ne nočem tega. Hočem bit srečen, hočem imeti socialno življenje, samo normalen hočem biti. In to je to. Samo to. Upam da mi uspe, upam da spoznam punco in da bo to čez nekak časa za mano. Nimam pa velikih pričakovanj...hvala če ste prebrali mojo nakladanje in kaj čutim. Pomaga ko lahko daš to iz sebe sploh ljudem ki so v podobnem položaju in te razumejo. Bom bil reden uporabnik tega foruma in ja...se slišimo kmalu.

[Aslan]

Chantry dobrodošel na naš forum.
Res je težko, ko si v stiski kot jo opisuješ.
Počutiti se sam, biti sam, občutek ničvrednosti ipd...
Moje sočutje. 

Upam, da na našem forumu najdeš kakšnega sogovornika
ali da boš lahko z nami podelil svoje stiske.

En korak v smeri razsikovanja sebe in občutka sebe,
lahko narediš tudi s pomočjo kakšne knjige,
kjer se odpirajo teme, ki bi ti znale pomagati:

Čutim, torej sem (Izidor Gašperlin)
Rojeni za zmago (James in Jongevard)

 

[ThinkPink]

Verjamem, da ni lahko. Si v stiski in nimaš nikogar, ki bi se mu lahko zaupal. Želiš si prijateljstva, druženja, punce...še kako normalno za 18 letnika.

Vedi, da za to, da si osamljen ni kriv svet, še najmanj pa ne ti. Nisi zguba, nisi ničvreden, nisi razvajen, nisi len. To je dejstvo, ki ga moraš sprejeti in ponotranjiti. Da se sam opisuješ kot zgubo in ničvredneža, izhaja iz tvojega otroštva. Razmisli o tem, kdo ti je dajal vedeti, da si slab? Pred kom si se moral dokazovati? Zakaj meniš, da si zguba? Česar nisi dosegel, pa bi moral? Glede na to, da starši ne vedo o tvoji stiski, sklepam, da nimaš najboljših razmer, da bi te razumeli?

V prvi vrsti bi potreboval pogovor s kakšnim psihologom, psihoterapevtom, da najdeta izvor tega počutja. Mogoče, kakšno skupinsko terapijo, ki je brezplačna? Tudi tam bodo ljudje z istimi težavami, morda najdeš koga za pogovor med njimi?

Prijetno dene tudi gibanje v naravi: pojdi v gozd, na sprehod, včlani se v kakšen rekreativni skupinski šport...

Kaj se tiče punce - si že slišal za spletne zmenkarije? Mnogi se spoznajo tako...Mogoče pa je kje kakšna osamljena dušica, ki si želi ljubezni, tako kot ti?

Javi se še kaj in vse dobro 

[BenHur]

Večina takšnih (in podobnih) težav izhaja prav iz nepovezanosti z okoljem. Človek je pač takšno bitje, da brez nege in pozornosti (ob rojstvu) sploh ne preživi. Pristen človeški stik je tako njegova temeljna potreba in kadar so te vezi pretrgane, nastanejo težave (ki jih vsak potem rešuje v skladu s svojo naravo, nekateri tudi z brezobzirnostjo ter povzpetništvom, kar na površini deluje celo kot samozavestno ravnanje).

Tudi internet kot okno v svet, ponuja le navidezno rešitev saj odnosi, ki jih gradimo preko spleta, niso in ne morejo biti pristni. Jaz ti tako svetujem, da najprej spremeniš svoj odnos do sebe. Začni se ceniti in si reci: ok, realnost ni ravno obetavna, toda jaz bom jo spremenil! Obrnil bom reči na bolje, ker zmorem in si zaslužim!

Seveda se vseh zablod ne da odpraviti čez noč, toda trud in delo, vedno obrodita sadove!!!

[gogi]

Hmmm, tkole bom rekla. Za večino stvari, ki se nam dogajajo v življenju, smo krivi sami, nikakor pa ne za vse.
Za to ker si otožen, se počutiš ničvrednega, pa sploh nisi sam kriv.
Ponavadi nam te občutke nekdo vbije v glavo skozi naše življenje in drugače nato niti ne znamo razmišljati o sebi. Resnica pa je, da je vsak človek nečesa vreden, vsak ima nekaj za kar je vreden in prepričana sem da je tako tudi s tabo.
Ne upaš deliti težav s starši. Si poskusil, ali si bil vedno odbit da je vse le v tvoji glavi?
Kot si že sam povedal, potrebuješ zdravljenje, torej pomoč. Težko gre človek sam skozi obdobja stiske veš.
Pogovori se sam s seboj, kaj bi bilo zate najbolje, kaj bi želel, razmišljaj v naravi, na svežem zraku, ne zapiraj se v stanovanje, nadihaj se in daj možganom kisika.
Jz ti želim vse dobro. 

[avgust2005]

Pozdravljeni. To je moj prvi zapis na tem forumu. Nevem kaj pričakovati. Baje da je ta skupnost zelo prijazna.

Star sem 18 let in nimam niti enega prijatelja. Niti enega. Punce pa itak ne. Verjetno jo tudi nikoli ne bom imel ker sem navadna zguba. Noben doma ne ve za moje težave. Nobenemu nisem povedal da sem depresiven in da sem na robu. Počutim se ničvrednega. Zelo. Rad bi krivil svet ali karkoi karkoli damo da rečem “to je krivo za moje težave” ali pa karkoli. Ampak kakorkoli obrneš jaz sem težava. Jaz sem kriv za vse. Popolnoma sem nesposoben. Utrujen sem od vsega tega. Vem da bi rabil strokovno pomoč...ampak živimo v Sloveniji. Ki je super država mimogrede hvalabogu da sem se tukaj rodil. Ampak mentaliteta ljudi je zastarela. Na enem drugem forumu sem napisal kako se počutim. Človek bi pričakoval da boš dobil neke spodbude in tople besede. Dobiš pa ravno obratno. “Razvajen si” “len smrkavec si enim je težje” “nimaš bit za kaj depresiven” itd. To vse pove o naši družbi. Tako zastarelo mišljenje je prisotno da me je dejansko sram. Ja sorry da sem tak. NE MOREM POMAGAT. A MISLITE DA TO HOČEM? Ne...ne nočem tega. Hočem bit srečen, hočem imeti socialno življenje, samo normalen hočem biti. In to je to. Samo to. Upam da mi uspe, upam da spoznam punco in da bo to čez nekak časa za mano. Nimam pa velikih pričakovanj...hvala če ste prebrali mojo nakladanje in kaj čutim. Pomaga ko lahko daš to iz sebe sploh ljudem ki so v podobnem položaju in te razumejo. Bom bil reden uporabnik tega foruma in ja...se slišimo kmalu.

Chantry, mene ima# za prijatelja! Čeprav sem star 47 let sem lahko tvoj prijatelj.

Me je kar malo ganilo tvoje pisanje... se tudi sam najdem v njem. Nobeden ne ve kak#ne dileme, vpra#anja se odvijajo v moji glavi. Na zunaj sem dokaj trden, "pameten", mogoče tudi malo zopern za koga, v bistvu sem pa mehka, negotova du#a, kar pa nihče ne ve.

Bom tvoj prijatelj, če le] eli#.

Saj bo bi# videl!

Lp!


A.

[Poni]

Dragi Chantry

To, kar si napisal, ni nikako nakladenje. Vse je je zelo resnično. In ti sam tak kot si, si v resnici zelo resničen in zelo dragocen. Natanko tak kot si. Tu na forumu boš našel veliko sorodnih tuš. Ja, tudi jaz sem tak, čeprav tega ne znam prav dobro definirat z besedami. Jaz pač rečem, da sem "trčen". A beseda je pač samo beseda.
     Hm, kaj bi še napisal? Prijateljev tudi jaz nimam. En..... Se pravi moj najboljši prijatelj..... tudi edini..... Že nekaj let ne govori z mano. Moj drugi najboljši, me povabi na obisk samo vsake kvatre enkrat..... Ah, zdaj pa jaz preveč nakladam. Bom kar nehal.
     Skratka, Chantrym dobrodošel med "počenčki", kot imenujemo sami sebe.

                         Poni

P.s.:
Skoraj bi pozabil. A prav danes je bil na TV dokumentarec o izgubljanju stika z naravo in zdravilno moč narave itd. Nekaj tega je omenil že eden pred menoj. A to je tako resnično. Ko sem v gozdu, ko se dotikam drevesa.....  Resničnega drevesa..... Ko sem sam v gozdu, z drevesi....... Ja, tako nekako. Ne znam opisati z besedami. Morda pa je tole samo kup traparij. Ampak meni se pa zdi tako resnično. Saj tam v gozdu sem še najbolj resničen.
     No, tole sem hotel napisati kot nadgradnjo mimobežne pripombe enega pred menoj.

[AnjaSanja]

Chantry je pisal leta 2018 Zatem pa nič več.

Ampak lepo, da sta se oglasila. Včasih smo tako zelo na tleh in obupujemo nad sabo, okolico...zase opažam, da sem se z leti bolj zapirala, težje zaupala in posledično sedaj pri 31 letih...imam znance in znanke, kakšno kolegico, par kolegov in eno prijateljico....Ki pa ima tudi svoje težave in ji ne želim utrujat. Se pa druživa, enkrat ona potoži, drugič jaz, tretjič pa iščeva pozitivizem in šetama pse in kako so oh in sploh super.

Stik z naravo, ja...In najraje grem sama, ker ne maram da mi nekdo čeblja takrat ali brska po telefonu in kaže nek posnetek.  Hočem samo dihati, opazovati in čutiti.

[Tomaz92]

chantry
to kar si napisal je kod da bi opisoval moje tezave tako da te cisto zastopim kako se počutiš.jaz imam se strah izražanja svojega mnenja zato tudi neupam do zdravnika da me ne bi čudno gledal...sem pa tudi sam brez prijateljev,punce,sorodnikov in najpomembnejše ni človeka ki bi mu lahko zaupal tezave....za vsakim dezjem posije sonce pa bo tudi nam probaj ostati pozitiven.

[Nives]

Po mojem nikoli ni prepozno obrniti plosco. Vcasih je treba skidati nekaj gnoja stare bolecine.. S psihoterapevtom si pomagati ozavestiti, kako sam sebe bojkotiras. In zaceti z novimi vzorci in nacini, graditi pot ven, v svetlobo.
Zivljenje ni ne crno ne belo, ampak tocno taksno kot ga vsak vidi. Njegov velik namen je ucenje in samopreseganje. Deluje pa tako, da podpira tisto, cemur verjames in pomaga bolj tistim, ki si zelijo pomagati.

[Poni]

Jaz tudi nimam nobenega prijatelja. No ja, enega, ki pa stanuje na drugem koncu mesta in me povabi na obisk samo vsakih nekaj mesecev.

Sem sam, popolnoma sam, pa čeprav živim z mamco, ki je 24 kur na dan v pojstli. Totalna nepremičnina, za v rubriko nepremičnine v oglasniku na primer.

Pogovarjam se sam s sabo zaprt v svoji sobi. Tako nekako.

[Aslan]

Poni kaj pa virualni klepeti, internetna komunikacija?
Taki cajti so - se vidimo in slišimo on-line, čeprav smo vsak doma.
Bolje nekaj kot nič, tudi službe smo temu prilagodili.
Potrudi se zase, poišči klepetalce zase...svet je potem takoj lepši.
Ali pa se greš kakšne internet igre, ki se jih gre več oseb ... kolikor vem so to luštne družbe.