Živjo,
Tudi sam se končno opogumljam in pišem, čeprav se s svojimi težavami spopadam že lep čas.
Se že vnaprej opravičujem za verjetno zelo dolg post, saj imam namen ta trenutni navdih izkoristiti, da iz sebe spravim čim več.
Star sem 28 let, brezposeln, brez pravih prihodkov in vedno bolj obupan, ter naveličan nad (tovrstnim) življenjem.
Moji glavni zdravstveni težavi sta socialna fobija in pa depresija. Slednja se je po vsej verjetnosti pojavila ob prisotnosti prve, sta pa obe zelo trdovratni in mi pošteno otežujeta/onemogočata normalno življenje.
Socialna fobija se je pri meni pojavljala že odkar se spomnim (čeprav sem za to diagnozo izvedel šele pred parimi leti). Moji najstarejši spomini, ki segajo še v predšolske dneve, so bili nemalokrat polni strahu in občutkov tesnobe, najpogosteje v povezavi z drugimi ljudmi.
Večino osnovnošolskih dni sem preživel v nekakšnem krču; Strah prisoten že večer prej, zjutraj vstajanje s cmokom v grlu in potem neprostovoljni skok med prisilne interakcije z vrstniki in učitelji. Objektivno gledano, moja osnovnošolska izkušnja ni bila tako grozna. Nikoli nisem bil zares žrtev hujšega ustrahovanja ali nasilja (delno verjetno tudi zaradi lastnega preventivnega vedenja in nevpadljivosti v družbi), se mi je pa vseeno vsak manjši incident ( stroga beseda učitelja, izzivanje med vrstniki,..) zažrl v spomin in me travmatiziral.
Navkljub vsemu, mi je znotraj razreda uspelo navezati nekaj prijateljskih stikov, tako da na srečo nisem ostal popolnoma izoliran in zapostavljen. Vseeno, pa mi je ta socialna interakcija povzročila ogromno stresa in kradla energijo. Tako sem se po koncu pouka po najkrajši poti zasidral v svojo ''cono udobja'' (sladkarije & televizija v varnosti lastnega stanovanja) in si tako nabiral (pre)potrebno moč za vsak sledeči dan.
Zdi se mi, da se je tu začela razvijati ta trdovratna navada, ki mi še danes predstavlja najtežje ovire. Zaradi prej omenjenega načina spopadanja z stresom, mi je postajalo vedno težje in bolj strašljivo zapustiti to popoldansko rutino, ki je (vsaj v moji glavi) postala ključni del preživetja. Misli na dobivanje z prijatelji zunaj šolskih ur, obiskovanje raznih krožkov in navezovanje novih stikov so mi povzročale neznanski strah in tesnobo.. zraven pa tudi vedno večje frustracije.
Vse skupaj se je nadaljevalo tudi v srednji šoli, le da so frustracije postajale še močnejše, in po vsej verjetnosti, posledično sprožile tudi začetke depresije.
Čeprav še vedno s težavo in tesnobo, sem v tem času poskušal večkrat zapustiti svojo cono udobja in se poskušati socializirati. Na srečo, mi je tudi tokrat znotraj razreda uspelo spoznati nekaj prijateljev (s katerimi smo v stikih še danes), in celo moje dekle, s katero nama (kljub mojim, vedno večjim problemom) uspeva ohranjati ljubeč odnos že deseto leto!
Vseeno, pa se mi ni zares uspelo otresti strahov, stresa in vedno bolj prisotnih epizod depresije.
Precej lahkomiselno, sem se po končani gimnaziji vpisal na fakulteto, na kateri sem vztrajal kako leto, nato pa sem se v frustraciji izpisal in nekako pristal v najtemnejšem obdobju mojega življenja. V resnici že dlje časa nisem imel pravih idej in želja o prihodnosti, vpis na fakulteto pa je bil v resnici le beg pred mojim največjih strahom – dobiti službo.
Po vsej verjetnosti zaradi vsega že napisanega, malo pa najbrž tudi zaradi vcepljenega odpora do (tradicionalne) službe z strani obeh staršev, sem tekom svojega odraščanja razvil izjemno močno in vztrajno fobijo pred konceptom ''imeti službo''.
Po tem, ko sem se odločil opustiti faks, sem zaradi precej težke finančne situacije, navkljub strašnemu odporu, vseeno poskusil z študentskim delom. Ki pa je bil, po pričakovanjih, preveč zame. Navkljub marljivosti in ubogljivosti (ob koncu sem bil celo pohvaljen s strani nadrejenega), sem vsega skupaj zdržal dobre tri tedne. Tekom tega časa, sem še bolj drastično zapadel v dobro poznano rutino iz osnovne šole; neprespane noči, težka jutra, stresen delovnik in nato desenzibilizacija v preostanku dneva v trepetanju pred novim dnem. Skrajno mučno in prazno življenje.
Po izgubi študentskega statusa, sem, predvsem zaradi denarja, še enkrat poskusil z zaposlitvijo preko pogodbe.. Situacija, pa je bila spet podobna. Tudi tokrat sem se po slabih treh tednih muk spet vdal, in se sklonjene glave vrnil nazaj v brezposelnost.
Klub težkim izkušnjam, me je to nekako spodbudilo, da se podrobneje posvetim svojem mentalnem zdravju, in preko raznih obiskih pri zdravnikih in vztrajanju, sem naposled dobil napotnico za psihiatra na koncesijo.
Psihiatra obiskujem že kakšno leto (sicer redkeje, kot bi si želel), in trenutno prestajam zdravljenje z Valdoxanom. Ta je že kak peti, šesti AD po vrsti (očitno se mi je do sedaj razvila precej odporna in močna oblika depresije), na žalost pa tudi tale ne kaže preveč spodbudnih rezultatov.
Udeležil sem se tudi tri-tedenskega tečaja tehnik obvladovanja stresa v Begunjah, kjer sem dobil precej koristnih informacij in izkušenj ( ki bi se jih po pravici lahko posluževal bolj pridno, kot se jih), prav tako, pa poskušam vsak dan zapuščati stanovanje za sprehode, trgovino, itd., da ohranjam vsaj minimalno izpostavljanje v javnosti.
Vendarle, pa se moja situacija zdi le vedno bolj in bolj obupana in brezizhodna. S punco živiva v najemniškem stanovanju, kjer večino stroškov pokriva ona - na srečo ima redno službo. Sam trenutno prevzemam vlogo gospodinje (kuhanje, pospravljanje, trgovina, ... ), kar pa povzroča vedno več napetosti in nesoglaja v najinem odnosu. Ona, seveda, pričakuje vedno več odgovornosti z moje strani, za začetek predvsem finančne, v bližni prihodnosti pa tudi otroke, lastno prebivališče, itd.
Sam posledično čutim vedno močnejše občutke krivde in žalosti. Seveda vem, da moje trenutno stanje že zdaleč ni stabilno, in da se bodo morale stvari spremeniti. Vidim, kako vsi okoli mene brez večje drame (vsaj navidezno) dobivajo stalne službe, kredite, otroke,.. Vem, da bo potrebno dati od sebe še kaj več, kot dajem trenutno. Pa vendarle, se večino dni komajda spravim iz postelje in opravim svoj dnevni minimum brez apatije, živčnih zlomov in črnih misli, da bi bilo morda najbolje samo končati vse skupaj..
V resnici, se z občasnimi samomorilnimi mislimi spopadam že nekaj časa, pa vendarle mislim, da tako daleč zlepa ne bo prišlo. Na srečo imam okoli sebe ljudi, ki mi veliko pomenijo (in obratno), in zaradi katerih bom vedno vztrajal in poskušal še naprej. Vseeno pa je spopadanje s tovrstnimi mislimi precej naporno in frustrirajoče, kar mi še dodatno otežuje situacijo.
Tako, toliko za zdaj, in se še enkrat opravičujem za ogromno gmoto besedila.