FORUM Nebojse.si
Novice:
 
*
Dobrodošli, gost. Prosim, prijavite se ali registrirajte.
Ali ste pozabili aktivirati vaš račun?
petek, 29. marec 2024 ura: 09:27


Prijavite se z uporabniškim imenom, geslom in dolžino seje.


Strani: [1]   Pojdi dol
  Natisni  
avtor Tema: Nov član :)  (Prebrano 2553 krat)
0 uporabnikov in 1 gost pregleduje temo.
fuflyaga
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 4


« dne:: četrtek, 16. avgust 2018 ura: 11:10 »

Živjo,

Tudi sam se končno opogumljam in pišem, čeprav se s svojimi težavami spopadam že lep čas.

Se že vnaprej opravičujem za verjetno zelo dolg post, saj imam namen ta trenutni navdih izkoristiti, da iz sebe spravim čim več.  Grin

Star sem 28 let, brezposeln, brez pravih prihodkov in vedno bolj obupan, ter naveličan nad (tovrstnim) življenjem.

Moji glavni zdravstveni težavi sta socialna fobija in pa depresija. Slednja se je po vsej verjetnosti pojavila ob prisotnosti prve, sta pa obe zelo trdovratni in mi pošteno otežujeta/onemogočata normalno življenje.
Socialna fobija se je pri meni pojavljala že odkar se spomnim (čeprav sem za to diagnozo izvedel šele pred parimi leti). Moji najstarejši spomini, ki segajo še v predšolske dneve, so bili nemalokrat polni strahu in občutkov tesnobe, najpogosteje v povezavi z drugimi ljudmi.
Večino osnovnošolskih dni sem preživel v nekakšnem krču; Strah prisoten že večer prej, zjutraj vstajanje s cmokom v grlu in potem neprostovoljni skok med prisilne interakcije z vrstniki in učitelji. Objektivno gledano, moja osnovnošolska izkušnja ni bila tako grozna. Nikoli nisem bil zares žrtev hujšega ustrahovanja ali nasilja (delno verjetno tudi zaradi lastnega preventivnega vedenja in nevpadljivosti v družbi), se mi je pa vseeno vsak manjši incident ( stroga beseda učitelja, izzivanje med vrstniki,..) zažrl v spomin in me travmatiziral.

Navkljub vsemu, mi je znotraj razreda uspelo navezati nekaj prijateljskih stikov, tako da na srečo nisem ostal popolnoma izoliran in zapostavljen. Vseeno, pa mi je ta socialna interakcija povzročila ogromno stresa in kradla energijo. Tako sem se po koncu pouka po najkrajši poti zasidral v svojo ''cono udobja'' (sladkarije & televizija v varnosti lastnega stanovanja) in si tako nabiral (pre)potrebno moč za vsak sledeči dan.

Zdi se mi, da se je tu začela razvijati ta trdovratna navada, ki mi še danes predstavlja najtežje ovire. Zaradi prej omenjenega načina spopadanja z stresom, mi je postajalo vedno težje in bolj strašljivo zapustiti to popoldansko rutino, ki je (vsaj v moji glavi) postala ključni del preživetja. Misli na dobivanje z prijatelji zunaj šolskih ur, obiskovanje raznih krožkov in navezovanje novih stikov so mi povzročale neznanski strah in tesnobo.. zraven pa tudi vedno večje frustracije.

Vse skupaj se je nadaljevalo tudi v srednji šoli, le da so frustracije postajale še močnejše, in po vsej verjetnosti, posledično sprožile tudi začetke depresije.

Čeprav še vedno s težavo in tesnobo, sem v tem času poskušal večkrat zapustiti svojo cono udobja in se poskušati socializirati. Na srečo, mi je tudi tokrat znotraj razreda uspelo spoznati nekaj prijateljev (s katerimi smo v stikih še danes), in celo moje dekle, s katero nama (kljub mojim, vedno večjim problemom) uspeva ohranjati ljubeč odnos že deseto leto!

Vseeno, pa se mi ni zares uspelo otresti strahov, stresa in vedno bolj prisotnih epizod depresije.

Precej lahkomiselno, sem se po končani gimnaziji vpisal na fakulteto, na kateri sem vztrajal kako leto, nato pa sem se v frustraciji izpisal in nekako pristal v najtemnejšem obdobju mojega življenja. V resnici že dlje časa nisem imel pravih idej in želja o prihodnosti, vpis na fakulteto pa je bil v resnici le beg pred mojim največjih strahom – dobiti službo.

Po vsej verjetnosti zaradi vsega že napisanega, malo pa najbrž tudi zaradi vcepljenega odpora do (tradicionalne) službe z strani obeh staršev, sem tekom svojega odraščanja razvil izjemno močno in vztrajno fobijo pred konceptom ''imeti službo''.

Po tem, ko sem se odločil opustiti faks, sem zaradi precej težke finančne situacije, navkljub strašnemu odporu, vseeno poskusil z študentskim delom. Ki pa je bil, po pričakovanjih, preveč zame. Navkljub marljivosti in ubogljivosti (ob koncu sem bil celo pohvaljen s strani nadrejenega), sem vsega skupaj zdržal dobre tri tedne. Tekom tega časa, sem še bolj drastično zapadel v dobro poznano rutino iz osnovne šole; neprespane noči, težka jutra, stresen delovnik in nato desenzibilizacija v preostanku dneva v trepetanju pred novim dnem. Skrajno mučno in prazno življenje.

Po izgubi študentskega statusa, sem, predvsem zaradi denarja, še enkrat poskusil z zaposlitvijo preko  pogodbe.. Situacija, pa je bila spet podobna. Tudi tokrat sem se po slabih treh tednih muk spet vdal, in se sklonjene glave vrnil nazaj v brezposelnost.

Klub težkim izkušnjam, me je to nekako spodbudilo, da se podrobneje posvetim svojem mentalnem zdravju, in preko raznih obiskih pri zdravnikih in vztrajanju, sem naposled dobil napotnico za psihiatra na koncesijo.

Psihiatra obiskujem že kakšno leto (sicer redkeje, kot bi si želel), in trenutno prestajam zdravljenje z Valdoxanom. Ta je že kak peti, šesti AD po vrsti (očitno se mi je do sedaj razvila precej odporna in močna oblika depresije), na žalost pa tudi tale ne kaže preveč spodbudnih rezultatov.

Udeležil sem se tudi tri-tedenskega tečaja tehnik obvladovanja stresa v Begunjah, kjer sem dobil precej koristnih informacij in izkušenj ( ki bi se jih po pravici lahko posluževal bolj pridno, kot se jih), prav tako, pa poskušam vsak dan zapuščati stanovanje za sprehode, trgovino, itd., da ohranjam vsaj minimalno izpostavljanje v javnosti.

Vendarle, pa se moja situacija zdi le vedno bolj in bolj obupana in brezizhodna. S punco živiva v najemniškem stanovanju, kjer večino stroškov pokriva ona - na srečo ima redno službo. Sam trenutno prevzemam vlogo gospodinje (kuhanje, pospravljanje, trgovina, ... ), kar pa povzroča vedno več napetosti in nesoglaja v najinem odnosu. Ona, seveda, pričakuje vedno več odgovornosti z moje strani, za začetek predvsem finančne, v bližni prihodnosti pa tudi otroke, lastno prebivališče, itd.

Sam posledično čutim vedno močnejše občutke krivde in žalosti. Seveda vem, da moje trenutno stanje že zdaleč ni stabilno, in da se bodo morale stvari spremeniti. Vidim, kako vsi okoli mene brez večje drame (vsaj navidezno) dobivajo stalne službe, kredite, otroke,.. Vem, da bo potrebno dati od sebe še kaj več, kot dajem trenutno. Pa vendarle, se večino dni komajda spravim iz postelje in opravim svoj dnevni minimum brez apatije, živčnih zlomov in črnih misli, da bi bilo morda najbolje samo končati vse skupaj..

V resnici, se z občasnimi samomorilnimi mislimi spopadam že nekaj časa, pa vendarle mislim, da tako daleč zlepa ne bo prišlo. Na srečo imam okoli sebe ljudi, ki mi veliko pomenijo (in obratno), in zaradi katerih bom vedno vztrajal in poskušal še naprej. Vseeno pa je spopadanje s tovrstnimi mislimi precej naporno in frustrirajoče, kar mi še dodatno otežuje situacijo.

Tako, toliko za zdaj, in se še enkrat opravičujem za ogromno gmoto besedila.  Tongue
Prijavljen
Cvetlica
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 411



« Odgovori #1 dne:: četrtek, 16. avgust 2018 ura: 13:15 »

Živij  Fuflyaga Smiley

Hvala za tvojo zgodbo. Zavedati se moraš, da se vzorce svojega razmišljanja in obnašanja nabiral leta, zato se jih ne moreš znebiti kar čez noč. Vseeno pa trud prinaša rezultate. In to bi jaz na tvojem mestu tudi povedala punci. Očitno te ima rada, saj sta skupaj že 10 let in če bo videla, da delaš na sebi in se skušaš izboljšati ne bo težav.

Nedolgo nazaj sva se pogovarjale s prijateljico o tem kako nas je/je bilo strah redne službe zaradi naših psihičnih težav. Morda tudi na splošno strah odrasti in prevzeti ogromno odgovornosti. Nimam boljšega nasveta kot poskusi. Znova in znova. In čez čas boš videl ali si sposoben delati ali ne. Poznam tudi ljudi, ki zaradi svojih psihičnih težav ne morejo delati in so že dokaj pri mladih letih v invalidski penziji. Boš videl, ampak nikakor še ni čas, da se vdaš.

Vso srečo rozicodam
Prijavljen
fuflyaga
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 4


« Odgovori #2 dne:: četrtek, 16. avgust 2018 ura: 17:44 »

Hvala za odgovor. 

Točno tako, nedvomno gre tukaj tudi strah pred odgovornostjo in ''odraslostjo'', na katero imam občutek, da nikakor nisem še pripravljen, oziroma si jo do neke mere niti ne želim.. Pa vendarle mi to pomanjkanje samostojnosti predstavlja ogromno razočaranja in žalosti.

Verjetno je poskušanje/ vztrajanje resnično, edina prava pot.. vsaj v teoriji. Tudi z dekletom sva imela že nemalo pogovorov na to temo, pa mislim, da je glavna težava ta, da se po njenem mnenju vseeno ne trudim dovolj. Včasih tudi sam ne vem več.

Kot sem že omenil, je zadnje čase vedno bolj prisotna tudi depresija. Včasih gredo mimo dnevi, celo tedni/meseci, ko se res počutim, da preprosto ne zmorem več. Takrat nimam nikakršnje volje, motivacije, energije.. niti prave želje.. V tistih momentih, ko se z zadnjimi močmi prisilim vsaj na krajši sprehod,  da dobim tisto malo svežega zraka in sonca, takrat mogoče res storim premalo za izboljšanje svoje situacije.. ali pač, lahko bi namreč brez težav preživel tudi več dni skupaj v postelji, pa mi trma in občutek krivde to preprečita.

Strah me je, da se v resnici ne trudim dovolj in je vse skupaj le moja krivda. Tega se najbolj bojim, ker po pravici nisem prepričan, da sem sposoben od sebe dati še kaj več. Bojim se, da bom sčasoma samo še globje zabredel v temo iz katere se nekega dne res ne bom več sposoben izkopati.
Prijavljen
nicole
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Prispevki: 203


« Odgovori #3 dne:: četrtek, 16. avgust 2018 ura: 18:09 »

Živijo!
Nisem tvoja sovrstnica, po letih bi ti lahko bila mama , ker imam tudi jaz sina 27 let starega.
Ne vem h kateremu psihiatru hodiš, vendar tudi tokrat nimaš pravih zdravil. Če zdravila delujejo ti tako pomagajo, da začneš funkcionirat( vem ,ker sem imela tudi sama take težave- da ne moreš zjutraj niti iz postelje vstat; pa tudi moj sin jih je ime v srednji šoli).
Zdravila majo toliko delovati, da ti dajo vsaj malo volje, da se zmigaš. Mogoč tudi psihiater ni pravi... S katerega konca sLO pa si?
Prijavljen
fuflyaga
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 4


« Odgovori #4 dne:: četrtek, 16. avgust 2018 ura: 18:52 »

Res je, zdravila bo po vsej verjetnosti treba spet zamenjati, oziroma kombinirati, saj trenutno ne opravljajo svoje naloge.

Tudi glede psihiatra sem že imel pomisleke.. Sicer se mi zdi v redu, ampak me precej redko naroča na termine. Zadnjič sem recimo zbral pogum, da ga pokličem se naročim za čimprejšnji termin, pa mi pravi, da me pred oktobrom praktično nima prostora vzeti. Kar seveda pomeni tudi, da sem do takrat obsojen na iste AD-je, ki jih neuspešno jemljem že kaka 2 meseca.. Nekateri znanci s podobnimi težavami sicer pravijo, da tablete lahko primejo tudi šele po 3/4 mesecih, ampak po pravici ne vem več.

Sicer sem pa iz okolice Ljubljane.  Smiley
Prijavljen
ThinkPink
Aktiven član/ica
**
Odsotni Odsotni

Spol: Ženska
Prispevki: 136


Ljubezen do sebe, je pot do zdravja.


« Odgovori #5 dne:: četrtek, 16. avgust 2018 ura: 20:13 »

Pozdravljen nov član Smiley

Situacija, ki jo opisuješ je mnogim zelo znana. Sicer nimam socialne anksioznosti, razumem pa te v teh stiskah, ki jih omenjaš. Ko prebiram tvoje doživljanje predšolskega in šolskega obdobja, nekako vidim podobnost s svojo hčerko. Zato me zanima, kako so na tvoji starši reagirali na tvojo tesnobnost v šoli, si jim lahko zaupal svoje težave, so ti lahko pomagali? Po mojem mnenju imajo v tem obdobju starši velik vpliv na nadaljni razvoj tesnobnosti - pozitiven (če imaš z njimi zaupen, ljubeč odnos) ali seveda negativen (če ne dovolijo teh čustev in jih moraš potlačiti...) - v tem primeru te čaka ogromno dela na sebi.

Kar se tiče pa tvojega psihiatra...5-6 menjav AD jev v enem letu??? Ne vem no, če se je lahko AD v tako kratkem času začel kazati izboljšanje... Po mojem si komaj prišel preko stranskih učinkov, ki stanje depresije samo še poslabšalo, nato pa že menjal AD... Čisto po svojih izkušnjah bi predlagala, da dlje časa vztrajaš. Pri meni je po 3 tednih ADja postalo vzdržno do te mere, da sem se prisilila k temu, da sem začela poskušati z vsakodnevno rutino, do bistvenega izboljšanja je prišlo po nekaj mesecih...Pa še pride kak dan, ko te povozi slaba volja, napade tesnoba, ampak to obvladujem tudi z drugimi tehnikami.

Seveda bi bila v tvojem primeru več kot dobrodošla psihoterapija, da spoznaš od kot izvira tesnobnost in se naučiš tehnik, da si pomagaš. Pa seveda, da bereš knjige kot so: Čuječnost, Princip ljubezni, Zdravilni kodeks, ipd... in od vsake počrpaš kakšno tehniko, ki ti bo pomagala. Pri prvi depresiji sem sama izvajala 8 tedenski program, ki je opisan v knjigi Čuječnost in moram reči, da mi je takrat rešilo življenje.To, da sem se z nečim zamotila, izvajala tehniko tukaj in zdaj ter seveda ADji. Da ne pozabim na pozitivne učinke meditacije, avtogenega treninga, veliko gibanja v naravi... Psihiater mi je nekoč rekel, da je 1 ura gibanja v naravi isto kot tabletka ADja. 

Za socialno fobijo pa jaz hčerki svetujem, da pred kakšno stresno situacijo (npr. nastopom pred celim razredom, ali samo odhodom na sošolkin rojstni dan), si v mislih predstavlja, kako bo zadeva potekala. In večrat v mislih ponovi pozitiven scenarij.

Upam, da sem pomagala...Vse dobro.
 
Prijavljen
fuflyaga
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 4


« Odgovori #6 dne:: četrtek, 16. avgust 2018 ura: 21:25 »

Zdravo Smiley

Glede staršev je tako; praktično od malega sem ostal sam z mamo (očeta še vedno imam, se tudi razumeva dobro), ki je v času mojega otroštva tudi sama preživljala precej težke/stresne situacije.
Tako po mamini, kot tudi po očetovi strani, je bila navada čustva potlačiti, globjih pogovorov pa smo se ponavadi skušali izogibati. Seveda, je to po vsej verjetnosti  imelo velik vpliv na moj razvoj strahov in anksioznosti, ampak ne želim zares kriviti nikogar - kljub vsemu so težave zdaj moja stvar, in jih moram v prvem planu reševati sam.

Pri izražanju čustev se mi zdi, da sem v resnici dosegel že veliko napredka. Čeprav mi je o čustvih še vedno neprijetno razglabljati z starši, pa se drugim bližnjim (predvsem punci) brez večjih težav razgalim in z njimi delim svoje tegobe (Morda celo preveč?  Grin). Vsekakor pa me čaka še dolga pot.

Z AD-ji pa je vbistvu tako, da jih nikoli nisem zares menjal po lastni volji. Vedno je to predlagal psihiater, ko sva po kakem mesecu/parih tednih prišla do zaključka, da nimajo pravega efekta. Manjša izboljšanja so morda vseeno bila, oziroma težko precenim, ker se mi že dlje časa pojavljajo tudi bolj drastična nihanja razpoloženja.. Kak dan, dva sem malo bolje, potem pa par dni spet na psu..

Sem pa slišal že od večih, da je včasih potrebno več časa.. Morda bi moral tokrat sam bolj vztrajati pri trenutnem receptu, ne vem.

Kot sem že prej omenil, sem se lani tudi udeležil programa tehnik obvladovanja stresa, kjer sem dobil precej koristnih nasvetov in nasploh vpogleda v samo tesnobo. Dihalnih vaj se poskušam posluževati čimvečkrat, prav tako poskušam z jogo, kar mi na trenutke morda res malo pomaga.. Seveda, pa se kljub želji po vzdrževanju neke stalne rutine, prepogosto preprosto ne spravim početi vseh teh stvari. Ko pridejo tisti dnevi/tedni, ko mi preprosto ''pade dol''. Zdi se mi, da se je po vsakem takem obdobju težje pobrati in začeti znova.. ampak dobro. Bom poskusil tudi z omenjenim čtivom, najlepša hvala! Smiley

Pa še glede priprav na stresne situacije;
Morda se res prevečkrat poslužujem zgolj razblinjanju negativnih scenarijev, namesto, da bi si poskušal vizualizirati tudi pozitivne. Čeprav je strah pred osramotitvijo in zavrnitvijo še vedno prisoten, se zadnje čase bolj bojim samega strahu/stresa, ki me utrudi tekom omenjenih situacij.

Ponavadi mi uspe priti do zaključka, da v nobeni situaciji ne bom zares ogrožen, in sem se tako povečini (pa čeprav z odporom), vsaj pripravljen spustiti vanjo. So pa te situacije vseeno vedno zelo stresne in utrujajoče. Morda je tukaj odgovorna tudi depresija, ampak v večini primerov mi je že samo druženje/sobivanje z ljudmi izjemno naporno in se posledično temu želim izogibati. Dostikrat po bolj intenzivnem druženju (četudi je na trenutke prijetno), rabim še kak dan, dva okrevanja, kar mi nekako dodatno zagreni vsakršnjo željo po tem.

Prijavljen
nicole
Izkušen član/ica
***
Odsotni Odsotni

Prispevki: 203


« Odgovori #7 dne:: petek, 17. avgust 2018 ura: 16:51 »

Še en predlog: mogoče bi poskusil s tehniko EFT. Poglej si na spletu. Dobri tečaji so pri Piki Rajner v Ljubljani ( pa tudi drugod po Sloveniji).
Meni je ta tehnika zelo pomagala.
Držim pesti, da ti drži.
Prijavljen
Črni Heraklit
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Spol: Moški
Prispevki: 11


« Odgovori #8 dne:: nedelja, 11. november 2018 ura: 15:54 »

Kje sploh začeti? Mogoče pri kakšni Zimbardovi knjigi, prevzemanju vsaj nekakšne družbene odgovornosti? O tem govori Jordan Peterson na YouTube precej in je problem cele Milenial generacije ne samo tebe.

Saj si se prilagodil, riti ti ne briše več mamica, boš pa že tudi v trgovino šel in poslal kakšno prošnjo tam preko zavoda nekam? Mogoče zaslužil kakšen evro? Saj lahko delaš od doma na računalniku? Ali kako?

Tvoja depresija se mi dejansko sliši bolj posledica tega da živiš popolnoma neozemljeno življenje, brez vsake odgovornosti, in na dnu socialne lestvice. Potem se pa čudiš nad nesmislom vsega skupaj. Kar ti rabiš se je vključiti v družbo, preko načina ki ga sam lahko izbereš (hvala demokraciji in kapitalizmu), in pomagaš nekomu, ali nekoga nekaj naučiš. Tako to gre, zdravniki so tam bolj kot ne neka intervencija. Mogoče se pa tudi pogovori s kakšnim duhovnikom, budistom? Če že imaš pasivno naravo bi se mogoče našel tam.

Vabiš nas v svoje življenje sedaj ko si na dnu, sprašujem se pa kaj pa vsi tisti netflix dnevi z sladkarijami? Bomo del tudi tega? Kaj pa ko ti bo bolje, bomo povabljeni na kakšno zabavo v kino? Peace out. oki
Prijavljen

Buzzy...
Tiki
Novinec / novinka
*
Odsotni Odsotni

Prispevki: 2


« Odgovori #9 dne:: sreda, 09. oktober 2019 ura: 03:13 »

Hej.

Sem nova tu. Morda bi se tudi udeležila skupine za samopomoč. Ne vem, če jo zares potrebujem, sem pa pri 27-ih letih dala kar nekaj sranja že "čez". Kakšno je vaše mnenje o  skupini??

Hvala in lp Smiley
Prijavljen
oshee
Aktiven član/ica
**
Odsotni Odsotni

Prispevki: 150


« Odgovori #10 dne:: petek, 11. oktober 2019 ura: 18:27 »

Bogi poba; še eden, ki je pristal v tej luknji.  Angry

Good luck!
Prijavljen
Strani: [1]   Pojdi gor
  Natisni  
 
Pojdi na:  

oglas oglas ETIKETA medicinski slovar
Powered by SMF 1.1.5 | SMF © 2006-2008, Simple Machines LLC

Društvo DAM in uredništvo Portala Nebojse.si ne odgovarjamo za vsebine prispevkov na Forumu in vsebine komentarjev novic.
Vsi komentarji so lastništvo osebe, ki jih je napisala. Za njihovo vsebino so odgovorni njihovi avtorji.
Stran je bila ustvarjena v 0.107 sekundah z 22 povpraševanji.