Regina.

[Regina]

No saj točno to, jaz se sigurno ne bom upirala in bom seveda dovolila, da meritve delajo (itak) ampak bom že hvaležna, da bo vsaj zvok izklopljen, ali pa da mi sploh ne povejo, da merijo 

[Regina]

Danes sem se pa po dolgem času zjokala. Najprej sem hotla napisat prvič po dolgem času, pa sem raje popravila, ker sem se spomnila, da sem nekaj mesecev nazaj zaradi ene težave se zjokcala 

Uglavnem - danes ugotavljam, da me zelo dajejo hormoni. Počutim se osamljeno. Sedaj, ko sem že na koncu. Občutek imam, da bi mogla urediti še veliko stvari - beri pucanje stanovanja, balkona, oken. Seveda tega ne delam kakor bi sicer, ker ne zmorem  .. ampak zato nosim nek občutek krivde s sabo. Mož mi seveda pomaga, kolikor mu pustim, saj sem zadovoljna samo s tem, da jaz pospravim, spucam, ker ''samo jaz naredim dovolj dobro''. Kar ni OK. Upam, da se bom tega kmalu losala, ker, ko bo otrok tu, se bom mogla zadovoljit tudi s tem, da stanovanje ni vedno v nulo pospravljeno, posesano, da bodo druge stvari bolj pomembe.

Potem pa je tu še ta občutek osamljenosti. Ampak, danes. Do sedaj tega nisem občutila. Moj itak dela med tednom 8-16 ... potem so tu vikendi, ko bi ful rada kam šla, nevem, na morje, na ledeno kavo ... pa hkrati vem, da ni OK da hodim veliko okrog, ker se potem preveč forsiram in me vse boli. Ampak neko sliko sem si že pred nosečnostjo ustvarila v glavi, kako nosečka uživa, gre na izlete, se ima fajn ... ubistvu sem pa itak samo doma. Odkar sem nehala delat ... prvi mesec je bilo itak počivanje zaradi težav, ampak potem sem pa mislila, da bo junij drugačen, da ga bom/bova max izkoristila, dokler sem še takole.

Ahh sploh nevem kaj me danes matra  ... vse skupaj brezveze, ker nimam za kaj jamrat sploh. Hormoni delajo štalo 

[Aslan]

Uglavnem - danes ugotavljam, da me zelo dajejo hormoni. Počutim se osamljeno. Sedaj, ko sem že na koncu. Občutek imam, da bi mogla urediti še veliko stvari - beri pucanje stanovanja, balkona, oken. Seveda tega ne delam kakor bi sicer, ker ne zmorem  .. ampak zato nosim nek občutek krivde s sabo.

Draga Regina temu jaz rečem "gnezditveni sindrom". S trebuhom smo vse bolj okorne, glava bi pa vse rada pošlihtala v tipi-topi. Te zelo razumem. In ko delamo sami lahko 10x premaknemo sem in tja in smo ok s tem. Ko pa to prosimo drugega pa ni isto  ... se ne moremo niti tok zmišljevat in premislit in probat eno in drugo ... 

Potem pa je tu še ta občutek osamljenosti.

Objet notranjo malo Reginico - ta bo tudi po porodu rabila skrb zase.
Potrebujemo pozornost do same sebe.

Ampak neko sliko sem si že pred nosečnostjo ustvarila v glavi, kako nosečka uživa, gre na izlete, se ima fajn ... ubistvu sem pa itak samo doma. Odkar sem nehala delat ... prvi mesec je bilo itak počivanje zaradi težav, ampak potem sem pa mislila, da bo junij drugačen, da ga bom/bova max izkoristila, dokler sem še takole.

Instagram life ni enako real life. Realnost je ponavadi taka kot jo ti opisuješ.
Je pa po porodu ubistvu lažje ... sedaj si 2 v 1 in so izleti bolj naporni. Tudi to da se porod lahko začne je kar skoz nekje v misih ... Pol pa njem pa si spet "ti samo ti" in otročka ima malo tvoj možek, malo ti itd ... in je tudi izlet prijetnejši. Detece večinoma spi in je zadovoljno, če je zdravo, sito in previto.
Tko da v miru počakat na rojstvo - ta MIR in POČITEK sta lahko zelo blagodejna če to tako vzameš ...

Pošiljam ti srčen objem
 

[Regina]

Danes se nama je ekstremno hitro (po ociju, ki rad dirka) pridruzil sincek. Porod je bil ekspresno hiter, o paniki ni bilo ne duha ne sluha. Vse meritve so bile v mejah, celo moj pulz 

Sem pa zgubila 600 ml krvi, in zaradi nizkega zeleza sem bila se dodatno bolj svoh, omoticna. Tej obcutki so mi po porodu povzrocili tesnobno, ki je prisotna (manj) se sedaj. Upam, da se telo in misli umirijo. Nekako nisem pricakovala takega pocutja… sem mislila, da bom polna energije    ..  sem pa precej utrujena (pokonci ze od 3.ure zjutraj), spala bi, pa glava ne dovoli.

Pozdrav vsem 

[Toja]

Regina, iskrene čestitke ob rojstvu sina  , lepo se je vse izšlo,
zdaj si malo utrujena, ko boš porihtala svoje železo, bo vse in vsak dan bolje,
vse to je normalno, drži se ... vesela sem zate 

Srečno obema v vlogi starševstva...
 

Toja 

[Aslan]

Draga Regina ČESTITKE tebi, partnerju in DOBRODOŠEL sinček na naš svet!!!!!
Vesela zate za dobro izkušnjo poroda.
 
Začenja se novo obdobje, ki se nikoli ne zaključi in nas nauči tako veliko o sebi, o drugih in o življenju:
biti MAMA 

Mama smo res zavedno - evo prav danes moja prvorojenka praznuje 30 let.
Se mi zdi, da z leti se ta vez še bolj utrjuje in da smo še vedno tisti, ki smo tu in zdaj za njih vedno opora.

Regina velik objem
 

[Nives]

Cestitke Regina.  Me veseli, da je vse hitro in minilo brez komplikacij. Vse dobro vama zelim

[lilija]

Regina  čestitam. 
Meni materinstvo ne bo dano.  Sem pa vesela zate 

[sanja]

Čestitke ob rojstvu malega sončka. 

[sonce57]

Regina, iskrene čestitke ob rojstvu sina. Bodite zdrava in srečna družinica

[Regina]

Hvala vsem za lepe želje in čestitke 

Hvala vsem vam za vzpodbudo, nasvete in pozitivo. Vesela, ker obstaja ta forum 

[Tačkica]

Regina, carica  ...


iskrene čestitke tudi z moje stvari , sem že pozabila kako cortkane so male štručke, trenutno med bližnjimi ni nobenih dojenčkov , malčkov, ki bi se še pocrkljali   

drži se, crkljaj svojega sinka .. vse bo dobro .. še prehitro bo odrasel 

[Ribica]

Regina,
iskrene čestitke. Zdaj si tako že "na konju"in si si že opomogla, upam pa, da kaj spite ponoči  .

Ribica

[Regina]

Hvala ribica, evo bom kar malo opisala kako se imamo 

Mišek bo v ponedeljek star že en mesec, čas noro leti. Smo pa v neki fazi, ta teden je NOR. Sva že sama doma, mož je v službi od ponedeljka. Lepo se je začelo, ponedeljek je bil res dober in sem si rekla, oh to bo pa šlo. No pa se je začelo. Ful je ratal nezadovoljen, nemiren, dojim - kar je postal cel halo, mali pije, pije, potem pa začne se kregat, mahat z rokami, brcat, glavo levo, desno, jok, histerija. Sem rekla OK mogoče mu je vroče ... mu ne paše. Pa je kar trajalo in trajalo in še kar traja! Čez dan ali spi, ali joka. Druge ni. Veliko ga nosimo po rokah, tako se tudi uspava. Prve dva tedna je spal tekom dneva, nekje 2 ali 3  rudne po 2-3 ure ... sedaj, komaj da odspi dve ure v kosu! Krčki so se pojavili že po 1 tednu, niso zelooo hudi, ima jih sem pa tja, ampak nasploh je bolj tak dojenček, ki rabi veliko pozornosti. Pa saj je tako prav, trenutno sem mu jaz celi Svet in se še uči, učiva se oba. Spimo pa kar v redu ponoči. Zbuja se na 2-3 ure, poje in zaspi nazaj. Včasih se razdrami in potem ga je treba uspavat, ampak trkam, za enkrat je to res redko 

Kdaj nevem sploh kako mu pomagat. Nosim ga, sit je, preoblečen je .. on pa še kar joka  in potem jokam še jaz.. ker sem žalostna, ker mu ne znam pomagat. Ker sem jezna, ker toliko joka... ker mi kolegica se hvali, kako njen samo spi in je (rojen je dan za mojim).. pa vem, da se otrok ne primerja!!! In dobim občutek, kakšna nesposobna mama sem.. in mi je hudo, ker se jezim nad vsem.. pa vem, da pač drugega kot jokat ne zna. Včeraj sem ga v enem momentu dala možu, ker sem rabila tistih 10 minut, da sem se zjokala kot dež. ... naporno je, nisem si predstavljala, da bo tako naporno. K sreči nisem nič tesnobna in sem vesela zaradi tega.

Sedaj pa še drug problem - moja KRASNA tašča  ... me hoče prav prepričat, da to ni normalno, da otrok toliko joka. Vedno, ko smo tam na obisku in otrok joče, bi ona najraje ga kar k zdravniku peljala. Skozi mu govoriš božec, bošček, bogi mišek ... jaz tega NE PRENAŠAM! Ja žal ga napenja, krči .. samo z jokom zna komunicirat! Ali je res treba mu govorit kako je bogi .. namesto ga vzpodbujat?! Sva ji rekla oba z možem, naj neha, ona pa še kar... samo bogi. bogi, bogi ... nevem če ga je sploh kdaj po imenu poklicala! Nisem ji naklonjena, nikoli ji nisem bila ... v nosečnosti me je le redko vprašala kako sem, ko sem prišla na obisk nikoli ni vprašala kako je bilo na pregledu ali kaj takega. Sedaj bi pa otroka skozi imela po rokah. Trese ga kot žakelj krompirja in tudi to sem ji rekla, naj neha ... pa pravi, da mu paše! Skozi klicari, kdaj pridemo, da če ona pride čuvat ... in ne, nisem ji rekla direkt, da je ne želim (seveda ne morem), ampak ji skozi samo govorim/pišem, da smo uredu, da nič ne rabim in hvala! Pa ne dojame. Še kar se vsiljuje.. ful bi pomagala, ampak raje sem sama, kot z njo. Jaz razumem, da je to njen (prvi) vnuk, razumem vse, ampak njen način mi ni všeč. Ideja je celo bila, da bi prvo leto se čuval pri njima, da nebi šel v vrtec .. no bolj kot gledam vse skupaj, vse bolj mi je ideja mučna. Naj omenim, da je zelo (preveč) skrbna. Vidim, kako je vzgojila sina (mojega moža), super človek, krasen karakter ... ampak vblili so mu tolikooooo strahov tekom otroštva, da nosi še sedaj posledice. Absolutno si tega ne želim za svojega otroka. Ah ****, bom kar rekla, ni mi pač ženska všeč in mučno se mi je pretvarjat. Včasih sva hodila k njima 1x ali 2x na mesec ... sedaj bi pa ona rada, da smo skoraj vsak dan tam. Jaz bi raje videla, da ostane kakor je bilo ... ampak vem, da ji ne morem odrekat vnuka.

Povejte mi sedaj, ali sem jaz ta slaba, ali jaz pretiravam? Nevem zakaj gledam nanjo tako ... če jo primerjam z mojo mamo, kot noč pa dan. Ok, moja mama je babica postala prvič pri svojih 45 letih, sedaj jih ma 60 in zanjo je to 5. vnuk... njej bi ga zaupala brez problema. Ko sem pri tašči sem pa skozi na preži. Mogoče, ker sem si ustvarila tako sliko? Ni mi vseeno, da sem taka. Raje bi videla, da bi z veseljem šla k njej, da bi ji lahko pustila otroka, da bi šla jaz nevem sama na sprehod .. ampak ji ne. Zdi se mi, da mi ga bo (oprostite) pomehkužila.

Oh nevem, ali so to hormoni ali kaj .. upam, da me bo kdo razumel in me ne boste imeli za totalno nesramno, ker pač tako gledam na celotno situacijo.

[Nives]

Hvala ribica, evo bom kar malo opisala kako se imamo 

Mišek bo v ponedeljek star že en mesec, čas noro leti. Smo pa v neki fazi, ta teden je NOR. Sva že sama doma, mož je v službi od ponedeljka. Lepo se je začelo, ponedeljek je bil res dober in sem si rekla, oh to bo pa šlo. No pa se je začelo. Ful je ratal nezadovoljen, nemiren, dojim - kar je postal cel halo, mali pije, pije, potem pa začne se kregat, mahat z rokami, brcat, glavo levo, desno, jok, histerija. Sem rekla OK mogoče mu je vroče ... mu ne paše. Pa je kar trajalo in trajalo in še kar traja! Čez dan ali spi, ali joka. Druge ni. Veliko ga nosimo po rokah, tako se tudi uspava. Prve dva tedna je spal tekom dneva, nekje 2 ali 3  rudne po 2-3 ure ... sedaj, komaj da odspi dve ure v kosu! Krčki so se pojavili že po 1 tednu, niso zelooo hudi, ima jih sem pa tja, ampak nasploh je bolj tak dojenček, ki rabi veliko pozornosti. Pa saj je tako prav, trenutno sem mu jaz celi Svet in se še uči, učiva se oba. Spimo pa kar v redu ponoči. Zbuja se na 2-3 ure, poje in zaspi nazaj. Včasih se razdrami in potem ga je treba uspavat, ampak trkam, za enkrat je to res redko 

Kdaj nevem sploh kako mu pomagat. Nosim ga, sit je, preoblečen je .. on pa še kar joka  in potem jokam še jaz.. ker sem žalostna, ker mu ne znam pomagat. Ker sem jezna, ker toliko joka... ker mi kolegica se hvali, kako njen samo spi in je (rojen je dan za mojim).. pa vem, da se otrok ne primerja!!! In dobim občutek, kakšna nesposobna mama sem.. in mi je hudo, ker se jezim nad vsem.. pa vem, da pač drugega kot jokat ne zna. Včeraj sem ga v enem momentu dala možu, ker sem rabila tistih 10 minut, da sem se zjokala kot dež. ... naporno je, nisem si predstavljala, da bo tako naporno. K sreči nisem nič tesnobna in sem vesela zaradi tega.

Sedaj pa še drug problem - moja KRASNA tašča  ... me hoče prav prepričat, da to ni normalno, da otrok toliko joka. Vedno, ko smo tam na obisku in otrok joče, bi ona najraje ga kar k zdravniku peljala. Skozi mu govoriš božec, bošček, bogi mišek ... jaz tega NE PRENAŠAM! Ja žal ga napenja, krči .. samo z jokom zna komunicirat! Ali je res treba mu govorit kako je bogi .. namesto ga vzpodbujat?! Sva ji rekla oba z možem, naj neha, ona pa še kar... samo bogi. bogi, bogi ... nevem če ga je sploh kdaj po imenu poklicala! Nisem ji naklonjena, nikoli ji nisem bila ... v nosečnosti me je le redko vprašala kako sem, ko sem prišla na obisk nikoli ni vprašala kako je bilo na pregledu ali kaj takega. Sedaj bi pa otroka skozi imela po rokah. Trese ga kot žakelj krompirja in tudi to sem ji rekla, naj neha ... pa pravi, da mu paše! Skozi klicari, kdaj pridemo, da če ona pride čuvat ... in ne, nisem ji rekla direkt, da je ne želim (seveda ne morem), ampak ji skozi samo govorim/pišem, da smo uredu, da nič ne rabim in hvala! Pa ne dojame. Še kar se vsiljuje.. ful bi pomagala, ampak raje sem sama, kot z njo. Jaz razumem, da je to njen (prvi) vnuk, razumem vse, ampak njen način mi ni všeč. Ideja je celo bila, da bi prvo leto se čuval pri njima, da nebi šel v vrtec .. no bolj kot gledam vse skupaj, vse bolj mi je ideja mučna. Naj omenim, da je zelo (preveč) skrbna. Vidim, kako je vzgojila sina (mojega moža), super človek, krasen karakter ... ampak vblili so mu tolikooooo strahov tekom otroštva, da nosi še sedaj posledice. Absolutno si tega ne želim za svojega otroka. Ah ****, bom kar rekla, ni mi pač ženska všeč in mučno se mi je pretvarjat. Včasih sva hodila k njima 1x ali 2x na mesec ... sedaj bi pa ona rada, da smo skoraj vsak dan tam. Jaz bi raje videla, da ostane kakor je bilo ... ampak vem, da ji ne morem odrekat vnuka.

Povejte mi sedaj, ali sem jaz ta slaba, ali jaz pretiravam? Nevem zakaj gledam nanjo tako ... če jo primerjam z mojo mamo, kot noč pa dan. Ok, moja mama je babica postala prvič pri svojih 45 letih, sedaj jih ma 60 in zanjo je to 5. vnuk... njej bi ga zaupala brez problema. Ko sem pri tašči sem pa skozi na preži. Mogoče, ker sem si ustvarila tako sliko? Ni mi vseeno, da sem taka. Raje bi videla, da bi z veseljem šla k njej, da bi ji lahko pustila otroka, da bi šla jaz nevem sama na sprehod .. ampak ji ne. Zdi se mi, da mi ga bo (oprostite) pomehkužila.

Oh nevem, ali so to hormoni ali kaj .. upam, da me bo kdo razumel in me ne boste imeli za totalno nesramno, ker pač tako gledam na celotno situacijo.

Regina
Ja.. ko dobimo otroka se odpre se eno podrocje, ki je po eni strani polno ljubezni in smisla. Po drugi strani pa je tudi precej tezko. Odprejo se nove relacije clanov druzine z otrokom, ki razkrijejo dodatne dolgotrajne izzive. Otrok dozivlja tudi razne neprijetnosti in kot mame se odzovemo na vse. Veckrat se cutimo tudi nemocne v tem, kako pomagati otroku.
Vcasih se da pomagati. Otrok ima se kup custvenih potreb, na katere se scasoma uglasimo. V zacetku se mama uci uglasiti z otrokom in je raziskovalka. Otrok je pa tudi kot ena spuzva, ki srka vsa custva okrog sebe. Ko ima otrok preskrbljene osnovne potrebe, potem nastopijo se zelje po dobrem custvenem pocutju. Ta je izjemno odvisen od pocutja mame, zato je dobro maksimalno poskrbet za svoje dobre pocutje. Je pa to lahko tudi zelo tezko v startu, ker otrok zavzame ogromno prostora in casa. Mame smo tudi nenaspane, utrujene, navelicane, preobremenjene, itd.. Lahko pa otrok ne glede na vse, se vedno kaj dozivlja, kar nima veze s skrbjo zase in zanj. Ni vse za jemati tudi nase torej..
Kar se tice tasce, je pa dobro ze zdaj razmisliti, kje bos postavila meje, do kje bo kaj dovolila. Dobro je, da ji direktno poves, kako se pocutis, ko ga nagovarja s tem nacinom, ki ti ne odgovarja. Razmisli, kaj ti je se ok in kaj ne. Dobro bi bilo tudi, da poisces, kaj pri njej ti je pa vsec, da bos lahko videla sirso celoto in jo lazje sprejemala. Vsak ima tudi dobre lastnosti. Scasoma pa mame tudi dojamemo, da otroka ne moremo zascititi pred vsem. In da tudi to kasneje ni dobro za otroka. Vplivamo v vecini..skupaj s partnerjem, ne pa do celote. Otrok tako postane celota lastnosti vseh clanov, ki so bili blizu v njegovem zgodnjem otrostvu. In otrok dobi tudi kaksne rane.. in tudi to ga naredi bolj cloveskega, ker za svojo rast potrebuje tudi to. Meni je bilo to kar tezko sprejeti. Ni ideala torej.
Samo good enough mother

[Ribica]

Regina,
vse kar se ti dogaja je NORMALNO in tudi ti si NORMALNA mama. Ko sem te brala, se mi je zdelo, kot da bi svojo hčer poslušala - joka, pa ne vem zakaj, ali kaj narobe delam, podnevi ne more zaspati in joka, ima krče in joka..... Naš dojenček je zdaj star 4 mesece in je že veliko boljše in tudi pri tvojem bo tako, boš videla. Hči je proti krčem uporabljala, ko je bilo res hudo, ene kapljice in je malo pomagalo. Sicer pa po 3 mesecih to mine, se prebavila že utrdijo. Tudi to, da najdeta svoj ritem, traja nekaj časa. Vmes pa dojenček, hvala bogu, raste, postane bolj kompakten, ga prične vse zanimati in ga je lažje pestovati in pomiriti.
Tako da nič se ne obsojaj, super si in super ti gre.
Kar se pa tašče tiče, pa... treba ji je povedati, kaj želite in kako si predstavljate odnose. Kasneje kot boste to uredili, težje bo. To je vajin otrok in vidva sta tista, ki postavljata pravila, ona je svojo nalogo že opravila.
Da pa bi ga dala k njej čuvat, pa ti ne priporočam, glede na njen posesivni odnos.
Sicer pa se bo mogoče tudi ona malo unesla s časom. V bistvu je na tvojem možu, da to uredi, ker je njegova mama.

Zelo sem vesela, da ti, generalno gledano, gre dobro od rok vse. Uživaj, ker to obdobje tako hitro mine  .
Ribica

[Regina]

Ribica 

Danes sem se odlocila, da stopim ponovno v stik z mojo terapevtko, po treh letih. Sem pridna ne 
Predvsem zato, ker se zadnje case pocutim velikokrat zelo jezno. Jezno nase, zal tudi na sineta, ko joka, ko ne zeli zaspat, ga okregam “samo jokat znas, nic drugega, nikamor ne moremo ker tako jokas”… in seveda mi je zelo hudo potem. Vem, da je to utrujenost in stres, ampak ne zelim biti taka mamica. Pa tudi rada bi sprejela pomoc, ki se mi ponuja (tasca) in z njo nasla nek skupni jezik, nekako. Tako, da sem pisala terapevtki, da bi rabila en pogovor, en mind reset, potem vem, da bo boljse in lazje 

[Aslan]

Regina en vel topel objem ti pošiljam.
Materinstvo nas postavlja pred številne izzive.
Mislim, da je tvoja odločitev prava ... pogovor in spoznavanje sebe in razvijanje sebe ni nikoli odveč.
Tako smo boljše do sebe in posledično tudi otrok dobi veliko od tega, saj si bolj mirna znotraj sebe.
 

[Ribica]

Regina,
zagotovo prava odločitev. Verjemi, da bo vse o.k. in da si dobra mama. Tista, ki ni, o tem sploh ne razmišlja.
Detece pa raste in še malo, pa se bo smehljal namesto jokal  .

Ribica

[Regina]

Hvala vama ❤️
Ja saj ze zdaj je veliko boljse - kar se krckov tice, pa ful se ze smejka.
Vseeno pa ja, tudi pomoje bo malo pogovora prislo prav. Res bi rada, da se ne jezim… pa tole s tasco. Ceprav me je danes spet kar na obrate spravila. Ko pridemo na obisk, ne zivjo ne nic… takoj gre k malemu in ga vlaci iz vozeka… pa prec ko malo zajoka, ga ze dviga.. ceprav vcasih zajokca in zapancka nazaj… pa lupckanje po obrazu mi nekako ni vsec. No to so take stvaro, za katere se mi zdi, da pretiravam… in nebi rada, da sem zato zapeta.
Kaj menite?