Pozdravljeni, forum spremljam ze nekaj casa, pisem pa prvic. Trenutno sem se znasla v zelo stresnem obdobju in seveda moja panika kot ponavadi, pride za tem...
Ce zacnem na zacetku. Z anksioznostjo in panicnimi napadi sem se spoznala ze kaksnih 9 let nazaj, pri 17.letih, po enem meni zelo stresnem obdobju: prevara takratnega partnerja. Nekako po tem sem vsake toliko imela obdobja z napadi. Vecjo pozornost vsemu skupaj posvecam zadnjih nekaj let, ko se je vse skupaj poslabsalo. Imam drugega partnerja, res zelo fajnega in razumevajocega fanta, hvala bogu mi stoji ob strani skos.
Za otrokeca se trudiva ze vec kot 2 leti. Lani septembra sem bila operirana in diagnosticirana z boleznijo endometrioza (povzroca hude bolecine ob menstruaciji, neplodnost, ciste, itd.). Takrat nama je zdravnica rekla da bo treba v IVF postopek ker je stanje kar resno in se mi bo endo ponovila. Na sreco sva prisla hitro na vrsto, februarja sva sla v postopek... Od zacetka do konca sem bila v res hudih bolecinah, skoraj vsakodnevno, do predvcerajsnem sem skoraj konstantno jedla Lekadol ob najhujsih tudi Nalgesin 550mg po 2 do 3 na dan. :/ (slednjega po tem ko sem zvedela da nisem noseca, med menstruacijo)..Postopek torej zal ni uspel.
zdaj pa opazam nekaj dni da se mi zacenjajo panicni napadi... Tezko diham, obcutek da bom znorela, omedlela, da moram pobegnit...se posebej se mi to dogaja ko sem v druzbi ljudi.
Ze tekom skoraj celega postopka sem bila napol depresivna... Vse je drugac slo ok, pridelala sma lepe celice itd, pac se zarodek ni vgnezdil v meni.
Sama dost dam na teorijo da negativno razmisljanje prinese vec negativnega in obratno. Tekom celega postopka sem dejansko bila v nekem "krcu"; blo me je strah kakih stranskih ucinkov (ki razen poslabsanja endo ni bilo druga), pol me je v slabo voljo spravljala ta bolecina.
tako da si zdaj malo tudi to ocitam, da sem sem prevec osredotocila na vse slabo in premalo na dobre stvari...
Vse skupaj me res spravlja ze v obup. ko pomislim da se ta bolezen ne da ozdravit kvecjemu lahko samo se na operacije hodim, otroka bi ze morala imet pa ga ne morem imet ravno zaradi endo... :/ zakaj morala? Ker so mi vsi zdravniki rekli da moram cimprej zanosit ker slabo kaze. naporna je ta pot, sploh ker se povrhu vsega se moram borit s tesnobo. Sama sem ze od nekdaj izjemno obcutljiv clovek, in vcasih pomislim da ta pot ni za take ljudi kot sem jaz... Da ne bom zmogla vsega tega.
Obiskujem tudi psihoterapije, in mi moja terapevtka govori: "ti si mocna in se sploh tega ne zavedas!" Ocitno jo bom morala zacet bolj poslusat in si zabit te besede v glavo
Tako, morala sem dati to iz sebe, morda je tukaj kdo ki me bo razumel ali je pa kaj podobnega dala skozi tudi sama.
