Pozdravljeni
zadnje case sem zacela veliko pisati tukajle..ceprav sem zmeraj mislila da me tale stran se bolj zdeprimira.
Obupana sem...pa sm rekla nocem se smilit sama seb skoz..mislim pozitivno ampak.nikakor ne gre boljse...sovrazim svoje delo. Delam namrec 7dni v tednu popoldansko smeno brez fraj dneva.ze mesece nisem bila fraj.zakaj tko delam ker ne znam rec ne(ko nima kdo delat).sovrazim vsak del tistega zidu..tolazim se edino stem da letos odplacam avto da lahko koncno grem. Se mi zdi da se mi bo zmesalo tam notri...veliko lazje bi seveda blo brez tega straha...ceprav imam redne stranke po tolkem casu se zmeraj strah pred njimi koda me bojo pojedli...pa je blo boljse so me vidli ze nasmejsno in zdaj zopet ze en mesec vsak dan po cel dan se ne sprostim.pa do kdaj se se sprasujem.
najhujse ko zvecer ne grem spat do ksneevo zdaj je ura ze 4..in ko bi rada zjutraj prej ustala da nardim kej zase ne morem..ob 13 pa spet veselo na delo.in ko ze na poti do dela mislim danes bo drgac se takoj ko priem na delovno mesto.spremenim v nekegs zombija k komaj odpre usta in pod strahom neprestano.
ampak kot sem ze rekla tolazba m je edino to da novembra grem..da lahko koncno naredim kej zase. Treba bo pocakat do novembra do takrat se bo treba kr pomirit s situacijo
zalostno..
Mi pa pase ko takole pisem..se ne morem nobenmu izpovedat razen tukajle gor. S starsi negovorim o svojih problemih sploh nevejo za moj strah..zmer sm bla problematicna in lena za njih nikol se nismo pogovarjal..ceprav jih mam rada in oni mene.ampak s mnenja da so v neki kameni dobi in enostavno se ne znamo pogovarjat med sabo..znamo se kregat.to itak.
Prijateljev nimam no vsi se me izogibajo k sm tko zaprta vase brez samozaves.zato pa sem zacela tukaj pisat mogoce da vsaj tukaj malo spravim iz sebe
hvala tistim k bojo vsaj prebrali
