V paniki

[ančapomaranča]

Cvetlica in dusi, obema hvala za vzpodbudne besede.
Kaj naj še rečem, verjetno imam preveč časa pa se ubadam sama s sabo, trenutno sem brez službe in ne vidim, da bo kmalu kaj drugače. Zdelana sem od vsega tega pa nekak ne znam izstopi. Adjev pa se bojim.

Lp,

A

[skylost]

Ancapomaranca pozdravljena 
Jaz sem bila tudi v globokem primežu panicnih napadov in ankse celih 7 mesecev,3 mesece je bila res kriza in tako hudo včasih,da bi si raje dala roko odsekat kakor to trpeti (malo v sali). No in sedaj zadnji mesec mi gre zelo na boljše. Brez AD-jev . Hodim na KVT, k psihiatru, delam vsak dan vodeno sproščanje, hodila sem 2 meseca na Bownovo terapijo, prebrala ogromno literature, gibanje (sprehodi) vsak dan.. Ko je bila res kriza, sem včasih vzela pol Helexa ali protibolečinsko tableto. Misli še vedno včasih pobegnejo v "kaj pa če..", ampak jih poskušam preusmerjat več ali manj uspešno. Še pridejo nihanja, predvsem zvečer. Ampak kakor je bilo, je sedaj super.
Tako da kar pogumno, tudi zate bo posijalo sonce . Lepo bodi.

[ančapomaranča]

Hejla vsem tukaj,

Nekaj casa se nisem oglasila, a vas vsak dan prebirala....
Moje razpolozenje niha od boljsegA do groznegA, ki traja zadnjih par dni. Vcasih se zalotim, da samo strmim v prazno....cutim, da sem otopelA in hkrati zeloooo prestrasena. Bojim se, da se mi bo zmesAlo. Resno razmiljam, da bi pricela jemati ADje, saj se zdi, da tonem vse globlje in globlje. Vsakic, ko se zdi, da napredujem, obvladujem, premagujem....., ko mislim, da je najhujse mimo, padem tako mocno, da boli do kosti. Bo sploh kdaj nehalo?

Lp,
Anca

[skylost]

Hojla,
ja tudi jaz imam vzpone in padce, in ko že mislim, da sem prilezla na vrh, spet padem.. ampak ne čisto na dno, so krize vse redkejše in milejše, tako da me to drži pokoncu . Ravno sedaj dva dni se borim spet s tiščanjem v prsih, včeraj zvečer me je tako tiščalo in bolelo in peklo... da sem spet začela razmišljati, da bi šla na urgenco, ker me bo vsak čas infarkt  . No in sem spila en aspirin in čakala, če bo kaj bolje.. po eni uri so bolečine delno popustile. Danes je že malo bolje. Opažam, da mene najbolj vržejo s tira slabe novice o znancih mojih let (kapi, infarkti..). Poskusi čimveč športat (sprehodi, kolo..), pa sproščanje - to dvoje pomaga res full. Jaz ti glede AD-jev ne morem svetovat, ker jih nisem jemala. So bili pa tudi meni dnevi, ko sem si mislila, zakaj pa nisem ubrala malo lažje poti do ozdravitve (s pomočjo AD-jev)?? Zakaj, ne vem.. verjetno me je moj trmast in vztrajen karakter držal pokoncu.
Želim ti čimprejšnjo pot spet navzgor  . Če pa boš sama presodila, da ne zmoreš, potem pa kar pogumno k dr po AD-je.
Lep in miren dan ti želim.

[Cvetlica]

Hej Anca. Še vedno ni nič bolje? Joj jaz mislim da je bolje da se nehaš mučiti in greš do psihiatra. Vem, strah nas je tablet in stigme, ampak ni vredno da trpiš. Ja imajo tableti nekaj stranskih učinkov, ampak verjami da jih ima nenhna panika, nespečnost  in druge neprijetnosti več posledic za telo. Na skupini za samopomoč smo se pred kratkim pogovarjali da se je mnogo od nas predolgo matralo, z tableti pa končno razmišljamo normalne stvari (npr kam grem ta vikend), ne pa prej ko smo se 24 ur na dan ukvarjali samo s tem kaj je in bo narobe. Niso čudežna rešitev, so pa pomoč da zakoramo naprej. Ponavljam, moje mnenje, nočem vsiljevati. Športat moraš pa v vsakem primeru

Obema z Skylost poudarjam  in vama želim vso srečo

[dusi.levicar]

Ancapomaranca poslusi me vedi da bo bolje sigurno 200% tudi sam sem imel težke probleme z anksiozo in obsesivnimi mislimi pa da imam psihozo pa da se mi bo zmešalo itd.povem ti ne obupati ne vem koliko časa se ti to dogaja vseeno pa ti povem da bo bolje samo vztrajaj če lahko probaj preusmerjati misli.ne bom ti razlagal moje zgodbe ker sem v dveh mesecih in pol dosti napisal v postih.ne bom te nagovarjal da se posluzis tablet ampak moje mnenje je da probas brez tablet.tudi meni je psihiatrinja  predpisala AD-je in glede na to da sem imel zelo zelo hude misli in bil na 50mg mi je svetovala da jih dvignemo na 200mg.ti pa povem da me je bilo že prej tako strah 50-tih miligramov potem pa dvig na 200mg totalni sok.kaj čem potem sem začel dvigovati in prilezel do 125mg.medtem sem si veliko prebral o tej bolezni in dognal da bom moral kar sam pljuniti v roke in veselo na delo.začel sem gonit kolo sprehodi(hitra hoja)začelo se je tudi delo okoli hiše itd.tako da sem počasi začel sam manjsati AD-je in prilezel nazaj na 50mg.ko sem imel spet kontrolo je psihiatrinja pozdravila mojo odlocitev. Tako da sedaj sem za 80% procentov v boljšem stanju me se občasno obrise po glavi ampak se ne dam ker vem da se da anksiozo in te trapaste misli premagati mam pa občutek da mi tudi teh 50mg ne pomaga kaj dosti da sem se kar sam počasi izvlekel iz tega sranja.tudi psihiatrinja mi je svetovala naj jih jem se kakšen mesec ali dva potem pa naj počasi preneham.tako da ancapomaranca potrpi in ne daj se boš videla da se tudi telo počasi regenerira.

[ančapomaranča]

Res lepa lepa hvala za tako vzpodbudne odgovore.  Tako lepo je vedno znova prebrati, da je mogoce iz tega....
Borim se od novembra, s pomocjo psihoterapije pa od januarja. Imam obcutek, da se premalo trudim. Vcasih, ko je boljse, kaj hitro najdem stran (lazje) poti. Veliko sem prebrala pa tega ne znam uporabiti. Ne vztrajam, obupujem....vsega se zelo bojim, sleherno svoje dejanje preverjam, v nic vec nisem prepricana, sploh ne vem, kaj naj s sabo....

Anca

[skylost]

Anca, nikoli niti ne pomisli, da obupujes!!! To je zadnje,na kar lahko pomislis  . Ja ni kaj popuscati, ko je malo bolje. Sem tudi jaz se parkrat malo "presvercala", ampak sem se prehitro znasla spet dva koraka nazaj. Tako da, terapija, sproscanje, sport.. vse kar pac delas, je treba vseskozi delat. No ce en dan preskocis, ni konec sveta, ampak kaj vec pa ne. Panika ne dovoli "spricanja". Pogumno naprej. Vse dobro ti zelim in ti posilja en velik objemcek.