nevzdrzno

[Putka]

Jaz pa želje in strahu ne morem povezati.
Želja je nekaj pozitivnega, če si nekaj močno želim si to tudi privoščim (če gre).
Strah je pa negativno čustvo. Ob OKM sem doživljala obup, strah. Nikakor pa ne želje!

Se pravi se neg. in poz. čustva ne povezujejo ?
Npr. ko si nekoga ljubila (poz.) nikoli nisi čutila obenem bolečine, razočaranja (neg.). ?
Ko si napredovala v službi (poz.) nikoli nisi čutila obenem tudi strahu npr. če boš izpolnila pričakovanja (neg.).. ?
Jah, potem pa kapo dol, če je temu tako.

Želja po napredovanju in s tem povezan strah je neki čist X kot želja po ubijanju in s tem povezan strah? Wtf...tega zadnjega sploh ne razumem.

[vesnav]

Ker tega ne razumeš, je dobro.

In sploh se strinjam s tabo. Tukaj ljudje predvsem ne ločijo OKM, prisilnih misli in čisto človeškega strahu.

V.

[Putka]

Jah zdaj sem full prestrašena. Ok JA VEM kako se jaz počutim in kaj si mislim....ampak me take stvari v resnici spravijo iz tira in spet nazaj v lastno sumničavost in nezmožnost samozaupanja. Ma fak.

Kaj zdej a je možno, da uresničim ali pač ne?!?

[himiko]

Ne!!!!!!!!

[vesnav]

Putka,

enostavno moraš zaupati.

Svet je poln ljudi, ki govorijo razno razne neumnosti in vse se nas pač ne tiče.

Nič ne bo narobe in nič ne boš uresničila. Včasih je dobro, da nekatere stvari in ljudi preprosto ignoriraš.

Jaz pa bom dežurna grdoba in bom vedno znova opozarjala, da naj bodo tisti, ki NE razumejo in ne vedo, kaj pišejo, za Boga tiho.
Prevzamem nase tudi vse, kar sledi. Že vem, zakaj.

Lp.

Vesna

[Leonarda]

Jah zdaj sem full prestrašena.

Ni potrebe.

Kaj zdej a je možno, da uresničim ali pač ne?!?

A vsebino prisilnih misli? Ne.

Ne rečem, da kdo, ki je trpel za OKM-jem ni že morda kdaj koga kresnil po črepinji (oz. ga nameraval lopniti)  , a iz razlogov, ki ne izvirajo iz vsebine misli. Lahko, da je šlo za:
1. čisto dejanje obupa, ko agresijo sproži huda notranja napetost in trpljenje (in ne za to, ker so se mu vsiljevale misli, da naj tega človeka kresne); primer: Zelo dober psihiater je nekoč pripovedoval, kako ga je nekoč fizično skoraj napadel nek pacient, ki je trpel za OKM. Razlog je bil ta, da terapija ni delovala, kot bi bilo treba, duševne bolečine pa pacient enostavno ni mogel več prenašati. In se je razjezil na terapevta. (Nauk: vsebina njegovih nasilnih misli nikakor ni bila strah, da bi terapevta napadel.)
2. čisto človeško dejanje sprožene agresije, ko je osebi, ki trpi za OKM nekdo načenjal duševno in fizično zdravje... Pri tem je OKM popolnoma postranskega pomena in agresija izvira iz čisto drugega zeljnika. Čustveno nihanje.

V tej temi se res precej meša pojme strahu, vsiljivih misli, agresije ipd. in se jih skuša enačiti.
Se jih ne da.

Vsiljive misli so ''miselno kolcanje''. Najnedolžnejše vsiljivke prihajajo v obliki kakšne pesmi, ki nam ne gre iz glave. Če nam cel dan odzvanja ''Like a virgin...'', to seveda ne pomeni, da želimo biti Madona ali devica ali pop zvezda. Ali kako?
Včasih se nam vsiljuje kakšna banalna beseda. Npr., ne vem, ''banana''. Pa to ne pomeni, da želimo postati banana. Ali pač? 
Kadar pa imajo vsiljive misli podobo naših najhujših strahov, pa stvar ni več tako zabavna. Te vsiljivke izhajajo iz duševne utrujenosti, ki na površino pljuva potlačene strahove in nas opominja, da:
1. vseh stvari v življenju ne moremo imeti pod kontrolo, zato za božjo voljo postanimo manj perfekcionistični;
2. nismo popolni in nikoli ne bomo in naj se za božjo voljo naučimo izražati negativno energijo navzven, jap, tudi agresijo;
3. smo občutljivi in čuteči ljudje, ki na prvo mesto postavljamo druge in se bojimo, da bi jim lahko škodovali...mi, ki smo pravzaprav ''slabi'', pa nas naši ljubljeni ne spregledajo; zato za božjo voljo, naučimo se imeti radi...
Pa še kaj.

V nobenem primeru ne gre za ''opozorila'', da bomo komu v resnici kaj naredili! Ker pa te misli spremlja ponavadi še tesnoba z omoticami, derealizacijo, depersonalizacijo, ''pijanimi občutki''...nas je še toliko bolj strah, da izgubljamo nadzor. Pa ga v resnici ne. In vsiljivke niso nič več kot ti simptom anksioznosti
-> opozarjajo nas, nevarni pa niso in zaradi njih nikoli ne bomo izgubili nadzora.

Lp.

[himiko]

Leonarda, hvala za tako izcrpno in pomirjajoco razlago - jz ne bi znala tako napisat!

Hvala 

[vesnav]

Tudi jaz se ti zahvaljujem.

V.

[scorpion]

Ne vem zakaj se tukaj širi nek mit o Okm, kot nečem posebnem in drugačnem..Okm je zame le en obraz nevroze in nič drugega..dejstvo, da pri tej motnji pomagajo Ad ji pomeni, da gre za "isti princip"...

poleg tega OKM ne pomeni le prislinih, nasilnih misli, temveč tudi druge, nenasilne, prisilne misli, tudi prisilna dejanja, kot umivanje rok po 50 krat na dan, preverjanje ali smo zaklenili vrata, prisilno iskanje simetrije , strah pred mikrobi, prislino pospravljanje, razkuževanje..itd...

v bistvu gre za temeljno anksioznost in nič drugega....


In če je temeljni namen zdravljenja nekomu, ki se počuti nevzdržno, ker ga nekaj obvladuje, povedati, da se naj ničesar ne boji, čeprav se počuti nevzdržno, potem je, po moje to zelo kmećki in naiven način zdravljenja...in slej ko prej bo ta občutek, da nas misli srkajo vase, kot kolesje, spet prišel na površje...


Človekova psiha ni tako linearna in simpl, kot si večina misli..Madam ima še kako prav, da je prostislovna in kompleksna...

In še kako se lahko bojimo lepih, prijetnih stvari..uspeha, ljubezni, bilžine, ljudi..itd...ne le neprijetnih..In še kako lahko zelo ljubimo in sovražimo hkrati nekoga....Ambivalenca linearnemu umu ni jasna, ker je dialektična...resnica je v dialektiki....


pri nas nevrotikih je sploh značilen ta strah pred pozitivnimi stvarmi....Predolgo poznam nevrozo in sem videl veliko ljudi, ki so si nekaj želei in se tega hrati zelo bali.....Bi- nebi situacija je za nvrotike zelo pogosta...


nezavedno je pravi gospodar....mi lahko npr. zavestno trdimo, da si želimo ljubezni , nezavedno bomo pa naredili vse, da uničimo vsak odnos, da delujemo tako, da bomo pokazali,  da si globoko v sebi ljubezni sploh ne želimo in da se je bojimo....

ja ja naša psiha ni tako simpl..ne deluje na ukaz...

[Putka]

Leonarda, vesnav, scorpion HVALA!!!! 

Leonarda tvoj post je popoln. Točno tako kot si jaz zamišljam in razumem OKM in točno tako tudi čutim. Vsako sleherno besedico si mi vzela iz usta.   

Jaz sem že včeraj rekla, da se bom za nekaj časa poslovila od foruma...tako, za en čas. Da vidim kako delujem brez tega, da se vsakdan sproti spomnim, da sem pisihčni bolnik.
In to, da ko se že poberem, pride nekdo in mi za brezveze poruši en del mojega napredka. Pa še nekdo, ki še ni dal enega takega nasveta, v pravem pomenu besede. Takega iz srca. Brezveze!

Putka prenese marsikaj...včasih pa tudi Putki pride preko meje.

LP,

Vaša Puti Muti

[Arwen]

pa tega sem jaz imela svoje čase malo morje

Vsiljive misli so ''miselno kolcanje''. Najnedolžnejše vsiljivke prihajajo v obliki kakšne pesmi, ki nam ne gre iz glave.

pa to tudi

včasih me je strah, da bom povozila kakšnega kolesarja ali zbila pešca, ki gre čez zebro ... ali pa da bom recimo kar prijela za roko enga človeka, ki gre mimo mene in ga potegnila k sebi ... pa te ljudi vidim prvič in zadnjič v življenju ...

pa, npr. sem v naročju držala otroka in me je popadel gromozanski strah, kaj, če ga izpustim... al pa recimo sem stala tudi z otrokom na balkonu in mi je zletelo skoz misli - dol ga vrzi... al pa recimo bila na kakem sestanku, pa me je prešinilo - brcni sogovornila...  in kr neki....

ja shit no... 

[Leonarda]

Arwen, domala vsak normalen    človek ima kdaj pa kdaj takšne vsiljivke. Patologija OKM-ja se začne nekako takrat, ko ti po glavi brzijo  neprenehoma in ti posledično povzročajo nelagodje, strah, paniko...tj. te ovirajo v vsakodnevnem funkcioniranju.

Ni za kaj, punce    . Predvsem se nič bat.

Scorpion, oba z Madam imata seveda prav. Psiha je kompleksna in zamotana. Ni linearna. Ni pa spet nek nepredvidljiv fantom, ki bo zdaj zdaj zbezljal iz vajeti.

In še kako lahko zelo ljubimo in sovražimo hkrati nekoga....Ambivalenca linearnemu umu ni jasna, ker je dialektična...resnica je v dialektiki....

Jap. Res. Ampak za OKM veliko dobrih strokovnjakov že kar nekaj časa trdi, da se ne razreši z brskanjem po psihi in s poglobljeno analizo. Lahko najdeš vse vzroke na svetu za svoj OKM, pa ti ne bo odleglo. Pomaga pa vedenjsko kognitivna terapija. Kot pri fobijah. Paniki. In sorodnem. Značilno za tiste, ki trpimo za OKM je, da že tako preveč analiziramo vse okoli sebe, stokrat premeljemo vsako reč, se stokrat prepričamo... Ne ga biksat in se mučit še z dodatno pretirano samoanalizo. Bo usluga samemu sebi prejkone medvedja.

Lp.

PS: Putka, če se že moraš posloviti za nekaj časa  , pridi kaj nazaj pogledat...Jaz te rada berem in se večkrat nasmejim kakšni tvoji domislici v zvezi z OKM  ... Se vidi, da si na stopnji, ko se že lahko nasmejiš svojim težavam. Dober občutek, ne?

[vesnav]

Scorpion,

nedvomno t.i. kmečki način zdravljenja zaleže in pomaga bolj kot venomer znova ponavljati nekomu, da je med strahom in željo in uresničitvijo samo korak.
Ker pač ni!

Da se je mogoče popolnoma znebiti misli, kot jih je npr. navedla Coprnica, pa vem iz lastne izkušnje.

Zato je za človeka NUJNO in TEMELJNO, da VE, da tega ne bo uresničil in da se zaveda, da bo minilo. Potem šele se lahko pogovarjamo ali pa tudi NE, kako, odkod, čemu in zakaj. In NIKAKOR se tega človeku ne dela v akutni fazi. Samo za to gre.

Sem jasna?

V.

[scorpion]

Leonarda, če govoriš o stroki  ne govoriš o celotni stroki, ker so psihiterapevtski pristopi zelo različni in si mnogi med seboj nasprotujejo. Govoriš le o delu stroke...Vem, da ti je to jasno

Ne verjamem nekomu, ki se mora v nekaj tako grozno prepričevati. Nekdo, ki ga nekaj ne ogroža se mu ni treba v nič prepričevati..Tako ste nekateri prevzeli vlogo prepričevalcev (mamic) , drugi pa vlogo prestrašencev (otrok)...prestrašeni ste pa v bistvu vsi...

Če je treba nekomu nekaj tveziti ali celo lagati, potem je to nekaj nerealnega...Jaz sem imel glede vsiljivk drugačne izkušnje..In zdaj , če povem resnico bodo nekateri čist prestrašeni, drugi pa bodo panično tolažili..

Ko sem bival na PO ju nekaj mesecev se je mariskaj zgodilo v tem času....En fant je imel poleg depresije še raka in je nakaj mesecev kasneje umrl (20 let). Eden staršejši možak je umrl pred mojimi očmi pri zajtrku..Zadela ga je kap..Dve ženski srednih let pa so se vrgli pod vlak...


To je življenje..Nihče nas ni more zaščiti pred takimi dogodki, ker 100% varnosti ni...čeprav smo bili vsi v težkih stiskah...Ne razumem zakaj bi morali olepševati žvljenje....Ena od žensk je imela vsijljive misli, da bo naredila samomor...in je vseskozi hodila od enega do drugega in nas spraševala:"Kaj naj naredim..skoz mislim na samomor?" In ga je uresničila..nekega ponedeljkovega jutra...Moje izkušnje so v nasprotju z vašo "stroko"..

TO JE RESNICA , ki temelji na izkušnji...


Če zdraviš simptome (vsiljive misli) nisi ozdravil bolezni...Podobno, kot da bi z zbijanjem visoke vročine pri gripi poskusil zdraviti bolezen...

In prepričan sem, da nihče od ljudi, ki imajo vsiljive misli nima le teh simptomov...vsi imajo mnoge druge psihosocialne težave..tudi telesne...

Seveda pa lahko kdorkoli dela tisto v kar verjame...dokler deluje..

[Putka]

Ma deeej ne posplošuj.

Verjetno si je ženska želela to storiti in sta ji OKM in pa očitno ignorantski folk tam okoli nje to tudi samo še potrdili.

Jaz sem imela tudi scene, da se moram dol vržt iz stoplnice pa je bilo prvo kar sem se vprašala : ok, od kje zdaj ta misel, če si pa jaz česa takega SPLOH ne želim. Pa sem res razmišljala, če si želim umreti. ČE v meni gori vsaj en kanček te želje, nekje dol, daaaaaleč spodaj, v meni, potlačen. Pa ga nisem mogla zbezljati ven. Zakaj? KER NI TE ŽELJE!
Jaz sem zbolela ravno zaradi strahu pred smrtjo, da bi se pa zdaj sama pognala v to? A-a.
Imam lajf preveč rada in mi je prelepo, da bi kar šla v zono nule.

In če samo malo predelaš svoje misli jih več ni. NI! Z njimi je konec, finito, basta, finish... kapish?
Veselo skačem po visokih terasah in se počutim prav cool.
Veselo režem z nožem in ne stiskam poleg zob, da bi se komaj zadrževala, da ne planem po kom.

Please.

Tko kot sem rekla. Teli OKMji so kot najhujši Hollywoodski moviji. Lahko sam z očmi obrneš okoli in se kislo nasmehneš.

[Putka]

Ma, OKMji so nasproti te teme mačji kašelj. 

[ton]

Že ko je MAdamme Bovary problematizirala 'aksiomatično' trditev, da se noben OKM v zgodovini ni uresničil, se mi je zdelo, da utegne zavreti...
Moram reči, da se tule pa res strinjam s Scorpionom, ki je tudi problematiziral aksiom (joj, če bi ga še v oni svoji temi, TISTO bi bil premik!)
Kolikor se po drugi strani strinjam z Vesno, da ljudi v prestrašeni fazi ne gre strašiti, pa hkrati mislim, da jim zaradi 'njihovega dobrega' ne gre saditi rožic tipa 'vse bo v redu'. Kako pa vemo, da bo 'vse v redu'?

Rečemo takole: v največji večini primerov so prisilne misli res 'napačno zvezane' misli. Da, lahko jih odpravimo z ignoranco, ironijo, samoprepričevanjem, kako gre v bistvu za neumnosti, povsem preventivno pa je enako prav, da 'pregledamo napeljavo', odkrijemo mesto, kjer prihaja do stika, in zadevo ustrezno zaflajštramo.
Skratka vsi imate prav.

[Leonarda]

Leonarda, če govoriš o stroki  ne govoriš o celotni stroki, ker so psihiterapevtski pristopi zelo različni in si mnogi med seboj nasprotujejo. Govoriš le o delu stroke...Vem, da ti je to jasno

Seveda  . Ampak  . Že dobri stari oče psihoterapije ipd. Freud je ugotovil, da se prisilne misli dokaj neuspešno ''zdravijo'' s psihoanalizo. Pa ni bil kognitivno-vedenjsko usmerjen.
Zaenkrat (in ne, ne bom dajala virov in pogrevala tople vode, daj malo prebrskat zadeve) se pač najboljše obnese kognitivno-vedenjska terapija v kombinaciji z AD-ji. Žal. Si nisem jaz izmislila  .

Olepševanje...hja, nekomu, ki je v fazi, ko se boji lastne sence, se ne razglablja na dolgo in široko o možnih posledicah, neštetih vzrokih, aksiomih in teorijah. Se ne in pika. Gledano s stališča terapije: v akutni fazi je pomembno zaupanje v terapevta. Prekleto dobro dane nezaskrbljeni terapevtov obraz, ko si sam sebe že otožno predstavljaš zvezanega nekje za rešetkami (kot je nekje Putka napisala  ). Terapevt nima pravice strašit s črnimi prognozami, sploh, ker zanje pri OKM dejansko ni neke resne potrebe. Še manj imamo to pravico delat mi.
Tisti, ki smo OKM v najhujši obliki ''dali skozi'' pa IMAMO pravico trditi, da ni bilo nič hudega in da še vedno veselo (telesno in duševno) migamo. Ok?

Ne razumem zakaj bi morali olepševati žvljenje....Ena od žensk je imela vsijljive misli, da bo naredila samomor...in je vseskozi hodila od enega do drugega in nas spraševala:"Kaj naj naredim..skoz mislim na samomor?" In ga je uresničila..nekega ponedeljkovega jutra...Moje izkušnje so v nasprotju z vašo "stroko"..

Hmmm....kakšno je imela diagnozo? S strani lečečega psihiatra mislim? Ne mešat vsiljivih misli, depresivne težnje po samomoru (in tovrstne klice na pomoč), pa bognedaj, da še ne zaidemo na področje kakšnih prisluhov in prividov.
Psiha je zamotana, mnogo bolj in mnogo manj, kot si predstavljamo. Imeti za življenjski cilj, da se do zadnje mrvice spoznamo in zanaliziramo...? Potem si lahko samo rečemo- get a life. Se ne bomo. Samo zafrustrirali se bomo.
Nismo tako pomembni v smislu vesolja, kot včasih radi verjamemo.

Lp.

[ton]

A sem razcepljena osebnost, če po branju Leonardinega vpisa mislim, da boljše ni mogoče razmišljati o tej temi? Bravo, carsko! Posebej oni zadnji del o samoanalizi je nekaj, kar že leta želim ubesediti pri svoji vojni proti 'delu na sebi', pa mi ne uspe.

[Arwen]

....Ena od žensk je imela vsijljive misli, da bo naredila samomor...in je vseskozi hodila od enega do drugega in nas spraševala:"Kaj naj naredim..skoz mislim na samomor?" In ga je uresničila..nekega ponedeljkovega jutra...Moje izkušnje so v nasprotju z vašo "stroko"..

TO JE RESNICA , ki temelji na izkušnji...

iz prve roke: depresija, črne misli - misli na samomor, so pa zelo težke in hude in ...glede na prebrano čist nekaj drugega, kot OKM - to je pa čistokrvni obup, praznina v tebi, strahotna bolečina celega telesa, to je precej več in globlje, kot le misli ... sem imela to, namreč.. in bila na tem, da uresničim željo po zaključku obstoja ... a k temu me je gnala depresija, lediščna samopodoba in samozavest, mržnja do sebe, obup, ...