občutek krivde, ker ne morem v redu skrbeti za otroka

[Koki]

Se grozno sekiram, ker zdaj že dve noči nisem ponoči vstala, ker nisem mogla in je moj partner vstal in porihtal otroka. Pa čez dan tudi težko skrbim zanj, kuha mama, jaz ga previjem in nahranim, pa še to večkrat moj partner. na sprehod mi sploh ni za iti. najraje bi ležala in jokala. mučijo me vsiljive misli in splošno slabo počutje. upam, da nisem staknila še kake poporodne depresije. to je grozno, ko otroku ne moreš nudit tistega, kar bi mu rad. Zdravnik mi je povečal dozo kventiaxa na 175 mg in asentro jem itak 300 mg. Ne vem, kdaj bo vse skup pomagalo. Menda je kventiax še vedno nizka doza. Res sem žalostna in ne vidim izhoda. Počutim se krivo, ker v bistvu moj partner igra vlogo mame, jaz pa vegetiram. Kaj naj storim?

[vesnav]

Joj, Koki..

Ker ta hip ne moreš, se ne muči. Hvala Bogu da ti lahko priskočijo na pomoč. Ko lahko, pa itak skrbiš za dete...
Morda čutiš sranske učinke, ne vem, in je to dodatno.. Vendar bo izzvenelo čez čas.. In takrat boš povsem sodelovala pri vsem... Je pa tako, da bo iz dneva v dan bolje in ne čez noč. Morda spoh opazila ne boš, da si pa danes že naredila več kot včeraj.
Dete samo v roke vzemi, da te čuti in čebljajta.. Sem prepričana, da bodo vsaj v teh momentih misli ušle..

Ne počuti se krive!
Zdaj nimaš časa o tem premišljevati..

Malo se prisili s sprehodi...

V.

[Onix]

Koki vse bo še vredu. OKM je trdovratna bolezn, zravn pa pašejo tudi občutki krivde in depresija. Morš vedt in se zavedat, da je vsak majhen napredek zlata vredn. Sigurn ti bo kmal bolš sam ne obremenjuj se preveč. Otroka maš rada in sam to je pomembno. Glede sprehodov ti pa tud jes svetujem, da se mal potrudiš ker morš bit mal zunaj na zraku.

[Anchi]

Koki, nikar z občutki krivde, ker nisi nič kriva za to kar se ti dogaja. To, da lahko drugi postorijo kaj namesto tebe je kvečjemu zelo pozitivno. Naredi toliko kot zmoreš, in nato brez slabe vesti pusti, da ti drugi pomagajo. Sicer pa nikjer ne piše, da bi morala ravno mlada mamica vse narediti. Dandanes pa še sploh ne. Če bi jaz imela otroka, bi se prav z veseljem pustila streči od spredaj in od zadaj .

Ampak resno, ne rabiš še občutkov krivde za povrh. Ne vdajaj se razmišljanju kako nič ne moreš in kako ne nudiš otroku tistega, kar bi mu hotela, saj imajo takšne miselne "vaje" za rezultat precej bedno počutje, ki spet rojeva nove črne misli. Stanje se bo izboljšalo, prej ali slej. Govori si tisto kar bi govorila svoji najboljši prijateljici, če bi bila v isti situaciji, kot si zdaj ti. Verjetno ji ne bi govorila tega kar govoriš sebi, ne? Poskusi biti isto prijazna in razumevajoča do sebe.
Držim pesti.

[Aslan]

Koki, nikar z občutki krivde, ker nisi nič kriva za to kar se ti dogaja. To, da lahko drugi postorijo kaj namesto tebe je kvečjemu zelo pozitivno. Naredi toliko kot zmoreš, in nato brez slabe vesti pusti, da ti drugi pomagajo. Sicer pa nikjer ne piše, da bi morala ravno mlada mamica vse narediti. Dandanes pa še sploh ne. Če bi jaz imela otroka, bi se prav z veseljem pustila streči od spredaj in od zadaj .

Se podpišem.

Sama sem naredila vse, ker drugače nisem znala.
Če bi imela še enega otroka bi se lepo pustila razvajat z leve in desne.
Zakaj pa ne??
Meni se zdi prav fajn, da tudi mož vstane ponoči, pomaga skrbet za otročka.
S tem se krepi tudi njuna medsebojna vez.

Detece rabi le tvoj objem, toplino...samo crkljajta se in dete bo srečno.
Imej ga pri sebi..da sta na dotiku. To je to. Bo miren in zadovoljen, ti pa tudi.

Mi smo ponoči imeli otročke vedno v vozičku, ob svoji postelji...
Tako da ni treba vstajat, hodit okrog, se čist prebudit...
Samo ko zamijavka, ga daš na prsa, se podoji in nazaj zaspita...
Imela sem roko v vozičku....da me je otrok skoz čutil...(in jaz njega)
Na ta način sem kljub 4 otrokom vse noči dobro spala, otroci tudi...
Ne poznam nočnega ustajanja, joka, nošenja otrok...

Lepo bodite, ven z vozičkom na sprehod, na sonček...ne tuhtat skoz o tabletah, mislih, kdaj kaj prime..
Prepusti se pozitivnim dogodkom in uživaj trenutke sreče.

[ton]

Tudi jaz mislim, da gre za stranske učinke, pa tudi hormoni takole kmalu po porodu delajo cunamije. Punce so ti super svetovale: od starševstva si privošči tisti ta najbolj prijetni del, sodelujta s partnerjem pri otročjih zadevah - te bodo kmalu samo še spomin.
Srečno.

[trina]

Draga Koki,
sem dobila tvoj zs - lahko ti povem, da je kventiax generik seroquela, ki velja za najblažjega med antipsihotiki in ima najmanj neželjenih stranskih učinkov. Za vse antipsihotike velja, da je njihov umirjevalni in uspavalni učinek takojšnji, že po prvi tabletki. Na ostale učinke je treba pa malo počakat - nekaj dni zanje še ni dovolj...
Ampak to ni to, kar bi ti rada povedala. Glej, Koki: dete si nosila devet mesecev, rodila si ga - čas je, da se spočiješ. Popolnoma normalno je, da tako hitro po porodu ne boš kuhala - kaj ti vendar pride na misel! In ravno tako normalno je, da bo za otroka ponoči poskrbel očka, mama bo pa počivala.
Dovoli si, da si opomoreš; tudi telo se mora počasi vrnit v normalno, 'ne-noseče' stanje - ne zahtevaj od sebe, da bi tako hitro normalno funkcionirala. Normalno je, da drugi poskrbijo zate in za otroka, kolikor morejo - ne samo normalno: prav je tako.
Tvoj partner nikakor ne igra vloge mame, ampak igra, kot kaže, vlogo skrbnega moža in novopečenega očeta. Povsem dovolj narediš za otroka - važno je, da te ima, ne pa, kolikokrat ga previješ. Dovoli si počivat - tudi za dete boš s tem naredila največ, verjemi.
Bodi vesela, da imaš pomoč, seveda - ampak jemlji jo kot samoumevno, kot nekaj, kar je lepo in prav in potrebno, ne pa, da imaš zaradi tega slabo vest.
Jaz sem trikrat rodila in pri vsakem dojenčku je bilo samoumevno, da bo mož naredil, kolikor bo le mogel - samoumevno njemu in meni. Ko sem si opomogla, pa sem počasi prevzemala opravila nazaj. In tako je - pa naj se še tako samovšečno bere - tudi prav.

[Koki]

Trina,
Rejc mi je rekel, da je to zdravilo najboljše za te vsiljive misli. Kaj ti meniš, zakaj mi ga je predpisal, če je pa najblažje? Zdaj ga jemljem 175 mg dnevno. A si ga ti tudi jemala in koliko?

[Koki]

Ko bi vedeli (pa saj mogoče kdo tudi to ve), kakšno mučenje je to. Težko mi je.

[Mei]

Jaz vem kaksno je to mucenje, sem sla skozi to, s to razliko da nisem imela otroka, sem se pa pocutila grozno krivo, ker nisme mogla vstat, delat, hodit v sluzbo, ker sem bila samo rastlina, ker so mi starsi dajali denar jaz pa sem samo buljila v TV.
JAz sem takrat v tistem stanju fotru rekla, da se pocutim ful krivo zarad tega kar se dogaja, da oni morajo delati namesto mene, jaz pa samo lezim in moj oce ni mogel razumeti zakaj bi se pocutila krivo, poskusal me je prepricati v to naj se ne pocutim krivo ampak itak te ne more noben v nic prepricati v taksen stanju.

[trina]

Draga Koki,
od srca rada bi ti pomagala - ampak jaz ti ne morem takole razlagat zdravil, ker za to nisem pristojna. Najblažje je glede neželjenih učinkov, ne glede učinka pri tvojih težavah. Če zdravnik pravi, da je to zdravilo pravo za prisilne misli, mu zaupaj.
Res ti ne privoščim težav, ki jih imaš, in če ti lahko pomagam, to z veseljem storim. Mislim pa, da ti bodo bolje pomagali tisti, ki so podobne težave premagali.
Z veseljem pa ti dam kak nasvet glede nege novorojenčka in predvsem skrbi zase po porodu.
Želim ti čim boljše počutje, drži se.

[odbita]

Ojla, Koki,

sem reagirala na "občutek krivde".
Predvsem in spet menim, da ta nima kaj početi pri človeku. To si je nekdo izmislu, da nas lažje nadzoruje. Pa ne vem, če tam zgoraj:). Tudi ne verjamem v teorijo zarote, se malo hecam, da lažje razmišljaš o patentu krivde. Prisilno pa to.
Jaz sem 20 let v službi, imam dve diplomi, sem torej zraven še študirala, porihtali smo stanovanje in se mučili s tem, ali dete sploh bo ali ga ne bo. Zelo sem sigurna, name se da računati, prav danes pa sem ostala doma, ker se nisem do konca pozdravila od enega smotanega prehlada in glej - sem se počutila krivo?? Tam do dvanajste ure, vsa čudna v postelji, potem pa sem si rekla: Ma, zakaj že?? Če ne morem vstat, ne morem vstat. Sploh pa eni kličejo v službo za vsako trepalnco, ki jim dol pade. Krivda je res huda reč. Vzame ti še tisto energijo, ki ti je ostala.
Po porodu pa tudi poznam nekako. Ves čas sem se bala, da bo otrok umrl. Hodila sem gledat, če še diha, mislila sem, da moram biti idealna mama. Spomnim se prvega previjanja, ko so tiste plenice (še klasična varianta) spodletavale in so me gledal - no no, ne tako, drgač...
In ko se mi je iz dneva v dan vrtelo, šumelo po glavi (imela sem še iztipanje), in sem doživela tudi outbody...sem slišala mamo: No, saj sem vedela, da ji ne bo šlo.
Vlačla sem se v pižami, vem kako je, šivi tam spodaj, otrok se je jokal nonstop. Bruhala je plodovno vodo ponoč, v sobi so ble izkušene porodnice, njihovi otroc so spal...sem mislila, da se mi bo zmešalo. Umiraaaa! Ti sploh kdo pove te reči?
In te novodobne mamice.. se sprašujem, je to sploh normalno, da so tako fit? Niso včasih morale porodnice ležati v trdo in jesti kurje juhe?? Ne vem. Letajo s ferari vozički za 1000 evrov. Ma.
Krivda tukaj nima kaj iskat. Privošči si mir. Telo se še uravnava. Psiha otroka še sprejema. Nismo takoj spoznani z njim. In fizično si nekaj časa res lahko zelo šibek.
Naj te ne zanima, kako drugi to gledajo in vidijo. Zdaj si pomembna ti, sploh pa ima otrok še očeta, ki je devet mesecev samo gledal in je fit, da zdaj priskoči.
Prišel bo čas, ko bodo stvari izzvenele, počasi in zagotovo. Prisilne misli tudi!

[bikica66]

Odbita - tako se govori 
Koki drži se in upoštevaj naše preverjene nasvete !!!

lp

[Leonarda]

Stran z občutki krivde, ker so, jasno, nepotrebni. Je že tako, da smo ljudje z anksioznimi in depresivnimi težavami nagnjeni k temu, da se krivimo za vse in vsakogar... Sem prepričana (sodim po sebi), da bi se obsojala tudi, če bi imela zlom noge npr. in ne bi mogla 101% poskrbeti za otroka, pa prav tako ne bi bila tvoja krivda...
Spočij se, pozdravi se, zaživi polno- to je tisto, kar v resnici dolguješ sebi, otroku in ostalim bližnjim.

Vse lepo. 

[Koki]

V torek grem k Dernovškovi. Malo sem razočarana, ker so mi dohtarji pred porodom obljubili, da mi bodo po porodu dali zdravila, ki bodo pomagala, razumela sem, da dobim en kup zdravil, le naj počakam do poroda. Moj je vprašal Rejca, zakaj sem dobila le Asentro in Kventiax, pa je rekel, da se to daje in nič drugega zraven. Pa tudi Dernovškovo sem razumela, da bomo posekali te misli. Zato sem res mislila, da dobim več zdravil. Bom videla, kaj bo v torek rekla Dernovškova. Zanima me, če si npr. v bolnici, ali potem dobiš več zdravil? Če da, zakaj mi jih potem ne dajo doma?

[Aslan]

Koki naše težave torej anksiozne motnje niso rešljive z danes na jutri.
Zdravila so pomoč, vendar niso čarobni napoj, ki bo zbrisal težave.

Torej medikamentozno zdravljenje in podpora psihoterapije,
to je najbojša kombinacija.
Rabiš čas, da pogledaš vase, vidiš odkod so stiske v tebi, zakaj tesnobe,
kako izražaš čustva, česa se bojiš.
Vsiljive misli so le reakcija telesa, posledica na naše globje notranje zavore.
In če ne boš začela spreminjat SEBE, svoj odnos do težav, tudi odnos do teh vsiljivih misli,
boš ostala na tej toči kot si. treba se je aktivno začet ukvarjat s seboj, z osebno rastjo...
sprejeti sebe....TABLETE so le opora, pomoč v akutni fazi.
In to fazo pravkar preživljaš!

Kar ti je Dernovškova predpisala seveda jemlji, obvezno!
Ampak NE želi si biti napitana z vsemi sortami tablet...
ne išči novih tablet, možnosti...
Boš kot rastlina, omamljena, omotična in zmedena.
Zakaj le?

Anksioznost NI angina, ki bi jo pozdravil z antibiotikom v tednu dni
in potem bo vse Ok.

Draga Koki želim ti le najbolje in tvojemu sinku tudi.
Ne pričakuj čudeža od tablet, ampak delaj na sebi.
Tablete so samo POMOČ...niso REŠITEV...

[Koki]

Meni pa še tablete niso v pomoč, ko bi le bile.

[odbita]

Oj, Koki,

ne vem, kako je to s tableti, je pa bila včeraj po tv oddaja o zdravljenju OKM - nisem ravno vsega videla (je kdo?) in je šlo za uspešno kliniko, kjer to zdravijo brez tablet in sicer tako, da uzavestijo in se morajo soočiti s situacijo, npr.
Če je bila tesnoba ob tem, da ne smem zmečkati revije medtem ko jo berem, prej na lestvici 10, je sedaj na 6, 5 in počasi 1 in 0.
Če je prej glas v glavi dejal, naj si zapičim nož v glavo, ta glas sedaj utišaš tako, da mu poveš, da se ga ne bojiš. (Fantič, ki se mu je to dogajalo, je sestavil besedilo, nekakšno mantro, s katero je odganjal prisilne misli oz. kar osebo, ki mu je govorila in ga strašila...da mu bo pomorila družino ipd.) Gre za to, da glasove izničiš, saj veš, strah je okrogu, noter pa ga nič ni. Pri vsem tem mi je bilo zanimivo - šlo je za otroke - da so starši bili zraven, niso pa smeli priskočiti, tolažiti ipd, so pa lahko bili zraven s spodbudno besedo in razlagami, kaj se dogaja. Čez vse je moral povsem sam. Po korakih. Od tega, da nož primeš v roke, do tega, da z njim narežeš čokolado, zelenjavo... Starši so morali ohraniti mirno kri tudi, ko se je urezal in s krvjo na steklo napisal help me. So ga pa spodbujali. Pomembno je varno okolje, kar pa tole po rojstvu ni videti ane. Ampak počasi...
Fant, ki je šel čez terapijo soočanja, je povedal, da je pred tem verjel, da je soočenje hujše kot pa beg. Toda beg je strah in ta potem obvladuje vse skupaj in je hujši kot soočenje, s katerim greš čez to, da te OKM obvladujejo. Tukaj te nekako spremljajo, kako bi temu dejal, osebe ki razumejo - terapevti (verjamem, da so to lahko tudi partnerji s svojo empatijo ali enostavno prisotnostjo), ves čas opazuješ tudi sam, kaj se dogaja, zapisuješ stopnjo tesnobe in po korakih greš naprej.
Ne vem, če je kdo gledal kaj več o tej uspešni, in vsaj videti je bila -
blazno simpl metodi, naj doda, vendar pa govora o tabletih ni bilo, in tudi večkrat v življenju se mi zdi, da niso edini adut. Mogoče pa poskusi s homeopatijo - dr. Pajtnar, če te to kaj - meni je v določenem momentu ta način pomagal. Ne vem, ali to, kar sva se tam pogovarjala ali homeopatska zdravila, vsekakor pa sem odložila pri njem v treh obiskih velikaansko breme.
Danes se temu režim, takrat pa...je bilo res hudo.
Še nekaj: ali mogoče jemlješ kake hormonske tablete? Te znajo biti pasje za psiho, OKM, jaz ti raje res ne povem, kaj se je meni zdelo zelo resnično...da mi raste penis. prisežem. Odklop. Pri vseh možganih, ki jih imam   ...
Na tabletih diane sem pa res mislila, da se mi je dokončno strgalo in ko sem jih prenehala jemati, je bilo kul. Tudi kolegica jih je nehala jemati in ni več razmišljala o samomoru. Ne paše vsem vse. Podobno se mi je kasneje zgodilo še z Yerino, pri katerih me je dobesedno trgalo po prsih, psiha na zombi stopnji. Tako da to stran zmetat pa kaj drugega probat.
Verjetno je res ogromno tudi odraz naše podzavesti. (prijatelj ginekolog pravi, da veliko nosečnic bruha in da je to pravzaprav odraz tega, da otroka odklanjaš...ker še nisi pripravljen nanj..pa se tudi to počasi uredi kajne.
Moraš pa vedeti, da hormonski sistem po porodu naredi svoje in da tudi brez tabletk človek lahko preživlja peklenske čase.

Drži se, Koki, ostali pa, prosim, dodatke, ker na tole OKM se res ne spoznam (sicer pa tudi strokovnjaki ne vedo vzroka baje) - samo iz svoje kože in nič več.

[Koki]

Odbita, hvala za odgovor. Na katerem programu pa je bila ta oddaja o OKM? jaz ne jem nobenih hormonskih tablet. res je to, da moraš te misli sprejet in se jih ne bat, ampak problem pri tem je tista bolečina ob tem. Odbita, javi se še kaj.

[Putka]

Odbita super napisano!
Jaz svojo okm premagujem (zelo uspešno brez zdravil) ravno s soočanjem. Majko kolk me je bilo strah noža ampak sem šla in ga prijela v roko. In ko ni bilo nobenega posebnega filinga, pač samo nož v roki, pripomoček za rezanje, mi je bilo lažje....joooooj kok sem si oddahnila. Nič ni narobe z mano! To sem takoj vedela, potrebno pa je to peljati dalje in vsak specifičen primer reševati na točno tak način.
Pa strah me je bilo višine. Pa sem šla in sedela na balkonu z eno miniaturno ograjico. Tresla sem se kot šiba na vodi od straha, da se mi ne "zrola" in res ne skočim dol. In spet seveda ni bilo nič. Nič se ne zgodi. Strah počasi izzveni.
Pa ko sem prečkala most pa je bila spodaj rekla pa me je bilo strah...in grem, hodim preko, se sklanjam čez ograjo, pljunem v reko, nahranim race, delam vse. Najprej seveda na silo, zdaj pa mi je vse to samoumevno. Kot nekoč.

In ko se priplazi misel in mi nekaj "reče", se ji NASMEHNEM in ji samo rečem "papa". Sej je butasto vse skupaj pa si mislim, ma kaj mi je tega treba, se počutim, kot ena norka, samo deluje. Resnično.