Prvo srečanje z anksiozno motnjo/depresijo

[psevdo]

Predvsem fizične, tako da me ob tesnobi dejansko ne zvije fizično. Kaj drugega pa niti nisem opazil po 5 dneh rednega jemanja.

[Sofia-Del_Sati]

sj to sm misnila, fizično, kje oz. kako? 

[psevdo]

sj to sm misnila, fizično, kje oz. kako? 

Precej manj glavobolov, to je eno. Drugo, spal sem kar ok in sproščeno, takoj ko sem se zbudil, me je kar celega zategnilo, kot bi na gumb vklopil mišice in se nisem mogel sprostiti, kljub dihalnim vajam itd. Enostavno je držalo, če je bil še kakšen stresen dogodek, je pa tako zategnilo (recimo križ), da je prav konkretno bolelo.
No, to je eglonyl odpravil, tega zategovanja ni ali pa je minimalno.

[Sofia-Del_Sati]

aha, hvala!

Lp Sofie

[psevdo]

Pozdravljeni sotrpini

Zopet se oglašam, v upanju za kakšne spodbudne besede, ki mi vedno pomagajo.

Po moji zgodbi je oče leta 2012 žal umrl, bolezen se je ponovila in bila prehuda. Na srečo sem bil v tistem času še na AD in ostal tako do aprila letos, ko je kazalo, da je življenje kar urejeno in sem po pogovoru s psihiatrinjo prekinil jemanje Cipralex 10mg (po 3,5 letih).
In zdržal brez do novembra letos, ko sem fasal napad panike, ki je bil malce drugačen kot tisti prvi in me je očitno pretental in sem se ustrašil za življenje. No, potem pa stvari samo še navzdol in to ekspresno, no danes sem 12. dan na cipralexu 10mg in se še borim za izboljšanje.
Stresnih dogodkov je bilo od maja dalje več kot dovolj, da me je kot kaže podrlo. Seveda se anksioznost kaže v vsej svoji veličini - zategnjen (fizično) zjutraj takoj ko odprem oči, nimam apetita, jutra in dopoldnevi so katastrofalni, popoldne in zvečer je bolje. Jasno ve za stanje le moja družina, tako da imam delo še s tem, da moji zaposleni in prijatelji ne vedo, kaj se mi dogaja in to res ni enostavno, ko te notri tišči, da bi kar pobegnil. Pa saj to je vsem anksioznežem lahko predstavljivo, kajne?

Skratka, spoznavam, da bo poleg AD treba resno nekaj narediti na sebi. Ne vem še kako, recimo da imam neko sliko, kakšno življenje bi rad živel, vendar so bili moji vzorci v mladosti prej nasprotni in so moje "želje" nekako nenaravne. Imam družino, ki bi se ji rad posvetil, si zanjo vzel čas (vendar ne pod prisilo temveč z užitkom) pa ne najdem tega občutka in me bremeni. V mladosti sem bil namreč (pre)hitro samostojen, starši ločeni pri 16ih, očeta nič doma, vedno porinjen v odgovornost in naloge, češ da bo "ta pametni" vse rešil... in tako dobro funkcioniram le po istem vzorcu ...čim manj doma, čimveč delat in ko hočem zadevo spremenit (ker nočem biti kot je bil moj oče), pride do takega stresa, da se potem po mukah znajdem na AD. Ko sem pa na AD, je pa ok, vendar takrat ne delam na sebi in nekako križarim med očetovo potjo (vzgoje in zgleda) in svojo željo....eh, zmeda.

Skratka upam, da AD primejo čimprej, če ne gredo prazniki in vse druženje po gobe in ko to pomislim, mi je še huje. Začaran krog, kot pri marsikomu, verjamem.

Ali ima kdo podobno zgodbo, podobno mladost in zaradi nje težave? Ali smo obsojeni na AD do konca življenja ali obstaja kakšna vrsta psihoterapije, ki GAM odpravi in nekako privzamemo nove vzorce in uživamo življenje? Jaz bi res rad tradicijo, da očeta ni nič doma (isto je bilo z dedkom pa verjetno še nazaj) prekinil in pri svojih otrocih preprečil, da se jima podobna zgodba zgodi v mojih letih...

Hvala vsem, ki ste prebrali tole do konca, sem moral dat ven iz sebe.

[ojjoj]

Pozdravljen sotrpin!Ne bom pisala na dolgo,ker je moja zgodba podobna tvoji.Sama sem v 12 letih samo enkrat prenehala z ad,pa je bilo po 7 mesecih prehudo,da nebi zopet posegla po njih.Jemljem cipramil,kar je podobno cipralexu.10 let sem bila na 20mg,nato eno leto na 40mg,5 mesecev na 60mg,sedaj pa sem zopet na 40mg.To se vidi,da ko nastopijo večji problemi me zruši.Ne znam drugače.Vsak mali problem je za mene zelo veeeeliiik.Tako pač je.Če te kaj zanima ti kar vprašaj.Skupaj smo močnejši!

[psevdo]

Uh, jutra su huda v tejle fazi Ni pozitivne misli, same negativne, boli trebuh, en sam obup, pa dvomi, da bo bolje. Prav trudim se razumet, kako se lahko recimo popoldne ali zvečer počutim bolje, zjutraj pa tako katastrofalno, vse me živcira, nič ne morem, še jest ne. Upam, da tole kmalu mine 

[Seen]

Veš moja zgodba je podobna tvoji, sem se prav najdu v tiste delu da bo "ta pametni" rešil težavo.
Upam da ne bom izpadel prepameten ampak najprej boš moral poskrbet zase, šele kasneje boš lahko za druge. Pri meni je zgodba enaka, upam da se pred prazniki sestavim, da bom lahko z družino.
In ja zajebano je zjutraj ko se zbudiš in najprej pomisliš na najhuje, zato pa zategne telo. Poizkusi se zamotit tko kot se jaz zdajle ko tole pišem - in potem je nekaj casa bolje...

[psevdo]

Seen, hvala za te besede, je takoj en drobec bolje. Danes me res zvija tole, tud zamotit se je kar tezko. Zgleda grem cez tisto fazo, ko ADji poslabsajo stanje najprej...

[Seen]

No sotrpin lepo slišat da vsaj malo pomaga. Glej pri meni je že 3 leta hudo, zadnjih par mesecev pa je peklenskih. Ampak gre na bolje. En dan mal gor pa potem spet dol. Sicer nisem na ADjih ampak se frudim kot pravjo brez bergle.
Ti vzorci iz otroštva so po domace povedano jeba, pri meni je stvar zelo podobna.
Maš pa očitno svoje podjetje vsaj po tvojih besedah sodeč al se motim? Glej ne vem kake mate odnose, ampak ljudje smo precej sočutna bitja. Verjemi da bo vsem, predvsem pa tebi, lažje ko boš vsem povedal v kakšnem stanju si. In kakor praviš delaš od jutra do večera? Sam sem bil isti, dons se pa sprašujem za koga sem to počel.
Pa sploh kaj delaš na sebi? Začni pa delat na sebi, men je precej pri teh vzorcih pomagala knjiga Strupeni starši, prav zanimivo branje za nama podobne.
Drži se, saj čez meglo vedno posije sonce.

[psevdo]

Ah, Seen, danasnji zarek upanja sem res v sranju danes, dva napada panike, pocutim se kot bi tekel maraton. Pol hocem pa pocivat in malo zapret oci, se pa obsojam da to vodi v depresijo in da potem ponoci ne bom spal pa take finte.

Ja, dve firme mam, z zaposlenimi se razumemo vendar jim mojega stanja ne morem razlagat, ne verjamem, da bi razumeli, da to ni le stvar volje in misli :/

Ja, do sedaj je bila bergla, py potem nic delat na sebi, to bo treba spremenit pod nujno, takoj ko zacnem funkcionirat.

Vsa cast, da se gres borit brez AD. Jaz sem mislil, da bo slo, pa ni teorije, zal.

[Seen]

Veš kaj, skrivat se za fasado močnega človeka je največja napaka ki jo delaš saj s tem tesnobo samo še dodatno futraš. Men je to ful pomagalo ko sem dal iz sebe. Se boš s tem če boš povedal sodelavcem počutil nemočnega? Seveda se boš, ampak ti bo lažje ker boš ti vedel da oni vedo v kakšnem stanju si in se v končni fazi ne boš več obremenjeval če se jim sanja kaj se s tabo dogaja.

Sicer se bo tole slišalo grdo, ampak upam da ti ADji ne primejo dokler ne boš začel delat na sebi, ker ko boš spet ok, si verjetno ne boš vzel časa zase.
Drži se.

[psevdo]

Razumem poanto. Ampak tudi pred Adji in tole krizo sem ze zaznaval tezave in kar precej razmisljal kako spremenit zivljenje in kar je bistveno, v spremembi potem uzivat. Tukaj se iscem, ne morem pa v tej krizi brez adjev, ker imam projekt, ki ga moram naredit in me prav nihce ne more zamenjat in samo upam da AD primejo v roku naslednjega tedna. Potem je cas zame in za spremembe, ne vem pa kako se jih lotit.

[psevdo]

Evo, takole zadnja dva dneva se izboljšuje.

ADji izgleda prijemljejo in se mi zdi, da se lahko bolj racionalno opazujem in veliko razmišljam. Ne na način "zakaj ravno jaz itd" ampak v smislu spoznavanja sebe, načina funkcioniranja in predvsem sprejemanja sebe, kot sem in da je določene stvari sigurno z nekaj truda (in pomočjo AD v mojem primeru) tudi spremeniti.

Sicer me dnevno kakšen problem še vrže s tira ampak vsaj manj skočim na prvo žogo in skušam "trezno" obdelat kaj in kako. Mnja, kompleksna bitja smo, to je dejstvo.

[psevdo]

Kljub temu, da sem cipralex ze jemal, se še kar ne morem sprijaznit s stranskimi učinki, pri meni je to večinoma slabost (2 do 3x dnevno), tiščanje v trebuhu, slab apetit. Občasno malce tresavice in recimo neke hiperaktivnosti, ko ne vem kaj bi sam s sabo, bi kar skakal gor in dol.

Tisti, ki poznate Cipralex, po koliksnem casu je slabost minila, ce ste jo imeli?

[psevdo]

Pa se podvprasanje, a se se komu dogaja, da se mu razpolozenje menja lahko v nekaj minutah? Jaz imam danes stalno preklaplanje med hudo depresijo in pozitivnim razmisljanjem. In kadar depresija udari, je res kriza...((

[Lost]

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,18427.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,18308.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,17480.0.html

[psevdo]

Hvala Lost,

ampak sem bolj mislil spremembo počutja oz. misli kot posledico stranskih učinkov ADjev...

[Lost]

ampak sem bolj mislil spremembo počutja oz. misli kot posledico stranskih učinkov ADjev...

...torej ko si začel jemati ADje si se počutil ODLIČNO ?? 
Ali so bili podobni/isti simptomi prisotni že prej predno si  začel jemati ADje ??
V kolikor je bilo počutje prej slabo ali še slabše in se sedaj po jemanju spreminja na
bolje potem je to dokaz da ADji prijemljejo.

[psevdo]

Pred jemanjem ADjev je bilo predvsem veliko anksioznosti in nekaj paničnih napadov. Depresije nisem toliko zaznaval. Zdaj pa se anksioznost nekako zmanjšuje, pa depresija prihaja do izraza, zato sprašujem...