Z anksiozno motnjo sem se prvič srečala ob koncu osnovne šole. V meni so se nakopičili pritiski, težave v družini in notranji konflikti. Že od malega sem imela občutek, da sem drugačna od vseh ostalih. Bila sem izjemno občutljiv otrok, občutek krivde za vsako, še tako majhno stvar pa me je spremljal skozi vse življenje. Vedno sem imela izostren občutek za dolžnost, bila sem izjemno razumevajoča do drugih, do sama sebe pa neizprosna. Postavljala sem si nedosegljive cilje in mojim samoobtožbam in občutku krivde, tudi za stvari na katere nisem imela vpliva, kar ni bilo konca.
Ni torej presenetljivo, da je trenutek, ko je vse skupaj "počilo", moral priti. Bilo je med uro biologije, malo pred koncem. Naslednjo uro naj bi pisali test iz fizike. Bila sem rahlo živčna, tako kot vedno, a tokrat se kar nisem mogla umiriti.
Ne spomnim se natančno kako se je to zgodilo, a nenadoma sem dobila občutek, da učiteljičin glas pojenja nekam v daljavo, slišati je bila kot odmev. Pred očmi se mi je stemnilo, občutek sem imela, da nekam tonem. S težavo sem dihala, grozno me je stiskalo v prsnem košu in noge so mi drevenele. Nekje v daljavi sem slišala vprašanja, če sem v redu, a nisem mogla odgovoriti. Zelo močno sem se trudila, da se ne bi zadušila in s težavo sem lovila zrak.
Mislim, da je to uradno najbolj grozen občutek, kar sem jih doživela. Dejansko sem mislila, da je to konec mojega življenja in da umiram. Verjetno je zavedanje, da svojega telesa in sam sebe več ne obvladuješ, nekaj najhujšega za vsakogar, še posebej pa za takšnega "control freaka" kot sem jaz.
Slabo se spomnim, kaj se je dogajalo potem, vem, da nisem bila sposobna hoditi, saj so bile moje noge mehke kot puding. Takoj, ko je napad minil, sem postala neverjetno mirna. Ko pa sem zagledala mamo, ki je vsa panična takoj pritekla iz službe, so me zalile solze. Spet se nisem mogla več obvladovati, telesne reakcije so bile tako silovite in neobvladljive. Jokala sem, se naslednji trenutek smejala in bila v totalni evforiji, nato so me spet zalile solze, trenutek za tem sem kot obsedena ponavljala, da moram k fiziki, ker pišemo test ...
Skratka, povsem sem ustrezala profilu tipičnega norca.
Živim namreč na vasi, kjer psihičnih bolezni ne tretirajo kot nekaj resnega, pač pa oseba, ki trpi za duševnimi težavami nemudoma obvelja za čudno in noro. Takoj obveljaš za družbeni izmeček in splošno znano je, da trpiš ker premalo delaš in imaš preveč časa za razmislek. Predvsem pa "nisi za na kmete, ker si celi neki rahitičen". V očeh versko-fanatičnih starih sosed pa si nič drugega kot "satanist in jehovec". (Moje rahlo pretiravanje ni daleč od resnice.)
Vsa ta moja dramatična scena se je dogajala v zdravniški ordinaciji, kjer so kaj hitro spoznali, da gre za anksiozno reakcijo. Pomirili so mamo, skušali umiriti mene, nato pa sem za vsak primer dobila napotnico za vse mogoče preglede. Slika pljuč, EKG, vsi mogoči pregledi, skratka, testirali in pregledali so vse mogoče, le moje duševnosti ne.
Sama sem prosila za pogovor pri psihijatru in zdravnica je to zgolj zapisala v poročilo, nihče pa ni zares poskrbel, da bi do tja tudi prišla. Želim poudariti, kako razočarana sem nad našim zdravstvom, ki skrbi zgolj (in še to komaj da) za fizično zdravje, nikogar pa ne zanima duševno zdravje. Poleg tega zdravijo zgolj posledice, nikomur pa se ne ljubi iskati vzrokov. Mnoge resne bolezni so tako prepogosto spregledane, odrinjene na rob, kar je za marsikaterega bolnika še dodatno uničujoče, da ne rečem pogubno.
Sploh nočem povedati kako je nato potekalo "zdravljenje" pri prihijatrinji! Ženska je dolge ure sicer res poslušala, kar sem imela povedati, si zapisovala, kimala, na koncu pa me vedno vprašala eno samo vprašanje: "Bi ti jedla tablete?". Ker sem ji venomer odgovorila: "Ne", ker sem pač premogla toliko samoohranitvenega nagona, da pri svojih rosnih štirinajstih res nisem imela namena popolnoma zastrupiti svojega organizma s kemičnimi substancami ali biti od česarkoli odvisna, je ženska prikimala in me naročila za naslednjič. Vedno je bilo enako.
Nočem reči, da je doktorica hotela karkoli slabega, ampak resnično nasprotujem načinu, s kakršnim slovensko zdravstvo pristopa k tovrstnim boleznim. Sama sem odločno proti jemanju zdravil, če obstaja kakršena koli druga možnost, da se človek pozdravi. Večina zdravnikov pa komaj čaka, da lahko s svojimi recepti še bolj podpira umazano farmacevtsko industrijo, ki, po mojem mnenju, nima veliko interesa za splošno zdravje ljudi, pač pa vidi izključno dobiček.
Tako nekega dne pač nisem videla več smisla v t.i. zdravljenju in sem se odločila, da si bom morala pomagati sama. Vprisala sem se na jogo, s katero se ukvarjam še danes. To je bila iztočnica, da sem, morda ne popolnoma, ampak vsaj deloma začela spreminjati svoje kognitivne vzorce. Joga me je naučila prisluhniti sami sebi in spoštovati svoje meje. In sprevidela sem, da nisem sama na svetu.
Moj napad panike se hvalabogu, ni nikoli ponovil in to je tudi zadnja stvar, ki si jo želim in stvar, ki se je verjetno tudi najbolj bojim. Ampak danes znam spoštovati samo sebe, znam reči ne in ne postavljam si popolnoma nedosegljivih ciljev. In verjamem, da če bi se anksiozna reakcija ponovila, bi to znala predvideti in jo preprečiti.
Sprevidela sem, da je bila moja anksiozna reakcija le kaplja čez rob, izraz skrajnih občutkov fizične in psihične tesnobe, bila je vrhunec dolgega obdobja depresije, ki se ga danes zelo megleno spomnim. Spomnim se, da sem pred tem pisala dnevnik. Tiste tri mesece, kolikor je trajala moja depresija, je v dnevniku premor. Kot da tri mesece sploh nisem živela. Kot da sem bila zombi, ne spomnim se ničesar, razen konstantnega tesnobnega občutka, in občutka, kot da svet gledam skozi debel sloj stekla, kot da sem ujeta v akvariju, da življenje teče mimo, jaz pa na njegov potek ne znam in tudi nimam moči vplivati. Depresija te psihofizično popolnoma onesposobi, še tako vsakodnevno opravilo se bolniku lahko zdi kot naloga, ki ji ne bodo nikoli kos. Depresiven človek lahko dvajset minut razmišlja koliko je dva krat dva in se pri tem neskončno muči.
Vsem, ki boste napisano morebiti brali, želim spročiti, da niste sami. Niste čudak ali norec. Med množico nerazumevajočih ljudi, se zagotovo najde redek posameznik, ki vas bo razumel. Pravzaprav vsak četrti človek, ki ga srečate na ulici, čuti vašo bolečino in je prehodil vašo pot. Samo najti ga je treba ...
Winter Flower
