Brez prijateljev...

[volkulja]

Tudi jaz sem brez prijateljev, malo tudi po svoji "krivdi".

Imam tudi socialno fobijo pa seveda posledično mal depresije, tko da res ne vem zakaj bi se kdo hotel z mano družiti - trenutno sploh nisem za v družbo   

[PETRAČKA]

Hja je pa res zoprno, če človek nima prijateljev.

Ampak če ne gremo v družbo, če se ji izogibamo, kako naj
potem vemo, če se res nihče ne želi družiti z nami.

Je Arnold_Layne(porkaš kje si našel tak težek nick ) lepo napisal, da se
kar zbrca v r...
Ja in še kako prav ima. Če smo spoznali jedro naše težave, če je to socialna fobija
potem točno vemo kaj in kje reševat.
Pot pod noge in ven. Pa pozdravi kakega mimoidočega. Morda boš pozitivno presenečena koliko
vrnjenih nasmeškov boš dobila.
Nekje je pač treba začet.

Čimprej se začni brcat pa bo steklo.

Vse dobro ti želim.

P

[Arnold_Layne]

Arnold Layne: http://www.youtube.com/watch?v=EQTFRq1hjtM   

Jap, smejanje res pomaga! Jaz sem upošteval nasvet Petračke in se smejim ljudem na cesti (hodim z majhnim nasmehom je lepše rečeno), pa v oči jih gledam... in veš kaj --------> POMAGA  Prav z veseljem hodim med ljudmi. To je res neverjetno 
Splošno počutje je boljše in lažje obvladujem situacije v katerih sem še vedno tesnoben Ampak bo! Priporočam smejanje!! (hvala Petračka  )

BTW:
delali so raziskavo in ugotovili da že oblikovanje ustnic v nasmeh dvigne razpoloženje. Dejansko so meli dve skupini, enim so dali svinčnik v usta enim pa ne. Tisti ki so imeli v ustih svinčnik (ustnice grejo proti nasmehu) so dejansko bili po eksperimentu boljše volje.

Tako da: v skrajnem primeru, ko si res v krizi, si daj svinčnik v usta... 

[Poni]

.....delali so raziskavo in ugotovili da že oblikovanje ustnic v nasmeh dvigne razpoloženje. Dejansko so meli dve skupini, enim so dali svinčnik v usta enim pa ne. Tisti ki so imeli v ustih svinčnik (ustnice grejo proti nasmehu) so dejansko bili po eksperimentu boljše volje.

Tako da: v skrajnem primeru, ko si res v krizi, si daj svinčnik v usta... 

Aja, zato jaz tako rad grizem svinčnik

[PETRAČKA]

Ha Arnold_Layne, zdej pa razumem.(mislim na link)
Ampak zate to več ne velja, ti si zmagal.
SAM, ker si si tako želel, ker si se trudil.
Pa še tako lep nasmeh imaš, da bi bilo škoda, da ga ne deliš z drugimi.

No sej ta s svinčnikom je pa res dobra.

A slišiš temnomodro? Ni tako brezupno, vse se da.
Kjer je volja je pot. 

P

[Slavka]

Arnold_Layne 

Tako da: v skrajnem primeru, ko si res v krizi, si daj svinčnik v usta...

... meni se pa ob branju tvojih zapisov nariše nasmeh na obrazu...  Sicer pa ni važno kaj, važno, da deluje, ne? 

[Pikicaaa]

Arnold_Layne totalno se strinjam s tabo. Sem enakega mnenja in khm...tudi jaz to večkrat prakticiram  in pomaga. Se zdim sebi potem tako smešna s tistim svinčnikom, da se avtomatsko začnem smejat sama sebi 
Sej veste kaj pravijo, kar je dobro ni slabo 
in marsikomu se zdi bedno, kakor češ, kaj se bom smejal ko pa to ni smešno in sem slabe volje, depresiven,itd,... ampak treba se prisilit in si nataknit nasmešek za sekundo dve Je čudežno zdravilo, pa če tudi samo tisto za sekundo dve 

[Akiyo]

Če rečem da nimam prijateljev se bom počutila preveč nesramno. Tistih par ljudi ki jih imam zdaj v mislih…oni imajo mene verjetno za prijateljico. A meni so bolj le ljudje ki se vsake toliko časa dobim z njimi ali se le slišim po sms-jih in se ne vidimo nič, ne vem tako lažna beseda se mi zdi da bi jih poimenovala prijatelji. Oh, no, se že počutim nesramno. Znanci? Ne, to se čudno sliši. 
Nekdo mi je enkrat rekel da če bom neko dejanje delala še naprej bom na koncu ostala čisto sama. To mi je bilo malo hecno rečeno, saj tako se počutim že večinoma časa. Ampak sama...kdaj mi ugaja, kdaj je pa nevzdržno. Saj po eni strani mi je okej ta samota, vsaj ni se treba nič pogovarjati z nikomer in je še manjša verjetnost da preide pogovor name; kako sem, kaj me zanima, kaj počnem, kaj si želim delati v življenju, itd. Po drugi strani me pa zmrazi da pomislim da bom vseeno tako zelo, zelo sama ves čas.
Vem to, da se ne morem prisiliti in dati ljudem priložnost – v bolj osebno območje ; prijateljsko…ker enostavno ne zaupam več, preveč hitro se navežem in potem me na koncu vsi odje***o. Ne razmišljam nekaj zelo o tem kako nimam tistih pravih prijateljev in podobno...ker sem si pravzaprav sama kriva. Lahko bi več ven hodila, bolj gradila na odnosih itd. Tudi nisem več sigurna če si jih sploh želim? 

[bilko]

Tudi sam sem se našel v skoraj vseh odgovorih, zlasti pa v zadnjem (Akiyo), sam pa kot vedno največkrat krivim sebe in svojo pasivnost oz. "nesposobnost" ohranjanja stikov. Enostavno ne vem, kdaj je "prav", da koga pokličeš oz. koliko časa je "sprejemljivo", da mine od zadnjega stika/tel. pogovora s to osebo. Poleg tega pa imam občutek, da ima vsakdo že nek svoj krog prijateljev, v katerega jaz lahko vstopiš, ne moreš pa notri biti enakovreden drugim. Več, kot je ljudi na kupu, bolj na "dnu" se vidim (znane zgodbe o govorjenju v skupini). Hobiji in skupno preživljanje prostega časa? Težko, razen če nekdo prevzame vso pobudo, saj ne verjamem, kako bi z mojim načinom življenja koga kam pritegnil (služba-dom-igranje managerskih simulacij...). 

Tudi introvertnost zna kakšen dan prispevati svoj lonček. Še posebej, če imaš službo z ljudmi /strankami. Kdaj, ko pridem domov si rečem, da imam za danes "ljudi" dovolj.

Se pa tudi kar strinjam s postom martince o prijateljih iz OŠ in SŠ!

[temnomodro]

Pa sem spet tukaj Med "živimi" in s "stikom z zunanjim svetom" (hm,hm... če temu lahko tako rečem).. namreč nam je strela udarila v modem in sem se nekaj dni počutila še bolj odrezano od sveta ... Hvala za odgovore in misli... Ful mi je škoda za eno predlagano delavnico.... Tega si res želim... Čeprav bi si želela kaj bolj dolgoročnega in res nikoli ne zasledim kaj zanimivega... Ker vem, da mi primanjkuje praksa in vaja...

Jah, mučno je vse skupaj... Tudi danes sem doživela dve "figure di merda" (kot bi rekli Italijani...) oziroma dve situaciji, kjer bi se najraje utekočinila in spolzela skozi tla v globino... Bila sem na nekem predavanju in sem se res počutila tak debil... konstanten občutek noža v želodcu... zbegan pogled in nezmožnost povedat kaj... Ob tem pa sem imela svojo super komunikativno mamo... jaz pa zraven kot nek izmeček... Ne vem zakaj se nisem mogla od nje naučit... verjetno, ker je to pravzaprav bolezen... prirojeno stanje, s katerim se bom mogla boriti še celo življenje... strah pred ljudmi in pred tem, da bi kaj rekla... bolj zadnje... oziroma občutek neprimernosti... In v takih trenutkih se vprašam, če je bolj smiselno se silit in se izpostavljat in se vsakič počutit slabo v želodcu in glavi ali se raje zapret med štiri stene in se na tak način izognit nelagodnim situacijam, kjer se od mene pričakuje neka interakcija z ljudmi... Še niti pozdravit nisem sposobna... No... saj to se mi dogaja pred tujimi ljudmi ali na pol poznanimi... ampak kaj, ko opažam, da vsi ljudje postajajo tuji ali na pol poznani... tudi tisti s katerimi nekoč ni bilo tako... In vem, da bolj kot se odmikam od ljudi, slabše se med ljudmi znajdem... Začaran krog...

No, napišem še kaj ob priliki... zdaj imam tako zmedene misli...

[liba]

Živjo temnomodro

Pač vem, da je rešitev izpostavljanje, ampak nimam veliko možnosti in nobene samoiniciative... Sem tih, dolgočasen in nesamozavesten osebek....

Glede izpostavljanja; pomaga, ampak če začneš z manjšimi koraki. No vsaj pri meni se je izkazalo, da večji nimajo kakšnega učinka... sem obiskovala nevemkoliko tečajev, se silila biti družabna v skupinah,... in vedno nekako izvisela al pa dosegla to, da so bili z mano pokroviteljski, jaz pa nesposobna drugega kot se kislo držati. (Tudi obiskovanje šole so bili v bistvu preveliki koraki da bi se lahko prilagodila. Vsako jutro sem si npr. rekla da bo danes bolje, pa ni šlo... in sem domov prihajala zdelana; ne zarad predavanj, ampak zarad odmorov, ko nisem vedela kaj naj s sabo, pa zaradi živčnega čakanja na odmore med predavanji)

Manjši koraki so verjetno za vsakega nekaj drugega, no, jaz sem začela z visenjem v neki klepetalnici. (ne tukaj, si nisem upala ). Sem ugotovila, da so ljudje tam precej dolgočasni, ali se zanimajo za tvoje mere in spodnje perilo ali pa, tako kot jaz, ne vejo, kaj bi rekli. Vsake toliko pa se najde tudi kakšen bolj klepetav... na začetku so se mi ob takih tresli prsti, ampak po parih mesecih sem se malo navadila in kdaj pa kdaj že kar takoj vem, kaj odgovoriti. Neverjeten občutek . (pa tudi tisti tadolgočasni mi niso več dolgočasni) Aja, pa eden od mojih korakov je tudi pisanje tukaj... Zaradi teh dveh stvari je tudi osamljenost kar izginila.

Še glede tihosti, dolgočasnosti in nesamozavesti. Tihost pravzaprav sploh ni tako grozna kot nam nekateri dopovedujejo, tukaj je en članek na to temo: http://www.delo.si/zgodbe/sobotnapriloga/tiha-moc-v-glasnem-svetu.html. Dolgočasna pa se meni nisi zdela

Lep pozdrav, pa še kaj piši

[liba]

seveda ne mislim reči, da tečaji niso za marsikoga prava stvar

[temnomodro]

Arnold Layne: http://www.youtube.com/watch?v=EQTFRq1hjtM   

Jap, smejanje res pomaga! Jaz sem upošteval nasvet Petračke in se smejim ljudem na cesti (hodim z majhnim nasmehom je lepše rečeno), pa v oči jih gledam... in veš kaj --------> POMAGA  Prav z veseljem hodim med ljudmi. To je res neverjetno 
Splošno počutje je boljše in lažje obvladujem situacije v katerih sem še vedno tesnoben Ampak bo! Priporočam smejanje!! (hvala Petračka  )

BTW:
delali so raziskavo in ugotovili da že oblikovanje ustnic v nasmeh dvigne razpoloženje. Dejansko so meli dve skupini, enim so dali svinčnik v usta enim pa ne. Tisti ki so imeli v ustih svinčnik (ustnice grejo proti nasmehu) so dejansko bili po eksperimentu boljše volje.

Tako da: v skrajnem primeru, ko si res v krizi, si daj svinčnik v usta... 

No... sem spet preletela malo vaše odzive pa sem se spet spotaknila ob ta post ... No... Kar nekaj časa nazaj, ko sem se enkrat sama sprehajala v tujini nekje, me je en tip nekaj vprašal, ker ga nisem razumela sem se mu lepo na "široko" nasmejala (ker me je že en prej spraševal za neke ulice pa se mi je zdelo ful smešno) in izrekla samo "Sorry, I Don't" pa klof me je močno klofnil po obrazu... Me je pa verjetno spraševal za denar, ampak sem to sestavila skupaj šele potem... tako, da nasmeh na ustih ni vedno dobra stvar, sploh pri neznancih 
Se pa strinjam, da je lepše gledat osebe z nasmehom na ustih... Jaz se pa ne znam smejat in vedno izgledam, kot da žalujem za čim...  Sicer sem vedno krivila svoja majhna usta... Se mi je že dostikrat zgodilo, da so me neznani ljudje na kakih koncertih al podobnem kar neki morili s tem, zakaj sem tako žalostna, zakaj nisem vesela, če se mi je kaj zgodilo itd...na un tipičen zajebantski način, ko bi jih najraje poslal nekam vse...  vsakič mi je bilo prav bedno, ker pač se nisem počutila niti najmanj žalstno...

Če rečem da nimam prijateljev se bom počutila preveč nesramno. Tistih par ljudi ki jih imam zdaj v mislih…oni imajo mene verjetno za prijateljico. A meni so bolj le ljudje ki se vsake toliko časa dobim z njimi ali se le slišim po sms-jih in se ne vidimo nič, ne vem tako lažna beseda se mi zdi da bi jih poimenovala prijatelji. Oh, no, se že počutim nesramno. Znanci? Ne, to se čudno sliši. 
Nekdo mi je enkrat rekel da če bom neko dejanje delala še naprej bom na koncu ostala čisto sama. To mi je bilo malo hecno rečeno, saj tako se počutim že večinoma časa. Ampak sama...kdaj mi ugaja, kdaj je pa nevzdržno. Saj po eni strani mi je okej ta samota, vsaj ni se treba nič pogovarjati z nikomer in je še manjša verjetnost da preide pogovor name; kako sem, kaj me zanima, kaj počnem, kaj si želim delati v življenju, itd. Po drugi strani me pa zmrazi da pomislim da bom vseeno tako zelo, zelo sama ves čas.
Vem to, da se ne morem prisiliti in dati ljudem priložnost – v bolj osebno območje ; prijateljsko…ker enostavno ne zaupam več, preveč hitro se navežem in potem me na koncu vsi odje***o. Ne razmišljam nekaj zelo o tem kako nimam tistih pravih prijateljev in podobno...ker sem si pravzaprav sama kriva. Lahko bi več ven hodila, bolj gradila na odnosih itd. Tudi nisem več sigurna če si jih sploh želim? 

Joj... jaz pa vem, da si prijatelje želim (en del mene) in hkrati vem, da sem si po eni strani sama kriva, ker ne hodim ven ipd... Po drugi strani pa vem, da je to posledica ne nekega mojega hotenja, ampak moje nezmožnosti... Nezmožnosti biti, tisto, kar bi rada... Oziroma nezmožnosti sprejeti same sebe s svojimi omejitvami.. In pol se mi zdi, da se vedno hočem pokazati v drugačni luči, kot zares sem... torej marsikdaj popolnoma osamljena... Ker se bojim tujega mnenja in non stop preračunavam samo, kaj si drugi mislijo o meni in se obremenjujem s tem, da vem, da sem dolgočasna in da nimam kaj povedat... Še najbolj pa me mori moj ton glasu in način govora, ki ni "navdušujoč"...  Nikomur ne zaupam, še najmanj sebi... in si grem na živce... ko pa sem v krogu večih ljudi pa zmrznem in sem tiho... Kot kaka okrasna rastlina...

In pol imam bitke v glavi in slabo vest in občutek sramu še en teden... V bistvu mi je grozno stresno biti z večimi ljudmi dlje časa, ker se ta slaba vest samo stopnjuje...

Tudi sam sem se našel v skoraj vseh odgovorih, zlasti pa v zadnjem (Akiyo), sam pa kot vedno največkrat krivim sebe in svojo pasivnost oz. "nesposobnost" ohranjanja stikov. Enostavno ne vem, kdaj je "prav", da koga pokličeš oz. koliko časa je "sprejemljivo", da mine od zadnjega stika/tel. pogovora s to osebo. Poleg tega pa imam občutek, da ima vsakdo že nek svoj krog prijateljev, v katerega jaz lahko vstopiš, ne moreš pa notri biti enakovreden drugim. Več, kot je ljudi na kupu, bolj na "dnu" se vidim (znane zgodbe o govorjenju v skupini). Hobiji in skupno preživljanje prostega časa? Težko, razen če nekdo prevzame vso pobudo, saj ne verjamem, kako bi z mojim načinom življenja koga kam pritegnil

Tukaj pa se totalno najdem... Marsikdaj tudi ne vem, kako me dojame druga oseba... Če mogoče, noče rečt, da ji grem na živce... Po drugi strani pa sem se dostikrat trudila ohranjat stike, klicat pa na koncu ni bilo iz tega nič...


Ja, vem... moram se trudit naprej, ampak kdaj se ustavi in te sesuje ... Zavedanje, da je to nek del mene, ki bo konstantno tam, me straši... Saj se bom mogla vedno borit sama s sabo in s svojo nesposobnostjo reči kaj... Če pa že... rečem kaj neumnega...
Na tečaje sem hodila pa se ni nič obneslo iz vidika odnosov... Po forumih sodelujem, pol pa ugotovim, da česa najraje ne bi napisala... Tako, da forum ni lih najboljša vrsta terapije... Kdaj se zdim sama sebi simpatična na raznih forumih... v živo pa pač nikoli ... Vedno kaj butastega butnem iz sebe... al pa stojim zraven in čukasto gledam...
Moja zanimanja, tisto malo kar jih imam, so preveč specifična, široka... in verjetno ne dovolj velika zanimanja...

Vedno se mi zdi, da sem neumna... Pa tudi drugi si mislijo, da sem neumna, ker dajem tak občutek in je kdaj kdo presenečen nad tem, da nisem tako zelo neumna... Sploh se bojim oseb, ki se mi zdijo ful pametne in zanimive...

Jah, majhni koraki... trenutno sem izgubila nekako pravo pot... Zase vem, da mi je edina terapija druženje z ljudmi... zdaj pa sploh ne vem kje to najt... Nekaterim je druženje z ljudmi najlažja oziroma tako očitna stvar, da se je niti ne zavedajo... Meni pa obupno težko... Sploh ne vem, kje spet začet te korake, da ne bi vmes padla v prepad ... Ustavit se pa pač ne smem ...

Mah, zdaj sem napisala že preveč...

No, kaj če bi se dobili vsi tisti, ki imamo probleme s socialnostjo na enem lepem sprehodu, ha? Društvo anonimnih asocialcev?

[Mimi8]

Sama imam težave s fantom in zdaj voila nimam nikogar. Niti ne vem če se imela interes bit s komerkoli v družbi, ker na vsakem najdem nekaj, kar me zelo moti in se nočem družit z njim oz. nimam interesa. Pa se nimam za ne vem kaj, ampak enostavno, tak bedno je. In zdaj sem sama in uživam osamljeno življenje in ne vem, kje naj začnem. In jemljem te smotane antidepresive in sem brezvoljna, ne vidim se sploh v tem življenju.

Ne vem, kaj bi delala, oz. NIMAM VOLJE karkoli delat, tak da grem kar spat. :S

[Akiyo]

Živjo!

Ja saj jaz bi se malo popravila glede mojega zadnjega posta. Sem bila takrat verjetno v bolj 'čudnem' počutju in mi ni bilo do nobene družbe in to. In sem tudi tiste za katere sem pravila da mi niso prijatelji gledala na njih bolj s črno lučjo…Ne vem, vedno sem se ob njih počutila grozno podrejeno in mi je bilo bolj mučno z njimi, ker potem sem bila vedno tko živčna sem kar govorila neke neumnosti. No ampak po tistem prispevku sem se večkrat dobila z njimi in mi je bilo kar fajn. Edino mi je malo zoprno še ko so me spraševali kako sem in kaj kej počnem...tu nimam nekega pametnega odgovora ; še? Ma vidim da se mi kar hitro spreminja mnenje.
No potem pa še tisto zadnje kar sem napisala, da ne vem če si sploh želim prijateljev. Te ki imam zdaj mi čisto odgovarja, če pa kakšen nov pride bo pa tudi ok...ja nekako sem se odločila dati stran tisto zaporo da ne pustim nobenega blizu. Če me bo sprejel tako kot sem - kul  če ne pa, mi je tut prov.  (no ne...če bi on bil meni v redu in jaz njemu ne, me bi to dolgo žrlo  ) Mi gre pa na jetra to, da ko se vidim prvič s kakšnimi ljudmi, se sploh ne počutim kot jaz pa še 10x bolj "podrejen" občutek imam, zato me tudi to malo zaustavlja da bi se spoznavala z novimi ljudmi, ker pri teh so mogla iti leta mimo da se počutim prava jaz. No recimo skoraj prava.

temnomodro, se pa najdem zelo v tvojih zapisih...pa to kar praviš da ko na kakšnih forumih kaj napišeš in potem bi videla da raje ne bi. Mene to tudi hoče kar nekaj zamoriti. Samo potem se pa vprašam kaj točno je tako čudno napisano in kao najdem in potem spet vprašanje zakaj... In tudi če bi bilo čudno, pač to sem jaz in ne bi bilo nič drugače napisano v tistem trenutku. Tako nekako. Uh, mi je čudno tole napisano, ker se mi zdi da se ne da razumeti kaj sem hotela. 

[liba]

No, kaj če bi se dobili vsi tisti, ki imamo probleme s socialnostjo na enem lepem sprehodu, ha? Društvo anonimnih asocialcev?

Ja, eno tako nedružabno srečanje . (jaz se vedno ustrašim, ko vidim da bo nekaj družaben dogodek, ker to pomeni iščemo energične, zabavne in komunikativne in torej ne hodi blizu!  )

Na tečaje sem hodila pa se ni nič obneslo iz vidika odnosov...

Sem že omenila nekje pa lahko še tukaj; pomoje bi bil v redu kak trening asertivnosti oz. nekaj takega kot improvizacijsko gledališče za tiste, ki nimajo pojma. Samo trajati bi moralo več kot en vikend...

[Poni]

Se sprašujem zdajle. Kako bi prišel na tako asocialno srečanje, pa da vendarle ne bi prišel?
     Kako naj bi prišel med popolne tujce in bil povsem sproščen med njimi samo zato, ker je bilo rečeno, da to pa ne bo družabni dogodek?
     Meni se nekako zdi, da bi mi pomagalo, da bi si upal iti, samo to, če bi bilo nekje zunaj, pod košatimi jelkami, na travi, ali nekaj takega. V gozdu na primer, na kaki jasi. Tam bi se počutil varno. No ja, nevem, kako bi drugače temu rekel.

Poni

[Johan]

Društvo anonimnih asocialcev?

 
To je bil moj prvotni odziv na tole izjavo, ker sem si nas kar predstavljal, kako se nerodno prestopamo in nimamo kaj govorit....ampak po drugi strani zelo zanimiv predlog iz katerega bi se lahko razvilo marsikaj pozitivnega, mogoče celo kakšno prijateljstvo. Če bi bil kdo pripravljen tole organizirat nudim prevoz iz štajerskega konca.

[temnomodro]

Hahaha     

Šok terapija! Ma, meni so všeč šok terapije oz. rahlo paradoksalne stvari...

Pač ko pomislim, da bi prišla na kako srečanje dam me zmrazi... pa sploh ne vem zakaj...(oziroma dobro vem)... Če pa pomislim, da bi šla na srečanje samo ljudi, ki imajo socialne anksioznosti in fobije na odprtem, npr. parku...  no...  najprej bi malo pomislila, kaj pa če je kak infiltriran normalen človek... kaj če koga poznam (pol bi se pomirila, da bi bilo taki osebi lih isto nerodno kot meni) Sicer je precej odvisno od števila ljudi... pa malo od starostne razlike... Ker če bi bile prevelike razlike v starosti se mi zdi, da bi lahko vse skupaj bilo le zadrega in vljudnostne fraze in distanciranost drug od drugega... pač brez efekta... No, to bi bilo mogoče tudi, če se ljudje enostavno ne bi ujeli v interesih... Pa verjetno bi mogel bit piknik ali pohod ali neka aktivnost... za odvračanje pozornosti od bistva 

 Pa verjetno bi zgledalo res malo tako no... awkward situacija... Ker verjetno nihče ne bi vedel kaj rečt, ampak hkrati bi se ful trudili zgledat normalni.... Pa v bistvu se ne bi mogli lih preveč dobro naučit kakih komunikacijskih veščin drug od drugega... ali pa tudi ja... na obrazih pa bi bili samo nasmeški iz zadrege... Ma, po eni strani bi bilo kul.
Zna bit tudi ful učinkovito, ampak naporno... Meni je najbolj bedno, nekako izdat svojo identiteto... in si s tem javno prilepit na svoje ime in obraz neko etiketo asocialnosti, ker si mislim in upam, da saj mogoče nisem tako hudo asocialna, samo glasna nisem... in komunikativna... in ne funkcioniram v skupini z več ljudmi... in govorim neprimerne stvari... in se sekiram... in ne znam vpadat v besedo ali se le vključit in ... in... in... Baaah 

[liba]

Pa verjetno bi mogel bit piknik ali pohod ali neka aktivnost... za odvračanje pozornosti od bistva 

Kužki tud pomagajo pri tem, vsaj moja to dobro zna