Brez prijateljev...

[temnomodro]

Pozdravljeni. Že precej časa spremljam ta forum... In opažam, da ste res super... tako vedno najdete kakšno lepo besedo za vsakogar, vzpodbudo Morda rabim tudi jaz kaj takega, ker sem že precej žalostno...
Čeprav že celo življenje skušam skrivati to, je mogoče čas, da nekam "javno" dam ven iz sebe, ker je frustrirajoče... Nimam prijateljev... prav nimam jih... Sej ko je bila še šola pa fax je še nekako šlo... Zdaj pa sem v totalni samoti... Službe itak še dolgo ne bo... Moje komunikacijske spretnosti so katastrofalne... Bojim se ljudi... torej imam socialno fobijo... Čeprav vem, da je tudi precej odvisno od navajenosti... Če sem večkrat v določeni situaciji z ljudmi, se pač navadim, ampak rabim ogromno časa... Pač vem, da je rešitev izpostavljanje, ampak nimam veliko možnosti in nobene samoiniciative... Sem tih, dolgočasen in nesamozavesten osebek.... Zdi se mi, da vedno kaj neumnega rečem in da lebdim nekje v zraku... Še najbolj me obremenjuje zunanji videz, ker pač mi mati narava ni podarila lepote... in ne to ni samo moje neutemeljeno prepričanje... pač sem v tistih parih procentov populacije na svetu, ki je grda... Pa tudi vem, da je zunanji videz nepomemben... Da je ogromno lepih stvari na tem svetu, da se je brezveze obremenjevat s tem...
To bo za zdaj vse... nimam inspiracije za pisanje... trenutno... Moram pa začet reševati to svojo težavo preden se mi zmeša... Ker ne morem bit non stop v totalni samoti... in je za zdaj to najlažji začetek: forum

Pa lep pozdrav vsem 

[Arwen]

  ampak nimam veliko možnosti

ker?

... pač sem v tistih parih procentov populacije na svetu, ki je grda...

o tem bi se pa dalo debatirat....

[amadeus]

... Še najbolj me obremenjuje zunanji videz, ker pač mi mati narava ni podarila lepote... in ne to ni samo moje neutemeljeno prepričanje... pač sem v tistih parih procentov populacije na svetu, ki je grda... Pa tudi vem, da je zunanji videz nepomemben...

Maš prav; zunanji videz je nepomemben, ker to ni tvoj problem, ampak tistih, ki te gledajo.

Jaz sem to pomanjkljivost rešil tako, da se ne gledam prepogosto v ogledalo in tako pozabim, kaj vse mi fali, da bi bil dober za Holywood...

[lisica]

Živjo 

Najprej bi ti rada čestitala za pogum, da si pisala na forum
Hm...praviš, da se ti zdi, da vedno nekaj neumnega rečeš...če si malo pozorna lahko vidiš (slišiš) kakšne bedarije nekateri ljudje mečejo ven (in jih povrh vsega ni prav nič sram)    ne vem, meni pomaga to, da kadarkoli se mi zdi, da bleknem kaj čudnega se vprašam kako bi jaz gledala na koga, če bi kdo drug to rekel. Itak se take stvari pozabijo v naslednji minuti in vsi kdaj ustrelimo mimo... 
Drugače sem pa prepričana, da nisi dolgočasna  če si malo tišja še ne pomeni da si dolgočasna! Pač nismo vsi čvekači, tudi jaz sem raje tiho, če nimam kaj za povedat oz. ne morem govorit sam zato, da govorim.

Želim ti veliko uspeha pri spoprijemanju s težavami 

[temnomodro]

No, ja....

Možnosti pač nimam, ker živim na vasi, nimam službe, nedolgo nazaj sem tudi diplomirala, ampak saj veste kako je danes pač ... še najbolje je biti nekvalificiran delavec ali pa sin direktorja, posebno zadnje... doma imamo en avto... starša sta že zelooo dolgo ločena in prejemata zelo minimalne dohodke, kljub delu itd. ... Tukaj ne poznam nikogar pa čeprav živim že skoraj od vedno tu... Ko sem bila še v Lj sem se vsaj brcnila v rit in šla na sprehod ali pač nekam... Imela sem sosede, sošolce... nekaj pač... tukaj pa prav nič... Do malo nazaj sem bila okupirana samo z diplomo (pa ne za to, ker bi morala posvetiti čas samo temu, ampak ker enostavno nisem imela drugega), zdaj pa še to ne... nič... Raznorazni tečaji so pa tudi dragi... pa e če prišteješ prevoz zraven... Nekoč sem kar precej hodila na kake zanimive tečaje pa glede prijateljstev ni bilo nikoli nič...
No, pa sej mogoče se narobe izražam... Kakega prijatelja oz. prijateljico že imam, nimam pa kake kolegice/kroga ljudi/družbe... Vedno sem se počutila, da se nekam štulim... Ljudje niti vedeli niso zame, ker sem bila vedno tako tiha...kot da ne bi obstajala...

Pač zunanji videz je na žalost še kako pomemben, ker mu večina ljudi pripisuje velik pomen... Za fante je verjetno res lažje... Si pustite brado pa se vam ni treba gledat v ogledalo... Punce pa se že moremo pogledati minimalno dvakrat v ogledalo vsak dan (no vsaj take, ki nimamo super sreče z geni in nismo več 10 let stare ), ker smo če ne po vrhu še nemarne ali kaj podobnega... Pa saj če sem preživela do zdaj bom pač še naprej... Ampak to je stvar s katero res ne bi želela nikogar utrujat v živo... Čutim pa da moram dat ven... Če bi to rekla komu naglas, bi bila itak negativna in nesamozavestna... Ah... tudi vedno skušam delovati nenegativno... in pol se mi zdi, da si ljudje mislijo, da nimam problemov...
In na žalost se človek res počuti kot en izmeček, ko začutiš, da te drugi pogleda z nekim skritim zavračanjem ... vsakega pač odbije... No, saj... ljudje imamo pač oči in z njimi najprej vidimo in ocenimo osebo... Pa vem, da to nima veze... Saj tudi sama vem za kar nekaj ljudi, ki niso oh in sploh lepi pa so 100% samozavestni in prepričani vase in glasni... je pa res, da ponavadi imajo vsaj en atribut....
No... to ni bistvo moje težave... Bistvo je to, da nimam komunikacijskih spretnosti... Nisem zabavna... Težko hitro odgovorim in se odzovem... Se mi zdi, da znam uporabljat le neko basic terminologijo... Tudi na zagovoru diplome sem se počutila kot en debil, ker več kot ja in ne in smeha nisem uspela sproducirat...

Jah, pač kompleksov imam milijon in kar je še huje... imam tudi razloge zanje...

[kinto]

Pa tudi vem, da je zunanji videz nepomemben...

lepota ni v fizičnih značilnostih zunanjega videza temveč v iskri v tvojih očeh. poglej kako osebo, ki ti je v živo zelo privlačna, na kaki sliki recimo. hitro opaziš, da je tam zgolj povprečno lepa. zato je zunanji videz nepomemben.

[Arwen]

Možnosti pač nimam, ker živim na vasi, nimam službe, nedolgo nazaj sem tudi diplomirala, ampak saj veste kako je danes pač ... še najbolje je biti nekvalificiran delavec ali pa sin direktorja, posebno zadnje... doma imamo en avto... starša sta že zelooo dolgo ločena in prejemata zelo minimalne dohodke, kljub delu itd. ... Tukaj ne poznam nikogar pa čeprav živim že skoraj od vedno tu... Ko sem bila še v Lj sem se vsaj brcnila v rit in šla na sprehod ali pač nekam... Imela sem sosede, sošolce... nekaj pač... tukaj pa prav nič... Do malo nazaj sem bila okupirana samo z diplomo (pa ne za to, ker bi morala posvetiti čas samo temu, ampak ker enostavno nisem imela drugega), zdaj pa še to ne... nič... Raznorazni tečaji so pa tudi dragi... pa e če prišteješ prevoz zraven... Nekoč sem kar precej hodila na kake zanimive tečaje pa glede prijateljstev ni bilo nikoli nič...
No, pa sej mogoče se narobe izražam... Kakega prijatelja oz. prijateljico že imam, nimam pa kake kolegice/kroga ljudi/družbe... Vedno sem se počutila, da se nekam štulim... Ljudje niti vedeli niso zame, ker sem bila vedno tako tiha...kot da ne bi obstajala...

Pač zunanji videz je na žalost še kako pomemben, ker mu večina ljudi pripisuje velik pomen... Za fante je verjetno res lažje... Si pustite brado pa se vam ni treba gledat v ogledalo... Punce pa se že moremo pogledati minimalno dvakrat v ogledalo vsak dan (no vsaj take, ki nimamo super sreče z geni in nismo več 10 let stare ), ker smo če ne po vrhu še nemarne ali kaj podobnega... Pa saj če sem preživela do zdaj bom pač še naprej... Ampak to je stvar s katero res ne bi želela nikogar utrujat v živo... Čutim pa da moram dat ven... Če bi to rekla komu naglas, bi bila itak negativna in nesamozavestna... Ah... tudi vedno skušam delovati nenegativno... in pol se mi zdi, da si ljudje mislijo, da nimam problemov...
In na žalost se človek res počuti kot en izmeček, ko začutiš, da te drugi pogleda z nekim skritim zavračanjem ... vsakega pač odbije... No, saj... ljudje imamo pač oči in z njimi najprej vidimo in ocenimo osebo... Pa vem, da to nima veze... Saj tudi sama vem za kar nekaj ljudi, ki niso oh in sploh lepi pa so 100% samozavestni in prepričani vase in glasni... je pa res, da ponavadi imajo vsaj en atribut....
No... to ni bistvo moje težave... Bistvo je to, da nimam komunikacijskih spretnosti... Nisem zabavna... Težko hitro odgovorim in se odzovem... Se mi zdi, da znam uporabljat le neko basic terminologijo... Tudi na zagovoru diplome sem se počutila kot en debil, ker več kot ja in ne in smeha nisem uspela sproducirat...

Jah, pač kompleksov imam milijon in kar je še huje... imam tudi razloge zanje... 

si opisala sebe... in še miljon drugih, med drugim tudi mene pred časom 

[martinca]

Zgodilo se ti je to, kar se zgodi samskim ob vrnitvi iz mesta in iz sole nazaj domov v rodno vas. Sama si.    Zato pa kreni nazaj med ljudi, od koder si prisla, tudi ce nimas nikogar, se je vsaj kaj dogajalo. Na samem med 4 stenami brez vrstnikov bo tvoje nesprejemanje same sebe in iskanje napak na sebi prerastlo v hudo fobijo pred ljudmi in ko pride sluzba, ne bos vec sposobna normalno funkcioniorat. Tak da se lepo vrni, poisci neko bezvezno sluzbico, samo da se bo kaj dogajalo. Ali pa da se povezes v kaksnih prostocasnih dejavnostih v domacem kraju ali malo izven kot prostovoljka pri CSD - to je zelo dobro, ker se bos pocutila koristno in pridobila na obcutku vrednosti, mogoce tudi spletla kaksna prijateljstva, ceprav zdaj v to ne verjames 

[Iq_nima_nič_s_tem]

No, pa sej mogoče se narobe izražam... Kakega prijatelja oz. prijateljico že imam, nimam pa kake kolegice/kroga ljudi/družbe...

To je dober začetek za druženje.

Čutim pa da moram dat ven... Če bi to rekla komu naglas, bi bila itak negativna in nesamozavestna... Ah... tudi vedno skušam delovati nenegativno... in pol se mi zdi, da si ljudje mislijo, da nimam problemov...

Ljudje sprejmejo vse kar jim rečeš. Kaj si potem mislijo pa ni več tvoja zadeva. Če naletiš na razumevajočo osebo (take osebe namreč prevladujejo, kljub temu, da se vedejo drugače včasih) te bo poslušala in ne smeš popustiti občutku, da ji ni mar za tebe. Kar vztrajaj.

Saj tudi sama vem za kar nekaj ljudi, ki niso oh in sploh lepi pa so 100% samozavestni in prepričani vase in glasni... je pa res, da ponavadi imajo vsaj en atribut....

Velikokrat se zgodi, da se ljudje čudijo, ko se obesi kakšen tak človek, ki jim je vlival upanje, bil poln optimizma in  nasplošno odlično sprejet. Ljudje ponavadi niso tisto kar jim direkt na čelu piše. Ne sekiraj se, če nisi takšna. Jaz tudi nisem. Prej neprijeten za druge kot kaj drugega. Vendar prijeten do sebe.

Tudi na zagovoru diplome sem se počutila kot en debil, ker več kot ja in ne in smeha nisem uspela sproducirat...

Tako pa že ni bilo. Zagovor si morala opraviti-torej sam govorni del. Potem pa ni več važno kakšen si. Briga te, če ne znaš odgovoriti na tista vprašanja, ki ti jih potem zastavijo tako kot bi oni pričakovali (celo dvigujejo obrvi in zmajujejo z glavo v čudenju: ja kakšen strokovnjak pa je to???) in na način, ki se ti zdi, da bi bil ustrezen.

Jah, pač kompleksov imam milijon in kar je še huje... imam tudi razloge zanje...

V bistvu jih ni milijon ampak en sam. Če poznaš razloge pa si na dobri poti. Prej ali slej boš privrtala do tega kompleksa. Tako ali drugače.

[angeldimaria]

Pozdrav!
Tudi meni se je zgodilo, da sem bil kakšnih 6 mesecev sam. Sem si pa takrat vzel res čas za sebe, nekako bi rekel da sem delal "življenjski načrt"
To da imaš veliko časa in da si sama ni samo slabo ima tudi pozitivne strani. Se mi pa zdi dobra ideja, da čez nekaj časa odjadraš v kakšno večje mesto, si najdeš bilokakršno zaposlitev ter greš v kakšno stanovanje, lahko tudi kot sostanovalka.
Časa, ki ga imaš na pretek pa le dodobra izkoristi

lp

[Sven]

Imam podoben problem kot ti, tudi brez prijateljev :/ Problem je tudi da mi enostavno ni za njih, ker nimam volje več do ničesar, samo zaspal bi še, ne da se mi več nič počet, nimam nobene stvari ki bi me še veselila. Do "prijateljev" z psihičnimi problemi pa mi tudi ni, ker bi prišli samo "normalni" v poštev, ko majo normalno življenje in hodijo ven ter žurajo. Torej da bi mel mogoče tisti občutek normalnosti, ki ga ob sebi podobnim (tukaj) ne čutim. Prav tako je tu večina stara prek 30 let, to pa je prestaro da bi se lahko še povezal z njimi, ampak bi hotel ljudi okrog svoje generacije..

[lisica]

Do "prijateljev" z psihičnimi problemi pa mi tudi ni, ker bi prišli samo "normalni" v poštev, ko majo normalno življenje in hodijo ven ter žurajo.

"Normalnost" je relativen pojem. 

[Agnes]

JAz se dostikrat pohecam, da so normalni dolgočasni, da smo tisti, ki smo malo počeni, zanimivi . Moj hec pač . Ampak mi kar pomaga.

Jaz tudi mislim pogosto, da sem brez prijateljev, sem tudi bila kaki dve leti nazaj. Pa mi je nekoč prijatelj rekel, ko sem stokala, da me nihče ne pokliče, ne piše: Najprej moraš ti poklicat, da te kdo pokliče nazaj. Bila sem milijonkrat razočarana, zdaj pa imam nekaj kolegov, čeprav se mi zdi, da jih nimam, da me nihče ne mara, da sem grda, neumna ... Ampak se moram zavedati, da so to moje misli in moje traparije. Upam, da ima tole moje pisanje smisel .

Držite se vsi!

[martinca]

Osamljen je predvsem tisti, ki prekine stike z otroškimi prijatelji iz OŠ in srednje šole. Novi prijatelji tistim niso enaki.

[Arwen]

kakor kdaj. Nimam ne prvih ne drugih (OŠ, SŠ), imam pa kar nekaj pridobljenih kasneje in je čisto ok tako

[temnomodro]

lepota ni v fizičnih značilnostih zunanjega videza temveč v iskri v tvojih očeh. poglej kako osebo, ki ti je v živo zelo privlačna, na kaki sliki recimo. hitro opaziš, da je tam zgolj povprečno lepa. zato je zunanji videz nepomemben.

Jah... to pa že ne drži... Itak ima vsak svoje kriterije in občutke... vseeno pa veljajo neka pravila... razmerja... Npr. oseba z velikimi usti deluje precej bolj komunikativno in odprto... Oseba z velikim nosom in majhnimi usti deluje žalostno... Itd.... Seveda je vse relativno in je zelo veliko dejavnikov, ampak v osnovi fizične lastnosti vplivajo na to, kako vidiš neko osebo...

No, pa saj to sploh ni problem... Je pa res, da se ta obsedenost z lepoto zelo stopnjuje... Ampak itak je tu še mnogo bolj pomembnih dejavnikov v življenju, da je zunanji videz res en marginalen delček nasproti vsemu ostalemu...

Pa pravi zagovor me v bistvu še čaka v obliki predavanja... na našem faksu je pač tako, ampak moram čakat do oktobra, tako, da je bil moj "zagovor" samo pogovor z mentorjem in še tam sem totalno zmrznila... sploh si ne predstavljam, kako bo oktobra... verjetno si bom kar izmislila, da sem na drugem koncu sveta... haha...

"Normalnost" je relativen pojem. 

S tem pa se ne bi mogla bolj strinjati... Normalnosti itak ni... To je samo en tak splošen pojem s katerim označujemo neko povprečje... Itak imamo vsi psihične težave, vzorce po katerih delujemo in zaradi katerih se obremenjujemo... No, ne znam se ravno izražat, tako da bi kaj imelo smisel...

Pa mi je nekoč prijatelj rekel, ko sem stokala, da me nihče ne pokliče, ne piše: Najprej moraš ti poklicat, da te kdo pokliče nazaj.

Jah... to sem precej dolgo s kom prakticirala pa ko sem nehala se je "prijateljstvo" nehalo... oziroma pač poniknilo v poznanstvo ali pa niti to...

Tisto eno zares prijateljico, ki imam je preveč zaposlena... pogosto v tujini ali pač nekje okoli zaradi narave dela... Nekateri, ki sem jih na faksu poznala so pač drugod po Slo... pa v bistvu niti niso več to... ker pač ko si ful časa narazen in nimaš več za se pogovarjat o faksu, se kar naenkrat zaveš, da se nimaš več nič za pogovarjat...
No, saj to je še en moj problem, da verjetno sem precej specifična oseba...nekompatibilna kar z vsakim... z določenimi interesi, ki jih mogoče nima lih mnogo, umirjena in še enkrat tiha in nedružabna, delujem terorizirano, neiteresirano, neodzivno...danes sem sedela za mizo z večimi ljudmi precej dolgo in edino kar sem izustila je bilo "en zeleni čaj"


No, ja saj se bom itak trudila sem kam dat... o prostovoljstvu že kar nekaj časa premišljujem, ampak mi povzroča tisto mesto, kjer ta zavod je hud odpor... nepopisljiv strah, da srečam kakega kretena iz OŠ... pa čeprav je minilo že toliko let... prav groza me je...

Ahah... ful bi šla na kako delavnico ali kaj podobenega pa niti nisem nikjer zasledila.... npr. za asocialne ljudi oz ljudi s soc fobijo... npr. delavnico komunikacije.... a obstaja kaj takega? No, saj sem malo brskala tudi tukaj pa prav nekaj takega nisem našla... razen to o srečanjih, ampak za kaj takega nimam poguma


Pa Hvala vsem! Se človek počuti veliko boljše že samo z eno mislijo, vzpodbudo, nasvetom   

[Arnold_Layne]

Delavnica asertivnega komuniciranja je to soboto -> link: http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=1038&Itemid=1
Tam bo najverjetneje precej ljudi s socialno fobijo (za enega že vem da bo )

Oseba ki ima velika usta in je cel čas tiho nikakor ne izpade komunikativna... oblika ust ne pove o tebi popolnoma ničesar. Tudi nos nima nič z žalostjo.

Glede normalnosti si čisto ok in razumljivo napisala... obstaja le na papirju in v statistiki. V realnem življenju je ni.

Glede govorjenja v skupini - tu ima ogromno ljudi probleme. Meni je neprijetno govoriti v skupini... no, neprijetno mi je tudi izven
Pomaga mi pa to, da se pač brcam v rit - na silo. Prisilim se nekaj povedati in se poskušam ne obremenjevati kako je izpadlo. Običajno po prebitem ledu gre lažje. Včasih sicer ne, ampak ok, od tega se ne umira Je pa kar trajalo preden sem zbral pogum za to brcanje v rit, ni šlo čez noč

In dejansko, klišejsko ampak drži - z vajo je vedno lažje prebijati led!! vaja vaja vaja
Meni pomaga kombinacija: tek, terapija, mindfulness.

temnomodro, meni se zdijo tvoji posti ful zanimivi in všeč mi je tvoj stil pisanja. S socialnimi veščinami je pa tako kot z učenjem vožnje z biciklom... učiš se skozi padce. Če imaš možnost pojdi na terapijo, ta bo potiskala tvoj bicikl in ti pomagala vstati ko padeš. Večkrat padeš manj strašno je, ker vidiš da se ti nič takega ne zgodi. Potem pa kar naenkrat, zdi se kot "čez noč", opaziš da že kar ok pelješ svoj bicikel.... saj bo, že to da si se odločila nekaj spremeniti je fuuuul velik korak in začetek izboljšanja !! 

[Arwen]

lepota ni v fizičnih značilnostih zunanjega videza temveč v iskri v tvojih očeh. poglej kako osebo, ki ti je v živo zelo privlačna, na kaki sliki recimo. hitro opaziš, da je tam zgolj povprečno lepa. zato je zunanji videz nepomemben.

Jah... to pa že ne drži...

o ja, pa celo zelo drži

. Npr. oseba z velikimi usti deluje precej bolj komunikativno in odprto... Oseba z velikim nosom in majhnimi usti deluje žalostno... Itd.... Seveda je vse relativno in je zelo veliko dejavnikov, ampak v

  ... zanimivo... prvič slišim in seveda  naka, daleč od (moje) resnice

[Poni]

Mijav

Dve stvari bi rad povedal. Pa res upam, da ne bom koga užalil.

Jaz sem večkrat poskušal vzpostaviti komunikacijo tako, da sem kar telefoniral kakemu prijatelju, ki me je že dolgo "ignoriral". Rezultat ke bil obljuba, da se spet kaj vidimo. Pa ne zdaj. Zdaj nima časa. Enkrat naslednji teden mogoče. Ali pa še teden naprej. Na koncu seveda ni bilo nič. So bile že vse te obljube preveč v oblakih. Tudi poklical me ni prijatelj potem sam od sebe.

Pa še nekaj o tem, da se moraš v družbi kar brcniti v rit, da kaj poveš. Pa biti sproščen. Če se jaz v kaki družbi prisilim, da povem kaj, kar si res želim povedati, me vsi ponavadi samo čukasto gledajo: " O čem pa zdaj blebetaš?"
     Če pa sem..... kako bi rekel..... preveč sproščen..... če govorim kar spontano..... se odzivam na pripombe drugih..... tako nekako..... pride prej ali slej do tega, da rečem kaj hudo žaljivega. Potem me kdo od pristotnih - če ne kar vsi - nadere v stilu: "Kaj pa zdaj blebetaš?! Kakšno si pa zdaj prijavil?! Ali ne moreš pomisliti, preden rečeš?"" Temu sledi običajno še: "Ali te ni nič sram?!.
      To zadnje pa je tista najbolj grozljiva stvar, ki mi jo kdo lahko reče. Nakar jo jaz samo še pobrišem "z odra levo". Nekam se skrijem. Ampak tisti občutek, da sem rekel nekaj strahotno grdega, da sem nekoga grozno prizadel, če ne kar vse, me pa kar zasleduje. Občutek, da bom pa zdaj za večno preklet.
     Če je možno, da človeka boli duša, potem je to to, kar občutim jaz v takem trenutku. Boli kot hudič, pa če verjamete ali ne. Pa čeprav sem jaz nekoga prizadel in ne on mene.

Toliko o aktivnem iskanju prijateljev. Zato pa jaz v glavnem samo pasivno čakam, da me bo kdo poklical in mi rekel, da me mara, da me sprejema takega kot sem. Takega pa seveda ni od nikoder. Zato pa sem še kar naprej sam. Brez prijateljev.

Čiv-čiv

Pon

[Pikicaaa]

... Še najbolj me obremenjuje zunanji videz, ker pač mi mati narava ni podarila lepote... in ne to ni samo moje neutemeljeno prepričanje... pač sem v tistih parih procentov populacije na svetu, ki je grda... Pa tudi vem, da je zunanji videz nepomemben...

Maš prav; zunanji videz je nepomemben, ker to ni tvoj problem, ampak tistih, ki te gledajo.

Jaz sem to pomanjkljivost rešil tako, da se ne gledam prepogosto v ogledalo in tako pozabim, kaj vse mi fali, da bi bil dober za Holywood...

Vsi bi bili dobri za Holywood (tukaj pustimo na stran talent in izkušnje) saj bi nas s photoshopi, priznanimi stilisti, maskerji, frizerji in z vsemi lepotnimi dodatki in operacijami naredili Neprepoznavnočudovitonajlepšeinohinsplo h Tako, da vsi v Holywood 
(...tudi, tam so vsi karvavi pod kožo )


Nihče ni popovn  da bi v celoti, znotraj in zunaj mu nič manjkalo a-a. V povprečju imamo vsi take in drugačne napakice, ki nas delajo edinstvene. In kdor, kritizira druge zaradi videza, samo MISLI, da je popovn. Ponavadi take osebe najbol kritizirajo druge, še posebno rade v javnosti pred prijatelji, zato, da si višajo svojo samozavest, da ljudje pozornost usmerijo na tiste "ne popolne". Ne vsi, večina pa.
Kaj je za nekoga grdo in kaj za nekoga lepo? Kaj sploh je lepota? Eni pravijo, da je očem skrita. Drugi lepoto vidijo prav v Hollywoodu in Playboy svetu itd,...
Ne bit tako kritična do sebe. Imej se rada. Lepa si. poglej se enkrat v celoti in boš videla, da boš našla veliko malenkosti, ki so ti všeč, pa jih nisi opazila. Stavit se grem, da jih boš (ali pa si jih že) našla. In te malenkosti te naredijo celoto.

Poznaš komad? http://www.youtube.com/watch?v=eAfyFTzZDMM