Moje družine... in kako naj ob njih preživim

[MucaMaca]

Hvala vam. Vaša podpora mi veliko pomeni. Vem, čutim, da sem naredila prav, pa vendar me boli. Eh... Saj bo. Umiriti se moram, pa bo.

Liber, ja, živimo v isti hiši, v ločenem stanovanju (svoj vhod), a v isti hiši.

Vedno sem govorila, da ne bom doma ali pri partnerjevih starših, ker sem videla preveč slik, kaj se zgodi. Tudi doma, ko so tu, kjer zdaj živimo mi, živeli očetovi starši. Prišlo je tako daleč, da se oni in moji starši niso niti pogledali, ko so se srečali na dvorišču... in tega nisem hotela. A žal nimamo kam. Res ne. Ker sva morala vzeti kredit za avto, ker res potrebujemo zanesljivega, že tako ne vem, kako nam bo zneslo skozi mesece in me je strah tega - kaj šele, da bi morala plačevati najemnino. Ne bi šlo, žal...

(Martinca, samo to... žal, mojega moža ne cenijo, ker da ne sodeluje pri delu doma prav nič. Če se kaj dogovorimo, vedno sodeluje, če prosijo, ne zavrne, kot tudi jaz nikoli ne, sam od sebe pa ne dela, deloma, ker pač tak je, da ne vidi ničesar, deloma, ker nima tovrstne vzgoje sodelovanja pri delu, deloma pa, ker je zdoma cele dneve.)

[Liber]

mojega moža ne cenijo, ker da ne sodeluje pri delu doma prav nič. Če se kaj dogovorimo, vedno sodeluje, če prosijo, ne zavrne, kot tudi jaz nikoli ne, sam od sebe pa ne dela, deloma, ker pač tak je, da ne vidi ničesar, deloma, ker nima tovrstne vzgoje sodelovanja pri delu, deloma pa, ker je zdoma cele dneve.)

Niso vsi za vse. No saj, oni pač vidijo samo tisto kar hočejo. To pa je samo njihova korist. Menim, da so starši dokaj egocentrični in/ali premalo razgledani. Težko jim bo ugodit, ker nikol ne bo dovolj. Ti misliš, da pomagaš veliko, oni pa da pomagaš nekaj. Da si končno premaknila malo svojo rit, medtem, ko se bo tebi zdelo, da si ful pridna. 

[martinca]

Mucamaca, nic ni hudega no. Nimas opore doma in zdaj si to videla, ali ni na prvem mestu resnica ?  

Prav, ce ga ne cenijo, samo upam zdaj, da bos res pametno in srcno ravnal, zate in za vaju. Da ne bo nazadnje kot priseljenci radi storijo, potegnil z njimi za obdrzanje zasilnega spostovanja, ampak ne, pustimo zdaj to!! Vse dobro!

Rekla sem ti , ko si na forum prisla, da ima, da poči! In zdja je pocilo, ti so stopila ven in se zase postavila  

Od tega trenutka naprje nisi vec zrtev  

to je tako predvidljivo   Vem, da ti je hudo, ampak : tvoja druzina so otroci in moz  

tvoji starsi pa so primarna druzina, dali ste en drugemu, kar ste lahko in slisala si jih na svoj racun, ne poslusaj jih zdaj vec, ne jokaj zaradi njih vec, dovolj so si te privoscili - bosta ze spoznala, da se motita, ceprav, trdim, da te ne bosta nikol imela tako rada kot brata, on je v nnjunih oceh tip

kljub temu, sj ves, pomoc v tiski in to  - to pa mora biti, cisto po cloveski plati naj ostane, ostani dobra do vseh - ampak ne racun svojega trpljenja.

nimate kam iti, pravis, ampak ok, pac nimate. Ce bi ziveli vsak zase, ni receno, da bi bili odnosi boljsi.

Napovem pa ti, da bodo tvoji starsi do tebe postali bolj navidezno pozorni, v resnici pa zaslisevalni - cesar zaradi jemanja antidepresivo ne bos opazila - bolje bosta opazovala, kako si kaj - in se skusala nekja casa in kmalu lepse obnasati, vsako spremembo si bosta zapomnila in ocitala ali jo celo povedala bratu in mozu, ces, naj te malo gledajo.


novo prijatlejstvo, ki pride, bo samo navidezno. Zaradi hudih besed proti tebi, sta kar lepo na svojem, taka kot sta bila vedno. Cisto po razumski odlocitvi bosta odslej previdnejsa in te po potrebi ogovarjala sorosdstvu.

Ne pokoravaj se jimam in jima ne kimaj prevec, ker boste tvoje vsako kimanje in pretirano prijaznost izkoristila za domnevo, da si na tabletah  pravzaprav boljsa kot prej, le tele spremembe vremena.."

skratka nikol se ne bosta nic cutila kriva, pac pa bosta za vse krivila vedno tebe še naprej - le da bosta odslej v mehki rokavici s tabo govorila - zaradi obdrzanja "ljubega miru" - in ce se bos kdaj še postavila zase, bosta vse pripisala stanju in d si nemogoca, nic sebi.

Verjemi, NIKOLI SE NE SPREMENIJO  

Ampak nic hudega , samo da je tvoj moz na tvoji strani in te ima rad, tako je videti.

Pa ves, kajk te boli? Izguba tvoje iluzije, da si zasluzis ljubezen in sprejmanje nekoga s tem, ko si zares dovolj pridna - v resnici pa se na tem svetu vedno spsotuje le tistega, ki sam sebe zelo ceni in daje sebe na prvo mesto, ne pa tistega, ki je vsme hlapec.

[trzinka]

MucaMaca  , treba je popkovino prerezat z vseh strani...tudi jaz jo še režem 
To ne pomeni, da nimaš rad svojih najbližjih, ampak da znaš živeti brez njih, sama zase in s svojo družino

[MucaMaca]

Jaz ne mislim, da me moji starši nimajo radi. Prav tako imam jaz rada njih.

Prav tako vem, da je mnogo področij, na katerih nismo ravno idealni, kar se skupnega dela tiče, vem pa tudi, da nismo tako slabi, kot radi slikajo.

Ja, popkovino je treba rezati. Čeprav sem vedno menila, da to ne pomeni, da se moraš takole prepirati. Žal očitno ne gre brez tega.

[martinca]

Skoda, Mucamaca, da tako mislis. Jaz pa sem se ze tako veselila, da si jim jih orenk napovedala nazaj  Pa sem mislila, da je to to in te odslej spostujejo. No ni res, ker se sama tudi ne! Ker kricanje in hudo zmerjanje,  vse to kar je bilo, ti imenujes zgolj prepiranje. Saj delujes tako, kot da bi sama sebe za vse skupaj krivila! Kot da nimas kljub izpadu sovrastva nekaj ohranjenega samospostovanja in kot da se te z lahkoto obrne in "skomandira," preprica v njihov prav - pa ceprav je tebi v hudo skodo. No, tolko pa le glej, da se ne bos ti njim opravicevala! Namrec oni so tebe zmerjali, ne ti njih. Ok antidepresiv daje moc, a tudi povzroca brezbriznost, da je cloveku je vse ravno, to pa je narobe.

Samo, ko pravis, da te imajo radi ..  Le kako izgleda taka ljubezen, kjer kricijo nate, da si prasica in ***** in te vsega moznega okrivijo, ti dajo vedeti nezazeljenost? Ti pa po vsem reces, da te  imajo radi. Ali je to odnos, kjer  moras vedno vse ubogati, se za vse druge zrtvovati,  sicer so s tabo nezadovoljni in si ozmerjana in te ne sprejemajo med sabo? Potem pac to ni neka "radost" doma.

Sploh pa pri vecini ljudi ne bi bilo vec normalne komunikacije  brez njihovega opravicila. Ce ne bo prislo do njihovega opravicila, potem pa res ne verjamem, da te spostujeta in imata rada. In zdaj si morda po vsem morda mislita, da je cisto prav, da sta te tako grozno ponizevala in da "te je bilo treba spraviti v red."      Ceprav izgleda, kot da si ti "zacela prepir prva," no naj  popravim, nisi zacela prva, samo zase si se postavila ob krivici! Si pozabila?  Še nabila sta si obcutke krivde zgleda! Ce bo slo vedno tako naprej, bos stalno neka zrtev, vsem na uslugo, tebe pa bodo v primeru zahtevanja istih pravic zase, zanicevali kot so te danes!  Ne jih zdaj braniti, raje brani sebe! Tudi starsa branita sebe, tebe pa sta napadla in kako. 

Sama sem vse mogoce slisala na svoj racun, pa zmerjanje, vendar je bil vsakic posredi akohol, ki spremeni clovekovo osebnost v najslabse, kar lahko. Lahko recem, da me imajo domaci na svoj nacin radi, ampak  to ni tisti ljubec normalen odnos, ni spostovanja,  kar vidim tudi po tem, da jim ne morem nicesar o sebi zaupati. Ker naletim na zavracanje ali hudo kritiko. Vsak pa si  zasluzi zivljenje brez psihicnega nasilja in hudih žalitev,  ne glede na to, ali je zaposlen ali ne! Mucamaca, tudi ti!    Ce  pa  dobi kontra tega v takem izpadu,  nekaj ni v redu! To se ne sme sprejeti kot "del zivljenja," ker to ni!  To ni normalen del zivljenja.  Zasluzis si, kot cisot vsak, normalno zivljenje brez takih pridevnikov!

Ce pa bi jaz za svoje bliznje trdila, da me imajo radi, si zanje nikdar ne bi predstavljala enostranskega ali obojestranskega zmerjanja s kurbami in prasicami. To je zame sovrazen odnos.  Se opravicujem, ampak ne morem prek tega! Ne morem verjet.  Posebno ker nisi ne eno niti drugo!! Ker to ni res! Upam da bo neko opravicilo. Ali si kdo od vas predstavlja kricate lastnim otorkom take zmerljivke???  Mucamaca, imas pravico zahtevati opravicilo za nadalnji zasilno normalen odnos! 

Kaj pa vem, ko sem jaz delala v tovarni, je bila iz ust vseh delavcev v vsakem drugem stavku  izustena neka ženski spolni organ mater* Mogoce pa sem preobcutljiva! Ali pa je to nekaj normalnega? Ali gre samo za nekaksno nevzgojenost in v nekateith druzinah obicajno komunikacijo? Zdaj pa res ne vem. Ko berem druge forume, en drugega preklinjajo ful. To ja skoduje zrtvinemu dusevnemu zdravju!! Saj še sama neha  razumeti, kaj je prav in kaj ne, saj izgubi vso samozavest!

[MucaMaca]

Ne, Martinca, strinjam se s teboj, da to ni normalen odnos in tudi ni znak ljubezni, in ja, še vedno verjamem, da sem ravnala prav, ker sem se postavila zase, in ne mislim se opravičiti, ne več, če nisem jaz kriva. Ni se mi težko opravičiti, če storim napako, zdaj pa mislim, da je nisem. In prav imaš, ko praviš, da vztrajati v takih odnosih ni ok. Zato pa sem se postavila zase! In ne grem nazaj dol na dno.
Vendar še vedno mislim, da so me imeli in me še imajo radi, pač v okviru tega, znotraj česar sami delujejo, in jaz imam rada njih, ker jih ločujem od njihovih posameznih ravnanj - moji starši niso le tisti, ki so me velikokrat poslali stran, ki so me zmerjali, moji starši so me tudi kdaj spodbujali, mi pomagali, me tolažili... Ne spremeni pa to dejstva, kaj si mislim o takem načinu delovanja, in ga nočem sprejeti. Ne, hvala, ne več.
Ne verjamem pa, da se bodo opravičili oni. Žal, predobro ju poznam, mislita, da bi se morala jaz. Pa se ne bom, ker nisem storila ničesar narobe!

[Betka]

Joj, MucaMaca, tale prepir je moral biti pa boleč. Saj veš, da ni res, kar so ti očitali starši...čeprav malo pomaga ko veš, da ni res, če te pa kdo tako brezobzirno žali. 
Zanimivo je, da pogosto starši, ki svoje otroke tako kritizirajo, pred drugimi zanje najdejo same lepe besede. Se mi zdi, da to kaže na problem v njih, na v otrocih.
Mah, ne znam drugače pomagati, kot da ti povem, da imaš mojo moralno podporo in da si pogumna ženska.

[moljka]

Maca, tudi jaz ti čestitam, da si se postavila zase! 

[MucaMaca]

Hvala vsem.

Nekako sem se pomirila. V soboto in nedeljo smo se tako povsem odrezali, čisto fajn je bilo. Edini, s katerim sem govorila, je bil brat, s katerim sva v nedeljo dopoldne sčistila sneg z dvorišča, dovoza in avtov. Čisto ok.

Še vedno stojim za tem, da nisem naredila nič narobe, da si tokrat jaz zaslužbim opravičilo - sem pa se odločila, da bom vseeno dokazala, da sem lahko boljša od tega in ne bom ignorirala in kuhala mule. Ne mislim se rinit k njim, ne se opravičivat, ne se vrnit spet na stare tirnice, a po drugi strani tudi ne bom gledala skozi njih, ko jih vidim. Ne, ker sem lahko boljša od tega! In ker vem, koliko moji mali pomeni babi, in koliko moji mami pomeni mala, pa tudi, da vsem koristi, da so kaj skupaj (tudi meni, ki imam tako kako uro zase), sem jo nesla gor na obisk. Do kosila, potem bom šla ponjo, najedli se bova in dala jo bom spat.

Bomo videli, kako mi bo uspevalo

[moonica]

jaz bi na tvojem mestu distanco kar lepo obdržala ... saj se ne gre za to al zmoreš preko, al 'si boljša', pametnejša ... ne, gre se za to, da poveš in pokažeš kaj čutiš ... če ti ljudje ne bi bli tvoji sorodniki, ne bi sigurno nikol prenašala takega obnašanja, če pa že, bi ne govorila naslednji dan z njimi kot da ni nič blo. jaz ne bi branla druženja hčerkice in babice/dedija, ampak kominikacija bi bla pa samo tanujno in konc. s tem pokažeš, da stojiš za tem kar govoriš.

[MucaMaca]

Ja, saj tako delam... Ker tudi jaz ne morem kar iti preko tega in pozabiti, da je karkoli bilo.

Tako sem tudi naredila. Šla gor, rekla, da gre mala zdaj jest in spat, in sva šli. Lepo in mirno.

[MucaMaca]

Danes sem zaradi krvi v urinu veterinarju morala peljati našo muco Lizo. Izkazalo se je, da ima velike kamne v mehurju, sledi operacija, preiskave, dieta... in seveda bo to stalo, predvidevajo, da poseg ok. 200 €, za hrano, ki jo bo morala jesti za vedno, raje ne pomislim (ne ob še dveh mačkih in dveh psih, ki jih imamo). Mogoče se komu zdi kruto, da razmišljam o tem, ampak bog pomagaj, tako pač je. Seveda bomo zbrali to za našo mačonko, ampak, za vraga, a se lahko enkrat do konca poberem in potem malo stojim, preden pride nov udarec?!? A lahko, enkrat, za spremembo?!?

[MucaMaca]

Danes mi je mož rekel, da mu ni všeč, ker moji starši njega sploh več ne pozdravijo, ampak vidijo le tamalo, kadar sta skupaj. No, saj tudi mene ne. Odkar sem rodila, nobenega več ne brigam, glavno, da imajo vnukinjo.

Zakaj zdaj to? Ker zadnje dneve intenzivno razmišljam, kako urediti svoje življenje. In tako grem korak za korakom. Prvi korak je do, da sploh določim, kje imam probleme. Zdi se mi, da so moje težave predvsem na področju zdravja, odnosov z mojimi družinami ter financ (in službe). Torej, sedaj je plan tak: natančneje definirati probleme, potem narediti načrt, kako jih rešiti, in se lotiti reševanja.
Ni vrag, da mi s tako krasnim načrtom ne bi uspelo, a ne?

Glede zdravja nimam kaj dosti storiti. Kaj naj rečem... krvavim 25 do 30 dni na mesec, včasih več mesecev brez premora. Razloga ne vem, res pa je, da se nikomur ni dalo kaj prida ubadati s tem, čeprav sem nekaj časa trkala na vsa možna vrata. Ampak zdravnikom se to očitno ne zdi pomembna težava. Pa je, če moraš s tem živeti, ker psihično in fizično izčrpava do amena. Bolezen me spremlja že desetletje in ni videti, da me ne bi več. Največ, kar lahko storim, je, da sprejmem in storim, kar se da, da omilim posledice. Torej moram zdravo jesti (da nisem slabokrvna, to mi kar dobro uspeva, da imam energijo in da ne zbolim vsakih 14 dni, no, tu mi ne gre ravno dobro) in si prisluhniti, ko potrebujem počitek. A po drugi strani se moram tudi malo aktivirat. Popravek, sem se že, enkrat tedensko grem konkretno migat! Morda se kdaj spravim še skujšat kako kilo. Dokler mi drugi vljudnostno lažejo,d a izgledam ok, pa imam še vedno možnost, da se raje prepričam v to, kot pa da se grem diete

Kar se tiče odnosov z družinami, mojo, mojo izvorno, moževo... ja, tu moram malo razmislit in točno definirat, kaj želim izboljšati in kako.

Finančno pa... kaj kurc, no, če pa ne najdem šihta. Pa če imamo res tako smolo, da gre vedno kaj narobe. Ampak ok, bom tudi tu naredila akcijski plan.

Tako. Hotela sem se le pohvatit, da sem začela delat na izboljšanju svojega življenja. Zdaj moram po hčerko, da se gre skopat Potem pa se lotim seciranja Financ in službe. Familije bom pustila za na koncu

[moonica]

si šla že kontrolirat hormone?

[melita]

Pozdravljena MucaMaca,

Glede krvavenja - uporabljaš spiralo? Če ne - verjamem, da si bila na več pregledih in ni bilo najdeno nič posebnega, jaz bi poskusila pri kakšnem dobrem homeopatu, ki pa mora biti tudi zdravnik. Jaz imam s homeopatijo dobre izkušnje iz več področij.

LP.

Melita

[MucaMaca]

Od hormonov so mi do sedaj pregledali le prolaktin, 10 let nazaj. Sicer so hormonske preiskave drage in jih, če ne gre na primer za zdravljenje neplodnosti, ne delajo. Sem pa imela že vse možne hormonske terapije s tabletami (kontracepcijskih več vrst, take za pomoč pri menopavzi...), a brez učinka. Spirale ne uporabljam oz. zadnje leto imam Mireno, prej pa je nisem imela, tako da to ni povezano. Ampak, kot rečeno, s tem pač živ(otar)im.

No, finance... hja, šment, ne. Priznam, da nisem optimistka in da res več ne verjamem, da bom dobila službo. Vem, da bi morala gledati pozitivno, a ne zmorem, ne verjamem v to, žal. Zato pa sem specialistka v delanju čudežev z omejenimi finančnimi viri in živimo čisto spodobno. Žalostno postane le, če začnemo kaj sanjariti o prihodnosti. Pa ne mislim o vikendu na morju, jahti in veliki hiši. Mislim o sesalcu, pralno-sušilnem stroju in poplačilu obrokov za avto, o postelji za hčerko in o... morebiti... drugem otroku Ja, potem me depresija udari. Ampak se ne dam. Delam čudeže, in vem, da mnogi shajajo z veliko manj kot mi. Šlo bo. Samo vere, upanja, sanj nimam več... Tudi o tem, da bi kdaj živeli na svojem, pa s tem ne mislim nujno lastne hiše - pač, zase. Ampak, če bom tu uredila zadeve, ki se tičejo tretjega področja, familij, bo tudi tu čisto ok. Imamo veliko prednosti - domačo hrano, velik vrt, mir, naravo...
Kar se tega (finančnega) področja tiče, si želim le kako delo, magari 4 ure na dan (polovično), da bi šlo lažje skozi mesec. Želim...

Zdajle gledam pozitivno Zbiram pogum za soočenje s seboj, kar se mojih familij tiče.

[Ribica]

Test 8 hormonov stane 70 EUR v Adrialab v Ljubljani (vsi bistveni).
To navsezadnje ni toliko, če pomisliš, da gre za zdravje in da imaš te težave že tako dolgo.

Ribica

[MucaMaca]

Tega nisem vedela. Hvala, Ribica!

[MucaMaca]

Tako hudo mi je...

Pravzaprav banalno. Danes sem imela izpit. Trajal je tri ure, ob 8h zvečer sem končala, in bila sem izmozgana. Res. Poklicala sem moža, mu povedala, da sem zaključila, da sem hin in da si grem privoščit pijačo, potem pa pridem. Doma pa... v petih urah, ko je bil doma, mu ni uspelo pobrat maleckinih majčk in žab z radiatorjev, kar sem ga prosila, ker še niso bile suhe, ko sem šla od doma (kar je bilo suhega perila, sem pobrala in zložila pred odhodom), igrače so ležale po tleh... vse skupaj bi mu vzelo toliko, kot je meni - par minut. Ampak moj občutek, ko bi prišla domov, bi bil... neprecenljiv. Tako pa sem najprej pospravila perilo, se stuširala, pomila posodo in šla v posteljo.
Pa imam vsega poln kufer. Res mu ni treba kaj dosti delati doma. Pet minut, deset, če bi še vse perilo zložil. Nič več. Pa ni mogel. "Še," je rekel... ja madona, no, a do polnoči čaka? In enkrat za spremembo sem si želela, res želela, da bi prišla domov, bilo bi vse ok, jaz bi se stuširala, on pa bi rekel, naj se vsedem na kavč, da bo danes pa on meni kaj prinesel in bova nazdravila. Pa sem najprej, ko sem stopila v dnevno, slišala, če mu lahko prosim prinesem sirup za kašelj s stopnišča. Jezus no... enkrat bi rada, da on mene postreže, da on mene "pocrklja", četudi sem ravno še jaz na nogah. Pa ne. Pa nič.
Saj vem, banalnost... ampak jaz sem potem v joku razmišljala, da je to en klinc. Imam moža, ki bi se rad crkljal, ki izkazuje pozornost in vse, ampak SAMO, KO NJEMU PAŠE. Ko bi se on stiskal, ko bi on se posvečal meni... nikoli pa ni važno, kdaj meni kaj paše in kdaj ne. Tega noče slišati in razumeti. Če bi se on stiskal, nima veze, če meni ravno ne paše, ker je ves užaljen, če bi se pa jaz, pa moj problem, ker on... karkoli, gleda tv, da karikiram.

Vem, da je v meni problem. Ampak sita sem tega. Sprijaznila sem se s tem, da me starši gledajo kot kup gnoja, katerega edina korist je, da so dobili vnukinjo, in ki je zdaj v napoto. Ne rečem, da mi je vseeno, ampak to je pač njihova stvar. Ampak moje življenje... takole še 30, 40 let? Z željo, da bi me kdaj kdo objel, ko JAZ želim in potrebujem, pa tega ni? Da bi kdo slišal, kar JAZ govorim, ne, kar hoče sam slišati...

Ne vem... ne vem, kaj je v meni tako narobe. Ampak jaz nočem več. Ne, ni res, da nočem več tako. Jaz sploh več nočem. Ne le, da nočem več živeti tako. V bistvu sploh nočem več živeti. To je vse. Ker drugače itak ne more biti. ž

Trudim se urejati in popravljati. Nekatere stvari lahko in moram sama. In delam na tem. Ampak vsega pa ne morem le sama. In sita sem tega, da težim možu... spremeni pa se nič. In če tako težim in noče prisluhniti, zakaj ne gre? To mi ni jasno. Po eni strani noče sprejeti mojih pripomb, po drugi pa ostaja. Saj ne mislim, da je kjerkoli kdorkoli, s komer bi bila srečnejša, res ne, ne gre za to, da bi imela neke romantične utvare o princu na belem konju. Moj mož je povsem ... optimalen. Ampak jaz sem sita.

In borim se s tistim delom mene, ki hoče oditi od vseh in od mene same. Pa ne vem, zakaj se sploh boriti.