Moje družine... in kako naj ob njih preživim

[Liber]

[MucaMaca]

Hvala vsem, ki ste mi v oni drugi temi izrazili podporo.

Hja, z možem sva se pogovorila. Do danes zjutraj je čakal, da me mine "jeza" in "slaba volja", ko pa je zjutraj prišel v spalnico in me vprašal, ali gremo, jaz pa sem rekla, da ne, je ugotovil, da tokrat pač ne bo šlo več po principu "dajmo počakat, da se ne ha razburjat, potem bo pa spet vse tako, kot želim". Povedala sem mu, da zame stanje, kakršno je, ni več spremenljivo, in da bodisi morava nekaj spremeniti, ali pa se raziti, če ne moreva najti za oba sprejemljivega kompromisa, saj ga z ničemer ne vežem nase, a tudi on ne sme pričakovati, da bom jaz sprejela vse, kar želi. Precej pogovora je sledilo, na koncu pa sva sklenila kompromis. Če drugega ne, sva na dobri poti, da razčištiva tistih nekaj zadev, ki nama delajo probleme.

In ker je kompromis vseboval tudi to, da tudi ta vikend gremo k njegovim, ampak samo za en dan (juuuuheeeej!), smo se odpravili... Ceste so ledene, pot je dolga, jaz sem obula škornje s peto in vozil je mož. Previdno, seveda, zaradi razmer. Potem pa je, ravno, ko sem gledala nazaj k tamali, avto vrglo. Ni mi bilo jasno prav nič. Voznik, ki je zapeljal s stranske ceste, nas je spregledal in se tako zabil v bok, da je razbil celo desno stran avta, notranja obloga je odletela stran, in če mož v zadnjem hipu ne bi reagiral in vsaj malo odvil, bi naju s tamalo konkretno treščilo. Zdaj imamo še en nedelujoč avto, hvalabogu vsaj nismo mi krivi in bomo dobili kaj od zavarovalnice, ampak kako bomo pa trenutno staknili finance skupaj, pa mi ni jasno. Saj znam čarati z denarjem, samo kar je preveč, pa ne gre. S tem, da mi kot familija v letu naredimo 60 do 70 tisoč km, in torej ne moremo imeti kakega čisto bogega starega in znucanega avta, ker bo tak podlegel po pol leta.

Res ne vem... Komu za vraga smo se tako zamerili?!? Januarja 2010 sva imela prometno nesrečo (nič hujšega, na snegu je mož zletel v drug avto, razbita je bila le luč in maska) in od takrat naprej smo imeli pokvarjeno peč za centralno, vlom v avto (z ukradeno denarnico in dokumenti), še eno prometno nesrečo, pokvarjen motor pri avtu, začetek crkovanja črpalke za gorivo pri avtu, pretrgan jermen, še enkrat pokvarjen motor v avtu, trikrat pokvarjen pralni stroj, dvakrat pokvarjen računalnik (nisem sicer šla ravno kronološko, pa vseeno), da manjših (se pravi stroškovno manj zahtevnih) nezgod sploh ne omenjam. Pa verjetno sem še kaj pozabila. Vse v dveh letih. Ob tem so nam zmanjšali otroški dodatek, ker sem jaz v prvem letu kot porodniško nadomestilo od države dobivala 200 e na mesec (naj si država tisto socialo vtakne v anus), možu so sporočili, da zaradi oddaljenosti od službe ne more dobivati plače, kakšno imajo sodelavci za enako delo, in da mora opravljati dvojno delo, če želi obdržati službo, jaz službe ne dobim, bolezen se mi ne izboljša, ampak je čedalje huje živeti z njo, in na koncu se mi je utrgalo in zdaj sem še na AD. A LAHKO ŠE KAJ, PROSIM?!?

In danes moj foter (zdaj sem jezna nanj, zato mu tako rečem) prijavi, ko smo se vrnili domov in šli k mami na kosilo, zakaj da ne morem sodelovat. Mož ji je pomagal v kuhinji, mene ni rabila, ker se mi je začelo bliskat pred očmi in sem videla ognjemet in so se mi tresle noge, sem vzela eno tableto in šla ležat (me je ona poslala), on pa gre moji mami težit, zakaj jaz ležim in ali ne morem česa pomagat. Jebelacesta no.

Huh. Madona imam obsežne izlive, ha...


p. s. Za jutri sva se pogovarjala, da bi šli mi trije skupaj na bazen. Da smo malo sami skupaj, pa še plavamo radi. No, zdaj ne moremo ne to ne nič drugega, ker nimamo nobenega avta. Imamo dva, ki delujeta vsak na 1/4. Torej nič. Pri nas pa si brez avta kot invalid - nikamor ne moreš.

[Jagodka]

Karkoli rečem v tolažbo, je pljunek v morje. Želim vam vse dobro in da se stvari uredijo kot je treba. Verjamem, da se bodo, ker si odločna in pogumna. Kolikor te berem, ne mečeš glih puške v koruzo, kadar si v stiski. 

Imam pa en notranji feeling, da vaju bodo ravno te nezgode povezale. Vzemita si kakšen dan samo zase, dajta tamalo v varstvo in se pocrkljajta.

Držim pesti. 

[Slavka]

MucaMaca  ...za slabimi dogodki vedno pridejo lepe stvari....Torej, morda je ta dogodek nekaj, kar se je "moralo" zgoditi, da se bodo stvari začele spreminjati.

Verjamem, da je in da bo težko...da se je trenutno vse porušilo...vsi plani in pričakovanja...a vendar to pomeni, da se bo odvijalo sedaj drugače in bog ve, če ne bo vse skupaj nazadnje izpadlo še boljše, kot bi sicer.

Ne želim ti pridigati ali pa tolažiti v smislu "saj bo"...samo iz lastnih izkušenj vem in vidim, da so me ravno take "orto" slabe stvari pripeljale do tega, da sem pričela delovati in razmišljati drugače.

Sprejmi to kot izkušnjo...z vami je vse ok in to je glavno. Nadaljne rešitve pa bosta z možem prav gotovo našla... saj sta oba sposobna in iznajdljiva človeka.... 

Objem od mene 

[martinca]

Sreca sama pa je, da je vsaj vzrok nesrece na drugi strani in bo zavarovalnica vse povrnila. Upam da bo vse vredu z vami

[MucaMaca]

Saj je res sreča v nesreči, da nikomur ni nič, razen avtu. Sva ga prej šla malo bolj gledat in je počil pokrov na kolesu na drugi strani avta, taka sila se je prenesla... huh. In postrani stoji zdaj. Bi bilo smešno, če ne bi bilo grozno. Ampak po toliko stvareh, ki se nam nabirajo, ne vem več, kako naj na to gledam s stališča, da bo zdaj pa bolje... mislim, kaj še? Da nam hiša pogori? Ne, nočem klicat hudiča, samo nimam več moči po toliko smole gledat pozitivno.

Saj bo. Bom zmogla in bomo zmogli. Nekako že. Samo naj se že enkrat neha, prosim, prosim, PROSIM!

[Betka]

MucaMaca zadnje čase se te pa res drži smola. Ne vem če kaj pomaga, ampak držim pesti zate in za tvoje, da se vas v prihodnje nesreča izogne v velikem loku.

[MucaMaca]

Hvala.

[melita]

MucaMaca!

Hudo mi je, ko vidim, da se te drži smola. Na srečo, pa nas takšni zoprni dogodki velikokrat povežejo, ker damo vse boljše od sebe, smo mogoče obzirnejši ali prijaznejši.
Upam, da bo tako tudi pri vas in ti zares želim SREČNO!

Lep pozdrav.

Melita

[Roza]

Muca Maca...
nisem brala vseh odgovorov, ker so preobsežni , a vseeno upam, da ti bodo pomagali.
NE, NE ZAHTEVAŠ PREVEČ !!!!!!!!!!!
Sama živim življenje na dveh koncih in vem kako je to naporno. Vse zaradi službe. Kaj bi dala za mirne vikende brez vožnje.
Čisto slovensko- vsak vikend k mamici in atiju...obup, dejte že no Slovenčki,a ste odvisni od svojih mamic in atkov? Meni se zdi vse to nenormalno.
Mislim, da veliko psihičnih težav izhaja prav iz teh odnosov, ko morajo mladi živeti pri starših.....za večino zahodne in S Evrope je to tako ali tako nenormalno, normalno je samo za nas Balkance in našo pohlepno državo in gradbeništvo.
Vem kako je biti doma, cel dan delaš nekaj in v bistvu nič, po glavi ti hodijo čudne misli.....potrudi se okoli službe, boljše 500 eur kot nič, verjemi-za tvoje psihično zdravje.
Vikend je samo za vas in ne za to, da se razdajate drugim. Srečno !!!!!!!

[Ribica]

Mucamaca,
nisem vraževerna pa tudi kaj prida verna ne, a ta vaša nesreča se mi zdi kot namig od zgoraj - sporočilo, da bi bilo bolje, da ne bi šli, da bi ostali doma in bili skupaj kot družina. Da preveč hodite na to dolgo pot in se je moralo zgoditi nekaj, kar vas je ustavilo. Ja, sedaj bo pa taščica zmogla brez da vidi sinka?
Absolutno prav imaš in prav razmišljaš, da moraš biti ti na prvem mestu. 1x na mesec bi bilo več kot dovolj, da greste k njegovim staršem, sploh če so tako daleč doma.
Just my opinion.

Ribica

[MucaMaca]

Tako, pa sem dobila uraden in požegnan dokaz od specialistke: jaz sem čisto normalna, ne predstavljam tudi ne grožnje ne drugim ne (več) sebi, samo moja življenjska situacija je zajebana Uf, naj se me zdaj pazi kdo, ki bo rekel, da sem jaz tista, ki je nora - se bomo tepli!!!

Gremo dalje - spoprijemat se s to življenjsko situacijo. Brrrr...

[Slavka]

MucaMaca  ...ampak za vsak slučaj pa vendarle nosi ta "izvid" s sabo v torbici ...   

[martinca]

Kaj si jim pa pravila, da so napisali, da ne ogrozas drugih    V ogrozanje drugih se vtaknejo edino v primeru uradnega zaznamka o tem. Res cudni so danes ti specialisti, kam smo prisli... Kaj delajo, kaj se sploh ucijo. Isces pomoc, nakar si preiskan na ta nacin in se to tudi uradno zapise, kot da so drugi tisti, ki zarad tebe rabijo pomoc ??  

Druga mznost, mogoce pa je vidla tvojo stisko in vse pravilno razumela, da si pogosto nerazumljena in osamljena! Mogoce pa te je ZATO hotela zascititi, za vsak primer!  Ker si z vseh strani oblegana in problemi so in bodo itn, kar si tud tukaj opisala.

Mucamaca, oprosti, ker sem ti rekla, saj ves kaj vse. To je "moja fora," vsak ima svojo foro in vedno trdim, da "vas partner nima rad."  To sem navajena in kmali spoznam, da ni cisto tako, sem ze spoznala in mi je nerodno. Vzamem nazaj. Zate in za Slavko. Kar sem rekla (da so vedno mozje vsega krivi    ) . Samo da ves. Ne mislim tega. Naj se te ne dotakne in ne premoti, tud tebe ne, Slavka .  Bye

[MucaMaca]

Slavka, bom rekla, da naj dajo meni eno kopijo, pa jo bom plastificirala, če mi bo kdo težil, bom rekla, da je "življenjska situacija kriva"

martinca, ne, ne, ni noben uraden zaznamek. Zaradi samomorilnih misli me je psihiater poslal k psihologinji, ki pa je ugotovila, da sem jaz načeloma čisto kul, samo malo pretežko včasih vse znese in se zlomim, ampak očitno tale umetni seratonin alkajžejezaenažvau pomaga, da nekako premagujem tele padce. Nekako. V glavnem, zdaj vidim možnosti, kako se izkopat iz tega, in to je velik napredek, tako da sem vesela.

Nisem pa nič jezna ali užaljena zaradi česa, kar bi ti rekla. Pravzaprav, moram priznati, večkrat še predobro vem, kaj hočeš reči. A je že tako, da moramo ljudje pogledati navznoter, vase, in odkriti, kaj moramo storiti sami, pa tudi navzven, v naše odnose z drugimi, da vidimo, kaj lahko tam storimo oboji. Tako kot ne smemo kriviti drugih za vse ali pa rešitev prelagati na njih, moramo po drugi strani tudi razumeti, da kar se tiče odnosov, v njih nismo sami in jih sami tudi ne moremo spreminjati, ker sta za to vedno potrebna (vsaj) dva.

Morda, martinca, tudi tvoj vidik komu odpre oči ali pa da vsaj namig, saj se vse prepogosto krivimo za vse mogoče, partnerje pa ščitimo in si tako zatiskamo oči. Nobena skrajnost pač ni dobra, in vsakdo mora kdaj slišati tudi kaj takega

Huh, mene pa čakajo naporni časi... Dvignit se, razdelat težke zadeve pri sebi, in temeljito prevetrit odnose, tako moje enostranske (moj odnos do sebe in drugih) kot tudi partnerstvo v sodelovanju z možem. Ja, dolgčas mi še dooooolgooo ne bo, pa očitno možu tudi ne   

[MucaMaca]

Danes sem se postavila zase.

Ob petkih naša mala prespi pri dedku in babici, v soboto pa prideva pred kosilom gor še ati in mami in imamo skupno kosilo. Danes je babi predlagala, da bi šla tamala na popoldanski spanec kar z dedijem, da je ne bomo nosili po tem vetru okoli, pa ker imava midva itak še delo popoldne. Sva se strinjala, potem pa sem jaz šla pomit posodo, mož jo je brisal, babi je obešala perilo, dedi pa je šel sesat. Ker je bilo vedro s pomijami polno, sem rekla mojemu bratu, naj jih odnese. V glavnem, pospravimo vse, midva greva v naše stanovanje, jaz sem šla zalivat rože in brisat prah, mož je sesal, potem pa uleti moja mati in me začne napizdevat 100/h, ker je brat pomije, namesto da bi jih nesel na kompost, postavil ven, in jih je zdaj zmrznjene morala odnesti ona... Jaz sem samo poslušala z odprtimi usti in nisem mogla verjet, da se je prišla pizdit zaradi tega. Povedala sem ji, da nisem jaz tega kriva, in da ni taka groza, če sem bratu rekla, da naj odnese pomije, ČETUDI je od dopoldne kidal sneg. Sledil je prepir, v katerega se je (prvič, verjetno) vključil tudi moj mož in rekel, da res nisva midva kriva in naj se ne znaša nad nama - potem pa je odvihrala, kot to pač stori. Pove svoje, pa gre. Mene pa je posvem razbesnelo in sem šla za njo in ji lepo mirno povedala, da tole, kar se je zgodilo, da sem napizdena, ker bratu rečem, naj odnese pomije, zame ni sprejemljivo. Huh, potem je šele eksplodiralo. Vmešal se je še oče, zmerjala sta me, da sem prasica, *****, egoistka, da itak mislim samo nase in nič ne delam... Še vedno dokaj mirno sem rekla, da velikokrat sprejmem grajo, ker vem, da je upravičena, ampak tokrat NI. Groza, končalo se je z vpitjem, ki so ga lahko slišali vsi med Zagrebom in Ljubljano. Kaj vse da sem in kaj nisem... Da se ne kontroliram (kako prav jim pride, da jem antidepresive in da sem bila pri psihiatru... zdaj sem vsega kriva jaz in moja psiha). Jaz pa sem jima zabrusila, da so oni tisti, ki jim paše samo, dokler sem tiho in skrbim za to, da so vsi okoli mene srečni in zadovoljni, da pa imam tega dovolj in da sem se končno odločila postaviti se zase - da me ni sram, ampak se ponosna nase.

Vedno sem se trgala na vse strani. Vedno sem gladila in se trudila, da bi bili vsi srečni in da se ne bi kregali name in med sabo. Jaz sem bila tudi tista, ki se je opravičevala, ne drugi (čeprav vedno slišim ravno obratno), vedno sem mislila na druge (čeprav mi tudi ves čas očitajo, da sem egoistična), kadar je bilo kaj narobe, sem jaz iskala, tolažila in podpirala mamo, ona pa se znese nad mano, kadar ima kak konflikt s kom drugim, oče se nikoli v nobenem mojem prepiru z mamo ni postavil na mojo stran, tudi če je vedel, da imam prav... Nikoli še nisem doživela kake take podpore, ampak sem jo dajala drugim. Od doma so me pognali že velikokrat... in slišala sem, da jim je žal, ker so skrbeli zame. Ampak vem, da je bilo rečeno v afektu, ne obsojam jih. Zdaj pa ne morem, nočem več tega.

Vzela sem hčerko, jim rekla, da bo lahko še naprej pri njih od petka zvečer do soboto opoldne, potem pa bomo mi vikende preživljeli ločeno, ker se jaz tega več ne grem. Očitata mi toliko stvari. Vem, da mnogo upravičeno. Vem, da ne delamo dovolj doma, da ne pobiramo redno pasjih drekov po dvorišču in da, ko midva v soboto dopoldne še spiva, oni že delajo (no, brat kakor kdaj, danes je, to je res). Ampak vse pa ni upravičeno.

Malo sem poslala z atijem spat, jaz pa sem vzela lopato, da se malo pomirim, in skidala celo dvorišče in dovoz ter očistila vse avte, tudi njihova. Saj je že spet vse zasneženo, ampak nima veze. Jokam, boli me, hudo je in ne morem se pomiriti. Ampak priznam, ni mi žal, in ne bom se opravičila. Ponosna sem nase, da sem se postavila zase. Vedno priznam, kadar jih slišim upravičeno (in to je velikokrat), ne bom pa več poslušala neupravičeno. Dovolj je.

Tako hudo mi je...

[aspazija]

 

Bravo!!!!

Ja, je hudo, naporno in težko, a ti to zmoreš!

Velikokrat, ko sem brala tvoje večno posredovanje med starši, partnerjem in njimi...me to tako zelo spominja nase... in hkrati se tudi opazi, da si zelo močna in odločna oseba.

Uspelo ti bo...ker v sebi čutiš, da delaš prav...in končno nekaj ZASE in za svojo družinico!

Drži se!! 

Pozdrav, A

[Slavka]

Draga MucaMaca  

Kar spreletelo me je ob branju tvojega zapisa...  
Družinski prepiri človeka zelo ranijo...besede bolijo in pustijo rane na duši.

A všeč mi je, da si se postavila zase  ...da se je na tvojo stran postavil tudi tvoj mož....da ne dovolita teptanja in očitanja.

Razumljivo je, da te boli...da ti je hudo...da premišljuješ in se sprašuješ....a hkrati se zavedaj, da si ravnala prav. Pomembna si TI...ne pozabi tega nikdar.  

Velik objem od mene...  

[martinca]

Danes sem se postavila zase.

Sledil je prepir, v katerega se je (prvič, verjetno) vključil tudi moj mož in rekel, da res nisva midva kriva in naj se ne znaša nad nama - potem pa je odvihrala, kot to pač stori. Pove svoje, pa gre.

Vmešal se je še oče, zmerjala sta me, da sem prasica, *****, egoistka, da itak mislim samo nase in nič ne delam...

Groza, končalo se je z vpitjem, ki so ga lahko slišali vsi med Zagrebom in Ljubljano. Kaj vse da sem in kaj nisem... Da se ne kontroliram (kako prav jim pride, da jem antidepresive in da sem bila pri psihiatru... zdaj sem vsega kriva jaz in moja psiha).

Vedno sem se trgala na vse strani.
sem jaz iskala, tolažila in podpirala mamo, ona pa se znese nad mano, kadar ima kak konflikt s kom drugim, oče se nikoli v nobenem mojem prepiru z mamo ni postavil na mojo stran, tudi če je vedel, da imam prav... Nikoli še nisem doživela kake take podpore, ampak sem jo dajala drugim. Od doma so me pognali že velikokrat... in slišala sem, da jim je žal, ker so skrbeli zame. Ampak vem, da je bilo rečeno v afektu, ne obsojam jih. Zdaj pa ne morem, nočem več tega.

, potem pa bomo mi vikende preživljeli ločeno, ker se jaz tega več ne grem. Očitata mi toliko stva

Malo sem poslala z atijem spat, jaz pa sem vzela lopato, da se malo pomirim, in skidala celo dvorišče in dovoz ter očistila vse avte, tudi njihova. Vedno priznam, kadar jih slišim upravičeno (in to je velikokrat), ne bom pa več poslušala neupravičeno. Dovolj je.

Tako hudo mi je...

Bravo bravo bravo mucamaca zate

Še veckrat bodo skusali s tabo manipulirati in te prepricevati v tvoj manjvrednost in bratovo vecvrednost, ampak imej cim manj opravka  znjimi, raje vec ignora. Pocasi te bodo zaceli spostovati, ko bodo videli, da se ne pustis in da si mocna  

100 x bravo pa za tvojega moza in NAJ TAKSEN OSTANE    brze esed, sa se je zate postavil! Le zakaj? Ker se je videl napadenega tudi sam? Upam da res zaradi tebe.

To je sele zacetek ; nima ti kaj bit hudo, trenutno je pac to stres zaradi zalitev, ampak glavno, da si storila prvi pomemben korak - prisla si "ven", videla si, kaksni so do tebe in da je bilo vse tvoje odpovedovanje in razdajanje in zrtvovanje zanje ZAMAN - KER TE NE CENIJO, MORDA TE NIKOLI NISO, ti pa si jih prevec spostovala in se nisi od njih povsem odcepila. 

saj vidis, zmerjajo te s prasico in kurbo. Zdaj vidis pri njih svojo "ceno"    REALNO ZATO NISO VREDNI TVOJIH SOLZ, Mucamaca in nehaj se sekirati zaradi ponizevanja! Ce bi te imeli radi, te ne bi tako grdo zalili! Lastni starsi. Cim manj opravka z njimi. 1 X mesecno zaradi otrok je dovolj in še to ne hodi ti k njim. Samo maltretirali te bodo, ker ne morejo verjet, da so IZGUBILI DEZURNEGA KRIVCA ZA VSE IN LASTEN VENTIL 

In zdaj ko nisi hotela sprejet krivde za obnasanje tvojega brata, si dobila nazaj po buci cim bolj grobo, ker niso vajeni, da bi bil cesa kriv on, ampak ti,  kot vedno po krivici - samo zato, ker ne pristajas vec na vlogo zrtve  - taki so. Tako so te navadili, zdaj pa se ne pustis vec.  

 saj je blo ze v prvem tvojem postu vidno, da nimas opore v druzini in jaz sm ti VERJELA CISTO VSE na prvo zogo in evo tu so dokazi, da je to vse res  - da imas vse prav in da dejansko nerazumno trpis v takih odnosih. Samo dajes se, prejemas pa zelo malo in celo jemljejo ti dostojanstvo - BODI TEGA  KONEC.  (po moje je v vprasanju tudi prekinitev stikov).

Tudi to sem ti bila takrat napovedala, da bodo skusali izkoristili  to tvoje jemanje antidepresivov za prikazovanje in potrditev tvoje "UBOGOSTI" IN majvrednosti, ces, "ne ves, kako se obnasas"    , in evo njih. Pa vidis zdaj, so ti jo spustili tudi o tem, da se ne kontroliras, ker si na tabletih - haha bedaki, DOMNEVNO DUSEVNO ZDRAVI, mislijo, da si jim zdaj inferiorna in da bi jim morala bit toliko bolj pokorna, ko si malce "uboga" , ko jemljes tablete    jA ja poznamo to vse , nic niso posebnega. Vsi taksni to podobno reagirajo    Ni osamljen primer, vecinoma tako reagirajo povsod, kjer ni opore in ni ljubezni s strani starsev in potem, to je bilo predvidljivo)

VSA CAST TVOJEMU MOZU, me je presenetil.  Ker njega cenijo bolj, bo njegova beseda obveljala. Sicer je to rekel zaradi resnice in zaradi reda in ne zaradi tega, ker bvi si res upal kregati se z njimi zate  .. Tako bo. Ce bo le stal za svojo besedo, da nisi nic kriva in se nima ka kdo nate dret. TO pa je druga stvar. Le glej ga. Po moje imas vse niti usode v lastnih rokah . Ne pa zacel s prstom kazati nate, da si 'en dan slabsa, drug dan pa boljsa.' Res upam, da te ima tako zelo rad, kot ti njega     In da se jih ne boji!


*****

Pa še to :  SKIDAT BI MORALA SNEG SAMO PRI VAS, NE PA PRI NJIH, NAJ SI KIDAJO HUDICI, CE KRICIJO NATE, DA SI PRASICA, KRUBA, KI NIC NE DELA, NAJ SI DELAJO  

tudi otrok jim jaz na tvojem mestu ne bi dala tocno dva meseca    


Naj lepo prosijo za obiske, z vnaprejsnjo obljubo lepega obnasanja.

Ali ti napovem, kaksno bo njihovo obnasanje v prihodnje? 

Ja ja, je pocilo in prav je tako. Samo mirno zdaj, sja jih ne rabis. Imas sojo druzino. In prijateljce.

 

[Liber]

Huh, potem je šele eksplodiralo. Vmešal se je še oče, zmerjala sta me, da sem prasica, *****, egoistka, da itak mislim samo nase in nič ne delam...

 

Kriza. A skupaj živite al kako, v isti hiši?