Moje družine... in kako naj ob njih preživim

[Jagodka]

Moja izkušnja je, da dokler sem stalno nergala, obsojala, napadala, iskala enostranske rešitve, ki so so bile zame idealne, nisva prišla kot partnerja prav nikamor. Oddaljevala sva se. Še vedno, kadar mi butnejo ti stari vzorci, se zgodi enako, njegov obrambni mehanizem se sproži.... 
ta dvojina je včasih zelo zaj***na. Zahteva ogromno kompromisov in prilagajanja. Hočem ti povedati, da rešitve poiščita skupaj, ne da mu ti predlagaš in seveda pričakuješ, da bo to sprejel. Vsak ima za svoja dejanja neke razloge.

Glede praveč časa, pa ja. Preveč razmišljaš sama. Preveč imaš "če bi-jev", pričakovanja se ti ne izpolnijo in to te frustra, jezi, žalosti... naj dvigne roko, kdor še nikoli ni imel tega občutka. 
Ko si enkrat v partnerstvu, je fajn da razmišljaš v dvojini. priznam, da se je težko navadit, nekaterim, ki jih poznam ni nikoli steklo in so bodisi zaradi navade skupaj, ali so šli narazen. Ko pa enkrat pogruntaš, da je delati plan za partnerstvo sam, milo rečeno neiporabno, potem gre lažje.

Mogoče lahko rešiš svoj položaj tudi s cinizmom.   

[MucaMaca]

Jagodka, tako, kakor je, je, ker ostalim tako pase. Nicesar jaz nisem enostransko vzpostavljala. In nikoli nisem samo nergala in zahtevala, tako pac ne delujem, vedno skusam iskat resitve, ki ustrezajo vsem. Vse, kar zahtevam, je, da se tudi meni prisluhne, in da se uposteva tudi moje zelje in potrebe.
In ko enkrat zahtevam nekaj tudi zase, slisim, se od vas, ki me sploh ne poznate, da se ne prilagajam, da prevec zahtevam, da mislim le nase. Torej, tiho moram biti, biti potrpezljiva, in se naprej skrbeti, da so vsi okoli mene srecni. Ce zahtevam drobtino zase, pa sem egoisticna.

[masi]

muca maca nič nisi zaj... žena. Izpostavila si se in zdaj delimo mnenja. Moja izkušnja-depresija in anksiozna motnja-drugi krivi za moje počutje v smislu, če bi ti to in to, bi bilo bolje.....Vendar sem skozi proces psihoterapije prišla do spoznanja, da je v meni nezadovoljstvo in ne v okolici. Okolica ti sreče ne more dati. Začeti je potrebno pri sebi. Z osvobajanjem svojih strahov in negativnih misli spoznaš sebe. In ja kot prvo je potrebno biti zadovoljen s seboj in le tako dobiti uvid, kaj sploh pričakujem, kaj hočem.....Življenje je potrebno osmisliti znotraj sebe.

masi

[MucaMaca]

Masi, tudi jaz sem pristašica tega, da osmisliš življenje znotraj sebe, in sama vedno poudarjam, da drugi ne morejo narediti tvojega življenja srečnega, če ga sam ne. Ne vem, od kod si ti iz mojih zapisov razbrala, da druge krivim za karkoli, ali da mislim, da bi drugi morali vse razrešiti, ali "če bi, da bi"... res ne. Mi lahko pokažeš, kje tako delujem? Res, ker sama, ob vseh napakah, ki jih imam, tega ne vidim.

Ker če v tem, da nisem zadovoljna, ker nimamo nič partnerskega in družinskega časa, vidiš to, da vse prelagam na druge, potem pa res ne vem več,če lahko karkoli pričakujem od drugih - potem nima smisla, da sploh sem v kakršnemkoli odnosu.

[masi]

muca maca napisala sem zgolj v razmišljanje kaj se je dogajalo z menoj v preteklosti. Poglej zelo si se oredotočila na to, da je velik problem odhajanje na 14 dni k njegovim. Reciva, da tega ne bo več. Trije vikendi vaši in en vikend z njegovimi. Po mojem mišljenju se ne bi počutila nič bolje. In o tem pišem, da je zanka vejetno nekje drugje.

masi

[Aslan]

Vse, kar zahtevam, je, da se tudi meni prisluhne, in da se uposteva tudi moje zelje in potrebe.

MucaMaca poskusi ti tudi sama sebi prisluhiti (odmisliti malo potrebe drugih)
in se opogumiti in začeti jasno postavljat meje drugim.
Najdi nov, drugačen način da boš dosegla nek zate sprejemljiv kompromis glede vikendov,
glede družinskega življenja ...
Ko spreminjamo sebe - se posledično začno spreminjat drugi.
 

PS: tudi mož lahko pogleda za kakšno službo, ki bo po km bliže domu.

[moonica]

In ko enkrat zahtevam nekaj tudi zase, slisim, se od vas, ki me sploh ne poznate, da se ne prilagajam, da prevec zahtevam, da mislim le nase.

MucaMaca, pa to so glasna razmišljanja, ki ti lahko samo pomagajo ... razmisliš v tej smeri, ko kdo kaj omeni, premisliš, ni pa seveda rečeno, da je tudi pri tebi tako kot je opisano. Jaz Jagodki kar prikimavam. Men deluje, da je govorila nasplošno, ni rekla, da ti preveč zahtevaš, se ne prilagajaš itd.
Glasno razmišljamo, delimo svoje izkušnje ... ne vzemi tega kot obsojanje tebe, kazanje s prstom nate.

[MucaMaca]

Punce, glede na to, da ste se vse "obesile" samo na moje očitno nerazumljivo nezadovoljstvo nad pomanjkanjem časa, preživetega z možem oz. možem in hčerko, pač težko to razumem kako drugače kot kazanje s prstom name. Saj sem jaz to omenila, ne?

Do sedaj sem pač mislila, da imam težave z drugimi rečmi in da to, da si želim tudi čas z njim, oziroma, da mi ni všeč, če so partnerjevi starši pred mano in hčerko, ni ravno problematično. Glede na odzive očitno je. Sprejemam to in priznavam, da očitno tudi tu nimam poštimanih zadev. Prav, bom poskusila urediti tudi to le pri sebi.

In nič bat, moj ubogi zatiran mož bo še vedno, tako kot doslej, imel vso svobodo pri odhajanju domov, kadar želi - tako kot mu še nikoli nisem preprečevala, ne na 14 dni, ko smo hodili skupaj, ne vmes enkrat tedensko, ko je hodil sam in tam prespal, ne na nogomet, ki ga tam igra, ne ne tekme, ne na treninge. Verjamem, da tule zveni grozno, ker sem tako potožila nad tem. Ampak ne, nikoli mu nisem ničesar preprečevala, ne ga ovirala. Ne morem pa igrati, da sem ob tem srečna in mi je všeč. Pa ne glede na to, da spoznavam, da imam izkrivljen pogled o tem.

[Slavka]

MucaMaca 

Res je težko živeti v takem "trikotniku", kot ga imaš ti. In predvsem je izčrpljujoče zate, ki si želiš uživati v svoji družini....biti s svojima možem in hčerko....se v soboto zjutraj pretegovati v postelji in ne razmišljati o tem, kako hitro je treba na pot, da ne bo juha pri tašči mrzla.

Jaz sem sicer mnenja, da boš tukaj sama težko kaj spremenila....tudi na možu je, da prične s spremembami, da postavi prioritete v svojem življenju.
Tu ne gre ZATE ali pa ZANJ, gre za OBA....vi trije ste družina, to je dejstvo. Ker pa te očitno ta "tradicija", da vsak vikend preživite "na cesti" v vožnji od ene babice do druge, izčrpava, je potrebno razmišljati v tej smeri, da se ta "tradicija" spremeni.

Saj jaz sem "morala" ravno tako vsako nedeljo na obisk k svoji mami...pa verjela ali ne, sem velikokrat šla prav z muko tja, nato sem te obiske razredčila na 14 dni, pa nato na 3 tedne...

Enostavno je potrebno poslušati sebe...svoje želje in stremeti k njihovim uresničitvam. Tam namreč tiči zadovoljstvo človeka.... 

[masi]

muca maca je že moonika napisala in ponavlam, da ne jemlji mnenja kot napad nase. Je stekla diskusija in to se mi zdi prav. Več zornih kotov, bolje je. Le kaj bi bilo, da bi tu dobila zgolj potrditve, da se v vsem strinjamo z tvojimi zapisi. Verjemi, da nič  ne bi imela od tega. V raznolikih mnenjih pa lahko, če le hočeš dobiš sporočila, ki jim prisluhneš in premelješ. In ponavljam nič ni osebno nate. Gre zgolj za naše izkušnje.....

masi

[melita]

Pozdravljena MucaMaca in ostali!

Moram ti povedati, da te dobro razumem. Tudi sama sem leta in leta vsak vikend letala z družino ali k mojim ali k njegovim staršem, vendar sem imela srečo, ker smo živeli dokaj blizu enih in drugih. Velikokrat sem bila od tega utrujena in sem želela, da bi kakšno nedeljo ostali doma. Jaz sem bila utrujena tako psihično, kot fizično - tudi pakiranje, pa razpakiranje in razmišljanje, kaj vzeti s seboj za celo družino ti pobere veliko moči.
V vseh teh odnosih sem nekako čutila mešanico želja, potreb, dolžnosti in obveznosti... in prevečkrat sem mislila na druge, da moram vsakemu priskočiti na pomoč in mu pomagati nositi njegovo breme. Sedaj, ko sem v krizi, se učim in trudim, da bi malce odložila, pa ob tem občutim slabo vest...toda, če hočem funkcionirat, se moram naučiti distancirati in pustiti, naj vsak živi svoje življenje, jaz pa svoje. No, tole zadnje ni namenjeno življenju s svojo osnovno družino, pač pa odnosom z brati, sestrami, starši (moji so že pokojni).

MucaMaca vem, da ti ni lahko, toda če hočeš obdržati družino, in kot vidim to hočeš, se boš še morala še naprej prilagajati možu, vendar upam, da ga boš z malce diplomacije uspela prepričati, da vsaj kak vikend ostaneta doma.

In ni slaba ideja, ki ti jo je nekdo sugeriral malo prej ... Ko greš naslednjič k moževim staršem, hčerko malce prepustita njima in vidva z možem pojdita kam skupaj - v kino, na kavo, na ples...

Držim pesti zate, tudi za to, da dobiš službo. Srečno.

Melita

  

[Jagodka]

Mislim, da je tale malo užaljena reakcija dobra in pravilna. S tem si zaščitila svojo integriteto in samostojnost.    Veliko ti da misliti in ni vrag, da ne pogruntaš nekaj takega, da ti bo bolje. Tvoje zahteve po upoštevanju so povsem legitimne in upravičene.

Ker če v tem, da nisem zadovoljna, ker nimamo nič partnerskega in družinskega časa, vidiš to, da vse prelagam na druge, potem pa res ne vem več,če lahko karkoli pričakujem od drugih - potem nima smisla, da sploh sem v kakršnemkoli odnosu.

Odnosi (tudi "slabi") so vedno smiselni, ker so ogledalo naših reakcij, načinov obnašanja, vzorcev....Sami do sebe imamo premalo distance, naša zavest je v odnosu do lastnih motivov omejena. Na to si zdaj naletela na forumu, na drugačen pogled, kot si ga pričakovala. Najbrž je tako tudi doma.
Razumljivo in pravilno je, da želiš z družino preživeti vikend, brez starih staršev, teh ali onih, samo vi trije. Najti pa moraš način, kako boste to izpeljali. Tvoji poizkusi prepričevanja moža niso prepričali, dokazala si, da je ta pot napačna, da moraš izbrati drugačno. Ne poznam odgovora, opisala (v prejšnjih postih) sem ti svoj način. Kako bo tvoj mož prerezal popokovino? Predvidevam, da si ga vprašala. Se mi zdiš taka kar direktna in jasna v svojih mislih. Kakšen je bil odgovor?

tako, kakor je, je, ker ostalim tako pase

Seveda jim paše. Zakaj bi spreminjali nekaj tako udobnega? Zavrgli, da je vedno nekdo, ki bo pogladil gube in jim zmanjšal nelagodje?

[martinca]

Mucamaca, jaz sem te v tvojem prvem potrtem pismu v celoti razumela v tem smislu, kot si ti danes to zelela tukaj. Zapuscena, osamljena, brez prave opore celo pri partnerju. Ujeta si in nic ne mores. To sem jaz videla. Da naredi stalo, sem si rekla in zahtevaj svoje pravice. Ne pa da se samo ti prilagajas, drugi pa se ne bi. Ti pa si  potegnila z bliznjimi, z mozem, kot da je vse vredu in da sem sfalila. Zdaj si tezavnost odnosov samo še bolj nazorno opisala. Upam da se kdo zate v dobro spomni cesa pametnejsa kot moralizirati.

[jazzjazz20]

draga mucamaca...
torej najprej dolgujem odgovor na tvoje vprašanje ali imam družino etc...
ja, imam družino, celo dve, tri...haha...kok češ...torej smo nekaka razširjena družina...moj dragi z dvema odraslima otrokoma iz prvega zakona, jaz s sinom in ex možem, ki nekako spada tudi zraven (vsi skupaj smo v prijateljskih odnosih), pa mama (moja) s katero živimo v istem gospodinjstvu, pa s sinom in nesojeno nevesto, ki sta v pritličju, pa še s kako sestro in nečakinjo, ki sta včasih, ne samo del širše družine, ampak celo sostanovalki pod "mojo" streho, pa s taščo, ki ne more prdnit brez mojega dragega, pa z očimom od dragega, ki se naslanja nanj, namesto na svojo hčer....etc...etc...in na koncu z zajebano službo, ki mi vzame en kup časa in živcev...pa še prostovoljn vodim obalno skupino za samopomoč...da o 3 mačkah, 2 psih, bradati agami ter vevericah sploh ne izgubljam besed...
evo...moje življenje je več kot pestro...s problemi, čustvi, obvezami, veseljem, žalostmi, jezo, delom, gospodinjenjem in gospodarjanjem, prilagajanjen....en spekter, ki se dnevno vrti...

ja...saj zato me je povozilo...haha...ampak podrugi strani sem s temi ljudmi, ker jih imam rada...pa čeprav niso ravno takšni, kot bi jaz želela ali, kot jaz pričakujem...in imajo tudi vso pravico, da so taki...

ker sicer ostane samo ENA MOŽNOST...da te ljudi zapustiš, saj prilagajaš se lahko samo do neke meje...in če je ta meja presežena, dosti alternativ ni, če ni pripravljosti na spremembe tudi na drugi strani ali pa je toleranca sprememb tudi na drugi srani že dosežena...

zakaj moža enostavno ne zapustiš? ker ga ljubiš? če ga ljubiš...mislim, da bi morala sprejeti tudi njegova čustva do svoje mame, staršev...ker to je DEL NJEGA...
ali ga ne zapustiš morda, ker si finančno odvisna od njega?
oprosti, da zapišem tako grdo, ampak želim, da bi to vzpodbudilo neka razmišljanja o sebi...zato provociram s takimi direktnimi...

glej, moj dragi tudi teče, kot njegova mam'ca reče...ampak, ko sem ugotovila, da ga s em, da zahtevam jaz svoj del zase oz. večino njega zase, trgam na dva kosa, sem popustila...KER GA LJUBIM in mu ne želim povzročati stisk in razceplejnosti med DVE OSEBI, KI JU ON LJUBI...
torej sem POPUSTILA...ker tašča itak ne bi...ker tašči je dosti bolj vseeno zanj, kot meni...(tle bi lahko napisala roman o njegovem otroštvu in življenju s svojo primarno družino, kjer je njegovo mamo vedno vodil "zdrav egoizem")....

edini človek, ki ga MI lahko spremenimo SMO MI SAMI...

in vsakdo ima svoj PRAV in svoje PRAVICE in svoj "HOČEM"...tako ti, kot tvoj mož, kot tvoja tašča...in z različnih gledišč je gotovo zgodba različna...

[MucaMaca]

Martinca, kaj pa vem. Če prebereš ostale odgovore, ki so se vsi osredotočali na moje nerazumljivo nezadovoljstvo, lahko vidiš, da je ljudski glas s kar premočno večino odločil, da sem jaz tista, ki nečesa nima poštimanega, ker zahteva kak dan v tednu tudi zase in svojo družino.

Jazz, da bom direkt odgovorila na tvoje direktno vprašanje: jaz moža ne morem zapustiti, ker smo v stanovanju, ki je bolj moje kot njegove, saj je od mojih starih staršev, in jaz nimam iti kam, on pa ima pri starših še vedno sobo - iti bi moral on, vendar noče oditi. Vendar, ja, ga ljubim. A moje pojmovanje ljubezni se očitno precej razlikuje od tvojega. Bi ti dopuščala, da te mož alkoholik pretepa, ker ga bi pač ljubila? Ljubezen, ki dopušča vse, zame pač ni ok, tako kot za koga drugega to, da jaz kaj zahtevam zase, ni ok. In samo zato, ker moža ljubim, še ne morem sprejemati česarkoli ali biti ob tem celo srečna in zadovoljna.

Moža sem prosila, če lahko kaj spremenimo glede tega, in da si želim, da bi imeli kaj časa za nas kot družino, vsaj en dan v tednu, pa na to ne pristane. Prav, več kot to ne bom prosila. Ne, ne bom ga spreminjala oz. tega niti poskušala, ne se bat. Vse, kar sem storila, je bilo, da sem prosila, da bi bila kdaj jaz pred njegovimi starši. Ker ob vseh problemih, ki jih imam jaz z mojim odnosom z moji starši, posebno mamo, je zame na prvem mestu vedno mož. Ker je on moja družina! In mislim, da ni narobe, če enako zahtevam zase.

Vidim, da se vas večina ne strinja, imamo pač različne poglede. Lahko sprejmem to, da - samo zato, ker moža ljubim, pa še ne morem biti srečna ob tem!

[martinca]

Martinca, kaj pa vem. Če prebereš ostale odgovore, ki so se vsi osredotočali na moje nerazumljivo nezadovoljstvo, lahko vidiš, da je ljudski glas s kar premočno večino odločil, da sem jaz tista, ki nečesa nima poštimanega, ker zahteva kak dan v tednu tudi zase in svojo družino.
 ob vseh problemih, ki jih imam jaz z mojim odnosom z moji starši, posebno mamo, je zame na prvem mestu vedno mož. Ker je on moja družina! In mislim, da ni narobe, če enako zahtevam zase.

Moje mnenje je taksno kot tvoje.  Pravico imas dobiti nazaj, kar dajes in ze od prihoda na forum, kot sem prej rekla, mi je ze blo jasno, da ti moz ne vraca ljubezni, raje ima svoje starse, vse je kul, ce materilano oskrbuje druzino. Po zdravi kmecki pameti ti povem tudi, da ker ga ljubis, bo on s tabo vedno delal kar bo zelel in bo vedno po njegovem - on se ne bo prilagajal, ti pa bos vedno trpela . Pri zivljenju se bos pa obdrzala le zaradi vmesnih dobrih dni, ko je bla kera urica njegove pozornosti druzini.  Take zenske so vedno odlocene tako. Ce bi bile same, bi še bolj trpele.

Si v neprijetni situaciji, ki se lahko razresi samo z mozevim sodelovanjem, ki ga ne bo, ker tvoj moz v sebi ne  vidi krivca za nic te zmanipulira tako, da ti je zal za kakrsenkoli ocitek.  Izrines pa ga iz stanovanja laho ocitno le tako, da se zaljubis v drugega, ki bi vselil k tebi namesto njega     Malo heca. Ampak nikoli se ne ve. Ce bos prevec "galamila", se bo nazadnje  še cist pokvaril in mocno obrnil plosco - takrat bos videla, "kako te ljubi" , ko se bo boril za obdrzanje statusa  normalnega moskega (s perico, kuharco in  ostalo) brez nujnega posvecanja zeni in druzini, normalno prisotnega. To bo storil tako, da ti bo on in sorodstvo ocitalo "njegovo vzdrzevanje, ces kaj bi še rada?"...   

V najboljsem primeru bo na veliko maniuliral ob obiskih svoje druzine ali strokovnjakov in se prikazal kot edino zrtev v vajinem  odnosu, vsi bodo njega kot moskega spostovali.  In bo s tabo ravnal hinavsko prijazno - ti pa ga prav neumno castis in to zamenjujes za njegovo ljubezen  zamenjujes za njegovo ljubezen do tebe  . Tako prijazno narejeno bo s tabo ravnal  po priporocilih zdravnika , previdno, obcutljivo, v rokavicah, "kot je s takimi zenskami treba," seveda se pozanimal , kako "pravilno govoriti, da jih ne spravis v jok in je ne ujezis," v EDINEM cakanju vseh, da ti tablete primejo. Povsod bo sebe prikazal za tvojo zrtev, ker da ti zahtevas nemogoce, sploh " ker si bolna in si na zdravilih za zivce, on pa je zdrav" in "zrtev tvojega izsiljevanja", zmanipuliral bo vse kar obstaja v tvojo skodo .

 Ti pa, zaljubljena, ne vidis realnosti in bos  kot ponavadi potegnila z njim, ISTO kot si potegnila z njim ze v moji prvi ocena tvojega moza, tako, da si ga jadrno  zacela hvaliti, kako je priden in te je moje pisanje takrat ujezilo.  Razlog ? Ker upraviceni dvom vanj (ali sploh nima kje drugje ljubvice, niti ne pomislis, cudno) spodkopava tvoj edini obcutek varnosti, v tvoem zivljenju, ki si si ga kdaj izgradila : ok nimas zdravja ne sluzbe, imas pa vsaj moskega in ta moski predstavlja tvojo druzino - tega obcutka tvoje edine vrednosti in varnosti noces izgubiti s kriticnim gledanjem na to, hoces ubraniti svoj polozaj za vsako ceno in zato vedno znova ostajas takole razpeta in v takem neenakem odnosu, kjer zelo malo dobivas  odpuscas pa zaradi ljubezni do moza.


Seveda take zenske vedno vodijo nerealna custva . Ne bo spremembe zate, ker si ujeta na njegovih limanicah , na iluziji o vaju, ceprav o njem ne ves nic, ne ves, kje se nahaja po sluzbi ali vmes. Odaljenost v km pride zelo prav takim, ki "nimajo nikdar casa."  On  je v resnici predan svoji druzini le v materialnem smislu in nic vec.  Po kaksnem vnovicnem izpadu in zahtevanju tvojih pravic se bos kot vedno kmalu pomirila , ker te bo lepo pogledal in bos ti tista, ki se bo ponovno  prilagodila njemu in ne on tebi : in tako clovek vedno  obstaja tisti cepec, s katerim drugi pometajo . On  pa bo pred vsemi frajer, ki "mora taksno zeno  prenasati." In spet tvoje prilagajanje, nato tvoje pritozevanje in depresija, nato..

Osnvni problem v mojih oceh? To da si  NESRECNO ZALJUBLJENA. Ne dobis nazaj, kar rabis. in to utvaro o njem branis KOT SEBE, KER NA TEM TVOJA VREDNOST.

[MucaMaca]

Martinca,

mnogokrat se v čem na forumu pisanem ne strinjava, o mnogočem imava zelo različne poglede, pa vendar to ne pomeni, da tvojega mnenja ne spoštujem. Samo različne poglede imava dostikrat, drugače razmišljava, imava drugo "filozofijo".
Ne mislim pa, da si slaba, in tega tudi nisem mislila niti takrat, ko si napisala svoj odziv na moje prvo "pismo", niti, ko sem ti odgovorila, da ni tako, kot to vidiš. Hvala tudi tebi za tvoj prispevek, in poglej na ZS...

Si v neprijetni situaciji, ki se lahko razresi samo z mozevim sodelovanjem

Ja, na tole jaz vseeno še upam. Vem, da je veliko stvari, ki jih moram urediti sama pri sebi, mislim pa tudi, da je kaka stvar, ki se tiče najinega odnosa, ne samo mene, in tistega sama pač ne morem rešiti, ker nisem samo jaz v odnosu. A morda midve razmišljava narobe (pa recimo Slavka še, ki je tudi pisala, da se to tiče obeh), ker ostale so mi odgovarjale malo drugače. Če to, kaj misli večina, pomeni, kaj naj bi bilo tudi bolje, pa zdaj res ne znam presodit.

Izrines pa ga iz stanovanja laho ocitno le tako, da se zaljubis v drugega, ki bi vselil k tebi namesto njega     Malo heca. Ampak nikoli se ne ve.

Jaaaa, enga fejst mladca!  Ampak, če sama pri sebi ne bom presekala teh vzorcev, bom spet na istem, veš... ne glede na ljubezen in vse.

[Janja]

MucaMaca!

Spremljam tvojo zgodbo, ampak nisem vedela kaj konkretno bi ti napisala.

Ja, ti imaš pravico do teh vikendov, ja, tudi on ima pravico do svojih želja in uresničitve svojih potreb.

Kako zadevo rešiti? Verjetno s kompromisi, ampak včasih je to tako zelo težko, če sta si dva tako zelo različna v svojih željah in potrebah.

Stari starši imajo željo videti vnuke. To mi je popolnoma jasno in tudi tvoj partner ima željo obiskovati starše. Tudi to mi je jasno. Ampak sprašujem se, če je vse to izvedljivo glede na to, da ste že tako zelo malo skupaj. In glede na to, da ste vi sedaj družina, jaz smatram, da je družina na prvem mestu, vse ostalo pa je stvar dogovarjanja.

In tudi parter bi se moral zavedati, da če imajo tvoji starši napake, jih imajo tudi njegovi in bi si moral to tudi priznati. Ker ne verjamem, da je z njimi pa čisto vse OK. Resnično obstajajo izjeme, ampak te so tako zelo redke, da jih lahko iščeš z lučjo.

Vidim, da se vas večina ne strinja, imamo pač različne poglede. Lahko sprejmem to, da - samo zato, ker moža ljubim, pa še ne morem biti srečna ob tem!

Ja, in jaz sedaj vem, kako se počutiš ob teh odgovorih. Vsak pač piše iz sebe in včasih tudi ne vidimo stvari take kot dejansko so, ker imamo vseeno premalo informacij.

In tudi jaz sem si pred leti želela, da bi bila več skupaj. Zelo sem ga pogrešala. Sedaj sem sicer v ednini, ampak nimam več takih želja kot takrat. Sedaj potrebujem veliko samote.

To pomeni, da vem, o čem ti pišeš, vem pa tudi, kaj so ti želele določene punce povedati.

Ampak ti si sedaj takšna in ti si želiš biti več z družino in na tem je treba delati.

In tudi to vem, da če si doma, lahko več delaš kot če si v službi. Veliko ljudi pa si misli, da pa imaš časa na pretek, kar pa ni res.

Razumem tudi tvoje reakcije, ker sem bila tudi jaz včasih prizadeta zaradi določenih reakcij ljudi, ki niso v celoti poznali moje zgodbe in so delali napačne zaključke. In to me je bolelo...

Drugače pa poskušaj iz zapisov vzeti tisto, kar bo tebi pomagalo. Jaz sem že tako naredila. Ti si oseba zase in ti ne moreš tako čutiti kot čutim jaz in zato ni enega univerzalnega nasveta za vse, lahko pa razmišljamo in ti skušamo pomagati na SVOJ način iz našega gledišča. Zavedaj se tega, da vsak piše samo in zgolj iz sebe, ker nismo strokovno usposobljneni...

Želim ti, da rešiš zadevo!

[martinca]

A morda midve razmišljava narobe (pa recimo Slavka še, ki je tudi pisala, da se to tiče obeh), ker ostale so mi odgovarjale malo drugače. Če to, kaj misli večina, pomeni, kaj naj bi bilo tudi bolje, pa zdaj res ne znam presodit.

Mucamaca, midve se ponavadi strinjava na forumu v vsem, ne pa tukaj glede tebe. Vprasala si in javno povem tudi jaz. Po moje ne sprejemas realnega dejstva, da s svojo ljubeznijo moza ne bos spremenila in na vse pretege branis svojo iluzjo o njem, ampak  za ljubezen potrebna dva. Ti pa verjames vse besedam, ceprav te njegova dejanja bolijo in ostajas takole razpeta. Psihicno si zbolela zaradi njega med drugim in ker mu je za to vseeno , on misli le nase in da se ne bi prilagodil nikomur, razen zivel po lastnih zeljah. Tako sploh ne ves, kje ti hodi, ker si van zaljubljena in miu vse verjames.

In kako znacilno za zrtve svojih luzij o ljubljeni osebi : ko ti jo kdo zasimfa kot sem ga jaz in nanj pokaze kriticno, se obrnes po sprostilni izpovedi proti takemu (hvala, da me ne sovrazis, a vendar) in raje potegnes z vsemi tistimi, ki so namesto podpore tebi in veri tvojim custvom, s prstom pokazali raje nate in edino tebe okrivili za tvoje lastno nesrecno stanje (zarad katerega si pristlaa celo na antidpresivih!). 
To je znacilno, ker se tako  bojis izgubiti edini obcutek varnosti in vrednosti zase, ki jo vidis v pripadnosti takemu cloveku in druzini in si raje v oceh drugih sama okrivljena (ceprav momentalno boli, ker v sebi cutis, da nisi kriva nicesar - pac pa samo zahtevas, kar je tvojga), raje sama okrivljena kot pa da bi tudi drugi krivili njega kot prvotno ti : preko negativnega mnenja drugih o sebi torej tvoja iluzija o tvojem mzu kot tvoje ljubezni vrednem cloveku znova dobi vec energije in hrane za obstajanje - ker s pomocjo nje prezivis. Pa ceprav prav zaradi tega trpis, ker lahko moz dela kar hoce in je vse po njegovem - on te namrec ne ljubi toliko, da bi se prilagodil tudi sam tebi vsaj malo tudi v dejanjih,ampak je tebi pripaden  samo v besedah in s tabo fino manipulira. In to nadaljnje sprejemanje in prilaganje njemu  "pomaga" vzdrzevati in ohranjati tudi nadaljnje trpljenje kakrsno je. Dejansko si zrtev,  dajes vse, pa ti moz ne vraca. Ti se napajas iz drobtin , on pa se za zivljenje in svojo sreco napaja pri njegovi lastni druzini . Vidva gledata vsak v svojo smer, vendar je pravica na tvoji strani. Moz se je porocil s tabo in ne z njegovimi starsi.  Ampak najbolj lastne zaslepljenosti. Niti pomisliti noces na to, da njegova dejanja dokazujejo, da te samo sprejema, nisi pa zanj number 1, kot je on zate, pa ceprav ti to govori. 

Tudi moj glas je samo glas ljustva, ki steje ne glede na stevilcnost ljustva veliko manj kot pa glas stroke . Strokovno mnenje steje dosti vec kot ljudstvo mnenje.  Zato se naroci na obisk pri dr. Košičkovi, ki je priznana strokovnjakinja prav na podrocju odnosov med partnerji.  Poslji ji svoje poste, naj prebere vnaprej, nato pa jo skupaj obiscita. Ne isci si mnenja pri tistih, ki bi padli  na mozevo lepo vzgojenost, posebno mladi ali terapevti  srednjih let, kot je Monika Seleš, ta ti bo rekla, da "prevec ljubis" al kaj takega.  Ti rabis nekoga stare sole, ki ne pada na zunanji vtis in tile izkuseni ne padajo. Pojdi pa tudi h kakemu moskemu strokovnjaku po mnenje. Ne rabis redno hodit, pac gres po mnenje! Pa bolje da je psiholog ali psihiater psihoterapevt, ki razume spremembe pod vplivom zddravil.  Pa da slisita oba,  ali si upraviceno nesrecna ali je to neupraviceno. Jaz pravim, da upraviceno, mnenje vecina ljudstva na tem forumu pa, da neupraviceno - kako znacilno, da zenske ne potegnejo z zensko in se gredo ocenjevati celo pravilnost ali napacnost tvoje reakcije : še in še pokroviteljsko.   

Moz pac rad pritisne na usmiljenje v drugem, zato se bo mogoce malo posolzil pred terapevtko, ces kako mu je hudo cele dneve tako delati in cel teden cakati, preden pride do svoje druzine... In zato mu s tabo vred takoj  vnaprej vse oprostijo. Da ne bo celo s prstom pokazel nate, "ki delas probleme," posebno ker si pac na antidepresivu, po defoultu torej bolnik, on pa zdrav. Izkusenim terapevtom pa take manipulacije "vecvrednih" (mocnejsih z znanjem spretnega obracanja besed ) v druzini  ne uidejo in bo strokovno mnenje kljub temu najbolj  realno.

Ti si pametna za druge (in res tako mislim, za zdaj), zato bodi še pametna zase in dobra tudi do sebe. Pojdo po strokovno mnenje tudi sama, ce moz ne bo hotel iti ali ce bo odlasal!

Še to, jaz sem ena, ki nic ne ve o ljubezni. Upam da bos res sla in porocala, kaj ti je rekla  svetovalka  za partnerstvo!

[MucaMaca]

Le v enem se ne strinjam. Jaz ne opravičujem svojega moža. Oz., bolje rečeno, čutim, da njegov način ni ok, ampak po odzivih, ki jih tu dobim, pač nisem več prepričana, ker se mi zdi, da so mi ostale dale vedeti, da moj način ni ok, njegov pa je. Sama po sebi pa ga ne opravičujem in ne poveličujem. Vem, da ima napake, in vem, da določenih stvari ne dela prav, tako kot priznavam tudi nekatere njegove dobre strani, ki jih ima. Kot tudi jaz, in kot vsi ostali. Vsi smo pisani, nihče nisamo črn ali bel. (No, glede tega, da je res služba "kriva" za njegovo odsotnost, pač ne dvomim, glede tega mu zaupam. Kljub slabim izkušnjam - a ne z njim.)

Tudi jaz upam, da bova ali to razrešila, ali pa šla vsak svojo pot. V dobro vseh. Ja, tudi jaz poznam preveč takih zgodb, da bi jo želela ponavljati. Žal pa je vedno lažje, če gledaš od zunaj, takrat veš, kaj bi bilo dobro, ko pa si enkrat v takem položaju, pa ljudje najpogosteje pozabimo na vso "teorijo" in v praksi delujemo precej... hm... trapasto  Nočem ga spremeniti, mora pa se spremeniti najin odnos, če naj jaz v njem preživim. In toni samo moje delo. Precej stvari je moje delo, moj odnos do sebe, moj odnos do mojih staršev, vse to je le moje, a najin odnos ni le moj, ampaks e tiče naju obeh in ni prav, da bi potem samo jaz sprejemala vse in se prilagajala in požirala karkoli, če mi ne ustreza. Koneckoncev ga z ničemer ne vežem, in vedno lahko izbere odhod, če so njegove meje presežene. A tudi jaz imam svoje meje in svoje želje in svoje potrebe. In ja, tole o vikendih pri njegovih je tako problematično tudi zato, ker gre pravzaprav za pokazatelj nečesa drugega - da so oni pri njem na prvem ali drugem mestu, jaz pa šele daleč zadaj (vmes so še druge zadeve). In na to, da sem zadnja v vrsti, pač nočem več pristajati, in zato res ne vem, kaj je tako groznega, če kdaj kak vikend, ko naj bi šli k njegovim, želim, da mene postavi na prvo mesto.

Še vedno si želim verjeti, da zmoreva razrešiti tudi to. A ne z vsako ceno in ne v nedogled.