Kam so šla moja čustva???

[dalia84]

Pozdravljeni,

na ta forum se obračam, ker bi rada dobila čim več mnenj o stanju, ki ga preživljam že lep čas. Najprej naj povem nekaj osnovnih podatkov: stara sem 28 let, zaposlena, končala študij, v razmerju, s fantom skupaj živiva... pa še zdravje: za depresijo se zdravim že dobrih 7 let, najprej sem imela zdravnico na pedopsihiatričnem oddelku, zdaj imam novo psihiatrinjo za odrasle. Najprej sem jemala skoraj 7 let Cipramil, zdaj jemljem na novo Cipralex (komaj en teden).

Moj prvi obisk pri novi psihiatrinji je bil pred enim tednom, z njo sem izjemno zadovoljna, vzela si je eno uro časa in mi vse razložila, bila sem celo malo pomirjena. Ampak vseeno se mi porajajo skrbi in vprašanja, na katera bi si rada odgovorila ali pa vsaj našla neko tolažbo, upanja... da bo bolje in da bom tudi jaz en dan občutila, kot sem čutila takrat, ko sem bila zdrava!!! (gorozno mi je, ko berem nekatere zgodne, ko eni po več let ne občutijo ničesar in se jim nikoli ne izboljša to grozno stanje)

Moje depresije so bile različne, vsakič je bilo malo drugače, kar je seveda normalno (vendar vedno z istimi tipičnimi znaki: nespečnost, tesnobe, brez apetita, apatija in predvsem popolnoma brez energije). In vsakič je bilo morda malenkost lažje, ker imam že toliko znanja o tem, da si nekako dopovedujem, da v tistem stanju to nisem prava jaz, da ne smem sprejemati neumnih odločitev in da moram počakati, da spet pridem k sebi. Kljub temu pa sem se zdaj znašla v stanju, ko me še posebej skrbi. Namreč, na zunaj delujem in funkcioniram popolnoma normalno, v sebi sem pa popolnoma otopela, brez čustev, vsak dan se mi zdi enak prejšnjemu, vse delam avtomatično, ker pač moram... zjutraj vstanem in imam občutek, kot da je pred mano še en isti dan, kot da se včerajšnji nonstop ponavlja in sem ga vsak dan znova bolj naveličana. Ob meni spi fant, ki me ljubi in mislim, da tudi jaz njega, ampak jaz ne občutim nič... kot da je svet obstal, nič se ne dogaja, nič se ne premika, vsak je isti: budilka, vstati, zobe umiti, kavo spiti, se oblečt, ista pot do službe, delati do kosila, iti na kosilo, potem delati do konca šihta, iti po isti poti nazaj domov, doma me čaka fant, gledava TV, pod tuš, v pižamo, malo pojest, kaj prebrat, kaj postorit po stanovanju in spet spat. In drugo jutro znova isto... in grozno mi je, da ob tem čutim vsak dan večjo naveličanost. Nisem posebej utrujena, normalno jem, spim in delam... le čutim ničesar!!!
Te težave se mi dogajajo odkar sem imela splav, splavila pa sem zaradi tega, ker se mi je kmalu po zanositvi pojavila huda depresija in enostavno nisem zdržala. Takoj po splavu je depresija popolnoma izzvenela, meni je seveda postalo na smrt žal, da sem se odločila za splav, jokala in tarnala sem par tednov... nakar sem padla v to stanje, ko nič več ne čutim, vseeno mi je in sploh ne vem, kaj naj sama s sabo delam.

Psihiatrinja mi je pojasnila, da je to zaradi mojega obžalovanja in da sem v situaciji, ko je telo imelo samo dve izbiri: ali mučenje in jok zaradi obžalovanja ALI apatija (telo je očitno izbralo slednje, ker naj bi bilo manj naporno). Rekla je, da moram spoznati, da za obžalovanje in občutek krivde nimam razloga, ker odločitev ni bila svobodna (saj ko si v depresiji, to nisi ti, ampak kot da se en naseli vate in sprejema neumne odločitve - moja razlaga), ampak mene zdaj zanima KAKO? Kako naj razčistim sama s sabo, če pa mi je vseeno za vse in sploh ne čutim ne obžalovanja, ne krivde, ne želje po novi zanositvi, nobene ljubezni, ne topline... NIČ! Fant se mi zdi čist drug človek, čeprav je šem vedno isti, ampak jaz več ne čutim..  pa tako se trudim vsak dan..

Neskončno bi bila hvaležna, če se najde nekdo, ki je to dal skozi in se mu je stanje izboljšalo... vsaj nekdo, ki bi me razumel in bi sde lahko pogovorila.

[trzinka]

dalia,pozdravljena

sicer sama nimam take zgodbe kot ti, sem pa dala čez depresijo. Ta monotonost življenja nas počasi ubija in mori. Kaj je tista sprememba, ki bi jo morala narediti v življenju. Za začetek, pojdi vsak dan iz službe ali preš domov ali pa, ko prideš domov ven na sprehod za najmanj eno uro.
Vem, rekla boš, da ne moreš, nimaš časa, si preveč utrujena, nimaš moči, te vse boli.....itn. To so vse izgovori, ki jih še preveč dobro poznam Žal, se je treba prisilit, da naredimo nekaj zase. Ko boš takole hodila ven približno dva meseca, se boš navadila in začela verjetno uživat v tem.
Namesto gledanja tvja zvečer, vzemi v roke kakšno knjigo (čeprav, se ti ne ljubi)npr. Depresija za telebane, Čustvena inteligenca, ......v knjižnici imaš na izbiro knjig na temo psihologija ogromno, mogoče se boš našla notri in razumela bolje svoj položaj.
Vekakor pa ti priporočam psihoterapijo, ki bi ti pomagala spremeniti miselne vzorce in te usmeriti na tisto staro pot, ampak s tvojim trudom. Vedno si ti tista, ki moraš delati in narediti spremembo, brez tega ne bo nič bolje. Pa pogumno, korak za korakom

[kinto]

Ufff kako znano mi je to... Jap, depresija je čustvena bolezen - čustveno mrtvilo. Nekaj najhujšega, vem Sem ravno zadnjič objavil predavanje nekega profesorja, ki govori o tem, da je depresija ravno zaradi tega, ker ti omrtvi čustva, najhujša bolezen: http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,8781.0.html (nekoliko nižje)

Te pa povsem štekam glede tistega o predelovanju vzrokov na psihoterapiji. Če nimaš čustev, ne moreš predelovat, ne vem, ali tega psihoterapevti ne štekajo? Da lahko nekaj predeluješ, moraš bit zmožen začutit nekaj, si nekaj predstavljat, kar pa v tem stanju ni mogoče. Poleg tega, meni je tako močno koncentracija nagajala, da že zaradi tega ni šlo.

Jaz vem, da tako nisem hotel živeti in sem imel plan, da če v roku XXX ne bo bolje, končam vse skupaj. No, po vztrajanju z višanjem doze ad-ja in vsakokratnem matranju s stranskimi učinki ter sprva dobesedno živalskem siljenju k vsakodnevem teku, se je stvar začela izboljševati, še posebej potem na višjih dozah ad-ja. Tako sem rabil 1 leto, da sem sedaj nekje na 90% "prejšnjih čustev", sem pa izgubil 1 leto življenja, ker nisem bil zmožen početi skoraj ničesar. Vendar pa opažam tudi precej pozitivnih stvari, recimo počutje je boljše (če izvzamem to, da čustva še ne "delujejo" čisto tako kot bi mogla), kot ne vem, recimo zadnjih 10 let. S porušitvijo možganske kemije in povezav, se je očitno podrlo tudi precej "napačnih" povezav, zato je lahko to na nek način tudi nov začetek, ali drugače, namesto da greš obnavljat staro bajto, se odločiš za rušenje in gradnjo montažne

Sicer pa, baje da nič ni kar tako, vse je ravno tako kot mora bit

Vse dobro

[dalia84]

Hvala za odgovore. Jaz sem sicer prejšnje depresije doživljala tako, da sem bila brez energije, samo ležala sem, skoraj nič nisem mogla jest, panični napadi ponoči, jok itd. Zdaj pa ne, normalno funkcioniram, zjutraj vstanem, grem delat, normalno lahko delam, jem, spim... edino čustva so mrtva 
Najbolj se bojim, da ne bom več isto čutila do fanta, s katerim sem bila zelo srečna, vsako jutro sem bila srečna, da se zbujam ob njemu, vsak dan sem prišla domov z veseljem, da ga vidim in vedno sem se veselila vikendov, da imava čas samo zase... zdaj pa mi je vse ravno, vseeno mi je, kateri dan je, ko pridem domov, mi je ravno, zvečer samo čakam, da grem spat, ker sem utrujena, koncentracija na nuli... 
Prebrala sem že vse mogoče knjige in članke o depresiji, vse mi je jasno, pa vseeno se ne morem potolažiti...

[flusi]

Mislim , da v vajini zvezi potrebujeta korak naprej. Do tega zaključka sta verjetno prišla tudi sama, ko sta se odločila za naraščaj. Pri zanositvi se poruši tudi hormonsko ravnovesje in depresija je lahko še hujša.
Ker si splavila, so se vajini načrti nekako porušili , in zdaj čutiš praznino, ker misliš, da ti ne more uspeti donositi zdravega otroka. Vem, prisoten je gromozanski strah. Strah pred to praznino na eni strani, na drugi strani pa strah pred ponovno odločitvijo, da bi imela otroka. Začaran krog.

Spočij se, nato pa presekaj krog.

Govorim iz lastnih izkušenj. Po prvem porodu globoka depresija, ogromen strah po drugi zanositvi. Ohromelost, depresija. Vendar sem se kar vrgla v žrelo. Jedla sem Asentro. Hodila na redne preglede, k psihiatru bolj pogosto, v službo, dokler je šlo. Po porodu še kar depresija prva dva meseca, potem se je ustavilo. Mojega Naceta ne dam za nič na svetu. Prižgal je vse žarnice v moji duši. Čustva so spet zaživela. Tretjo zanositev (dvojčki), sem morala na nasvet ginekologinje prekiniti. Zaradi težav z maternico. Spet sem imela občitke krivde in tesnobo. Pa spet je minilo.

In tudi tvoja čustva bodo zaživela, tako ali drugače.
Vzponi in padci, narobe odločitve.... vse to je čisto človeško.

[Libby]

Hej, pa ti še v tej temi pišem (sem šele sedaj prebrala) 

Sta se s psihiatrinjo pogovarjali o zanositvi in splavu, ki je bila sprožilec zadnje epizode depresije? Meni se to zdi ključno, ker delno vem, v kakšni stiski si se znašla. Menim, da bi bilo dobro nasloviti samoobtoževanje in krivdo, ker to ti bo omogočilo žalovati in odžalovati izgubo. Sprašuješ, kako je to možno, saj nič ne čutiš. Možno je. Ti in tvoje telo (noben alien se ni naselil v tebi ) sta se v stiski odločila, da je ne-čutiti manj boleče oz. varneje, kot če bi pustila bolečini, da te preplavi. Obrambni mehanizem pač. Jaz vidim to takole: s pomočjo ADjev, ki bodo po določenem času "prijeli", si lahko postopoma, korak za korakom, dopustiš čutiti, pa čeprav malenkosti. To lahko storiš tako, da začneš s psihoterapijo (fajn je to, da te usposobljen človek vodi, da nisi sama), da obiskuješ skupino za samopomoč in se odpreš, da pišeš/rišeš o tem, kako se počutiš, skratka, da spraviš bolečino ven iz sebe in s tem narediš prostor za čustva, ki so skrita v tebi. Verjemi, da SO v tebi. Odločiti pa se moraš, kaj si pripravljena storiti, da jih zopet prikličeš.
Vse dobro ti želim!

[dalia84]

Hvala flusi in lubby... še posebej sem vesela Flusi, da si mi napisala, da vem, da nisem edina, ki se tako počutim, ki sem to doživela... Grozno je, ko misliš, da to naenkrat nisi več ti. Res upam, da bom to prebrodila in spet začutila vso ljubezen, ki jo premorem in si jo želim. Fant se mi naenkrat zdi čist drugačen, kot da to ni več on, ki mi je bil tako všeč in ga tako močno čutila... zdaj pa nič več.   

Te pa občudujem flusi... da si prebrodila dve nosečnosti v depresiji in še po porodu te je mučilo... vidiš, jaz pa nisem zdržala več kot mesec dni, sem se odločila za splav, kar je zdaj grozno   mogoče bi pa bilo po prvih treh mesecih bolje in bi bila zdaj vesela zdrava nosečka...     če bi bilo z bebo kaj narobe, bi pa itak spontano splavila, ker se skoraj vedno okvarjen plod sam izloči. Tako da ne morem vedeti, kaj bi bilo, če bi bilo... vem samo, da mi je bilo takoj zatem nenormalno žal, potem pa depra in brezčutje. Zdaj živim normalno, čutim pa skoraj nič... da mi ni hudo in ne jočem vsak dan. Verjetno teorija drži, da se je moje telo tako odločilo, ker je tako lažje.
Po novem letu bom začela hoditi na terapijo, verjetno se bom z zdravnico dogovorila za skupino, ki jo imajo v bolnici, neka sproščanja itd. 

[vista66]

Z zanimanjem sem prebrala tvoj post. A lahko prosim še bolj podrobno opišeš svoja čustva oz. nečustva? Se kdaj nasmejiš? Zbudi kaj potrebo v tebi, da bi se zjokala, pocartala koga, .. si kdaj kaj jezna...normalno, premalo, preveč..?

Jaz se še tudi lovim okoli svojih čustev in bi bila vesela, če bi definirali apatijo, brezvoljnost, tečnobo...

[dalia84]

Pozdravljena vista66,
bom se potrudila čim bolje opisati svoje stanje, čeprav je kar težko:

Ja, se smejem, velikokrat kakšni šali ali kaj podobnega, to ni problem... ne, ne čutim nobene potrebe, da bi jokala ali da bi se stiskala, seks me ne zanima, ker nič ne čutim... jezna sem velikokrat, predvsem nervozna in nestrpna, če komu kaj ni takoj jasno... npr. bog ne daj, da pred menoj vozi kak penzionist, ker popizdim in trobim vsepovprek, vsaka stvar me zelo hitro razjezi in bi kar vsepovprek preklela. En kup neke jeze in nestrpnosti je v meni, pa ne vem od kod in zakaj... zelo negativno sem nastrojena.
Imam tudi velike težave s koncentracijo, v službi dam od sebe vso energijo, doma pa je nimam več in mi gre vse na živce, tričetrt stvari, ki mi jih kdo razlaga, kar presilišim, ker me nič ne gane, nič me ne zanima, nič se mi ne ljubi, vse mi je težko in odveč... Ne vem, nikoliko nisem bila takšna. Zdi se mi, da mi služba pobere vso energijo in živce, ker tukaj moram biti zbrana in ne morem imeti izpadov, saj ne morem tvegati, da me zaradi tega odpustijo. Ampak domov pridem prazna, nič več ne ostane od mene. Včasih sem  komaj čakala, da grem domov, da mi bo fajn s fantom.. Zdaj mi je vseeno, kje sem in kaj delam     Je to sploh normalno???

[dalia84]

A je možno, da depresija ubije ljubezen? Da se človek sicer spravi k sebi in ni več v depri, ljubezni do človeka pa vseeno ne začuti več? Kako naj potem sploh dalje živim? Ne morem kar brez razloga prekiniti zveze in se odseliti, ker "nič več ne čutim", čeprav fant nič ni kriv in se odlično razumeva, pa tudi zelo srečna sem bila, dokler nisem padla v depro... Prosim, naj mi kdo še kaj odgovori, ki se je izvlekel in je po možnost spet normalno čutil do svoje partnerja... 

[Slavka]

Dalia 

Depresija v človeku ubije marsikaj...tudi ljubezen. Jaz sem imela nekaj časa celo občutek, da imam zaradi partnerja slabo počutje, tesnobo, depresijo....to me je potem spravljalo v še večjo stisko, kajti imam krasno družino, dva otroka in s partnerjem se lepo razumeva.

Vsekakor pa v obdobju, ko smo depresivni in tudi kasneje, ko se iz najhujšega šele pobiramo, ne premoremo "lepih" občutkov....Znotraj nas je namreč praznina, nezadovoljstvo, žalost, bolečina...

Šele, ko pričnemo na življenje spet gledati s svetlejše plati, se čustva spremenijo. Predvsem pa je to, da si srečen s sabo pogoj, da si srečen tudi s partnerjem in drugimi ljudmi.

Jaz sem se izvlekla iz tega, ter upam, da mi te preizkušnje ne bo potrebno nikdar več ponavljati. Spet sem našla ljubezen...radost....zadovoljstvo. Rada imam svojega partnerja...svoja otroka....prijatelje.
Torej, poišči najprej samo sebe in potem boš našla zopet "vaju". 

[Suzy]

Torej, poišči najprej samo sebe in potem boš našla zopet "vaju". 

[trzinka]

Torej, poišči najprej samo sebe in potem boš našla zopet "vaju". 

točno tako, se podpišem 

[dalia84]

Hvala Slavka za odgovor, res mi ogormno pomeni, da mi kdo z izkušnjami kaj napiše.. 
Pa kljub vsemu se mi vsak dan poraja en kup vprašanj... zakaj potem čutim ljubezen do staršev, zakaj čutim ljubezen in usmiljenje do živali, zelo imam rada svojo psičko in zadnje čase jo zelo pogrešam (jaz sem se odselila k fantu, psička pa je ostala pri mojih starših).... Včasih razmišljam, da bi najraje bila sama, imela bi živali in to je to. Ampak vprašanje, če bi bila srečna... Pojma nimam. Vem samo, da to nisem jaz, takšna ko sem bila, ko nisem bila v depresiji... Po drugi strani pa... saj ne vem, če sem sploh še v depresiji, če pa imam normalno energijo, normalno lahko delam, imam zelo dober apetit (celo zredila sem se, ker se mi same sladkarije luštajo, to me potolaži), grem v trgovino in si kaj zaželim, kupim..... tega drugače v depresiji nisem čutila. Le ljubezni do fanta ne čutim, sploh nobene topline, ko me objame in poljubi, spolnost je zame španska vas, vsako jutro isti bedni občutki.... zakaj ne more biti tako kot je bilo, ko sem bila srečna in zaljubljena? Pa ne samo zaljubljena... prepričana sem bila, da ga ljubim.

[Slavka]

Dalia 

zdaj jemljem na novo Cipralex (komaj en teden).

Tudi zaradi uvajanja Cipralexa se ti lahko dogaja, da imaš "blokado" čustev.
Drugače pa, jaz imam doma psičko, do katere sem vedno "čutila" ljubezen, do mojega partnerja je pa v nekem obdobju kar "poniknila". 

Ne vem sicer zakaj, morda zaradi velikega pričakovanja, da me bo ljubezen do njega odrešila vseh slabih občutkov, morda sem v bistvu v njem iskala krivdo, da se počutim slabo... 

Jaz obiskujem tudi psihoterapijo in tudi tam sem ugotovila, da mi je pomanjkanje ljubezni in pripadnosti v moji matični družini, povzročalo take občutke v sedanjosti.
Čustva namreč ne moremo pretentati....včasih se kam potuhnejo in potem se izrazijo na zelo "neprimeren" način in tam oz. takrat, ko bi najmanj pričakovali.

Poleg tega pa sta zaljubljenost in ljubezen dva različna pojma. Zaljubljenost je stanje evforije, "pijanosti", ki ga občutimo ponavadi na začetku našega odosa s partnerjem, takrat imamo tudi zelo selektivne poglede na partnerja, vidimo le njegove dobre lastnosti in je za nas popoln.

Ljubezen pa je odnos med dvema, ki se spoštujeta, imata rada a se hkrati zavedata nepopolnosti drug drugega.

Včasih smo pač zaljubljeni v zaljubljenost....kar pa nima veze s tistim, kar čutimo do svojega partnerja, temveč to, kar želimo mi čutiti (metuljčki v trebuhu....mravljinci po telesu.....hitrejši utrip srca....).

Jaz vseeno mislim, da počakaj, da Cipralex razvije svoj pravi učinek....med tem časom, pa poizkušaj najti s svojim partnerjem novo povezavo....Morda mu zaupaš svoje občutke in strahove (jaz npr. sem svojemu povedala, da ne čutim do njega nič oz. da me je strah, da ga sploh nimam rada  ) in bosta potem skupaj našla rešitev. Morda rabiš iz njegove strani le razumevanje in da ti da čas, ki ga potrebuješ.

P.S.: meni je pred časom, v moji čustveni krizi, tale članek prilepila moja prijateljica...meni je pomagal, morda bo tudi tebi:

http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/objektiv/1042333960#komentarji

[trzinka]

Meni je AD zablokiral čustva prva dva meseca, potem sem se pa vrnila na stari tir in spet čutila.

[dalia84]

Huh, dober članek, ni kaj.... sicer ga bom morala še kdaj prebrati, da ga bom zares razumela, ampak se strinjam z avtorjem. Preveč napačnih predstav imamo... zato pa toliko zvez razpade in se ljudje ločujejo.

Tudi sama sem pomislila, da mi je morda cipralex zablokral čustva, ampak jaz sem na cipralex šla s cipramila, tako da sem samo zamenjala AD-je, nisem jih šele zdaj začela jemati. A potem tudi spolna sla pride nazaj čez čas?

Drugače pa moj fant nič ne pritiska name, sem mu tudi povedala, da nič prav ne čutim in me razume, da mi tudi za spolnost ni... ne sili me in nič ne zahteva, je zelo prijazen in razumevajoč, to imam res srečo.

[plesalka]

dalia pozdravljena...

moram reči, da se je pri meni dogajalo isto...ko sem zbolela za depresijo,sem se isto obremenjevala s čustvi do partnerja...

tudi meni stoji ob strani, me v ničesar ne sili in me podpira. prav tako sem mu povedala, kaj se dogaja in me skos podpira in pravi,da je to zaradi bolezni...

prejšnji teden sem začutila ''razsvetlenje'' v svoji buči in pričela gledati drugače na vse...čutila sem spet zadovoljstvo, topla čustva itd..

kako se je pri tebi razvilo naprej, je sedaj vse ok? so se ti čustva povrnila?
vidim, da nas je več s temi problemi :/ kaj vse lahko depresija naredi, ne moreš verjeti :/ ampak, se bomo vsi počasi izvlekli iz tega.

moram pa povedati da jemljem AD mesec in pol...

pozdravček

[amarina]

Dalia 84,
to dasi po splavu čustveno otopela in hladna do fanta je do neke mere normalno. meni se je zgodilo podobno; splavila sem, ob tem nisem sprva čutila nobenega obžalovanja , potem pa je prišlo za mano, vsa bolečina in obžalovanje, tako močni občutki krivde, da se sploh nisem več prenašala, potem pa zdrs v depresijo. Energije nisem imela za ni , nič jest, nič spat, vlekla sem se skozi dan, hotela sem samo mir, ki ga ni bilo.Najraje bi umrla. Shujšala sem 10 kg v 2 mesecih, potem pa je na dan privrela jeza, zelo veliko jeze, ki jo je treba sprostit, bes na vse okoli sebe. Naj povem da v službo ne hodim , ker nisem sposobna delati prav nič zbrano oz. mi nič ne pomeni ( sem na bolniši 3. mesec), počasi se mi vrača energija, želje, čustva niso več samo negativna, se pa moram kar malo prisiliti čez dan , da grem veliko hodit s psičko, da grem na kavo , da grem v knjižnico, da se pogovarjam z ljudmi, počasi je bolje. S partnerjem sva se razšla in tudi to sem nekako prebolela, bilo je zaradi moje hladnosti, odmaknjenosti v nosečnosti in potem po splavu. Potrudi se zase in zanj. Še bodo lepi dnevi, samo ustavi se in prisluhni sebi.
vse dobro ti želim
amarina

[martinca]

Podobno temo je odprla Moop, o otopelosti.