Še en, ki je "not padu"

[bilko]

Pozdravljeni.

Tudi jaz sem »not padu«.

Star sem skoraj 30 let, končan fax, redno službo. Na videz vse ok, a globoko v meni se počutim, kot parazit, kot trikrat mlajša oseba, nesamostojna, ki določenih stvari ne vidi in mu jih je treba z nosom pokazati. Da o socialni fobiji ne govorimo.

Le-ta je dolgo časa ostala prikrita. Toda, ko si v srednji šoli nisem upal kupiti sendviča na avtomatu, ko se z večino sošolci nisem družil… ko sem ob poskusu klicanja sošolcev za zapiske iz predavanj (ko sem bil bolan) skoraj doživel živčni zlom; takrat sem dobil potrditev, da je nekaj hudo narobe. Vrhunec je prišel, ko smo enkrat morali rešiti psihološke teste. Moji odgovori so bili očitno preveč črnogledi (a so bili pristni in nezlagani) tako, da sem odšel na zagovor pred psihologinjo. Z njo sva se dobro razumela: dajala mi je razne naloge, kot je kupiti kruh v trgovini itd… tudi na avtobus se nisem upal, če tega ni bilo treba – v šolo ni bilo problema, toda kar tako »prostem času« pa ja…

Ko sem bil na faxu, sem prenehal obiskovati ZD in zdi se, da sem takrat malo »napredoval«, postal sem bolj zgovoren, tudi na kakšno potovanje s šolo sem si upal, to pa je bilo tudi vse. Govoril sem si, kako da tega nisem mogel že prej. Res, je da zna to biti rezultat tablet za ščitnico, ki sem jih ravno v tistem času začel jemati. Končal sem fax, in nato klasika: najprej na zavod, po dobre pol leta pa sem le našel službo. In to v času, ko jo je večina ljudi izgubljala kot po tekočem traku. Služba je resda zadevala delo z ljudmi, kar sem sprejel z mešanimi občutki, a sem postopoma spoznaval, da je to zame lahko še dodaten izziv.

Po začetnem navdušenju pa so se mi določene stvari spet začele vračati. Najprej sem si očital krivdo, da sem to službo sploh dobil (nadomeščanje po hudi poškodbi delavca), češ nekdo je moral skoraj umreti, da sem dobil službo. Potem so se temu priključile še spremljevalne dejavnosti:

-   občutek krivde, če sam na postaji čakam avtobus/taxi in mora le-ta samo zaradi mene ustaviti
-   strah na nesemaforiziranih prehodih za pešce, ker sem toliko nesiguren v sebe, da mi mora »nekdo drug« povedati, kdaj moram čez cesto
-   občasni napadi panike, zardevanje
-   manjvrednostni kompleks, še posebej pa (!) pred ljudmi, ki so mlajši od mene;

pa še kaj bi se našlo.

Socialnega življenja večinoma nimam-saj si ob prihodu domov rečem »za danes imam ljudi domov« in grem bodisi na računalnik bodisi pred TV ali kaj berem. Družim se večinoma s starši in njihovimi kolegi. Seveda je ob tem odveč poudarjati, da nimam nobenih bližnjih izkušenj z osebo nasprotnega spola. Zdi se mi, kot da za vstop v ta »portal«, v ta svet, nimam potnega lista. Vizuelno nisem ne vem kaj (za nakup oblačil me silijo starši, ker je meni skoraj vseeno), samozavest še bolj na nuli (danes sem malo gledal stare slike, in me je sram, kakšen sem na njih). Če npr. povem, da nimam skoraj nič prijateljev (z enimi se vsake toliko dobimo, večina pa pokliče samo, če kaj rabi), in kaj delam v prostem času (recimo pomagam na vrtu), to ni ravno magnet, v primerjavi recimo s kolesarjenjem ipd. (aja, na kolo si ne upam, pa voziti tudi ne). Spoznavanje preko interneta bi bil edini možen izhod - samo kaj, ko nimam kaj pametnega za povedati. Pa še ko vidim kakšno s sliko, ki mi je všeč, si rečem, kaj sploh dela tu, sigurno ima že 10 in več oboževalcev. In ne naredim nič. Po eni strani si rečem, ah kaj bi pa z njo delal, saj družine itak ne bom imel. Ampak v enih 5-10% časa pa le razmišljam drugače. In danes je očitno tak dan.

S tega in tudi ostalih vidikov, se mi zdi, da je moje življenje doseglo neko točko, vrhunec (služba), od koder gredo stvari samo še navzdol.

Ne vem, kaj mi je, da sem to sploh napisal. 

Pa lep pustni pozdrav vsem.

[papaja]

Pozdravljen!

Dobrodosel na forumu

To, da si tukaj napisal svojo "zgodbo" je korak naprej. In prav je da si jo.
Na tem forumu nas je veliko takih, ki imamo podobne tezave. Pogovor, deljenje izkušenj pri tovrstnih težavah definitivno pomaga

Morda obiskuješ kakšnega psihologa/psihoterapevta?

Še piši

[Toja]

Bilko lepo pozdravljen med nami!

Zanimiva zgodba, vendar tako podobna zgodbam nekaterih naših
uporabnikov.
Lepo si opisal svoja nihanja v teh letih...res je prvi korak s tem že narejen,
vsi naslednji pa še bodo.
Predlagala bi ti, da stopiš do strokovnjaka, s katerim se boš o vsem tem
pogovoril, kajti tvoji občutki krivde, nesamozavesti se morajo
na nek način začeti zdraviti...morda bo dovolj samo pogovor, morda
kakšna zdravila.
Začni takoj, kajti odlaganje ni dobro...
Poskusi sam začeti z gibanjem, ker predvidevam, da si v službi kar precej
obremenjen, to ti bo dalo energijo za tvoje delo na sebi.

Tvoje življenje še nikakor ni doseglo vrhunca...čaka te še veliko lepega...

[Arwen]

socialna fobija je premagljiva, depresija je ozdravljiva, samozavest se lahko pridobi, nizko samopodobo je možno izboljšat, a za vse to je pač treba nekaj narest

In ne naredim nič.

 

za prvo silo priporočam v branje http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754 potem dobrodošel http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

Spoznavanje preko interneta bi bil edini možen izhod - samo kaj, ko nimam kaj pametnega za povedati.

  seveda imaš veliko za povedat, kako pak    - začni tu gor, na forumu, prijateljsko... potem pa se počasi spustiš še v druge vode 

oboževalcev. In ne naredim nič. Po eni strani si rečem, ah kaj bi pa z njo delal, saj družine itak ne bom imel. Ampak v enih 5-10% časa pa le razmišljam drugače. In danes je očitno tak dan.

S tega in tudi ostalih vidikov, se mi zdi, da je moje življenje doseglo neko točko, vrhunec (služba), od koder gredo stvari samo še navzdol. 

no, s tem je pa takole - stvari bojo začele sedaj lepo počasi iti navzgor... in tudi družina bo! je pa seveda treba za to nekaj narest in - prvi korak je že storjen

Ne vem, kaj mi je, da sem to sploh napisal. 

 

pa lep pozdrav tudi tebi 

[Sofia-Del_Sati]

Hojla Bilko!!!! 

Tvoja zgodba je podobna moji! Stara 32 let, s stalno službo, na svojem doma,.... vse mam! Za srečo! In gratis: STRAH! Bonus: socialno fobijo, depresijo in agorafobijo! Aja, pa panika! Bravo jst!!!! Do popolne sreče mi manjka samo še selitev v Darfur pa bo!!! 

Poglej.... v OŠ sem bila 3 leta žrtev medvrstniškega nasilja kjer so se vsak dan norčevali iz mene, se posmehovali in zamajali moje stebre samozavesti, notranje moči in lastnega jaz-a! V srednji je nekak še šlo, faks tudi, služba tudi (prva redna celo v svoje fohu, do danes delala v 5.-ih službah, preden sem končno dobila job za ndl.č. in VII. stopnjo!!). Vse službe so bile v 80% delo z ljudmi, razen ta zadnje! In ravno, ko dobim perfekt job, v času kjer je veliko odpuščanja ali pa jobov za dol.č., ko se ravno osamosvojim na svoje, ko mi res steče............. pa so stebri padli na tla!!!!

Konec oktobra se je moja duša razletela kot puding, ki pade na tla iz 20. nadstropja!!! (20 je letnica, kar sem začutila prve znake socialne fobije!).

Moje življenje je takšno: na avtobuse že od nekdaj nisem šla, ker so "hodniki" po katerih stopicljaš mimo ljudi in umiram, zato sem naredila izpit za avto, da se rešm busov. Družabna sem dokaj bila, čeprav sem raje bila doma za PC-jem, TV, ali pa druženje s psom. Raje sama, kot v družbi. Danes, boženedaj enga človeka, da vidim, še pred prijatelji mi je bad,.....
Za službo sem že rekla, da sem imela same take, kjer je bilo več dela z ljudmi kot z drugimi zadevami, tudi ko sem začela s prvo službo pri 16.letih v mcdonaldsu, mercatorju, leclercu, loteriji (prek ŠS), vse OK!!! Danes, pri 32.-ih se bojim skoraj lastne sence.

Veze....ni problem pri fantih. Imela 7 zvez.... Danes, ni šans, da se srečam s katerim, pa tudi nočem se, dokler sem taka kot špaget iz reklame za tablete za pomivalni stroj!!!

In zdravim se z ad od januarja, nakar šele v petek izvem, pravo diagnozo, kar so mi prej napačno svetovali, 2 psihiatra, potem pa od 3.-jega izvem pravo, kar tudi čutim, da je to to. Si lohk mmisliš moj obup potem..... že tako sem bila celo življenje vajena sama reševat zadeve, tokrat pa sem le zaprosila za pomoč, pa take izgube zaupanja doživljam. No dobro, danes poskušam z drugimi AD, pot za mano je bila peklenska, pa še bo,.....in še to: noben mi ni povedal, da imam panične napade, kajti jaz sme skoz mislila, da imam sam strah, da je panični napad tisti ruker, ko pristaneš v bolnici, je pa to v bistvu panična motnja, napade pa mam pa jaz vsakodnevno čim sem zunaj domačih vrat!!! Yesssss, Sofie je spregledala!!!!  Hočem rečt, da še psihiatri dobr ne vedo vsega, da moraš res tudi sam orng delati na sebi, ne vse prepustiti dohtarjem in vso odgovornost na njih preložiti. Če ne bi vztrajala pr drugem psihiatru, bi še vedno bla pr unih dveh mazačih, kjer mi en da napačen AD, oba pa trdita, da se moram izpostavljati v družbi, a soc.fobijo imam veliko kot Himalajo, AD mi je še povečal ankso, potem pa naj grem pred folk, ko še pred prijatelji ne zmorem!!!  Kot bi mi Fata svetovala glede duševnega zdravjam, pa verjamem, da bi mi manj škode nardila!!!

Tak da dragi bilko, če še nisi opazil, je še ena not s tabo padla!!! Bi nehal plezati po zemlji, ki se usipa in vidiš, da ne zmoreš ven, pa skupaj narediva načrt rešitve kako splezati iz luknje?!

Torej: poleg AD, psihoterapije (to bom spet mogla prestaviti za nekaj časa) si lahko veliko tudi sam pomagaš:

- knjige o meditaciji, pozitivnime mišljenju, afirmacijah
- knjiga Za telebane o depresiji / anksioznih motnjah / OKV
- sproščanje ob glasbi, hobijih
- sprejemanje izzivov po korakih (danes bom to naredil, kar mi je muka in konec!!!) Nagrajevanje sebe!!! Po korakcih!!!! Ne korakih 
- dokumentarci o duševnih mmotnjah/bolezni (Zone Reality, Discovery,...)
- delaj vse tisto, kar paše tebi in tvoji duši!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

In ja, vem kako je, ko prideš do vrhunca, potem pa padaš dol, in samo padaš in padaš,........ Kot bi hotel skočiti s padalom, potem pa na sred leta proti zemlji ugotoviš, da nisi vzel nahrbtnika s padalom ampak imaš hladilno torbo!!! Polno jasno!!!!

Lp-Sofie 

[bilko]

Hvala vsem za lepe želje. 

Morda obiskuješ kakšnega psihologa/psihoterapevta?

Odkar delam, že dolgo nisem bil, po moje bi bil čas, da se kaj oglasim...

Sofie: Zanimivo to glede šoferskega izpita. Pri meni se kljub občasnih neprijetnih trenutnik na avtobusu (ko moraš sedeti eden nasproti drugega) želja po avtu še ni pojavila. Imaš zelo lepe prispodobe. Jaz pa včasih razmišljam: da si sit, moraš biti lačen, ampak te lakote bo počasi dovolj.