O, Samurai, pozdravljen
, sem že razmišljala, če se boš če kaj javil.
Odpiram novo temo kot neko novo poglavje v mojem živlenju saj je vse tisto kaj sem pisal v prejšni temi že nekakor za mano in sem se tudi zelo spremenil.
Moram priznati da je moje zdravljenje na neki pozitivni poti in da mi je boljše kot je bilo to nekoč.
me veseli zate
mislim da imam težave z izkazovanjem čustev pred drugim oziroma doživljam neko čustveno otopelost saj zaznavam samo tesnobo ko sem izven hiše med večjo maso ljudi(šola,...) in vse to je povezano nekako z mojo preteklostjo ko sem si v zgodnjih najstniških letih ali pa še prej uničil samopodobo(bil sem zelo občutljiv na komentarje drugih in se mi zdaj podzavestno vrivajo v misli). Tako se vedno počutim manj vrednega in slabšega za osebo ki je nula v vsem proti ostalim. Saj zdaj ko sem sam doma pa razmišljam o sebi pa kakšen sem po mojem se sploh nimam za takšnega prepričan sem v to da je tisti pravi JAZ ki se skriva pod vsemi temi kompleksi pravo nasprotje vsega zgoraj navedenega in tako me tudi dojemajo najbližji prijatelji pred ostalimi pa poskušam te negotovosti čim bolj uspešno skriti. Ko z nekomer ki mi ni blizu pridem v konflikt(naprimer v šoli,pri zdravniku, zunaj na cesti,...kjer koli) doživim blokado in se ne prepiram ter borim za svojo prav razen v ekstremnih primerih ko me kdo že tako razpi*zdi da vsa tista zadržana jeza eksplodira in postanem žaljiv ter zelo glasen kar pa ni dobro.
in od česa ta občutljivost in agresija v tebi? ... ali je glavni razlog tole:
z...sedaj pa čist kontra vsemu kar sem bil pa nevem kaj bi se naj takega zgodilo...mogoče da ko sem prišel v prvi letnik in so izvajali na šoli krst "fazanov" pa sem se najbolj upiral in so se nakunci vsi spravili na mene in me zelo ponižali...zaradi tega sem se prepisal iz ene srednje šole v drugo...tega še nisem nikdar omenil psihijatru
Jaz pa sem bil nekako magnet za ljudi vsem sem bil zanimiv in vsi so me radi poslušali imel sem neko karizmo in tako sem tudi pritegnil k sebi slabo družbo...same kriminalce. Tega se zdaj zelo sramujem in je moja najnižja točka v mojem dosedanjem živlenju tak da me ne obsojat zarad tega. Ker sem še pač bil najbolj v puberteti mi je blo to nekaj zanimivega in sem se hitro vcepil k njim. Začel sem kaditi travo in naredim sem marsikaj slabega kar zdaj obžalujem in ne vem kako naj popravim. No ker pa vseeno nisem bil kot oni in kakih stvari nisem hotel narediti so me začeli čez čas zmerjati z ženski spolni organ in podobno...pač nisem bil kriminalec tka kot oni samo wild child kot sam rad rečem...takrat se mi zdi da so se začeli že kazati ti simptomi. Pozneje pa je še šlo samo navzdol....zdaj pa kot sem že omenil sploh
... ali mogoče kaj drugega? si se kot otrok veliko selil?... kako pa kaj doma? z bratom še vedno brez stikov?
