Ne zmorem več stresa

[kat]

Ojla,
zadnje čase se pogosto sprehajam med posti na tem forumu.

Znašla sem se v težki situaciji. Stres v službi me je zdelal. SEm verjetno med občutljivejšimi sortami in hitro pride do preobremenitve.

Ponoči ne spim, premlevam o stvareh, ki so se zgodile, ki se bodo zgodile, o odzivih otrok, odraslih (delam v šoli). Ker ponoči ne spim sem nespočita. Danes je bil višek vsega skupaj. Na poti v službo sem kinknila in zapeljala s ceste, zvila kolo in guma je spustila. Hvala bogu ni bilo hujšega, bilo je pa opozorilo. Še zdaj se tresem. Zvečer se že dlje časa tresem od strahu, stresa, tesnobe. Danes je pa že cel dan tak. V službi zguram in pač oddelam in zdržim na nogah in sem vljudna ipd...zgleda imam še rezerve, da se potrudim za druge ljudi. A ko sem sama, ko se pripeljem domov, uffff, vse pride na plano. Fant mi pomaga, a kaj ko vem, da imam jst problem in ga moram jst rešiti.

Počutim se tako izgubljeno, nisem dolgo v tej službi, imam jo za določen čas, delam v šoli....že prej sem delala v šoli in mi je bilo naporno, a zdaj se mi zdi še bolj. Vedela sem, da mi je to delo težko iskala sem drugje, a tako je naneslo, vzela sem delo...s strahom sem začela....imela sem tablete, ki so mi pomagale ad-je....ah, ah, hotela sem malo vzeti stvrai v svoje roke in sem začela planirati...hmm...ja otroka bi imela, čas je že, ravnopravšnji čas, saj bom zmogla s službo, saj vsi zmorejo, saj to je pa res nekaj vsakdanjega, da so ljudje po službah...končala sem z Ad-ji in nadaljevala z delom, a prišlo je do zlomov....ne spim več...bašem se z b vitamini, z omego 3, z magnezijem, upajoč, da bo kaj pomagalo....mene pa stiska v prsih, misli se tako hitro sučejo, zdi se mi da ne delam dobro...vem, da bi bila lahko boljša, nisem zadovoljna sama s seboj....r
razmišljam o pobegu, kako neki bi se izmotala...sprašujem se če je to le beg pred odraslostjo, pred prevzemom odgovornosti...jezna sem nase...a še vedno hočem pobegniti...ne zaupam sebi....ko bi vsaj kak zdravnik rekel, "ej , ti , ti rabiš čas za zdravljenje, ti moraš to prekinit in se pozdravit". Sedaj je samo fant ta, ki mi to pravi in potem ga imam na sumu, da me ne spodbuja....okolica, straši me seveda spodbujajo k boju...zdrži, zdrži, to je del življenja, za dežjem pride sonce, boriti se je treba in podobno.....

nimam pojma , čemu slediti....v meni pa tudi nobenega odločnega, jasnega odgovora....jasno, saj se  down...
razmišljam o tem, da bi šla na urgenco, ali pa da pokličem svojega psihiatrra....strah me je , da bodo rekli, pomiri se, vse bo uredu, samo zdrži.....auuuuuaaaa

[trzinka]

kat, pozdravljena

tudi jaz se zadnja leta soočam s problemi v službi in konstantno s psihičnimi pritiski...nekaj časa lahko vozim, opažam pa, da me zadnje čase sesuva in da prav iščejo moje napake, ki jih normalno delam, tako kot vsi....in ne izstopam prav nič, četudi grem včasih mimo pravil, pa sem pridna in naredim svoje delo....
In ravno včeraj me je sesul komentar moje šefinje...dobesedno me je razočarala in prizadela, gre pa seveda za način, kako se ti kritika pove, napiše....in ker sem preveč občutljiva in si jemljem vsako stvar k srcu sem se dobesedno zlomila....
Mogoče se nekaterim zdi čudno ali pa smešno, da si take malenkosti jemljemo k srcu, tudi meni se zdi, da sama pretiravam in preveč čustveno odreagiram, ampak iz svojih miselnih vzorcev je težko izzstopiti, če imaš vcepljene že od malega v glavo....in tukaj je v bistvu zanka...
Potem se pa še ustrašimo, pomislimo na beg, umik.....psihično smo uničeni....treba pa se je soočiti s težavo in razčistiti problem....Res je , služba nam daje kruh...ampak, če bomo obležali, ga ne bomo več dobili 


razmišljam o tem, da bi šla na urgenco, ali pa da pokličem svojega psihiatrra....strah me je , da bodo rekli, pomiri se, vse bo uredu, samo zdrži.....auuuuuaaaa pojdi in povej, da ti te besede ne pomagajo, naj ti pomagajo ozdraveti z drugačno pomočjo, naj te ne bo strah, strah te je privedel do stanja v katerem si..ker je mene tudi....in vem kako se počutiš...

Bodi pogumna 

[kinto]

pa misliš, da je krivda v delu? nisem namreč dobil občutka, da ne maraš svoje službe. je pa delo z ljudmi, takšno ali drugačno, vedno precej stresno.

to da se moraš borit in vztrajat v nečem, kar ti "ne sede" je neumnost. to ponavad delamo, ker se primerjamo z drugimi, ja sj pa če oni lahko zdržijo bom tut jz, pa če oni tko delajo, pa valda lahk tut jz...

če misliš, da je razlog v delu, mogoče začni malo razmišljat da bi počela kaj drugega. sedaj je to lažje, ko še nimaš družine. če je razlog drugje, se bodo pa razmere v službi popravle takrat, ko boš tam popucala.. sm se ravno spomnu, kako naporni smo bili mi kot otroci, učiteljica angleščine v 4. razredu je bila novopečena, mi pa divjaki kot takšni, smo jo v treh mesecih dobesedno povsem zdeprisiral, da je pustila službo. nato smo bili do konca leta brez angleščine. trda koža je potrebna za otroke, verjamem.

[Smokyboy]

Pozdravljena kat,

svojo depresijo si prav lepo "po šolsko" opisala (pun  intended). Na tvojem mestu bi se vsekakor naročil k psihiatru, po možnosti po nujnem postopku, da bi prišla čim prej na vrsto. Če prav razumem, si z AD-ji sama končala, kar je bila verjetno napaka. Druga napaka je bila verjetno ta, da poleg zdravljenja simptomov nisi tudi odpravljala virov svojih težav, ki so zakoreninjeni v tvojih prepričanjih. Ko ta prepričanja pridejo v nasprotje z realnostjo, nestopijo negativne misli in čustveno/telesna reakcija. Pri tebi se je to stopnjevalo do nevarne meje (prometna nesreča).

Prepričan sem, da je vak od nas lahko v službi boljši kot v resnici je, ali pa vsi vsaj tako mislimo. Ampak perfekcionizem je zelo naporna lastnost, predvsem do samega sebe. So mogoče današnji otroci perfektni učenci, kakršne si želimo? So mogoče njihovi starši perfektni sogovorniki in pomočniki pri vzgoji otrok? Glede na dekadentno stanje v šolstvu, etiki in vzgoji je po mojem mnenju čudež, da sistem sploh še funkcionira. Tako da se s tem ne obremenjuj. Imaš eno življenje in pomembno je, da se trudiš. To je potrebno, sicer si še dodatno znižuješ samopodobo. In ko se boš počutila bolje (pa četudi s pomočjo AD), uredila svoje miselne vzorce in znala v njih zaznati nerealne predpostavke in pričakovanja, boš tudi višje cenila svoja prizadevanja in delo.

Do počitnic je še dober mesec, za učitelje malo dlje. Ponovno uvajanje AD ima lahko stranske učinke, ki bi se jim bilo nemara bolje izogniti ob zaključku šolskega leta, vendar bosta to najbolje ocenile vidve z zdravnico. Za psihoterapijo in delo na sebi pa po moje ni nikdar nepravi čas. Prav tako ti za nespečnost zdravnik lahko kaj predpiše. Glede na tvoje stanje bi to bilo skoraj nujno. Tudi kak teden bolniške, da zbereš energijo in se umiriš, bi bil zlata vreden. Šola bi pa verjetno kljub temu obstala in učenci ne bi bili prav nič prikrajšani. Kaj pa če si učitelj zlomi nogo? Zgodilo se je že toliko hujšega in se še bo, pa se je za vse našla rešitev.

P.S.: No evo, ravno ko sem pisal, je kinto potrdil - pol leta so bili brez angleščine, pa se ni noben obesil. Kinto, how are you doing?

[kat]

živjo, hvala za odgovore...

ko bi se lahko le pomirila,
sem odspala popoldanski spanec...morda narobe, ampak priviščila sem si pivo in me je uspavalo...

strah me je noči, kaj bo, ali bom lahko spala, kakšna se bom zbudila?

strah me je jutrišnjega dne...brez pozitivnih izkušenj, se manjšam in manjšam, lezem vase...

kako si želim, da bi lahko napisala nekaj opitimističnega, da bi se v meni naselilo neko upanje

kat

[kinto]

P.S.: No evo, ravno ko sem pisal, je kinto potrdil - pol leta so bili brez angleščine, pa se ni noben obesil. Kinto, how are you doing?

jp.. look at me now.. my english is just perfect

[Liber]

jp.. look at me now.. my english is just perfect

You mean English? 

[Slavka]

Kat 

Dobila si že precej dobrih odgovorov, zato jaz ne bi preveč dodajala.

Res preveč razmišljaš in si delaš scenarije, kar te privede do tesnobe in slabih občutkov. Zazdi se ti, da ne obvladuješ svojega življenja in zato tudi čutiš nujo, da bi kar pobegnila...pobegnila pred odgovornostjo, pred problemi, pred občutki...

Morda bi bilo res dobro, da se odločiš za obisk zdravnika, mu poveš o svojih težavah in dovoliš, da ti pomaga in če to pomeni bolniško, si jo vzemi brez slabe vesti. Naše zdravje nam bi moralo biti na prvem mestu...kajti le, ko smo zdravi lahko kvalitetno opravljamo svoje delo in funkcioniramo tudi na ostalih področjih.

Če boš morala zopet jemati ADje, jih boš pač morala, ne jemlji tega kot neuspeh. Hkrati pa ti priporočam tudi redno sproščanje in kognitivno-vedenjsko terapijo, ki ti lahko zelo pomaga pri obvladovanju tesnobe.

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

Poskrbi zase in svoje zdravje...postavi sebe na prvo mesto, kajti tja namreč tudi sodiš.