Ali je možno, da naše težave res izvirajo iz otroštva?

[papaja]

Pozdravljeni!

Imam težave z anksioznostjo in paničnimi napadi. S tem se spopadam že približno 5 let. Vse skupaj se mi je začelo kakšen teden po končani osnovni šoli.

Prebrala sem že kar nekaj stvari od kje izvirajo te težave. In nekako si je večina "strokovnjakov" enotnih, da to izvira iz otroštva. Naj bodo to slabe izkušnje, stres, travmatičen dogodek...
Sama sem imela lepo otroštvo. Do petega leta sem bila edinka. Starša se nikoli nista kregala, veliko sta se ukvarjala z mano, me vozila v gledališča, na razne lutkovne predstave, hodila sem v vrtec...
Nikoli me nista tepla. Res lahko rečem, da sem imela lepo otroštvo.
V otroštvu, pa sploh nikoli še nisem doživela res stresnega dogodka ali travme, ki bi mi lahko povzročala te težave.

Sedaj se že skoraj en mesec bolj resno ukvarjam oz. razmišlam o tem, kaj bi mi lahko to povzročilo.
In sem ugotovila, da sem imela samo eno res neprijetno izkušnjo. In sicer- celo osnovno šolo sem bila izločen iz družbe. In takrat mi res ni bilo lahko. Velikokrat sem po šoli prišla domou in jokala...Kasneje je prislo tudi do fizicnega nasilja in takrat sta morala posredovati celo starša.
Meni se je prvi napad panike (takrat še nisem vedela da je to to) zgodil en teden po koncu osnovne šole. In takole ko razmišlam, bi lahko bilo to povezano z mojimi sedanjimi težavami (anksioznost, panična motnja)?

Socialne fobije sicer nimam, mi pa je npr. neprijetno ko pridem v novo družbo.
Opažam pa, da sem v družbi večinoma tiho. Npr. takole, ko imamo doma kakšne obiske se vsi pogovarjajo jaz pa sem skoraj ves cas tiho.

Se še kdo ukvarja s podobnimi vprašanji- iz kje te naše težave izhajajo?

[Lainy]

Živjo Papaja,
postavila si dobro vprašanje.
Ja, verjamem, da so oz. smo nekateri, ki imamo izvore svojih težav iz otroštva. Moji natančneje sežejo še v čas, ko sem prebivala v trebuščku. namreč mami je bila celo nosečnost pod hudim stresom, prvo leto mojega življenja pa ni bilo nič lepše temveč le še slabše. Takrat sta se starša v prvo ločevala in se tudi uradno ločila, ravno ko sem dopolnila eno leto. Stres, ki se je iz mami prenesel name, je definitivno odigral neverjento vlogo v mojem razvoju. Ostala sta celo tri mesece ločena nato pa sta se spet zavezala pred matičarjem. In od takrat je šlo vse le še bolj navzdol. Preostalo otroštvo oz. vse do 21.leta pa sem živela v stalnem strahu, kdaj se bosta starša zopet skregala- in to nisi bili polurni prepiri, ampak takšni, ki so se začeli z jutrom in trajali še celo noč. Vpitje, očitanje, tudi fizično nasilje, vpletanje mene v prepire. Ujeta v sobici tudi po cele dneve, sem prenašala grozne muke.
Smo si pa ljudje različni. Moj brat, takšne škode ni utrpel. Prva leta njegovega otroštva sicer niso bila taka kot moja. Pri vsem ostalem pa sva bila nekako izenačena, čeprav sta mene starša občutno bolj vpletala v svoje težave kot njega. In čeprav si je ustvaril svojo družino in živi nekako normalno, je ni odnesel brez posledic. Jaz jih vidim, on jih ne. Ali pa si jih sam pri sebi zanika.

[mieaid]

In sem ugotovila, da sem imela samo eno res neprijetno izkušnjo. In sicer- celo osnovno šolo sem bila izločen iz družbe. In takrat mi res ni bilo lahko. Velikokrat sem po šoli prišla domou in jokala...Kasneje je prislo tudi do fizicnega nasilja in takrat sta morala posredovati celo starša.
Meni se je prvi napad panike (takrat še nisem vedela da je to to) zgodil en teden po koncu osnovne šole. In takole ko razmišlam, bi lahko bilo to povezano z mojimi sedanjimi težavami (anksioznost, panična motnja)?

Socialne fobije sicer nimam, mi pa je npr. neprijetno ko pridem v novo družbo.
Opažam pa, da sem v družbi večinoma tiho. Npr. takole, ko imamo doma kakšne obiske se vsi pogovarjajo jaz pa sem skoraj ves cas tiho.

Se še kdo ukvarja s podobnimi vprašanji- iz kje te naše težave izhajajo?

Mislm da imaš že na dlani vzrok od kod težave...

Drugače pa se sama vidim v tvojem pisanju in približno vem kako se počutiš in tud nism mela nevem kako slabega otroštva.

Lp

[Arwen]

In sicer- celo osnovno šolo sem bila izločen iz družbe. In takrat mi res ni bilo lahko. Velikokrat sem po

in si mogoče že odkrila razlog za to?

[vrtnica1]

Jaz pa ne verjamem v bedarije o otrških travmatičnih izkušnjah, ker nekako po logiki to ni to. Jaz za sebe vem, da sem se s kemičnim neravnovesjem v možganih že rodila. Sicer pa se mi zdi, da če je nekdo celo osnovno šolo izločen iz družbe, da verjetno za to obstaja močan razlog in razlog verjetno tiči v tem, da je ta oseba že od zgodnjih otroških let bolana, iz česar pa lahko zaključimo, da se je s tem že rodila. jaz mislim, da bo medicina kmalu ugotovila, da se s tem rodimo, ker je vedno več prihiatrov, ki na to sumijo, samo ni še dovolj raziskav na to temo, problem je namreč v tem, da bi morali že novorojenčkom meriti količino hormonov v možganih in jih potem spremljati naslednjih nekaj desetletij, da bi ugotovili, v kaj se razvije. Spremljati pa bi morali tako tiste, ki imajo normalno količino hormonov kot tiste, ki je nimajo. In šele potem bi bilo jasno, ali dejansko zbolimo zaradi neke travme ali pa se s tem preprosto rodimo, travma pa je samo triger oz. situacijo samo poslabša.

[kinto]

No ja, kolikor vem je dokazano, da izkušnje iz zgodnjih let vplivajo na oblikovanje možganskih struktur. Otrok, ki ga niso spodbujali h govoru, ima lahko slabše razvit določen del možganov, zaradi česar ima kasneje težave z govorom. Podobno je verjetno s psihičnimi težavami. Neprijetne izkušnje spreminjajo strukture v možganih, zato je za ponovno »vzpostavitev kemičnega ravnovesja« potrebno neprijetne izkušnje zamenjati s prijetnimi.

Verjamem, da se človek lahko že rodi s porušenim kemičnim ravnovesjem, vendar pa imajo velik vpliv tudi prva leta življenja in način doživljanja sveta okoli sebe. Razlog za depresijo je lahko zgolj negativna opazka sošolcev, sprva otrok zgolj občasno pomisli na to, a tu pa tam ga sošolci ponovno »opomnejo« na to in kmalu postane to osrednja otrokova misel. Misel se širi in otrok daje temu čedalje več pozornosti, kar za njegove možgane predstavlja travmatično izkušnjo, saj so prisiljena nenehno sprožati negativna čustva, zato po določenem času enostavno »pregorijo«. Otrok bo sicer rekel, da odkar se spomni ve, da »nekaj ni v redu z njim«, a kljub temu v tem primeru zadeva ni prirojena.

[papaja]

Hej hoj

Arwen ubistvu nisem odkrila razloga zakaj sem bila izločena iz družbe v šoli. Nekako je šlo za specifičen primer, kjer se je zbrala skupina deklet, ki so bile "zvezdice" in so bile "glavne". Če nisi delal tako kot one si biu izločen.
Nekako, za to, da sem bila izločena nikoli nisem iskala razloga v meni (takrat sem), ker sem hodila tudi v poletne kolonije, kjer sem se normalno vklapljala v družbo pa tudi na splošno sem družabna.

Lainy ti imas res "razlog" a tezave, nekako nisi imela lepega otrostva in normalno je da njekje cutis poseldice. Sploh pa ce si po naravi bolj obcutljiva.
Pa mislis, da je mozno, da vpliva stanje matere med nosecnostjo na otrokovo psiho?
Namrec moja mami je bila noseca z mano leta 1991, ko je bila tista "lazna vojna", ko so jih poslali v zaklonisce. Sicer za par ur ampak kolikor vem se je mami takrat zelo ustrasila....je mozno da tudi to vpliva?

Mieaid te lahko vprašam kakšne težave imaš? Glede na to, da tudi ti pravis, da nisi imel nobenega stresnega oz. travmaticnega dogodka v otroštvu...

Lep pozdravcek

[mieaid]

Helya Papaja

Vprašaš lahko samo žal ti ne morm dat odgovora, ker se še sama iščem. Kokr sm pa že napisala se vidim v tvojem pisanju, tak da lahka sklepaš da so nekatere težave skupne obema.

Lepe sanje

[Arwen]

. Jaz za sebe vem, da sem se s kemičnim neravnovesjem v možganih že rodila. Sicer pa se mi zdi, da če je

me veseli zate