FORUM Nebojse.si

Zdravo!

Spet paničarim :o . Zadnje čase opažam da se mi pogosto vklapja panika ko sem fizično aktiven. Na čase me zaskrbi da ni mogoče povezano s srcem kaj...vem da so simptomi srčnih obolenj podobni paničnim napadom, ampak nikakor se ne morem prepričat da je vse v moji buči. Pred malo več kot pol leta sem imel sicer ekg zaradi nove službe in ni bilo nič nenormalnega samo mi ne gre to ven iz glave.
Najbolj pa me moti da je moje delo kar fizične narave in ga s takšno muko opravljam da se mi meša...

Kavboj džimi,

 :sesmejem:

oprosti, res je vse v tvoji buči, tako kot je bilo v moji  :ne:

ampak zato, da se naučiš preusmeriti svoje misli rabiš kar nekaj časa. Moj recept je bil tak, vsako jutro ko se vstanem mi je seveda prvo prišlo v "bučo" kako bo potekal dan ... ali bo prišel na obisk panični, v bistvu je tako ali tako bil ves čas na obisku ... mu je zgleda bilo udobno in fajn  >:(

in potem sem rekla, pa kaj jaz res ne znam več na nič drugega misliti in sem naslednje jutro pričela ... vstala spet kako bo ta ... ups hmm kaj imam danes za postoriti, aha v službi bom to in to ... in spet obisk  :kiselnasmeh: ... pa sem se spet prisilila, aha v službi bom to in to, popoldne grem na kavico itd... pa je šlo verjameš ali ne na bolje.

Vem težko je to odmisliti, a z vstrajnostjo gre. Ne boj se, pojdi z veseljem delat, vzami strah za svojega sopotnika ali delavca, ki ti pomaga. Ne boj se ga, če si bil na pregledu ni nič narobe s tvojim srcem.

Pojdi čez njega, čas bo sigurno naredil svoje.

Lepo se to sliši ja  :A) Saj večino časa imam vse to v glavi, samo ko se mi začne to dogajat je pa enostavno konec pozitive. Zdaj sem že imel vse možne bolezni kaj poznam v buči, tak da je moglo še srce prit na vrsto. Mogoče pa bi se mogo prisilit in se namenoma spravljat v neki fizični napor pa bi bilo potem boljše. Nevem prej sem vglavnem pomagal neki kavč nest po stopnicah pa sem mislo da bom skup padel. V četrtek pa me spet čakajo masaže in boj s samim sabo ali naj pustim stranko in grem domov ali trpim in upam da noben ne opazi... Ena varianta pa je da grem na pregled za srce, samo potem bom ziher ugotovil da je nekaj z možgani narobe :)

Veš, da se ne opazi paničnega napada  :zardevam:

no vsaj pri meni še ga do sedaj noben ni, veš da mine, da je potem počutje po tem fenomenalno, in reci si kaj ... naj pride in traja, saj tudi tako bo odšel in me spet za nekaj časa pustil. Ne boj se ga ...

Ne dopusti si, da ti strah poje delo, ki si ga rad opravljal, bodi močnejši, ti veš da to zmoreš, saj smo zato narejeni, da delamo, veš, da sem na dopustu imela priložnost videti maserko, ki nas je masirala kar na ležalnikih in to na 35ih stopinjah, veš kako ji je teklo in veš kako dolgo je masirala brez pauze in brez požirka vode? 4 kom nas je premasirala, tako da se je meni zasmilila in sem ji naročila steklenico vode.

Pa se ni sekirala, pa ni študirala, da je vroče, da se lahko zruši itd. nič ti ne bo, ne boj se. Telo marsikaj vzdrži, zato te napadi naj ne hromijo

Eno je, ko gre samo za panični napad, ki se pojavi nenadoma, mine.. In potem se nekako pomiriš, greš naprej. Odvisno tudi kako močan je, kako dolgo traja. Ni res, da se ga ne opazi.. Pa težko rečem da se po njem počutim fenomenalno. Ne vem no..

Drugo je, če čutiš tesnobo v sebi tudi po cel dan. Če fant dela, je toliko težje, ker je nekako priseljen biti na mestu in pač delat. In že samo dejstvo da si odgovoren, pa "kaj če bo to, pa ono.." dela še večjo napetost.. in potem se začneš vrtet v tem začaranem krogu. Tudi meni fizični napor dela težave, ko se moram vsakih par minut usest, zajet sapo, se pršit z vodo.. In to je na koncu eno samo mučenje. Za nekatere stvari, katere sem včasih končala v pol ure, danes porabim 4, 5 ur. Veliko pavziranja..

Tudi če se zavedam da je vse v glavi, ne pomaga. Prav zato ker je v glavi, je toliko težje delat na tem. Spreminjat te miselne vzorce, ko se že razpasejo v podzavest, je pravi podvig. In to kar ti čutiš Džimi, je strah. Podzavestno te hromi. Sama vidim, ko se grem "izpostavljat" in si zadam cilj. Bolj kot se približujem cilju, bolj začne bolet.. v grlu začne stiskat in dušit. Telo postane utesnjeno in misli začnejo noret.. pa se prepričujem in skušam racionalno razmišljat.. Ampak podzavest je močnejša. In tudi ko enkrat premagaš ta cilj, še ne pomeni da bo drugič lažje. Ampak važno je, da vadiš. Da spoznaš strah, da vidiš kako upliva nate, kaj ga sproži, kdaj.. opazuješ svoje občutke, misli. "Sovražnika" moraš najprej spoznati, da ga lahko premagaš. Pa ne mislim s tem da je strah tvoj sovražnik, samo pač spoznat kaj se dogaja, da lahko lažje odpraviš zadevo.

Možno je tudi da ti vročina še bolj otežuje vse skupaj, vsaj pri meni je tako. Nekako, dodaten razlog za paniko. Ti lahko nardiš še enkrat preiskave, ampak strah ne bo kar izginil. Žal ne gre tako enostavno.

Tud jaz sem se lahko nekoč cel dan izležavala na soncu, po največji vročini brez hrane, vode.. brez problema. Pač prideš v to situacijo, ko nič ni več tako samoumevno.

Sama sem vse to doživljala, jaz sem ga doživela v trgovini za blagajno - delala sem ... v vrsti je stalo enih 10 ljudi, ki so čakali da jih pokasiram, ker sem trenutno nadomeščala sodelavko, ki je prišla 2 uri kasneje v službo ... in pričelo se je razbijanje srca, tresenje rok, mene še je čakalo da stranki obrazložim kup nagradnih iger ... ampak nisem vedela več kaj naj prej ali vzamem kartico in ptegnem čez pos, ali se bom za blagajno zrušla, ali naj zbežim in MORALA SEM OSTATI TAM in pokasirati 10 ljudi IN SEM JIH, nič drugega mi ni preostalo, napad je minil pri 5ti stranki, pri njej sem bila zgovorna kot še nikoli ... ne vem kako bi razložila recept, ampak sem enostavno morala čez to.

Težje se mi je zdelo stranke same pustiti v trgovini in oditi v skladišče ali kamorkoli že in tam čakati, da napad mine ... če me razumeš ...

v tistem trenutku napada bi jih najraje zmetala na cesto ve po vrsti ... :sesmejem:

Ja težko sploh ko še moreš poleg vsega imeti opravka z ljudmi. Morem potrkat da sem do zdaj kljub paniki še vseeno končal do konca, vprašanje pač kako kvalitetno, čeprav nazadnje ko sem mislil da bom skupaj padel me je na koncu še neka stara nemka pohvalila na recepciji in še tringeld dala. Mogoče pa sem še boljši takrat? :sesmejem:
Resno težko je obvladovat podzavest. Jaz imam sposobnost razglabljanja in filozofiranja o neki stvari po več ur, ko pa se mi napad začne pa sem čisto fuč. Ne morem enga stavka povedat, misli kot da bi mi zablokirale... Lepo se znamo tolažit tukaj gori na forumu, samo ko pride teta panika pa smo vsi na podnu...

lahko pa kdaj pristanem pri tebi na masaži in bova oba paničarilila vsak pri sebi, si predstavljaš?  :seznojim:

Hehe to bi pa blo res tragikomično. En bi trpel ko bi ležal na mizi, dugi pa ko bi masiral. Pravo wellness doživetje ni kaj :o

Ne gre toliko za zavest in 'podzavest', ampak za to, kateri miselni vzorci so pri nas bolj ustaljeni. Ob prvem znaku panike nas preplavijo avtomatske negativne misli - te misli vadimo in utrjujemo večino življenja. Zato nič ne pomaga, če samo 'vemo', da je vse v glavi, treba je stare avtomatske misli nadomestiti z novimi. Za to pa je potrebne veliko vaje in ponavljanja. Ponavadi pri tem pomaga kognitivno-vedenjska terapija. Stare negativne misli nadomešča z novimi, pa ne pozitivnimi, ampak realnimi. Ko eno reč dovolj dolgo ponavljaš, se avtomatizira. Tako da sčasoma v stresnih situacijah ne reagiramo več avtomatsko negativno, ampak realno. To potem postane naša nova 'podzavest'.

Ko recimo zdaj začutim naval adrenalina (v negativnem smislu), se mi 'same od sebe' sprostijo trebušne mišice in avtomatsko me preplavijo misli tipa "strah, kar pridi, vse je okej" in "srce kar razbijaj, v redu je". Torej misli, od katerih se počutim bolje, ne slabše. Ostaja pa moja težava anticipatorna anksioznost...Tam me čaka še dela.. :zardevam:

Si kar predstavljam (zelo živo).  :sesmejem: Kaj smo mi strahci ena čudna "sorta".  :sesmejem: Težko nas je razumeti "navadnim" državljanom. :sesmejem:

Jap te čisto razumem Anchi. Jaz se tudi že konkretno izogibam stvarem ki mi sproščajo paniko. Stvari ki so mi včasih bile v užitek mi zdaj prestavljajo strah. Sicer se trudim da se soočam z njimi vendar je dost lažje če se jim enostavno umakneš. Če pa bi naredil to pa bi verjetno moral ostat sam zaprt v neki sobici...
Glavno da se še borimo :oki:

Točno tako.
Jaz se 'izogibam' samo še letalu in vlaku na dolge razdalje (pa na viaduktih mi ni prijetno). Ostalo sem spravila kolikor toliko pod kontrolo ravno s tem spreminjanjem avtomatskih misli in odzivov. Izogibanje pa je seveda najslabše kar lahko naredimo...s tem dajemo strahu ogromno moč in stvari se zdijo še bolj grozne kot v resnici so.

Jaz še pa imam kar dosti dela. Danes grem v kino. Zadnja dvakrat sem bil v totalnem terrorju prve pol ure filma.

Dokler sem trpela za panično motnjo, sem vedno dobila napad po prestanem naporu ali na fraj lepega, iz ničesar, brez razloga. Povzočil pa mi ga je obvezno tek, saj se je tisto normalno pospešeno bitje srca
 in dihanje ob pomiritvi sprevrglo v dušenje in razbijanje.

Sam veš, ali je masaža zate resnično tako hud napor, da ti ponorita srce in pljuča, ali pa gre samo za  občutek nelagodja. Če je to drugo, potem imaš po mojem mnenju čisto vse velike možnosti, da boš to premagal skozi delo oz. več kot boš delal in bolje, kot boš svoje delo obvladan, tembolj boš samozavesten in tako bo to izginilo  :oki:
 
Če pomislim na svoj primer dela z ljudmi, ko sem kelnarila,  kakšna paničnost (vendar ne panična motnja) me je mučila še pred 4 leti. Delala sem v turizmu in sem morala metati tiste čaje, piva in kave ven kot po tekočem traku in še so se kdaj kregali in cel prvi teden sem trpela pravo anksioznost, tresle so se mi roke, rdečila sem pred ljudmi in se od same nervoze nekam včasih zaletela in še uspela kaj razbit za povrh, tako da sem se najprej za en čas nekam skrila, vendar nisem hotela odstopit od dela.

Potem pa sem nenadoma vzljubila to delo, pedenanje drugim, pogosto so prosili le za 2 litra vode in moja prestrašenost je vsa izginjala, pozabila sem nanjo, začela sem se čutit koristno in se nisem več počutila nezadostno na nek način ali izpostavljeno, saj mi je blo na prvem mestu to, da pomagam drugim, da delam,no tako sem pač čutila in naglo gibanje in nošenje steklenic sem in tja me je sproščalo, res. Nikoli ne bi verjel, kako se to spremeni, ko se navadiš in ko vidiš smisel in ko odvrneš pozornost od sebe... če ti le uspe, če ni prehudo, seveda.  8)
Zanimivo pa, da ko ni bilo gneče, da sem se znova počutila s kar nekaj treme in nekako izpostavljeno in sem začutila malo nelagodja, sicer ne preveč, a vseeno. To so bile še posamične misli zgleda, morala bi jih obvladati, pa se ža nisem o tem z nikomer pogovarjala.