FORUM Nebojse.si

Lepo pozdravljeni. Enkrat sem že nekaj pisal o sebi na forumu. Danes bi se lotil teme osebnostne motnje, ki še ni bila obravnavana na tem forumu ( ali pa morda spada pod rubriko druge motnje?).

Zanima me če ima še kdo od vas na forumu eno od diagnoz, ki spadajo pod pojem osebnostna motnja?

Pred nekaj leti sem obiskal psihiatra, ker sem trpel za depresijo in ( socialno) anksioznostjo ( vsaj tako sem mislil) in zdaj se že več let zdravim z antidepresivi. Sprva nisem vedel kam bi se dal in za čem v bistvu trpim ali je to socialna fobija, tesnoba, depresija in šele potem ko sem iz radovednosti malo vrgel oči na list, ki ga je pisal psihiater sem zasledil diagnozo "izogibajoča osebnostna motnja" nekaj več o tem piše v wikipedia(Personality disorders).
 Zdaj se kar poglabljam v to temo in me je postalo, kar predcej strah, sploh, ker piše , da je praktično neozdravljiva. Tako se mi zdi grozno da lahko z zdravljenjem samo malo lajšam težave ki so posledica osebnostnih lastnosti,kot so strah pred socialnimi stiki, potrtost, strah pred odgovornostjo, pomanjaknje samozavesti itd., nič pa ne morem naredit, da bi zdravil samo motnjo, ki se menda s leti še poslabša. :'(
Prosim, če mi odgovorite ali se še kdo zdravi pod podobno diagnozo, kako je to sprejel in kaj lahko sploh naredim glede tega? Zanima me če ste kdaj pomislili ali bi lahko bile vaše težave posledica osebnostne motnje?

Zdravo, Matej09. Tudi meni je moj zdajšnji psihiater prilepil etiketo osebnostne motnje, kar me je zelo šokiralo, ker se res sliši precej zacementirano. To mi je rekel, ko sem pred njim govorila, da gre pri meni za socialno fobijo. Jaz razumem razliko med tema dvema pojmoma tako, da se ti je osebnostna motnja oblikovala v ranem otroštvu in se močno vtisnila v tvojo osebnost. Zato je tudi trud, da kaj spremeniš, toliko večji. Fobija je iracionalni strah kot posledica kakšne travmatične izkušnje tekom življenja, in če gre za specifično, jo je lažje izkoreniniti kot recimo generalizirano (socialno) anksioznost.

Jaz sem dala skoz nekaj psihoterapij, a bistveno pomagali so mi do zdaj edino antidepresivi, tako da je z njimi življenje postalo znosno - ne izogibam se več ljudem.

Ne se sekirarati, v psihiatriji pač imajo predalčke in v enega te morajo uvrstiti in klasifikacije so različne. Ne se obremenjevati z diagnozo. Pomembno je, kaj ti čutiš. Pač pot je bolj ozka in strma ;)

LpJ

Ampak, a ni "osebnostna motnja" samo nadpomenka, ki zajema različne psihične bolezni (npr. borderline, schizofrenija itd.) ?

Ja, je tako. Se najdejo klasifikacije na internetu pod pesonality disorder.

Ja, sej, zato me preseneča tole :


Ker ne razumem, zakaj bi bila manj ozdravljiva kot depresija recimo ?

Ne osebnostna motnja ni nadpomenka za duševne bolezni, ampak predstavlja globoko zakoreninjene lastnosti posameznika, se pravi njegove osebnostne lastnosti, ki so take, da lahko pripeljejo do duševne bolezni, se pravi pri meni do depresije in socialne fobije. Žal se zdravi le depresija in fobija, osebnostnih lastnosti, ki so do tega pripeljale pa ne, ker to kar v resnici si kot človek je težko spreminjat. Zato je lahko bolj trd oreh.
Ali drugače povedano:nekdo z osebnostno motnjo je samotar, ker ima premalo samozavesti stopit v kakršenkoli odnos in zato postane depresiven, nekdo, ki je "samo" depresiven, pa se izolira od drugih zaradi depresije in ko je ta ozdravljena se spet vrne v življenje. Medtem ko se tisti z osebnostno motnjo lahko pozdravi depresije vendar še vedno ostane samotar. 

Matej09, osebnostne motnje so veliko bolj pogoste, kot pa se o tem govori. Tako da, lahko si prepričan, da v tem nisi sam.

Kljub temu, da gre pri motnjah za zelo zakoreninjene vzorce in lastnosti posameznika, pa je vse mogoče spremeniti, je pa res, da za to posameznik potrebuje ogromno volje. Je pa mogoče (čeprav sama nisem ravno bleščeči primer za napisano - očitno še nisem zbrala dovolj volje  :ne:). Bo še kdo rekel: "Pameten je lahko biti - za druge. V praksi pa je vse nekoliko bolj kompleksno."

Ko omenjaš:

Tu pa bi morda lahko govorili bolj o karakterju kot pa o motnji. Marsikdo je preprosto nagnjen k introvertiranosti in niti ne potrebuje toliko družbe kot ekstroverti. Sama sem recimo že od malega nagnjena k temu, da potrebujem ogromno časa sama zase - rada se umaknem v svoj svet, v tišino, pač stran od ljudi. Čeprav priznam - včasih grem v tem svojem izmikanju svetu nekoliko predaleč glede na kriterije normalnosti.
V glavnem sem želela reči, da vsaj v primeru, ki si ga sam navedel, ne gre nujno za neko motnjo, temveč zgolj za že po naravi introvertiranega človeka.


Drži. Pod osebnostnje motnje med drugim sodijo tudi:
- shizoidna osebnostna motnja
- shizotipična o.m.
- paranoidna o.m.
- borderline oz. mejna o.m.
- narcisoidna ali narcistična ? o.m.
- antisocialna o.m.
- obsesivno - kompulzivna o.m.
- odvisnostna o.m.
in še kaj bi se našlo.

Nisem se dobro izrazil z besedo samotar, pri meni prej gre za to da bi imel več socialnih stikov, če bi lažje vzpostavil stik z ljudmi. Delam pa ,ironično, v poklicu kjer delam z veliko ljudi in to me ubija, vendar je teško najti delo kjer nisi z in med ljudmi.
Pri meni se gre za željo se družit vendar me to blazno utruja, samota pa tudi. To me ovira pri delu ker v stiku z ljudmi postanem čisto živčen se tresem in se mi zdi da me vsi gledajo, prav bulijo vame, kar obopujem ko moram stopit med ljudmi ali ko  stopi pred mene kdo od klientov, se mi zdi da bom znorel in da sem čista ničla, nihce in da bi bilo bolje , če me sploh nebi bilo. In vsak dan je tako nov pekel. Vse skupaj zgleda kot socialna fobija saj se izogibajoča osebnostna motnja pokriva z socialno fobijo. Tako da ne vem kakšna je razlika med hudo sramežljivostjo, plahostjo na eni in  socialno fobijo na drugi strani?

Povsem razumem, kaj preživljaš, Matej09. V prejšnjem postu sem želela le opozoriti na to, da izogibanje družbi še ni nujno dokaz za osebnostno motnjo, vkolikor človeka, ki se umika v samoto, to ne ovira pri življenju.
Meja med »normalnim« umikom v samoto in tem, ko človek beži pred družbo zaradi osebnostne motnje, je po mojem mnenju ravno v tem – v posameznikovi lastni zaznavi, da ga to umikanje ovira in da v tem sam vidi težavo. Pravzaprav sem ti prej želela to napisati kot vprašanje, a si mi odgovor ponudil že sam.
Prej sem omenila, da sem sama introvert – kljub temu, da že po karakterju težim k samoti, mi, kot tebi, prav samota hkrati predstavlja tudi problem. Kako nesmiselno se to sliši, kajne, a je zame (predvidevam, da tudi zate glede na napisano) še kako zelo resnično. Med ljudmi se ne znajdem, fizična bližina me duši, tresenje rok je postalo že stalnica, če mi kdo nameni pogled, najprej sklepam, da je nekaj na meni čudno, moja samozavest in samospoštovanje sta na nuli, o zaupanju ljudem pa niti ne morem govoriti. Drugi že zaupajo meni, sama pa, če je le mogoče, razkrijem o sebi karseda malo.

Razlika med sramežljivostjo in socialno fobijo? S sramežljivostjo se vsaj enkrat v življenju sreča skoraj vsak človek. Če gre za sramežljivost v povezavi s stiki z ljudmi, jo občuti kot neko neprijetnost, tesnobo, občutkom, ki spominja na tremo, a to lahko premaga. Četudi mu je napoti in ni prijetno, situacijo lahko obvlada, preseže ta neprijetni občutek in kljub temu stori, kar naj bi storil oz. se situaciji ne izogne. Sramežljivost človeka v življenju, v primerjavi s socialno fobijo, skorajda ne ovira in je naravni človekov odziv na nepoznano situacijo. Socialna fobija pa je za posameznika hromeča. Vpliva na vse vidike človekovega življenja in ga vse bolj zapira med štiri stene. Človeka ovira do te mere, da se ji ne more upreti. Strah je zanj tako zelo resničen in močan, da se situacijam, ki vključujejo stike z ljudmi, »mora« izogniti.

zivjo matej,lisha in ostali. ko berem o vasih tezavah,se tud jaz najdem v njih,prav tako me je strah ljudi,sploh njihovih "kriticnih" pogledov. mislim si,da vsi buljijo vame,ker sem tako "cudna",mislim si,da me nihce ne sprejema,nihce ne jemlje resno,razen mogoce najtesnejsih oseb? ko spregovorim z ljudmi,si mislim,da me imajo za "butasto",nerazgledano,neumno... tako me je sram,da si mnogokrat zelim,da bi bila nevidna... s tem imam tezave v sluzbi,bojim se pogovarjati s sodelavci,sploh pa s sodelavkami,zanimivo je pa to,da lazje komuniciram s sefi,kot pa s tistimi z mojega nivoja. zato se npr med malico umikam pred njimi,ne upam,res ne upam z njimi jesti,piti kave...to delam na samem in seveda se potem res pogovarjajo o mojem "cudastvu". umikala sem se vedno tudi na kakih predavanjih,delavnicah ipd in to med pavzami,ko je bil cas za prosti pogovor. torej,pekel dozivljam na podrocju inteligence,zunanjosti,zadnje case pa se bojim se tega,da si ljudje mislijo,da sem pokvarjena po dusi... ampak,ko nekoga vprasam,kaj si misli o meni,pa vsi recejo,da sem nezna dusa,lustna punca in da pametno razmisljam... zakaj,zakaj tega ne morem verjeti..??? jemljem AD in helex,drugega nic. moj psihiater je v redu clovek,pred njim pa sem imela zelo negativno izkusnjo z neko drugo psihiatrinjo,se hujso pa z nekim psihiatrom-oba iz iste bolnisnice. najbrz zdaj ze morim s tem dolgim pisanjem,pa bi samo se to rekla,da zelo pogosto nimam nobene volje do zivljenja,in,spet zanimivo,kdor me ne pozna dobro,si misli,da sem clovek brez tezav na tem svetu,ko povem svojo zgodbo,pa se vsi cudijo...

se pridružujem napisanem... :'(  :'(

Če prav razumem, so potem te globoko zakoreninjene lastnosti vzrok duševnih bolezni ?
Kako so pa "nastale" te lastnosti ?


Imajo leta kaj zraven pri ločevanju med depresijo in osebnostno motnjo... Sprašujem se, če ima lahko recimo človek od 8. leta naprej depresijo (in potem celo življenje)... Bi bilo možno, da bi pri takem primeru prej govorili o osebn. motnji kot o depresiji ?

Se najdem v teh težavah, ki so bile napisane, za osebnostno motnjo pa še nisem slišala, tko da ne zamerit, če postavljam tolk (nenavadnih) vprašanj.  :-[

Ninas, kakorkoli to so TVOJE misli in dokler so to samo misli zadeva ni "kriticna" nas samo OVIRAJO.
Ko pa zacnemo VERJETI da smo res taksni potem pa je pot nazaj veliko težja.
Sam sem se umikal celo zivljenje, tisto kar je bilo nujno sluzba in stiki sem opravil, drugo pa NO GO.
Tudi zame so se tisti ki sem jim povedal za svojo izkusnjo cudili "KAko ?? Saj vendar delujes tako samozavestno, vedro, nasmejano"  ja to je MASKA. Bolj kot sem s pomocjo terapevtke in
foruma spoznaval svoje tezave in jih reseval, bolj sem to MASKO pocasi odstranjeval.
IN na zalost....smo najvecji kritiki MI SAMI in ne okolica.

Če prav razumem, so potem te globoko zakoreninjene lastnosti vzrok duševnih bolezni ?
Kako so pa "nastale" te lastnosti ?

She_ : te zakoreninjene lastnosti so lahko vzrok za duševne bolezni. Lastnosti so verjetno nastale v rani mladosti, zaradi slabih družinskih razmer, pa tudi vpliva dednosti ( natančno ti ne vem povedat, ker nisem strokovnjak ). Mislim pa da se posledice osebnostne motnje začnejo najbolj čutit, ko posameznik mora stopit na svoje noge in postati samostojen, ko začne sam vzpostavljat odnos z svetom.
Teško je vedet ali je bila prej kura ali jajce :)( depresija ali osebnostna motnja). Zase vem da sem bil vase zaprt in sem se bal družbe že ko sem bil otrok ( so mi rekli vrstniki zakaj se nikoli ne hodim igrat z njimi vendar sem se počutil nevredne njihove družbe). Zato sem bil večkrat osamljen. Vendar prave težave so se pa začele ko sem šel študirat in kasneje na delovnem mestu. Danes pa tolko da še shajam med ljudmi in to predvsem zaradi antidepresivov. Psihoterapija tudi pri meni ni kaj dosti koristila.

Vsekakor me ne narobe razumet, tudi če se gre za osebnostno motnjo se moraš še vedno borit, da ostanes aktiven član družbe, da se ne izoliraš ali počneš neumnosti. Je pač to dolgotrajen boj.

Diagnoza res ni najbolj pomebna stvar vendar sem vsaj začel razmišljat odkod izhajajo težave in kaj se pravzaprav dogaja z mano. Tako da sem nehal krivit okoliščine in ljudi za slabo počutje ampak prej svoje reakcije na okoliščine in ljudi. Ni mi pa zato nič lažje :'(

She, v tem mojem zapisu, ki si ga citirala, sem želela predvsem poudariti to, da smo nekateri ljudje preprosto že po karakterju nagnjeni k introvertiranosti. Sicer pri meni resnično ne gre le za običajno introvertiranost, je pa pri marsikomu to le del njegovega karakterja oz. osebnosti.

Sicer pa se tovrstne motnje običajno ne diagnosticira pred 18. letom starosti, ker pri večini pobertetnikov lahko opazimo določene "neprilagojenosti", katerih vzrok pa je zgolj posledica adolescence in ne resnične osebnostne motnje. Tako da psihiatri običalno začnejo o osebnostni motenosti govoriti šele, ko človek vstopi v obdobje odraslosti. Prej bi namreč, kakor sem že omenila, mimogrede lahko povsem običajne muhe najstnikov zamenjali za motnjo.

Lisha, mozgam nekaj svojega zraven, pa sem vprašala tisto glede starosti. Drugače razumem, si fajn in razumljivo napisala.

Bom nehala smetit tukaj, obema z Matejem09 pa vso srečo.

Matej, osebnostna motnja pogosto pravzaprav je vzrok za anksioznost in depresijo, pač na različne načine, posredno ali neposredno.
Ampak gre za osebnostne lastnosti, te pa se da spremeniti. Je pa potrebno vlagat res veliko. Meni je osebnostna motnaj povzročila toliko trpljenja, depresije, da sem se mislil fentat. Slaba samopodoba v bistvu temelji na osebnostnih lastnostih in je torej tudi osebnostna motnja na nek način če mene vprašaš.
V glavnem, da se veliko narediti.. jaz sem že precej napredoval, uporabljam pa afirmacije, vizualizacijo, skratka zavestno se osredotočam na željeno stanje.
V celoti gledano (in prav zdajle ko to pišem se zavedam še bolj) sem pa naredil res lep napredek, ampak tudi vložil sem veliko.. včasih si želim, da bi me kdo lahko bolj razumel.. ampak tako je..
Socialno fobijo sem že tudi precej rešil.. V celoti gledano pa imam še delo in se trudim po najboljših močeh.

Delo na sebi, Matej, in veliko vztrajnosti..  :pomezik: 

Sori Matej, ker smetim tvojo temo. Zanima me, Azrael, kakšno terapijo imaš ti za svoje težave.

Tudi jaz imam osebnostno motnjo, reče se ji mejna oz. borderline kot piše tud na netu. Mislim, da ni kaj veliko za naredit, ker je tu pač skupek enih težav, ki se kažejo ne glede ali prebereš sto knjig za duhovno rast, ali sprejmeš novo religijo ali še kakšen bolj drastičen ukrep. Enostavno človeku ni do socialnih stikov, oz. se jih hitro naveliča, ga utrudijo... s pozitivnimi afirmacijami in spremembo mišljenja pa je pri meni prišlo samo do izbruhov potlačene agresije in paničnih napadov. Jaz že celo življenje živim s tem. Trenutno se že dve leti zdravim z antipsihotiki in antidepresivi - vsaj strah me ni več tako hudo. Ja problem je tudi, ker zaznavam elementarna bitja iz drugih sfer (ampak to je že druga tema), kar me še dodatno obremenjuje. Nič kaj ne moremo, tako je to, bodo prišli, upam boljši časi ko bom imela bolj urejeno življenje in se ti simptomi ne bodo kazali v tako hudi obliki kot se zdaj.