FORUM Nebojse.si

Dragi moji Tatatatirci

Upal sem, da bom tole štorijo lahko povedal na kateri od skupin društva DAM v ljubki Ljubljani. A zdi se, da teh skupin ne bo niloli več. Tako zdaj nimam nobene izbire. Moram pač sporočiti tule.

Bilo je menda nekje okoli leta 1972 najbrž. Ko sem še hodil v osnovno šalo. Takrat enkrat smo imeli pozimi šolo v naravi v Zgornjem Gorju. Tako, kjer smo se učili smučati. Mene smučanje nikoli ni posebno privlačilo. A takrat je bilo pač obvezno, zato nisem imel kake izbire. Smučanja sem se prej bal, kt pa da bi ga oboževal.
   Tako smo se tam učili čisto prvih lekcij smučanja. Učili smo se k sreči na nekem zelo položnem klančku dolgem morda dobrih deset metrov in še to ves čas naravnost. Tam me ni bilo nič strah.
   Nato pa je sledilo nekaj bolj nevarnega. Na glavnem smučišču ob domu, kjer smo stanovali. Tam je bila montirana tudi preprosta zložljiva vlečnica. A tisto je bilo res strmo. Madonca! Ko sem z vrha pogledal navzdol po bregu, sem imel občutek, kot da gledam z vrha kake strehe. Res se mi je zdelo strmo kot streha.
   Saj tole ni bila vaja. Vaje na položnem klančku so bile končane in bi se moral vrniti v dom. A jaz sem zamujal, pa sem že pozabil zakaj. Skratka z menoj je bil sošolec. Morda Miha Kos, a nisem ziher, po toliko letih. On mi je predlagal naj se s smučmi kar zapeljem po tem groznem klancu navzdol. Meni se je zdel grozen, seveda. Nisem si upal kar spustiti dol. Zavijati pa takrat sploh še nisem znal.
   "Nič hudega," mi je rkel Miha. "Zapelji se postrani z ene strani strine na drugo, nato pa se ustavi. Jaz ti bom obrnil smuči, da boš lahko zapeljal še eno rundo tako postrani."
   Tako sem tudi naredil. Z njegovo pomočjo sem nekako živ prišel dol. "A nikoli več česa tako groznega," sem si takrat mislil.

To je bilo to. A nekaj dni kasneje so se učitelji odločili, da gremo smučat na bližnje smučišče. Tako pravo turistično smučišče. Po spominu mi nnekako straši ime Zatrnik. A ne bi si upal staviti, da je to res ime smučišča blizu Zgornjega Gorja. No, ni važno.
   Ko sem izvedel, da gremo smučat na ta pravo smučišče, mi je nenadoma postalo slabo. Ni me ravno bolel trebuh, a bilo mi je slabo in to orenk in imel sem občutek, da bom vsak čas bruhal.
   Prav zares. A vsi ti občutki so bili tako zelo telesni, da mi spploh ni prišlo na misel, da bi bilo lahko kaj psihičnega. Recimo strah pred tistim ta pravim smučiščem. Saj strah pred tem je bil seveda prisoten, a v tem navalu nenadne slabosti, se je kar nekam potuhnil. Še učiteljem ni prišlo na misel, da bi se za tem lahko skrivalo kaj psihičega. Samo srbelo jih je, kaj naj zdaj naredijo s tem nesrečnim Ponijem, medtem ko so preostalo čredo naganjali v avtobus, s katerim naj bi se peljali na tisto smučišče.
   Jaz pa sem sedel v stranišču - edinem stranišču v nadstropju - objemal sem školjko, z močnim občutkom, da bom vsak čas bruhal.
   Kdaj pa kdaj je prišel kdo not. "Pojdi ven. Lulat moram," mi je rekel.
   Jaz pa njemu: "Bruhal bom."
Nato me je pustil not in lulal, kljub temu, da sem ga jaz gledal.
   No, jaz ga nisem nič gledal. Strmel sem v brezno straniščne školjke in čakal, kdaj bom bruhal.
   Tako je bila navsezadnje vsa čreda v avtobusu in avtobus je odpeljal. Samo en učitelj in učiteljica sta menda ostala, da bi pazila name.
   Tedaj pa se je zogdila res ena čudica. Takoj ko je avtobus odpeljal, me je namreč kar v hipu minila vsa tista slabost in občutek, da bom vsak čas bruhal. Kar odpihnilo ju je.
   Takrat seveda nisem nič razmišljal o tem. Samo vesel sem bil, da je minilo in sem hotel čimprej pozabiti na to.

No, tako je bilo in nič drugače


      Poni