FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Sem 39 letni oče treh mladoletnih otrok (3,6,8let). Sem alkoholik in sem v fazi abstinence že 13.leto.
Še v času mojega popivanja mi je osebna zdravnica odkrila (depresijo ali pa anksioznost), zaradi katere sem začel z jemanjem AD-jev. še isto leto po izboljšanju stanja sem se odločil za zdravljenje odvisnosti od alkohola.
Do pred cca 8 let nazaj sem redno jemal AD je, takrat pa sem na lastno pest prenehal z jemanje zdravil, in sem hitro padel v globoko tesnobo in panično motnjo, z katero sem se spopadal pol leta.
Do Novembra 2019 nisem imel težav, takrat pa se mi je predvsem zaradi preobremenjenosti z delom, raznoraznimi plani za naprej in turobnim vremenom, zopet ponovila anksa, z močnimi aritmijami in preskoki srčnega utripa. Tudi to epizodo sem uspel premagati, (samoizobraževanje, sprehodi, tapkanje, dihalne vaje, vodeno sproščanje....)in to še v krajšem času kot pred leti.
Sedaj po pandemiji, med katero sem bil več kot štiri mesece sam doma z otroki, se mi je nenadoma sredi Maja ponovila močna tesnoba z nekaj paničnimi napadi (verjetno pandemska izčrpanost, o kateri je sedaj veliko govora).

Po dobrih treh tednih se je stanje precej umirilo, sicer sem povečal odmerek ADja, večji del uspeha pa pripisujem mojim izkušnjam po treh epizodah te težke nadaljevanke (VSE SO POPOLNOMA MOJA KRIVDA), predvsem izobraževanju, informiranju in delu na sebi. Dobro sem se tudi že naučil sprejemati te občutke, in se zavedati da ni to nič nevarnega, in da mine. Sem pa tudi ugotovil ,da je največji balzam za tesnobo in strahove prav pogovor z osebo z podobnimi težavami. (še bolje psihoterapevt)

Ravno zaradi tega pišem na tem forumu, ker me zanima kakšno mnenje imate ostali Anksiozneži glede pogovorov med sabo, ali obstaja kakšna ZOOM ali VIBER klepetalnica, če ne, ali je kdo pripravljen se o tem pogovajati online ali v živo, ali pa tukaj na forumu?

KDOR IŠČE REŠITEV NAJDE POT!   :oki:  pazi_Se

Vidim, da je slaba odzivnost.

Meni tudi zelo pomaga o tem govoriti in da si med seboj izmenjujemo svoje izkušnje. :oki:

Pozdravljna!

Strinjam se s teboj, tudi na moj post nihče ne odgovori. Strah je glavni simptom ankse, če ga tlačiš in se mu upiraš se samo utapljaš v ansioznosti. Če ne iščeš rešitve in si samo v begu lahko tesnoba traja leta in leta. Dajte strah iz sebe, napišite kakšne misli vam švigajo po glavi. Jas sem po teh tednih te epizode že precej bolje, predvsem zaradi odprtosti in pogovorov na to temo, že ko pišem kakšen post se odvali kakšen kamen od srca. Anksioznost ni noben bav bav, je pa zoprno za popi.... Hitreje ko ukrepate hitreje boste prilezli iz kroga strahov in tesnobe. Poleg tesnobe so zelo neprijetni telesni simptomi, ki samo poglabljajo stisko.

Dajmo paničarji  pazi_Se   izlijte dušo na tipkovnici.   100% garancija da pomaga  :ffearr:

Si se tudi naučil, da na lastno pest nižat/višat/ukinit AD ni ravno dobra praksa? :)

Različni smo. ENi so bolj pasivni, drugi aktivni. ENi si preberemo kupe knjig, gremo na delavnice, drugi pa ne. Prvi koraki so najtežji. Sprejeti sam sebe in biti do sebe prizanesljiv je tudi zelo težko.

Kako pa partnersko teče zadeva? Gre partner kdaj zraven na terapijo? Koliko zaupate partnerju vaše misli, čustva, razglabljate in debatirate z njim/njo? Otroci? So deležni kakega pogovora s svetovalko? Kako majhnemu otroku razložiš tesnobo? Je kaka knjiga na to temo?