FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni, rabim vaso pomoc. Pred 3 tedni sem imela operacijo (5 ur narkoze, tezka pot, tezko okrevanje, sprememba zivljenja) plus to da sem pred 2 mesci izgubila partnerja. Zacele so se mi dogajati cudne stvari ko sem prisla po 14 dnevih iz bolnice, nevem naprimer danes sem imela strah pred tem da se usedem v avto in po dolgem casu peljem malo okoli, pa sem potem prebrodila to in se peljala narej, in je bilo vse vredu. Vmes ko sem se vozila sem razmisljala neke smesne stvari (a se poznam to mesto, a se bom znajdla v vsem tem) no potem  ko sem si dala malo muzike je bilo boljse in sem zvozila potem tisti krog... pa tud doma mam vcasih ene cudne misli, da se nebom nikol vec znajdla v zivljenju in en kup enih vprasanj po glavi, potem pa spet mine. Prosim povejte mi ali imam tezave s tesnobo in ali se bo to stopnjevalo ali je to samo obdobje po operaciji(dolgcas doma, okrevanje, prevec casa v mislih). Nevem potem se kar sprasujem, ali bom sla lahko nazaj v sluzbo ne da bi se mi tam kaj zavrtelo in da bi se mi kr zmesalo... nevem kaj se mi dogaja... tega prej nikol ni bilo... a mislte da rabim ksno pomoc??

Ajdica vsaka operacija je za telo "travma" ... tudi če mi spimo telo čuti in ve.
Telo si tudi zapomni - še iz otroštva, ko ni bilo besed, telo ima svojo modrost.
Tako, da sprejmi, da je določena tesnoba zelo človeška in da narkoza včasih pusti za nekaj časa sledi, megleni um, težja koncentracija...strahovi...

Psihični del pa je tisti, ki potrebuje sprejet čustva - tako tista okoli tvojega zdravstvenega stanja, ki praviš, da gre za težjo zdevo ... kot izgubo partnerja, torej žalovanje za nečem, kar se je končalo.

V tej situaciji sta lahko strah in žalost čustvi s katerimi se velja soočiti, če jih boš tlačila bodo prihajala na plano v obliki tesnobe. Veliko ljudi si želi delovati "močno" in potlači svojo ranljivost - naredi si pa medvedjo uslugo.

Tudi če se boš odločila iskati pomoč išči prvo psihoterapijo (pogovor) in ne psihiatrično pomoč. Včasih lahko že nekaj srečanj prinese nov pogled na situacijo v kateri si. Vse je odvisno od tega kakšna je tvoja osebnostna struktura in psihološka odpornost na stres.

Vse dobro ti želim  :rozicodam:

Hvala za odgovor. Prej se mi je nabiralo toliko tesnobe, potem sem se zjokala in sedaj se pocutim veliko lazje, tudi tesnoba je minila. Pri meni nikoli ne pride do telesnih znakov tesnobe (razbijanje srca, tresenje itd..) samo misli mi svigajo tja in sem in sem vcasih cist zmedena zakaj se mi to dogaja in kdaj se bo to koncalo :(.
 Potem si prizgem glasbo in mine, tud pogovor s prijateljico me umiri. Jemlem pa tudi sentjanzevko. Upam da ko bo slo ta okrevanje mimo da se bom lahko soocila z realnim svetom. Stalno se sprasujem v glavi ce sem se ok in prisebna tukaj in zdaj... oh tezko je.

Misli eskalirajo, ker GLAVA išče 1001 rešitev za težavo...
Predvsem išče glava rada rešitev kaj narest, da ne bom žalosten ali jezen ali preplašen ...
Ubistvu je BEG V MISLi bil nekoč uspešen obrambni mehanizem pred neprijetnimi čutenji čustev.
In ko se nečesa naučimo - to delamo ...
Misli lahko postanejo obsesivne, naporne, vsiljive ... pride do OKM (obsesivno komulz. motnja).

Zato ti priporočam, da več fokusa posvetiš občutkom, telesu ...
Glava in telo sta soodvisna. Nauči se opazovati kje v telesu začutiš žalost, kako je biti z njo, jo čutiti ...
Na ta način čustva predelaš (doživiš, izživiš) in glava ima mir.

Kadar v telesu nič ne čutimo gre po vsej verjetnosti za nezavedno odcepitev telesa,
ker nočemo čutiti.... misli lažje "hendlamo", vsaj mislimo tako.

Glasba, pogovor s prijateljico - ja to je vse dobra strategija za regulacijo.
Glasba nasploh ponudi prostor za čustva ...
In pogovor naj bo o čustvih, o tem kako je bit žalosten, bolan, ne tok premlevanje ene in iste bolečine.

Tako kot si rekla TUKAJ in ZDAj čim več tega prakticirat...
Čuječnost!
 :rozicodam:

Zato ti priporočam, da več fokusa posvetiš občutkom, telesu ...
Glava in telo sta soodvisna. Nauči se opazovati kje v telesu začutiš žalost, kako je biti z njo, jo čutiti ...
Na ta način čustva predelaš (doživiš, izživiš) in glava ima mir.

Ta stavke ne razumem, razumem ga ze kaj hocete povedati, samo nevem kako naj opazujem kje zacutim zalost... ker jaz ko sem v mislih probam samo nekam preusmerit misli ampak se zmer cutm eno tesnobo v sebi... neznam se s tem spopasti edino z jokom je potem lazje... mislite da se mi prevec nabere vsega in potem ko se zjokam se zato umirim?

Težko takole v par vrstic združim celo znanost okoli čuječnega opazovanja telesa, občutkov.
Morda si preberi več na netu o Mindfulness (čuječnost), morda kakšna knjigica.

Bistvo je: nepresojajoče opazovanje dogajanja v telesu.

Raziskuj KJE v telesu čutiš žalost in KAKO to čutiš ...ni pravil - prepusti se, bodi radovedna, ne pobegni pred neprijetnostjo občutka - samo zavej se da je neprijeten. In minil bo ...
Namesto da v glavi tuhtaš kak se borit proti žalosti...

Seveda solze so stik z žalostjo in prinesejo olajšanje napetosti ...
Ne rabiš se borit z občutki - sprejmi jih - tukaj so - tvoji so - minili bodo.

Morda za branje knjiga Čutim, torej sem (Izidor Gašperlin)

PS: tuki se vsi tikamo :-)
 :rozicodam:

Še eno knjigo priporočam Kako prebuditi tigra (zdravljenje travm), avtor dr. Peter A. Levine
Knjiga Čuječnost za zaskrbljene.

Tudi živali pomagajo. Mačke, psi, konji, osli...Lahko dotik, včasih pa že samo opazovanje.

Tudi meni je ta knjiga P. Levina zelo fajn  :oki:
Živalce pa itak - pomirjajo naš živčni sistem.