FORUM Nebojse.si

  Lep pozdrav

  Še jaz bom pristavila svoj "piskrček"(ki postaja že vreli pisker),težav.

 Še posebej po mojem lanskem, spodletelem poskusu zveze, se vedno bolj zavedam dejstva, da imam problem z zaupanjem in zadostnim izražanjem sebe, v medosebnih odnosih. Sicer lažje govorim o sebi, a mnogo težje iz sebe. Kaj pravzaprav pomeni govoriti iz sebe? (se bojim, da še nisem osvojila tega bistva).

  Pri sebi opažam, da mnogo preveč analiziram svoje vzroke, okoliščine, razloge...(tudi nesrečno otroštvo). Vse to je prtljaga preteklosti, a žal s posledicami v sedanjosti. To brskanje po sebi, iskanje odgovorov...jemljem kot nujo soočanja s sabo, saj le kako bi me kdo razumel, če sama sebe ne bi zmogla. In posledično iz tega vsakodnevnega samosoočanja-razglabljanja v sebi, sledi "moja groza", ki se imenuje-osamljenost (tudi izoliranost).

 V mojem primeru ne gre za praznino-kot stanje duha. Ne gre za strah pred ljudmi, množico...(kar se tiče službenih obveznosti,odgovornosti,jih izpeljem, včasih lažje,včasih težje).
   Živim v tujini,v čudovitih krajih, kjer so ljudje prijazni in dokaj sprejemljivi. Ampak, navezati stike, si poiskati svojo družbo, se na nek način zbližati z ljudmi, no tukaj se pa nahajam na mrtvi točki in v začaranem krogu. In dejstvo, da sem se popolnoma odtujila od "svojih" ljudi iz Slo.mi dodatno otežuje situacijo.

  Lp

Živijo,

meni osebno pomaga do neke mere da se 'prisilim' v to, čeprav zaradi tega nič lažje ne počnem tega, le tu pa tam se posledično družim, in posledično nisem skozi osamljena ker se prisilim v druženje, ampak kot rečeno, po vseh teh letih, mi še zaradi siljenja v to ni postalo lažje se družiti, upam da bo pri tebi kaj lažje

srečno

Dony, lepo pozdravljena!

Mislim, da bi ti koristilo, če bi o svojih težavah spregovorila z neko drugo osebo, da se ne bi ves čas sama ciklala v svojih mislih in samoanalizah. Najbolje s kakšnim dobrim psihoterapevtom. Lahko pa za začetek poskusiš tudi s pogovori tukaj na forumu ali pa prek zasebnih sporočil. Včasih je lažje kaj napisati, kot pa spregovoriti v živo. Veliko ljudi ima podobne probleme kot ti in mogoče lahko tudi ti komu pomagaš ...


Če gre za nujo, potem najbrž ni več zdravo in koristno, da si to počneš. Mogoče se motim, ampak po tem, kar opisuješ, se mi zdi, da gre pri tebi bolj za negativne ruminacije kot za neko pozitivno samorefleksijo, ki bi ti pomagala pri reševanju problemov.

V tem članku, na primer, je lepo pojasnjena razlika:

http://psy.ff.uni-lj.si/iGuests/Obzorja/Vsebina1/Vol16-2/starc.pdf

Držim pesti zate, da bi našla pot iz svoje samote/samozatopljenosti. Prvi korak si že naredila. :oki:

Ojla, hvala za vaša mnenja :).

  Naj obelodanim, da težko navzven priznavam svoje težave... V mojem besednjaku skoraj, da ne obstajajo besede kot so: ne morem, ne zmorem, ne gre, nemogoče...V svoji osebnostni osnovi sem "borec", osamljeni jezdec :A) in kadarkoli se zalotim, da se nagibam k jamranju, dobim slab občutek...zategnem ročno. Jamranje se z lahkoto sprevrže v samopomilovanje in še huje-še posebej kar se preteklih izkušenj tiče, v vlogo žrtve, kar je totalno destruktivno!

   Sicer dopuščam možnost, da ta moja tovrstna molčečnost, izvira iz primarne družine, saj odkar pomnim, vsi samo nekaj jamrajo (tudi paničarijo) in sčasoma mi je prekipelo do te mere, da sem naveličana teh njihovih vzorcev obnašanja,prepričanj...začasno prekinila stike. Verjetno je komu znan občutek borbe z nekaterimi vzorci in kje drugje so bolj na udaru in preizkušnji, če ne prav ob stikih s starši.

  Seveda je nerealno pričakovati, da bodo oni spremenili svoj način-tok miselnosti in razmišljanja...zato je več ali manj odvisno od nas samih-potomcev, kako se spoprijeti s to različnostjo.

   Lp..

Pozdravljena Dony!

Če ti ne bi bilo pretežko, ali lahko kaj več poveš o svoji vlogi žrtve v preteklosti?

lp, metu