|
Naslov: Še jaz... Sporočilo napisal: izgubljen77 na sreda, 19. junij 2013 ura: 09:21 Hm, le kje naj začnem..., star sem kar nekaj čez 30 let, imam družino, otroke..., skratka navzven vse popolnoma ok. V meni je pa vse prej kot to, zadnje tri leta je šlo strmo navzdol. Obremenjujem se z vsem mogočim, kako bo, bo uspelo, služba je nekaj kar me kar zmrazi...Nekaj časa sem ob vikendih iskal uteho v popivanju, verjetno je odveč napisati, da je to vse skupaj še poslabšalo. Za nekaj ur "sproščenosti" sem plačeval visoko ceno. Jasno, da so se odnosi v družini slabšali..., jeza, žalost. sledijo je obdobje hudega obtoževanja samega sebe, obupavanja...celo do poizkusa samomora me je privedlo. En dan je naredilo klik, ni bilo več sonca, nič več me ni veselilo, sam sebi sem bil najhujši sodnik. V nekaj minutah je postalo vse črno, samo jaz in konec poti, nažrem se tablet, zalijem z alkoholom in počasi tonem. Na srečo ali na žalost so me našli, zbujanje v bolnici, grozni občutki, grozni. Okolica ne dojame, na nek način obsoja ker ne razume kaj je sploh narobe, saj imaš vse kar potrebuješ, ja v materialu res. Potem sem dojel, da je potrebno nekaj ukreniti, psihiatri (pogovori, AD)...., na nek način pomaga, morda sem pa samo jaz preveč zavožen. Izhajam iz precej sesute družine, nihče mi ni postavil mej, meje sem si postavljal sam, seveda hudo prekoračene. Ob težavah sem raje spil siks pek kot, da bi jih reševal. Tako sem bil pijan 15X letno in s tem uničeval sebe in družino. Depresija me je ujela, takrat se umaknem, ne jem, samo ležim in molim, da dan mine, čim hitreje...to so zelo dolgi dnevi, nič ni od mene, nič. Tako vedenje me je pripeljalo do raznih sporov, nič več se mi ni zdelo vredno, danes je spet en tak depresiven dan, u bistvu je že tretji zapored. Težko je pred okolico igrati, da je vse super, sam v sebi pa nosiš toliko bojev, kot je zvezd na nebu. No majčkeno sem dal iz sebe, tukaj je kar ok ker sem videl, da nisem edini s težavami.
Naslov: Odg: Še jaz... Sporočilo napisal: AsandraA na sreda, 19. junij 2013 ura: 09:56 Meni je pomagalo gibanje - tudi če minimalno, globoki izdihi in čisto majcene, drobcene pohvale za vse, kar sem kljub slabemu, neznosnemu počutju uspela narediti. Vsega tega smo zmožni, kljub strahotno slabemu počutju. Samo stvar odločitve je. Ali hočemo gor, ali nam je v dreku varneje, ker vemo, da večjih razočaranj, kot so, ne bo.
Naj ti bo vsak dan za kanec bolje in želim ti, da tudi te mičkene bolje prepoznavaš, se zanje pohvališ in zaveš. Sandra Naslov: Odg: Še jaz... Sporočilo napisal: form na sreda, 19. junij 2013 ura: 13:48 Nisi edini, tudi sam sem pogosto v podobnem stanju. Z depresijo imam dolgoletne izkušnje in ko je najhuje si rečem, da bo zagotovo spet bolje. Doslej se še nisem zmotil. Tudi kaj posebnega ni treba narediti pa pridejo dobri dnevi. Rekreacija, hobi, čitanje, sproščujoča glasba,... vse to je dobrodošlo a ko je hudo, verjamem, da ti ni do ničesar, samo čakaš, da mine dan in brezup.
Ko si na dnu, se lahko samo še dvigneš. Tudi jaz ti želim, da slabi dnevi minejo in najdeš nekaj, kar te razvedri in ti daje novih moči. Naslov: Odg: Še jaz... Sporočilo napisal: zverca87 na sobota, 22. junij 2013 ura: 10:27 Depresija postane mnogo krat tako huda, da bi se takrat ubili, ubežali tej grozni bolečini. Takrat moramo poiskati psihiatra in če je le mogoče jemati antidepresive. Zapomni si, izgubljen77, da ta bolečina sčasoma mine. Se pa ponavadi ponavlja skozi celo življeneje. Ko enkrat mine obdobje depresije, smo lahko celo srečni, celo zelo srečni. Ampak kot sem omenila, se ponavlja. Ni drugega kot takrat stisniti zobe, zelo stisniti zobe...
Jaz imam zdaj že kar nekaj let mir. Morda zato, ker redno jemljem AD - več let. Prej sem pa AD eno obdobje jemala, potem nehala.. Izgubljen77, jemlješ zdaj kakšna zdravila, AD? |