FORUM Nebojse.si

Zanima me, če ima kdo s tem izkušnje.
Namreč meni je to predlagala psihiatrinja ta teden. Presodila je, da zaradi mojega trenutnega stanja nisem sposobna delati 8ur dnevno. Ostala sem reees slabo.

Prosim, če kdo podeli z mano svojo izkušnjo glede te teme.

Tiana,
lepo da si z nami.  Zanima me , kako misliš glede poklicne rehabilitacije...ali se ti ne počutiš sposobno delati, ali je to predlog tvoje psihiatrinje?
Kaj te najbolj muči? Oziroma kaj je tvoja diagnoza? Jemlješ zdravila?

Meni je služba v veliko veselje, čeprav me je bilo strah, da ne bom zmogla.

Predlagala je psihiatrinja, ker sem imela vedno velike probleme pri delu z ljudmi.
Anksiozna sem, zdravila jemljem zdaj drugič skoraj eno leto, Paroxat.

To je to:
http://www.sentprima.com/content/zaposlitvena-rehabilitacija-1

Zanima me, če je kdo v to vključen, ima kakršnekoli izkušnje s tem..
Vam bom hvaležna..

Jaz jo imam, pozitivno in negativno ???

Ugotavljanje in merjenje mojih delovnih sposobnosti je potekalo
v enem od novodobnih suženjskih zavodov, kjer kapitalizem kaže
svojo odurnost v vsem sijaju.. Z par mandeljci, z različnimi omejitvami,
po prometnih nesrečah, ipd sem zlagal plastične vrečke in dele za kavne
avtomate. Delo so normirali, me stalno nadzorovali, medtem ko simulacije
dela, kjer sem dejansko izgorel ni bilo. Tudi približno ne. Seveda so kvoto
ur naštelali ravno za toliko, da plačila nisem videl, razen potnih stroškov.

Degradacija totalna. In kaj je pri tem pozitivnega ?
Nehal sem se sprenevedat, iskat linijo najmanjšega odpora in se skidal SAM
intenzivno iskat zaposlitev. Sedaj sem redno zaposlen, 8 ur, za nedoločen čas :)

Da ne omenjam, da so se potem, ko sem si SAM poiskal zaposlitev,
hotel še prislinit na pogodbo s provizijo, češ, da si mažem njihovo maslo, haha.

Ne se dat, vztrajaj, četudi te potem ne vzamejo za stalno..
Perseverance is the key. Ne pusti, da te družba zavrže, stigamtizira,
in na koncu samem, da delaš praktično zastonj za neko parazitsko organizacijo,
ki ti sicer da potrditev, da si nor, ampk keč je u tem, da so oni bolj ;)

Vse dobro !

 

Hvala Travis za izkušnjo iz prve roke in realno oceno tega. Zaradi tega mi je forum všeč, ker drugje tkole na suho ne dobiš takega nasveta oz. poročila. Mi je dal motivacije, da ne vržem puške v koruzo.

:pomezik:

Zdravo.

Uh, hvala za odgovor, žal do zdaj tega foruma nisem obiskovala. Sem mislila da bo še kdo podal svojo izkušnjo lani...

Nekako take opise te "rehabilitacije" sem tudi sama dobila.

Nisem se odločila, zdi se mi, da bi me omejevalo, čeprav je res, da je to tudi nekakšna "brca v rit". Sama menim, da tja ne sodim, moja psihiatrinja pa ni prav prepričana v to, haha. Baje sem nekako ravno na meji..

Težave imam, ampak te "oznaka" nočem.

Dobro se mejte.. :rozicodam:

Živjo! Jaz izkušnje z zaposlitvijo nimam, imam pa izkušnjo ko sem imela hudo anksioznost in panične napade. Pomembno se mi zdi, da se "poglobiš" v sebe in sama razmisliš kaj bi bilo za tebe najbolj optimalno. Jaz recimo nisem zdržala v predavalnicah na faksu ampak vsak dan sem hodila in se trudila in po pravici povedano me je že ta strah kaj bo omejeval. Začela sem razmišljati o vseh možnih izidih. Nekateri so mi rekli da bi bilo najbolj optimalno pustiti faks za eno leto ampak tega nisem želela (naj poudarim, da se je moja anksioznost navezovala na moj perfekcionizem in šolanjem...), saj sem vedela da sicer doma bi prišla k sebi in bi lažje živela ampak ko bi se po enem let vrnila bi lahko prišlo do istih simptomov. Odločila sem se za neko srednjo pot! Dobila sem zdravila in na faksu uredila status, kjer sem imela določene ugodnosti (malo manjšo obveznost, kakšen dodaten rok, možna kasnejša oddaja poročil...). S tem sem si nekako zagotovila nek zasilni izhod. Ko sem se res slabo počutila in bi si želela biti doma, sem bila, vendar to ni pomenilo da sem ob vsakem manjšem slabem počutju doma. Še vseeno sem hodila na fakulteto kolikor sem res lahko, in to je ob vsej pomoči (psihoterapija, zdravila) pripomoglo k temu, da sem proti koncu študijskega leta brez problema sedela v predavalnicah in naredila vse izpite ter napredovala v naslednji letnik.
Želim povedati da ti najbolj poznaš sebe in svoje sposobnosi. Jaz sem vedela da sem trmasta in da bom jezna sama na sebe če popustim. Pomembno pa se mi zdi da ti ugotoviš vzrok svojih težav in jih odpravljaš, saj zdravila služijo samo za to da smo nekako boljši pri odpravljanju globjih težav!
Drugače pa se mogoče lahko zmeniš v službi za kakšne prilagoditve?
Lepo bodi in drži se!
Vsaka stvar mine!!

Tina@, tole je bilo pa ful lepo prebrat.  :rozicodam:

živjo jst sem tudi vključena na zaposlitveno rehebilitacijo imam anksiozne motnje in depresijo ja in jemljem antidepresive,ne skrbi vse se bo uredilo,jst imam podobne težave k ti,strah pred ljudmi,strah pred napakami,ali bom obdržala službo,težave z osamosvoitvijo,ja upam da bom našla pravo pomoč,lepo bodi

a je kdo že zgubil izbor za službo, ko so ga poslali na zdr. pregled in pač videli diagnoze, da si dobil recimo kontrolo na medicini dela čez eno leto?  to me namreč tudi skrbi, če že iščem job

Jaz imam samo pozitivno izkušnjo s mojo poklicno rehabilitacijo.
Za poklicno rehabilitacijo sem izvedela, ko sem bila na enem izmed tistih delavnic, kjer te učijo najti službo.
Odločila sem se, da grem, pa ne zato, ker bi se čutila fizično ali psihično omejeno, pač pa ker sem res potrebovala eno službo, en premik v normalno življenje.
No, ko sem dobila status invalidne osebe, se je začel postopek zaposlitvene rahabilitacije. Pri meni se je odvijal na zavodu Jelša in moram reči, da imam samo dobre stvari za povedat glede Jelše in njihovih zaposlenih. Najprej smo izvedli razne teste, potem so me pa dali še delat v proizvodnjo, na neke vrste tekoči trak, da bi preizkusili še mojo vzdržljivost in delavnost. Najprej sem delala po štiri ure, potem po vedno več do 8 ur. Delala sem pa dvoje stvari. Eno folijo sem morala odlepiti z enih stikal in jih pregledovati za napake. Na vsake toliko časa so pa prišle tudi gore tršega papirja, ki smo ga po robovih opogibali v platnice. Za to delo v proizvodnji so mi plačevali 1,20 EUR na uro pa socialno pomoč sem tudi še prejemala.
Jelša mi je v okviru poklicne rehabilitacije iskala podjetja, ki bi bila pripravljena vzeti nekoga z omejitvami. Kot udeleženca poklicne rehabilitacije me je seveda plačevala država oz. EU. Za podjetja, ki so me sprejela, je bilo torej moje delo brezplačno. Jelša mi je našla dve podjetji in me plačevala (oz. država) 290 EUR/mes + potne stoške. Socialna pomoč se mi je razpolovila.
Poklicna rehabilitacija lahko traja največ leto in pol.
Podjetja, ki jih najde izvajalec poklicne rehabilitacije za udeleženca rehabilitacije so taka, da so si na jasnem z omejitvami osebe, ki jo dobijo medse in ji dajo priložnost ter več razumevanja in potrpljenja.
Po kakšnem 3/4 leta sem dobila službo in se zaposlila za določen čas preko posebnega programa, ki ga financira UE, tako da nisem več na Jelši, se pa lahko kadarkoli vrnem in koristim privilegije udeleženca poklicne rehabilitacije. Namreč status invalida imam še vedno.

Ne vem, zakaj te je prishiatrinja poslala na poklicno rehabilitacijo. Zase vem, da sem rabila službo, da sem rabila stopiti korak v svet, v boj za življenje in mi je poklicna rehabilitacija pomembno pomagala.

Upam, da je bil moj komentar v pomoč. Če imaš pa še kakšno vprašanje, pa rade volje odgovorim.

Meni nihče ni predlagal rehabilitacije, ampk ko sem čula da obstaja taka možnost prosila sem psihijatrinjo da me pošlje, ker sama do tedaj nisem uspela najti službe.

Na začetku te sprašujejo o vsem in ti oblkjubijo da ti bodo našli nekaj najbolj ustrezno tvojim sposobnostim , interesom in poklicu.

Ko prideš tam, dajo ti vprašalnik da vidijo kake imaš želej in interese.

potem dobiš monotono ročno delo (npr, dajat kapioce na zamaške, šraufanje i sl. )
To se potrudi izdržati čimveč časa. Jaz sem namreč prosila naj mi dajo nekaj bolj zanimivega in bilo so jezni " da je meni vse monotono".

Čimveč boš trepel in molčal, boljše te bodo gledali. Tudi če ti ne bodo plkačali za to kaj delaš, stisni zobe in naredi kaj ti dajajo. Ne išči nobene spremembe. Delaj se da ti je všeč tudi če ti ni.

Čimveč se druži in pogovarjaja z ostalimi, tudi če ti niso zanimivi. To je pri njih ogromen plus.

Meni so rekli da zame ni službe in naj se pomirim da jo nikoli ne bom dobila.

Samo par tednov potem sem si sma našla službo prek interenta. (sicer kratkotrajno, ampk bilo je ok, psihično, fizično in finančno prava osvežitev!!!)

Med ostalim, delala sem tudi prevod iz angleščine.  Glede nato da sem prišla iz tujine,. kljub temu da mi je slovenščina matereinji jezik, ni mi  še šlo najboljše. Terapevtka mi je po enem čalnku iz National Goegraphica rekla da to mni zame in da se ne strinja z mojim pred,og da se bi sama dalje učila. Popolnoma smo prekinile uz anlgeščino, z njeno obrazlož
itvijo da "ni bilo dobro".

Jaz sem kljub temu v prostem času d učila angleščino sama. Nekaj mesecev potem objavili so mi prevod iz angleščline v slovenščino v STROKOVNEM ČASOPISU!!!



Upam da te nisem prestrašila, ker to mi ni bil namen. Mogoč bo pri tebi bolješ! Nikoli ne veš!Za vse kaj te skrbi, javi se! Imaš moje podpiranje!