FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Moj fant se je v zgodnjem otroštvu srečal s precej travmatičnimi izkušnjami: nasilni oče, ki je pretepal mater in otroke, mati je z otroci zbežala, otroke so ji zatem odvzeli in dali v rejništvo. Pred menoj že nekaj neuspelih zvez-po njegovem mnenju so za razhod bila kriva dekleta.

Fant je v osnovi priden, delaven in pošten, ne pije, ne kadi-za zunanjega opazovalca idealen moški. Za zvezo z mano se je odločil on, celo forsiral je, da sva uradno postala par. Na začetku je bil prijazen, ustrežljiv, sicer nekoliko čustveno zadržan-brez čustvene vznesenosti, metuljčkov v trebuhu...ki so tako značilni za svežo zaljubljenost. Vse zelo racionalno.

Potem se je začelo z opazkami o mojemu videzu, mojemu "neprimernemu" obnašanju in izražanju-v smislu, da nič ne vem, ne znam, ne naredim več prav...(Sama sebe vidim kot marljivo, delavno, še kar uspešno, prijazno dekle prijetnega videza. Rada se potrudim za ljudi, ki jih imam rada.) Kar naenkrat mu nobena stvar ni bila več po godu in pri meni občutek manjvrednosti, rušenje samozavesti. Na tem mestu naj povem, da sta dve bivši dekleti padli v depresijo, ena se je zaradi tega celo zdravila. Po njegovem je bilo vzroke za depresijo iskati v zunanjih dejavnikih.
Konkreten primer: njega je zmotilo to, kako se jaz izražam, ko rečem: "Dajva to, dajva ono..." on je to dojel kot ukazovanje-ne kot moj predlog, ki ga še vedno lahko zavrne in reče:"Dajva rajši tako..." V temu primeru bi jaz morala prijazno vprašat: "Ali bi to, ali bi to tako, bi mogoče...?"
Začela sem se odmikat, nisem več vedela kako se izražat, kako reagirat, da bo njemu prav.
Zveza se je potem še bolj čustveno ohladila.

Hladna je bila že prej: ko sva šla zvečer spat, je voščil lahko noč in se obrnil na drugo stran postelje. Če sem pobudo dala jaz (moram reči, da je bila pobuda večkrat na moji strani), se potrudila, je on ležal in... užival-po njegovih besedah se mi je prepustil. Sama sem v spolnosti sproščena in uživam, če si s partnerjem zaupava, en drugemu prepustiva-to lahko potrdim glede na moji dve prejšnji zvezi.
V normalni zvezi se človeka pogosto dotikata, božata en drugega. Pri njemu sem to pogrešala.
Na splošno on ne kaže čustev-se ne razjezi, potlači vase, ne pokaže, ko je žalosten (izrazi se edino le z glasbo, ki jo posluša-to celo objavi na družabnih int.straneh), ne pokaže veselja... Jeza je zanj čustvo, katerega ne smeš pokazati: ostati moraš hladen, ker le tako nasprotniku ne daš zadovoljstva.

Ko so se pojavili omenjeni problemi, je on bežal v svoj svet-računalnik, tv, igrice...
Pri poizkusih pogovora z njim je on seveda vse zanikal, zmanipuliral, obrnil v svoj prid, tako, da na koncu jaz nisem več vedela pri čem sem oz.sem na koncu jaz izpadla tista, ki ima problem.

Žalostna sem, ker na začetku je vse skupaj kazalo na neko lepo zvezo, zdaj pa je vse tako daleč, da je bolj kot ne zaključeno. Še vedno bi se rada pogovorila z njim, mu pomagala, da bi uvidel, kje dela napake, mu pomagala, da greva naprej, pa ne vem, ne znam...
Razmišljam, kje iskat vzroke za njegovo obnašanje-verjetno se je zaradi bolečega otroštva zaprl vase. Rada bi, da se odpre, mi zaupa, me sprejme takšno kot sem...

Prosila bi vas za kakršenkoli nasvet, kako naprej. Hvala in lep dan vsem skupaj.

MayaMaya

Glede na to kako si se opisala, ti ne bo težko dobit fanta po svoji meri, ki te bo božal in objemal in bil malo manj čustveno hladen.  ;D

Če te ne mara te pač ne mara. To ni njegova napaka, ampak njegova pravica, da se tako odloči.

On trdi, da me ima rad. Problem je v tem, da je čustveno hladen in tega ne zna pokazat.
Vem, da bi bila najlažja pot, da grem naprej in si poiščem drugega. Rada bi mu dala priložnost, ker vem, da je fant drugače vredu.

Laze da te ima rad zato, ker mu vseeno das kaj dobrega.  Vsaj ko sta sama, bi ti to lahko pokazal, pa ti ne pokaze. Ker ga imas ti rada, kot bi imela keregakoli drugega, ki bi ti bil vsec, ne vidis, da gre za njegovo zavajanje. Ima tudi cudne spolne zelje, ki jih ne poznas in jih izzivlja v svetu neta in racunalnika,  dokazuje pa ti to s tem, da se ti sam nikdar ne posveti niti fizicno ampak se moras ti njemu lol, kje je tvoje dostojanstvo, zenska? Zame je to uspesen manipulator  :sesmejem: : ko pa bos koncno sla, pa bo zajokal, kar bos, revica  zaslepljena, napacno razumela kot dokaz njegove ljubezni in pritekla nazaj zato, da te bo lahko še naprej uspesno ponizeval in si v zivljenju dvigal lastno vrednost na racun prikazovanja tvoje manjvrednosti! Tako da, tip je psihopat, nesposoben custev, pac pa zna samo na pamet in nauceno ponavljati pravilne besede in zato naj si ga onegavi kar sam in sanjari o posebnostih,  ti pa zgini stran, kot te noge nesejo, predvsem pa mu NIC ne verjemi :zvizgam: Moras vedet, da ce sta bili 2 dekleti v depresiji zaradi njega, da ni normalen, ce lastno krivdo za vse zanika, kar je za take ljudi tipicno, spremenijo pa se nikoli .

Mislim, da je pred njim zelo težka izkušnja, če se bo poskušal odpret, se naučiti čustvovanja, sprejemanja bližine ... vsekakor bi pri tem svetovala pomoč psihoterapije. Ali jo bo pripravljen sprejeti, pa je že druga zgodba. Vsekakor je to zanj, glede na njegovo ranjenost težek proces.
Dobro pri vsem skupaj se mi zdi, da si ti stabilna, trdna osebnost, z dobro samopodobo, sicer bi tudi sama podlegla, kot so dekleta pred tabo. Razumeš, da napaka ni v tebi, temveč v njegovem otroštvu, pri njegovih starših. Dobro je, da tega nikdar ne pozabiš. Morda lahko tudi kar sama stopiš do dobrega terapevta in povprašaš več o vajinem odnosu.
Za podrobnejše intelektualno soočanje s tvojo situacijo v vezi pa ti priporočam Branka Gradišnika: Sreča - pisma iz moje svetovalnice. Opisuje številne podobne primere in svetuje. Morda se kje najdeš in ti bo njegovo razmišljanje v pomoč pri odločitvi.

Vsega tega se dobro zavedam. Sem se že vprašala, če imam toliko moči, da se spustim v vse to ali rajši odidem. Rada bi mu pomagala, lahko tudi tako, da poiščeva strokovno pomoč, da grem z njim na terapijo. Kljub vsemu verjamem, da je globoko v sebi dober človek. Samo odpreti se mora.
Hvala za vse odgovore in dobrodošla še kakršnakoli beseda.

A tako, a zdaj si se zekar po-mazohistila tukaj, ves kaj ti povem, ti raje zase in svoje psihicno stanje in osebnost poskrbi, kaj ti res ne vidis, da si tako kot mi vsi psihicni bolnik, ki sama rabis normalnega, ne pa tako zelo motenega moskega in on pa naj zase skrbi, ne rabis ti zanj skrbeti, saj bo maipiulant vedno kaksno naivno tepko nasel, ki bo njegovo nesposobnost ljubiti, v svoji ljubezensko-bolezenski domisljiji napacno dojemala kot njen  glavni zivljenjski izziv za to, da bi ga spremenila in se bo, tako kot vsaka taka zenska, na skalah njegove ciste hudobije do zensk (on ceni samo mocne in pametne moske, preglej kaj gleda na netu in bos vidla, da ima vse zenske za spolne prasice) razbila na prafaktorje v custveno razvalino... nakar jo bodo še lastni otroci zapustili in še mnogo huje :  namesto njemu, bodo vso odgovornost za vse druzinsko sranje in nastale druzinske dusevne bolezni, pripisali kar njej  :P  Pa ti ja mora zdrava pamet kazati, da ni bil slucaj, da sta 2 njegovi bivsi zboleli na zivcih!! Ves kako tezko je iti dol iz antidepresiva ZA VEDNO?? Misija skoraj nemogoce!!! Zdrava punca je ob njem zbolela!

Ne vem no, meni pa je to prav smesno, kako si ene punce predstavljate, da nezanimanje vasih moskih za vas v custvenem in spolnem smislu , torej NA CELI ČRTI, pomeni, da je on zelo mozat in pravi moski in sanjate o tistem scepcu dobrega v njemn, ki naj bi ga s "pravilno zebnskostjo" iz njega en izvabile. Res, ste si same krive za vse trpljenje, ne pa on, on samo sprejme, ce se mu kera tako zelo ponuja ! PA DA TE NI SRAM, DA TI STALNO NJEGA POSEKSAS, NAMESTO DA BI ON TEBE  :-[  KJE JE TVOJE DOSTOJANSTVO ŠE ENKRAT. Nimas pojma, kaj v njegovi glavi in NA kaj on takrat misli. Ogaben moski , sploh  ni moski!  :o niti ni zenska, nic ni!

Nezanimanje na celi črti hehe - dober izraz!  :)

Po mojem mnenju ima tvoj partner resne čustvene težave, ki bi jih moral zdraviti. Vprašanje pa je, če je on to pripravljen priznati in storiti, in če imaš ti dovolj moči in ljubezni, da greš z njim skozi to. Vsekakor bi se morala zelo odkrito pogovoriti o tem, vendar imam po tvojem pisanju občutek, da se on temu izogiba oz. ne pripozna svojih "minusov".
Nadaljevanje zveze je po mojem mnenju odvisno od tega, kaj je pripravljen on storiti zase in za vaju.   

Drugega ne moremo spremeniti ... šele ko sam spozna da potrebuje bo poiskal pomoč.
Ne govorim konkretno za tvoj primer, povem nasplošno:
Resni primanjkljaj v otroštvu (sploh odnos mati-otrok do prvih 2 let recimo), ali hude travmatske izkušnje v otroštvu puščajo nepopravljive sledi. Vtisnejo se v bitje in takrat se otrok nauči ne kazati čustva, ker jih ni smel, da je preživel ... nauči se biti odmaknjen ...  ne nauči se sprejemati in dajati ljubezni.
Pogosto iz zelo zgodnjih odnosnih primanjkljajev izvirajo različne osebnostne motnje.
Ene so bolj, druge manj izražene. Osebam ki to doživljajo ni lahko, pogosto čutijo hude stiske znotarj sebe. In težave so prav v odnosih ... v čustvovanju ... v predajanju in sprejemanju ...
Za varnim zidom skrivajo svoja resnična čustva ... ki so pravzaprav tako zelo močna,
da se jih bojijo ... in njihovi obrambni mehanizmi jih pred tem varujejo.
Hkrati pa so ti mehanizmi ovira za zrel partnerski odnos. Pot skozi psihoterapijo je dolga saj gre z zelo zgodnje rane in se celijo počasi.

To želiš ti. To je tvoja potreba ...
Morda on tega ne zna dati - ne da noče dati.
Na taki točki so odločamo zato predvsem o sebi - kaj mi potrebujemo v partnerstvu,
koliko bližine, intime mi rabimo ... in znati realno videti ali nam določena oseba lahko to da ali ne.

In vprašat se zakaj vztrajamo v vezi, ki nas ne osrečuje,
kjer smo počasi a vstrajno maltretirani ... Kaj nas drži v takem odnosu?
MayaMaya želim ti srečno in izpolnjujočo ljubezen  :rozicodam:

Popolnoma se strinjam z Melito in Aslan.
Maya, takole ti bom povedala iz lastnih izkušenj, pa nisem o tem pisala na dolgo in široko na forumu in govorila ljudem, v sebi sem leta in leta nosila strašno bolečino in nabirala se mi je tesnoba, anksioznost, živčnost, redila sem se in bila nesrečna, zaradi zelo podobnega odnosa z mojim možem.
Moj mož je zrasel v približno enaki družini kot tvoj fant. Oče je tepel mamo in njih, maltretiral tako fizično kot psihično, popival , imel druge ipd. Otroci se niso naučili od nikogar pravih čustev, prave ljubezni, odnosov, sproščenosti, veselja, uživanja....Nikoli niso dobili nežnosti, lepe besede, pohvale...

Mož je pošten, delaven in vedno sem čutila, da nas ima rad, mene in otroka. Ni pa znal tega nikoli pokazati, vedno je imel pripombe na izrečene besede (tako kot pri tebi), posmehoval se nam je, nas poniževal in leta so tekla. Ni bilo vedno slabo, tudi lepi trenutki so bili...vendar sem se zaradi otrok tolažila, da morda bo pa nekega dne bolje. Sodu je izbilo dno....človek je samo človek in vedno ne more trpeti takega odnosa. Skušala sem mu dopovedovati s pogovori, dala sem mu knjige za brat, opozarjala sem ga, popuščala...vendar sem naletela na gluha ušesa in na nezainteresiranost z njegove strani za rešitev zakona, dokler nisem zahtevala ločitve.....
Šok, jok, prošnje...bila sem trdno odločena, da tako ne bom več živela, da tega ne potrebujem v življenju, da rešim sebe in otroka. Po težkih dnevih, tednih je naenkrat spregledal, ko sva bila psihično že oba uničena, na pomirjevalih, oba s paničnimi napadi in popolnoma sestradana.....Priznal je, da je vsa leta zadrževal v sebi nekakšna prepričanja in popačeno sliko o življenju.
Priskrbela sem mu pomoč psihiatra, psihoterapevta, lotil se je dela na sebi resno in odgovorno, zavedal se je kaj je storil in kaj lahko izgubi. Prebral je knjige, se začel pogovarjati o vsem z menoj, skratka res se je začel truditi in iz njega je začela sevati ljubezen do vsega.
Zdaj imam popolnoma drugačnega moža, takšnega kakršnega sem si vedno želela, z veliko mero spoštovanja in ljubezni do mene in najinih otrok. Zahvaljuje se mi za vse kar sem ga naučila, mu pokazala in oprošča za vse kar nam je storil. Zelo mu je hudo in žal, vendar sva oba zdaj zadovoljna in lahko rečem srečna.
Vendar, pa je pri nama trajalo 18 let, da je prišel do tega spoznanja.Tebi tega ni treba, si mlada...Fant je verjetno dobrega srca, vendar imam potlačena čustva v sebi in tega ne zna pokazati, dokler si ne bo priznal, da ima težave iz in zaradi težkega otroštva, dokler ne bo počistil s preteklostjo, s psihoterapevtom in morda poiskal tudi pomoč psihiatra. Ni moten, tako kot ga nekateri opisujejo, ima samo težave iz katerih zdaj morda noče in ne zna priti, katerih sploh ne vidi.
Koliko časa si pripravljena čakati na spremembe in koliko je on pripravljen sprejeti določena dejstva in sploh priznati svoje napačne miselne vzorce.

Vse je odvisno od tebe, kako se boš odločila.....Morda ne bi bilo napačno, da prebere tvoj prispevek in naša mnenja...odvisno pa je seveda kako bo odreagiral na vse to. Sem pa mnenja, da si dekle, ki stoji na realnih tleh in točno veš kaj si želiš v življenju :rozicodam:

Moram priznat,da je ta tvoj fant karakterno precej podoben meni. Obstaja možnost, da preprosto ne zna prikazat svojih čustev(tud sama velikokrat poslušam glasbo zgolj da lahko določene občutke podoživim in se sprostim)..

Maya...moje mnenje je, da se tukaj moraš vprašati TI,kje delaš Ti napake, se pogovoriti sama s sabo, si pomagati ,iti naprej. Ne išči razlogov za njegovo obnašanje!Njegovo obnašanje je razlog zakaj oditi...odpri se sama sebi,priznaj si kaj te boli, kaj želiš in se TI sprejmi takšno kot si...vse kar govoriš da bi rada zanj, si v bistvu želiš zase:)))...ali ni to veselo odkritje?vse to si lahko daš...ti sama, on se pa naj s tem obnašanjem kar sam s sabo ukvarja...TI SI ZASLUŽIŠ NAJBOLJŠE

Ce pa je res podoben tebi,  te vprasam, ali imas tudi ti navado partnerje zavestno spravljati v tako hudo depresijo, jih jebat tako, da so morali na tablete za zivce in nato naslednji zrtvi, ta tretji po vrsti,  trditi, da so si bivsi sami tega krivi in ceprav je vec takih primerov, zagovarjati samo svoj edini prav in sebe in to brez vsakega obcutka  krivde za jemanje moci drugim in uniceno zivljenje?  ??? Ja potem pa sem brez besed.

Avtorica je na enakem kot njegovi bivsi dve in tudi njej to dela tako, kot je ze prej to delal,  jemlje ji vsako amozavest in dostojanstvo, pa trdi, da jo spostuje in ima rad, kot je to tipicna trditev takih custvenih invalidov. A ona pa bi se sla nekega "resitelja", namesto da bi raje resevala pred propadom svojega zivljenja sama sebe !

Da pa kdo danes poslusa glasbo, pa zato, ker lahko, ker imamo net in youtube, kaj pa naj drugega delamo in nic ne pomeni. Ce bi imel partnerko rad, bi se pa pac zanimal zanjo, tako pa ima raje muziko.  :onaposlusa:

Resitev je samo ena. Da dobi sebi enako zensko, vendar, ubogi revezi njuni otroci, tako da upam, da je tudi neploden!   

Vse, kar je napisala Aslan drži kot pribito.

Meni se zdi povsem možno, da ima ta tvoj fant shizoidno osebnostno motnjo (schizoid personality disorder), ki pa se je žal niti ne zaveda, oz. si je niti noče priznati, odtod verjetno tudi njegovo manipuliranje in obdolževanje drugih za nastale probleme v odnosih. Za začetek mu daj vsaj za prebrati tale prispevek (kot je rekla Trzinka) in kaj o oseb. motnjah, posebej o tisti, omenjeni zgoraj. Če ni pripravljen storiti niti tega za tebe, gladko odkorakaj stran in ne glej več nazaj. Ker tudi, če si bo pripravljen priznati da ima težave in kaj poskusiti spremeniti, bo pot za vaju zelo težka. To, kar ti potrebuješ v zvezi, ne boš od njega nikoli dobila (vsaj ne dovolj), pa seveda ne zato, ker ti tega ne bi hotel dati, ampak ker ti tega enostavno ne zmore dati, pa če te ima še tako rad.

najbolje je res odkorakati stran. dokler si noče sam pomagat, mu tudi ti ne moreš.

Neimenovana, ti se pa malo umiri in ne napadaj ljudi.

Hvala za vaša razmišljanja.
Neimenovana-če smo vsi psihični bolniki, potem normalnih ljudi ni. Sprejmemo se lahko samo take kot smo, lahko se poskušamo izboljšati. Tvoj odgovor je zelo direkten, v njem je veliko (krute) resnice.
Melita, Trzinka-ja, problem je v tem, ker on ne prepozna svojih "minusov", jih zanika in stvari obrne sebi v prid, tako da na koncu že skoraj človek sam ne ve, pri čem je. Ravno v tem je tudi problem, ker ne vem, kako mu sploh dopovedat, kaj se z njim dogaja...Če bi on uvidel, kaj se dogaja in bi se bil pripravljen spremeniti, bi tudi jaz poskušala zbrati moči.
Trzinka-lahko rečem samo:čestitam in vesela sem za vse vas, da vam je uspelo.
Nageljček-moja napaka je v tem, da jaz pokažem kaj čutim, ko sem z njim: sem vesela, sem žalostna, sem jezna...in on sploh ne ve kaj s tem, kaj se dogaja z mano. Moje obnašanje označi kot družbeno nesprejemljivo.

 Človek je sploh dober da se spusti v zvezo. Jaz zase vem da sem zajebana, vem da mam probleme sama s sabo in vem, da bi bila posledično lahko takšna kot je on..zato preprosto nisem v zvezi. ker vem, da dokler ne poštimam tega kar se dogaja v moji glavi nočem bit breme še na nekomu. Mogoče ti ne razumeš kako težko je spustit kontrolo z rok če si celo življenje rastel s tem. Ker moj oče je popolnoma isti,kot njen fant in zase vidim,da mu postajam podobna..ampak jaz vem,da nisem slab človek samo ne znam spustit vajeti. S tem ko maš to kontrolo veš,da nihče ne bo padel v tvojo komfortno cono, to pa po drugi strani pomeni, da si hladen in nedostopen..zame je blo dolgo časa slednje bolje kot, da si vsakič ko spustiš nekoga blizu prizadet.In popolnoma jasno je, da človek zanika svoj del krivde..le kdo bi povrh vsega še valil krivdo za zajebano zvezo nase? Sej je samo človek,tud ona je človek..odločit se bo morala sama. Moja edina vloga je da ji lahko povem svoje mnenje.

Mogoče zanimivo za prebrat tudi o aleksitimiji ..
http://med.over.net/forum5/read.php?140,5167257

Se moje skromno mnenje - ko se bo fant resnicno zaljubil, se bo sprostil - sprejmi, da pac nisi ti ta oseba, no hard feelings ;)

Jaz sem se tudi silil, predvsem to leto, ko imam te tesnobe in ni slo - vse me je motilo na njej, bil hladen do nje, nisem se je dotikal,.... na trenutke je bilo pa ok...in sem sam koncal vezo, ker je bila nesmiselna...


....potem sem pa na lepem par mesecev zatem ( ko sem bil najbolj zjeban in nepripravljen na karkoli z zensko ) - spoznal NJO :)

In sem ji PAZI TO - takoj povedal VSE o mojih problemih, custvih nasplosno in do nje ( pa sem bil prej totalno zaprt vase ) - in ona je to sprejela, ker sem ji tudi jaz bil vsec - in zdaj sva zaljubljena, vsak dan izkoristiva maximalno za najino ljubezen :)

Vcasih pac rabis tudi nekaj srece, dobre okoliscine,...ni vsak moment - dober moment!

fora je v tem, da fant ne pozna čustev, jih potlači, zanika, ker jih ne pozna, ker ga niso tega že v otroštvu naučili, ni videl od nikogar ne ljubezni, ni bil ne pohvaljen, ne jezen...in zanj je vse nesprejemljivo, poznam iz lastnih izkušenj. Dokler ga ne bo kdo pošteno stresel, šokiral, ga postavil pred dejstvo in dokler ne bo sam dojel bistva, ne bo sprememb. Je pa verjetno res priden in pošten dečko.... je zakoreninjen....in bo težka pot..

vsi poznamo custva, on jih je samo potlacil ( v otrostvu vsi kazemo custva, le da se jih ne spomnimo po vecini...potlscena custva so pa potem odraz grajanja, pomanjkanja ljubezni starsev,....- in to se da resit, verjemi!

Kot si napisala, rabi nekaj da ga strese - tudi ljubezen oz zaljubljenost pase zraven k temu ' zdravilu '!

A ves, ker ce ne poznas curtev, jih ne mores potlacit - vsi se rodimo z njimi - zivljenje pa potem po svoje z vsakim posameznikom opravi, na zalost!
lp

MayaMaya, iz lastnih izkušenj ti svetujem, da tega fanta v svoje dobro zapustiš.
Je preveč boleče in izčrpavajoče, ... se zna zgoditi, da se ne bo nikoli spremenil oz. bo postalo njegovo obnašanje še slabše...

TOČNO TAKO JE !!!!

Chilispace, najbrž nisi nikoli živel s takim človekom....in se ti niti ne sanja kakšna muka je to....

Sej...dokler traje zaljubljenost je vse to obnašanje potlačeno in tak človek ne kaže znakov motenj.....ampak, ko zaljubljenost mine, ....samo beži, čim dlje :seznojim: !!!
Vprašaj mene kakšne vse fore sem doživljala :o :o :o ...

Ne izplača se trudit, če si šele na začetku take veze...ker boš na koncu zbolel ti (tako kot sem jaz), on pa bo ostal enak !!!
Zelo malo takih ljudi poišče pomoč.

Stara, v bistvu imaš srečo. Tip je enostavno debil in upravičeno bi ga lahko kadarkoli zapustila brez kančka slabe vesti. To je kar redka in dragocena reč, izkoristi jo!

Moji dragi svetovalci: situacija se je v preteklih dneh rešila sama od sebe, ko si je moj -zdaj lahko rečem- bivši na hitro našel svojo novo "žrtev".....
Hvala vam za vse spodbudne besede-balzam za moje srce. In lahko ste/smo v pripravljenosti, da se čez čas pojavi nova tema z istim ali podobnim naslovom...

majči, zdaj lahko zadihaš  :rozicodam:

Se pravo sta šla narazen MAya?a kar z drugo je šel?...ker tip....zdaj se sprosti  :rozicodam:

Zdaj pa veselo naprej in bodi hvaležna, da je šel ...
Fajn se je pa kaj naučit iz tega o sebi ... npr. zakaj vztrajamo v nezdravi vezi ...
zato da napake ne ponovimo.

 :rozicodam:

Dosti žensk razmišlja o tem kako bo partnerju pomagalo, da bo odprl oči in bo njegova neverjetna dobrosrčnost priplavala na površje, ker globoko v sebi je res dober..

Vse skup me mal spominja na to, da bi nekdo rad spremenil odraslega leva v prijetnega mucka katerega lahko potem crkljaš po mili volji.

ja res je, v ženskah je materinski čut, ki ga preveč potenciramo  :kiselnasmeh:

Se strinjam, kar je napisal LIber...

You can't teach an old dog new tricks!

o, ma fanj Maya... :kiselnasmeh:

sej...lahko ima v sebi dobroto...sam kaj, ko s svojimi dejanji tega ne kaže  :kiselnasmeh: oz. kaže ravno nasprotno...

Ne, ne bo se spremenil  :ne: - to je na žalost pravljica  :kiselnasmeh: .

Ni vredno vztrajati za vsako ceno-tu se strinjam.
Je pa tako, da se danes noben več ne potrudi ohraniti zveze, se pogovorit o problemih in jih rešit. Lažje je vse skupaj pustit in it naprej.

Kako pa gre to dvoje skupaj?  :o  Da ni vredno vztrajati skupaj za vsako ceno, hkrati je pa lazje vse skup pustit in it naprej IN TO PO VSEM TRPLJENJU LAHKO KAJ TAKEGA RECES  :'(  Kot da bi ta oseba bila DOLZNA TRPETI TALKEGA CLOVEKA, NAMESTO ITI NAPREJ V SRECNO ZVEZO Z VEC LJUBEZNI. Kaj je to za bluzenje. Je kar je. Ded jo v glavo jebe, to je dejstvo. Ce pa je mazohistka z,  med drugim opranimi mozgani s strani vasih nasvetov o tem, kako "je najlazje iti" in  kako se vse mora trpeti, se mu bo  pac uklanjala. Sicer ga bo pustila, ker bo izbrala normalno razmerje.

Pozdravljeni ! Tudi jaz imam težavo, kot G. Maya Maya, s to razliko, da sem jaz čustveno hladna, ker sem se že velikokrat opekla zaradi iskrenosti, ki mi je bila potem ob priliki "servirana" nazaj. Imela sem kar nekaj  resnih zvez, a so me pustili najbrž tudi zaradi tega. Povsem se najdem v opisu shizoidne osebnosti- strah me je bližine, obenem pa si je želim. Že mnogokrat sem se zdravila zaradi depresije in suicidnih namer. Zdaj obiskujem psihologa, a te zadeve se najbrž ne bo dalo rešiti, ker sem postala zelo nezaupljiva in ne verjamem več v ljubezen med moškim in žensko. Vse skupaj vidim kot boj za oblast, kjer največkrat potegnejo kratko ženske, ob hudobnih in gospodovalnih ženskah pa moški. Ne bi hotela biti ne eno ne drugo, a tretje variante ne vidim.To sem pogosto izkusila na svoji koži. V seksu sem čisto zmrznila, ker se sramujem lastnega telesa, predvsem zato, ker nisem več rosno mlada in kot taka, je logično, da ne zanimam nikogar. Ob teh ugotovitvah in situacijah se zato pripravljam na dokončno samskost, četudi s kapljico grenkobe v srcu. Tako vsaj vem, da ne bom zaradi tega nikdar več ranjena in razočarana, vseeno pa je težko zaradi strahu vedno bežati pred seboj in moškimi, ki bi mi pomenili kaj več. Kako vi, dragi obiskovalci, vidite to zadevo ? L.P.

PO moje je to tvoja nepravilna percepcija življenja...koliko si pa stara če smem vprašati? ...ne vem če so leta ko človek več ni privlačen. Vedno si lahko privlačen

Pozdravljeni,
rada bi obudila tole starejšo temo. Sama sem se znašla v opisu kot bivša partnerka shizoidne osebnosti.
Ne vem, kako naj začnem ... Začela sva pred 4. leti na zelo prijateljski način. Ne, da sem si jaz želela le takega načina, ampak se je on po eni strani obnašal zelo prijazno, se rad družil z mano, skupaj sva hodila ven žurat in ko je nekaj spil, so mu vsa čustva planila ven, v smislu, kako rad me ima. Potem je prišel hladen tuš, čez teden povsem nezainteresiran, ni se mi približal, komunikacija je bila čisto skopa iz njegove strani. Po nekaj mesecih sem ga imela dosti in se odločila, da prekinem. Ko sem mu to povedala, ni bilo ne duha ne sluha o tem, kako me ima rad, ni se boril za naju. Čez nekaj tednov me je videl z drugim in po tem začel ponovno vzpostavljati stik, to sem razumela, kot da želi ponovno poskusiti.
Potem sva imela lepo obdobje, v katerem pa se je pri poskusih intimnosti iz njegove strani ves čas pojavljala težava, ni dosegel erekcije. Tako je bilo vsaj pol leta, če ne več ... Razlagal mi je, da je to zato, ker še ni imel resne punce in da se boji neuspeha. Zelo sem mu pomagala, včasih sicer bila tudi razočarana, vendar pa sva se imela rada in pripravljena sem bila to skupaj z njim preseči (on je zdaj star 30 let, malo za občutek).
Skupaj sva bila potem 3 leta. V tem času so se te njegove težave pojavljale, pa izginjale, in tako naprej in tako dalje. Poleg teh težav sem pri njem opazila, da nikoli ni ničesar kriv. Ko sva se sprla, je to reševal s pobegom, sposoben je bil hoditi po gozdu sredi noči 6 ur in potem priti domov, kot da ni nič bilo. Brez pogovorov, brez razlag, izklopil telefon. Moram poudariti, da so mene te odhodi zelo boleli in o tem sem se poskusila pogovoriti z njim ogromnokrat, nič pomagalo. Poleg tega, da ni bil za nič kriv, je z leti zveze postajal tudi nesramen (nikoli žalosten!) ko sva se sprla, zloben, ko me je videl jokati ... Verjetno ni treba posebej poudarjati, kako je vse to vplivalo na mojo samozavest. Bile so sicer tudi zelo dobre stvari med nama, dobra obdobja, zaradi katerih sva vztrajala.
Ko je začelo prihajati še do nasilja (ponesreči, ko je tekel ven, me je butnil in ga potem ni zanimalo, da mi je hudo, da me boli – za to sem bila kriva sama), sem imela počasi dovolj. Koliko poguma je bilo treba, da sem se odselila, oh joj. Takrat je bila moja samozavest na popolnem dnu - ko se ljudje sprašujejo, kako to, da poniževane in pretepane ženske ne zapustijo partnerjev - no, ravno zato. Bila sem ujeta v obup, on je bil na nek paradoksalen način moj najboljši prijatelj, kar je še podaljšalo agonijo. Vsakič znova sem verjela, da ima vsaj toliko osnovne poštenosti, da bo sebi priznal, kaj dela narobe. Ne, nikoli. Ni želel na terapijo, eno je sicer na začetku zveze začel, ampak le zaradi težav v spolnosti, pa še to hitro zaključil. Z njim ni bilo nikoli nič narobe.
Naj omenim še to, da od te osebe enkrat nisem doživela kakšne strasti (npr. zavriskati od veselja, zagrabiti žensko in jo nesti v posteljo, po prepiru se z veseljem pocrkljati, brez zavor), zelo redko sem izvedela za njegova čustva na normalen način, med pogovorom (ponavadi sem bila jaz kriva za to, da je on jezen, da nima svobode in kaj vem, kaj še vse).
No, pred letom dni sem se odselila v svoje stanovanje. Še dobro, to je bil začetek odcepljanja, nikakor pa še ne konec. Odločila sva se, da bova oba delala na prijateljstvu (vmes je bilo nekaj ponovnih poskusov partnerstva, ki so izgledali podobno, kot zveza in so se hitro končali). Za prijateljstvo je po mojem mnenju pomembno, da si veliko poveš, da si lahko zaupaš in da gre za nek fer play. In je to obojestranska želja obeh. V tem letu, kar sem poskušala z njim imeti prijateljski odnos, sem kar naprej doživljala podobne "izpade" iz njegove strani, kot v zvezi (nasilni odhodi, izklop telefona, zlobni smsi). Naslednji dan pa: Kako si? Upam, da si v redu. Dokler me ni zbezal nazaj in je bilo en teden vse ok. V zadnjem času so bili ti prepiri redkejši in tudi jaz sem se malo osvobodila tega odnosa ter začela spoznavati nove ljudi prek spleta. Večkrat sem vprašala, če mu je to ok in (takrat pa je vedno pokazal veselje) zelo je pohitel, da bi mi pritrdil, kako je vse to super in mi privošči. Preveč hlastno skratka, zato sem mu veliko detajlov prišparala, da ga ne bi bolelo - kljub temu, da z nikomer nisem nič imela. Potem pa sva se en večer sprla - želela sem mu na prijazen način svetovati, da bi mu koristila kakšna terapija v prihodnje. Čisto se mu je utrgalo. Poleg njegovega neobvladanega vedenja pa mi je povedal naslednje: ves ta čas sem se ti lagal, da si ne želim bit z ženskami, samo zato, da te ne bi prizadel, ker si tako občutljiva (zelo jezno povedano, kot da sem spet jaz kriva za to, da se on laže). Sem rekla, dobro - a greva skupaj najdt kakšno? Si mogoče koga spoznal? Odgovor je bil, da ne, ampak če bi, potem pa bi se sigurno spustil v to.
No ... glavni očitek je bil spet namenjen meni - sem taka in taka, zato se revež ni mogel sprostiti, da bi lahko zares začutil željo po novi osebi.
V tistem trenutku se mi je pa povsem prelomilo. Meni se zdi razumljivo, da je obema hudo, ko bova začela s kom novim, zato bi želela, da bi to povedal na en miren, čuteč način. Ne pa kot očitek meni. Pospremila sem ga čez vrata in povsem prekinila najin odnos, od tega je že 10 dni, ko pa se na to spomnim, občutim samo en velik gnus. Dejansko, prav to čutim.
Celoten odnos z njim je na meni pustil posledice predvsem v naslednjem smislu (res bom iskrena in je kar boleče to priznavati): Kako me je videl? Zakaj mene ni videl kot takšno žensko, zaradi katere bi se bilo vredno potruditi? Kako si lahko dela utvare, da bo s katero drugo lahko presegel svoje slabe načine, če pa si tega niti prizna ne? In, najbolj važno - zakaj me to tako boli?
Na ta vprašanja si poskusim odgovoriti že od zaključka in se komaj kaj premaknem. To, da čutim veliko pomanjkanje njegove prisotnosti in dobrih stvari, pa mislim, da se razume. Izgubila sem tudi prijatelja - če mu lahko tako rečem.
Najlepša hvala vsem za komentarje ali pa samo za branje moje izpovedi - zelo hvaležna, da sem našla ta forum.
 :rozicodam:

Pozdravljena!
Veseli me, da si se resila tega odnosa in zelim ti neskoncno veliko volje, da bos vztrajala :rozicodam: Vsi si zasluzimo ljubec in spostljiv odnos. Ocitno si se zapletla v nek malo patoloski odnos. To nepriznavanje kakrsnekoli odgovornosti na njegovi strani, psihicno nasilje, nezmoznost zacutenja tvoje bolecine, itd. kaze na njegovo morda malo narcisticno ali sociopatsko osebnost. Ne glede na to, da ti manjka v tistem boljsem smislu, nikakor ne podlezi delu tebe, ki hrepeni po tem.
Tvoja izbira partnerja kaze na to, da imas nek primankljaj iz otrostva oz custvene rane, zaradi katerih si izbrala neko podobno ozracje. Izbira partnerja ni nakljucna, ampak predvsem odseva nas same. Custveno odvisna zenska za partnerja vecinoma izbira problematicnega moskega. Zelo modro bi bilo priceti s terapijo, da razvozlas v kaj si se zapletla in prevzames boljse vzorce ter okrepis obcutek lastne vrednosti. Da bos v prihodnje lahko imela boljsi odnos sama s seboj in bos bolje izbrala naslednjega partnerja.
Vse dobro ti zelim! :oki:

Nives, pozdravljena.

Hvala za vzpodbudne besede, pomaga, ko nekdo drug ovrednoti, kaj se v resnici dogaja. Nameravam vztrajati, sem tudi prekinila vse stike (in mu povedala, da jih bom).
Veliko sem že predelovala svoje vzorce, hodila sem tudi k psihologinji, trenutno pa si dopisujem s terapevtko, kar mi zelo ustreza (pisanje je zelo moj način predelovanja). Rada se raziskujem, tako da tu ni težav. Imam pa občutek, da po tej zgodbi res potrebujem goro dobrih izkušenj, počutim se pa zelo izčrpano, razvrednoteno. Tudi zelo ranljivo ob spoznavanju novih partnerjev, zunaj je pa kar precej čustveno hladnih ljudi (ali se samo meni tako zdi... :))?

Pozdravljena Bemci!
Me res veseli, da ze delas na sebi. Zagotovo si zasluzis partnerja, ki te bo res spostoval in imel rad. Tale zadnja izbira ni bila taksna.. on je ocitno kar precej ranjen in vsega tega ni sposoben.
Seveda obstajajo moski, ki so v tem nasprotni in znajo izkazovati tudi custva. Se bo pa treba nauciti, kako to sploh izgleda in malo predelati svoje notranje vzorce, ki so drugacni, zaradi cesar te pritegnejo nefunkcionalni partnerji.
Verjetno je tudi v tebi kar precej ene praznine in pomanjkanja ljubecih custev do sebe. Nek pogoj za uspesen partnerski odnos je, da znas ravnati s temi manjki in si znas sama zapolniti svojo praznino.
Izbira partnerja je zrcaljenje notranje vsebine oz temu primerne "kompatibilnosti".

Kolikor sem doslej uspela raziskati, sem izbirala ranjene moške zato, ker sem imela neko notranjo potrebo pomagati (ta ni bil prvi tak). To potrebo imam vcepljeno od otroštva, ker ima moja mama hudo kronično bolezen, zbolela je kmalu po mojem rojstvu, in spomnim se, da sem ji zelo želela pomagati. Nase sem prevzela kar precej bremena, zelo sem jo imela tudi rada, a nekako mi ni šlo skupaj, da če imaš nekoga še tako rad, zaradi tega še ne bo ozdravel. Prevzela sem nekakšen vzorec: z ljubeznijo se vse da.
No, to mi očitno ni pomagalo pri izbiri partnerja, saj sem izbirala moške, ki v prvi vrsti niso nudili dovolj meni kot osebi (komunikacije, topline, dovolj pozornosti). Res zanimivo, ker se mi zdi, da sem samozavestna oseba, pogumna, odločna, tako da bi kvečjemu lahko rekla, da sem bila preveč optimistična in sem želela te občutke prenesti tudi na drugega. Ko sem počasi dojemala, da se druga stran niti približno nima namena spremeniti glede slabih vzorcev in ima popolnoma drugačno mnenje o delu na sebi, kot ga imam jaz, pa sem ponavadi naredila še eno klasično napako - predolgo vztrajala. Spet v duhu, z vztrajnostjo bo šlo.
Mislim, da se v ozadju skriva tudi en ranljiv del mene, ki se naveže na osebo in jo res težko spusti stran. Zdi se mi, da če ne drugega, se lahko razvije vsaj prijateljstvo oziroma je to oseba za druženje ob določenih aktivnostih (npr. hoja v hribe, kuhanje). Verjetno pa v večini primerov to ne gre. Zadnje dni si poskušam sama narediti lepe dneve, poskušam biti tudi prijazna do sebe, kljub temu, da je veliko težkih dni. Nives, imaš še kakšen nasvet, kako se objeti, zapolnjevati praznino, kaj tebi pomaga/ti je pomagalo?
Meni trenutno predvsem manjka mirna, tiha družba za iti v naravo, pa včasih tudi crkljanje/support po težkem dnevu v službi (te stvari sva počela s to osebo skupaj). Občasno pa mi manjka tudi prijatelj, ki bi mi objektivno povedal, kaj si misli. Imam sicer prijatelja, ki pa mi več ali manj "odnaša rit" in vsemu pritrdi. Mi je zelo važen in je dober prijatelj, vendar pa od njega ne morem pričakovati kakšnih realnih uvidov v to situacijo.
Hvala  :obj3:

Pozdravljena,
najprej naj ti čestitam, da si uspela potegniti črto in se umakniti iz definitivno zate škodljivega odnosa. Tudi tvoji uvidi o razlogih pomenijo ne le en korak pač pa veliko korakov v pravo smer. V tej smeri moraš vztrajati.
Sama imam v svojem življenju zelo grenko in težko izkušnjo z odvisnostjo od takšnega destruktivnega odnosa. Ker sem ga predolgo vlekla (20 let), sem končala z diagnozo kronične depresije in kljub več psihoterapijam in kasneje tudi urejenem novem življenju z novim partnerjem, se AD-jev več ne morem rešiti. To je cena, ki jo plačujem. Zato nikar ne ponovi takšne napake in glede na to, da si očitno že raziskala vzroke, kaj te vleče k takšnim ljudem, to takoj na začetku prekini.
Iz lastne izkušnje lahko tudi povem, da ko se notranje umiriš in se nekako spraviš sam s seboj, si postaneš sam sebi dovolj in ti je sami s sabo lepo, pride nova in prava oseba v tvoje življenje. Dokler pa iščeš in hočeš na vsak način nekoga najti, pa ne najdeš... Res paradoksalno in mogoče zveni tudi pocukrano, a pri meni je bilo točno tako.
Želim ti veliko moči za vztrajanje na tej poti samorazvoja. Na koncu se vse uredi.  :)

Ribica
                               

Živjo!
Ja, to je nek tipičen vzorec, ki ga imamo. Prevzemanje pretirane odgovornosti za starše v otroštvu. V sebi sedaj pa primanjkljaj sebe in suuporta samemu sebi. Ranjenost v odnosu s starši, ki nam niso bili sposobni zagotoviti varnega in stabilnega otroštva. Ker smo bile dosti starš našim staršem in se prilagodile tako, da smo jim pomagale je občutek lastne vrednosti prisoten, samo če pomagamo drugemu. Vsesplošno pretirano ukvarjanje z drugim, namesto s seboj. Tudi zato, da bi sebi zameglile svojo lastno čustveno situacijo.
Notranja logika je nekako takšna: najti moškega, katerega rane so kompatibilne našim iz otroštva. Mu pomagati in ga s svojo ljubeznijo rešiti. Za nagrado bomo pa od njega prejele ves manjko iz otroštva. Ta moški bo potem izpolnil vse naše potrebe, poskrbel za nas, da bomo vedno varne, itd. Skratka, bo popolnoma pozdravil to otroško situacijo, ki smo ji bile izpostavljene. Nas notranje odrešil.
Seveda se v začetku moškemu niti približno ne sanja, kakšen je naš notranji plan. Večinoma ali vsj v začetku, tudi nam ne. Sčasoma pa postaja jasno, da ta moški nekako ni dovolj dober, da bi se naš plan lahko uresničil. On se noče spremeniti za nas in ni nas sposoben odrešiti. Notranji otroški vzorec se tako ponavlja v nedogled, dokler ga dovolj ne ozavestimo in presežemo. Znamo prepoznati notranje rane in jih same zdraviti. Prepoznavati svoj velik čustveni manjko in si potrebe izpolnjevat same in v večih odnosih. Zgraditi resničen občutek lastne vrednosti. In potem, ko smo same sebi nekako dovolj, lahko sčasoma v naše življenje vstopi tudi tak kompatibilen moški.
Kaj pomaga? Poleg dosti ozaveščanja.. meni pomaga vizualizacija, s katero svoji mali punčki dajem to, kar je potrebovala in nekoč ni dobila. Pomaga mi tudi tovrstna meditacija. Delo z notranjim otrokom torej. Za umirjanje precej gibanje (hoja, tek, hribi) in avtogeni trening. Malo prijateljice, narava, pa kakšna dobra knjiga. Tako nekako.

Se tole bi ti povedala:
Veliko vecji efekt bo imelo, ce bos dejansko v zivo hodila na psihoterapijo.
Precej na to temo bos nasla v knjigah Sanje Rozman.

Ribica in Nives,
hvala obema za vajini izkušnji in razmišljanja.
Imam tudi jaz občutek, da dokler iščeš in iščeš, ne bo nič :) Sem pa zadnje leto po zaključku s to osebo veliko manj zainteresirana za nek odnos. Počutim se, da se moram odpočiti, kar se mi zdi super, da ne bom na vrat na nos šla v novo zgodbo.
Tudi jaz nisem šla iz vsega tega brez posledic. Moja največja težava je nespečnost, ki jo zdaj dobro rešujem s Tritticom, se pa bojim, kaj bo, ko bom prenehala. Mučijo me tudi bolečine v hrbtu, en dan hujše, en dan znosne. Vse to pa nekako uspevam reševati in obvladovati sama, na kar sem zelo ponosna. Ko sem še bila z njim, pa je bilo grozno - že tako so se mi dogajale te težave, bila sem tudi brez službe in vsa utrujena in z bolečinami hodila na razgovore, on pa je takrat postal najbolj zloben do mene - naslednji dan, ko je bilo vse mimo, pa kot jagnje. Čustveni vrtiljak.
Kakorkoli, zdaj grem naprej, sem zelo odločena, da ga ne želim več v svojem življenju. Tudi on ne kaže nobenega interesa, da bi se pogovorila, s čimer mi v bistvu dela uslugo.
Ko pridejo težki dnevi, mi pomagajo res hecne stvari: na glas se pogovarjam sama s sabo recimo, in poskušam biti res prijazna do sebe in se ne gnati, preganjati. Skuham si kaj dobrega. Grem v naravo (pa čeprav s kolegom, ki narave ne dojema tako kot jaz). Spijem kozarec dobrega vina. Ogromno tudi berem.
V bistvu mi je všeč v svoji družbi, tako da si na nek način težko predstavljam, da bi nekoga novega spustila v ta prostor :)

Ribica, pozabila sem te vprašati, kakšna je bila tvoja zgodba s to osebo, s katero si bila 20 let in je pustila na tebi takšne posledice?

Lepo, da poskrbis zase :pomezik: Dobro je pa razdelati tudi psihosomatiko. Enim nam bolj vseka direktno na custva. Ce je malo potlaceno, vseka pa na telo...
Po mojem je najbolje cimprej zaceti delati na sebi, ker je potem manj posledic. Predvsem partnerstvo in otroci. Ti nas na polno zrcalijo..nam pritiskajo na nase rane in nas s tem ucijo o nas samih.
Jaz sem imela sreco, da sem partnerja spoznala sele po tem, ko sem bila ze 5 let na terapiji. Vse skupaj po malem delam na sebi pa ze 15 let. Imela sem pa res zelo tezko otrostvo in posledicno sem imela skoraj vse mozne tezave s seboj.
Pred terapijami sem imela pa par vez z odvisniki, nasilnezi, neiskrenimi.. vse to, kar sem dozivljala v otrostvu. Bila sem na polno odvisna od odnosa oz soodvisna.
Sedanji partner ni nic od tega. Nimava vecjih hendikepov. Se padem v kaksne vzorce.. Imamo pa svoje stose in se vedno "ucimo".

Oh Bemci, to je dolga zgodba. Bila sem poročena 20 let. V tem času je bilo veliko vzponov in veliko padcev, razmaki med enim in drugim vedno daljši, tihi dnevi so bili že tihi tedni, celo meseci nazadnje. Bil je velik manipulator in jaz sem dolgo časa vedno znova verjela, da sedaj pa bo v redu, tako kot je bilo na začetku. Ker je obžaloval svoje obnašanje, se razjokal, govoril, kako sedaj pa vidi, kaj je narobe počel in ne bo več...  Obljube, prazne besede. Bilo je vedno slabše, jaz pa od vedno znova novega začetka izčrpana. Vmes se je zgodil še alkohol, finančne težave (bil je s.p.), najemala sem kredite, da sem odplačevala njegove dolgove, pa je vedno znova zabredel vanje... Seveda sem vzdrževala celo družino jaz (njega in 2 otroka). Skrivala vse to pred vsemi, ker me je bilo sram. Nekje proti koncu sem obupala, se poskusila ubiti z uspavali in pomirjevali. Po 2 dneh nezvesti sem se spet zbudila... Bilo je res veliko vsega, veliko preveč. Nazadnje sem vendarle zmogla ločitev in da sem se pričela sestavljati. Še v času zakona  sem hodila na prvo psihoterapijo, jemala AD. Po ločitvi sem začela z drugo psihoterapijo, spet jemala AD... A vsakič, ko sem pričela z opuščanjem in opustila, sem bila v nekaj mesecih spet nazaj. Ni pomagalo, da sem 3 leta po ločitvi spoznala novega partnerja, s katerim imava zelo lepo, ljubečo zvezo, da sem se naučila tehnik avtogenega treninga, meditacije, da redno delam jogo že več kot 10 let, da sem v službi uspešna... Po nekaj mesecih "abstinence od AD" se vsi depresivni simptomi vrnejo in jaz se tako prestrašim, da grem spet nazaj na AD. POtem tako traja vsaj pol leta, da se spet stabiliziram...
Danes vem, da sem se vsaj 10 let prepozno ločila, da sem najlepša leta (med 30 in 40) zapravila v joku, žalosti in obupu. Da sem tudi otrokoma, čeprav sem se zelo trudila, da ne bi bilo zelo očitno, naložila težko breme strupenih odnosov v družini. Če bi lahko, bi definitivno to spremenila v svojem življenju. Ker ko se enkrat nekaj poruši (odnos, zaupanje, skupnost...), nikoli več tega ne moreš sestaviti nazaj. Boljše je takrat poskrbeti zase in za otroke in se umakniti. Cena mojega prepoznega ukrepanja je bila visoka.
Zato se nikar ne vračaj, pa naj ti govori ali obljublja ne vem kaj... Ko se enkrat zgodijo vse takšne stvari, kot si jih omenila, pomeni, da ni več spoštovanja. To pa je eno temeljnih čustev, poleg ljubezni, za dobro zvezo.

lepo bodi.
Ribica

Ribica, hvala, ker si delila svojo zgodbo. Sliši se zelo kruto. Iz tvojega zapisa pa sem razbrala tudi obžalovanje in krivdo, da nisi odšla že prej. Poskusi se morda osredotočiti na vse lepe stvari, ki pa jih imaš zdaj. Vem, kako klišejska izjava, vendar pa imaš ljubečo zvezo in te rane se zdaj lahko počasi celijo (in mogoče se bodo povsem zacelile in ne boš potrebovala AD).
Jaz se, po pravici povedano, bojim "zvite vrvi", skratka večine moških, ki bi mi lahko bili zanimivi. Upam, da bom to enkrat presegla.
Lep dan želim  :rozicodam:

Spet se oglašam, ker bi rada delila še en del mojega prebolevanja te zgodbe.
Počasi se mi začenja dogajati, da se slabih stvari ne spomnim več toliko, pogrešam pa vse dobre. Mi je jasno, da v ta odnos ne bom več vstopila in da sem zaključila s tem vrtiljakom. Vseeno pa tako boli ... ta zapuščen občutek (kljub temu, da sem jaz zaključila) je res močan. On se ne trudi dati niti pobude za nek zaključni pogovor ali karkoli drugega, jaz pa bi si čez čas to želela. Najbrž, ne vem. Odločam se tudi, ali bo šla čez čas kdaj z njim v hribe - tam sva se vedno dobro ujela in razumela. Tudi okoli tega še ne vem, ker se v tako čustvenem stanju nočem odločati.
Občutki so kakšen dan res močni, toliko je še "ostankov" tega odnosa v mojem življenju ...
Hvala za spodbudne besede  :jok:

Ojla :rozicodam:
Ko te berem, se mi zdi, da te zelo razumem, ker sem to dajala milionkrat skozi. :kiselnasmeh:  :0053:
V tej fazi nikakor ne nasedaj svojim mislim... ne o skupnih hribih..ne o potrebi, da bi z njim imela zakljucni pogovor. Ali cemerkoli drugem, kar bi lahko bil razlog za srecanje  Ta clovek ti ne dene dobro. Ne mores enega dela odrezati in se pretvarjati, da ga ni. Zato, da bos ponovno dozivljala obcutke, ki so bili prijetni. Z njim enostavno ni mozno ustvariti kvalitetnega odnosa.  :pomezik:
Ob takih mislih je kljucno, da sama sebe spomnis na vse slabo, kar je bilo z njegove strani. Nujno!! To ti bo pomagalo, da ne bos ponavljala teh krogov ene in iste zgodbe.
Malo analiziraj sebe, kaj pogresas ..katere obcutke in kako bi si to lahko dala sama ali v drugih odnosih (bolje prijateljice..zenske osebe torej). Zdaj imas moznost, da se naucis dajati sama sebi.
In na tebi je, v katero smer se bos odpravila :oki:

Hvala za te besede. Včasih rabimo samo eno "brco" v rit, pa gre :) Namreč, te faze, ko razmišljam tako nostalgično in bi spet vzpostavila stik, so kratkotrajne. Večino časa pa mi gre veliko bolje kot prej.
Potem pa grem še prebrat, kar sem si zapisovala o njem, in je dovolj.
To, kako dobiti te občutke od drugih ljudi oziroma od sebe, pa se moram res malce še naučiti. Ali pa morda nekaj časa živeti brez njih, vsega tudi ne moremo imeti ves čas  :nene:
Imam najboljšega prijatelja, ki me velikokrat razume in posluša. Se mi pa zgodi, da kljub temu, da se izpovem, občutek ni čisto pravi, ne prinese olajšanja. Prijateljice pa so bolj kolegice in nismo v takih zaupnih odnosih. Tako da v bistvu bi rada spoznala tudi nove prijatelje/ice, poleg partnerja.
Pravi čas je zdaj za kaj takega, vem ja :sesmejem:

Socutje do male puncke v tebi, ki pogresa vse kar pogresa :0053:

Ko pride pa vecje hrepenenje, da bi ga kontaktirala, pa preberi svojo prvo objavo v temi Partnerjeva custvena hladnost :sesmejem:

Draga Bemci,
Zelo dobro poznam te občutke, a nikar se jim ne pusti zapeljati. Točno to sem jaz počela sama sebi dvajset let. Zaradi spominov na najin pravljični začetek in nekaj lepih prvih let enostavno nisem mogla sprejeti, da tega več ni in da on ni več tak kot je bil in da vsega, o čemer sva sanjala, ne bo in sem se vedno znova pustila zapeljati sladkemu upanju.... Oh, nikar si ne delaj tega. In nikar ne išči več stika z njim. Saj vidiš, da ga tudi on noče. To, kar se ti dogaja, je odvisnost od odnosa - slabega odnosa... Preberi Peklensko gugalnico od Sanje Rozman, pa Zaljubljeni v sanje... ti bo koristilo.
Ribica