FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

sem nov na tem forumu, na neki drugi strani dobil informacijo, da mi boste vi lahko pomagali. In zelo sem vesel, da sem ga našel. Ne vem točno, kje naj začne... Star sem 17 let in obiskujem 3. letnik gimnazije in imam depresiji podobne težave. Začelo se je ob lanskem koncu šolskega leta, ko sem imel veliko testov in drugih stvari v zvezi s šolo. Cele dneve sem bil zelo živčen, ker se skoraj malo preveč obremenjujem s šolo, imam pa povprečne ocene. No, ko sem opravil 2. letnik pa se je nervoza nadaljevala, kljub temu, da sem imel počitnice, se nisem mogel znebiti tistega istega strahu v prsnem košu, ki sem ga čutil pred testom pa sem mislim, saj bo minilo, ampak šlo je vse navzdol. Tega občutka se še zdaj nisem znebil, ko zjutraj vstanem je ta strah takoj prisoten. Že nekaj mesecev sem večinoma časa potrt, kar naprej razmišljam, kaj bi lahko popravil, se prekomerno obsojam, ko naredim napako, dobil sem ogromen strah pred nastopanjem - res čisto otrpnem, naprimer branjem pred razredom se na vsaki način hočem izgoniti (takih težav nikoli prej nisem imel) , kar naprej jamram, ocene so se mi poslabšale, ker imam zelo slabo koncentracijo, v družbi se počutim nezaželjenega, ko opazim, da so vsi veseli, postanem cel zatežen, celo prijatelj mi je enkrat rekel, da sem se spremenil, da ko smo zunaj kar odtavam z mislimi ipd. Seveda, se počutim tudi dobro npr., ko sem kje zunaj, ampak se ponavadi takoj spomnim na to in spet počutim slabše, najhuje pa je, ko sem sam in samo razmišljam in razmišljam. Zaspim zelo težko, ker imam toliko stvari za premislit... Enkrat misli, da sem dobil tudi panični napad, bil sem sam doma in kar na enkrat mi je začelo RAZBIJAT srce, tresel sem se, težko sem dihal, cel sem bil sključen in malo je manjkalo, da bi koga poklical, ker sem mislil, da je nekaj hudega.  To je prvič, da sem to komu kaj omenil, saj se ne počutim dobro, ko se pogovarjam o takih stvareh, ker me je strah, da me ne bi vzelo resno, ali pa, da bi mislili, da samo pretiravam. Zdravnika še nisem obiskal, ker si vseskozi govorim, da moram samo spremeniti svoje razmišljanje, da moram biti bolj pozitiven, ampak ne gre. Zdaj imam pa tega vsega, še posebnega tistega občutka v prsih, res dovolj in me zanima, če mi svetujete, da grem k zdravniku in kaj naj mu sploh rečem, če bom šel. Vsakega odgovora bom zelooo vesel!

Simon.

No, pa te je moderatorka masi izrezala.  :P :P :P (hvala, masi. sej si bla ti,a ne?)
Simo, to zdaj ne pomeni, da v tisti temi ne smeš govoriti. (pa saj to veš)
Tukaj se bodo odgovori pač bolj tebi osebno pisali, in ne bo zmešnjave.  :rozicodam:

Sam sebe sem izrezal :), najlepša hvala za navodila, saj veste, nov sem pa tako.

Vidim, ja, da obvladaš.  :wav:

..kaj sem zrezala ?

Sorci simo in dobrodošel  :rozicodam:

Simo, sori, da te najprej s tehniko zasipavamo.  :sesmejem:
Masi, simo je objavil post v temo od Lithium, pa se je sam izrezal in novo temo odprl, pa sem mislila, da si ti to naredila, ker si moderatorka. Nema veze, urejeno.  :jok:
Simo, kako se počutiš, ko ti pišemo neumnosti v temo, odgovarjamo pa še ne? (resno mislim z vprašanjem,da vidim, kako se čustveno odzivaš na to, da te kao ne šmirglamo)  :rozicodam:

Mogoče na začetku, ko si mi rekla, da ni dobro, če pišemo en čez drugega, sem si mislil: "mah a more it res vse narobe"... ampak vse je v redu, zelo lepo ste me sprejeli in nekako sem začutil toplino :D

Hvala. Upam, da mi boste napisali kaj o obisku zdravnika, kako je bilo, ko ste ga vi obiskali, o čem ste se pogovarjali z njim, kaj vas je spraševal.
 :)

Ti bom jst napisala, čeprav nimam kaj pametovat, pa ti želim le najbolše ;)
Jaz sem obiskala zdravnika septembra letos. Sem želela, da mi predpiše tablete za tiščanje v prsih..(nisem želela, kaj več) pa je bil slab, dan in je začel spraševati tam..Saj veš tam kjer boli. In se je usulo nekaj solz. Od takrat ga moram redno obiskovat(vsak teden, starši za nič ne ve do) zdaj v petek mam terapevtko al nekaj. Jaz sicer kot si videl v temi, nočem it, me je strah in podobno...ampak ne glej mene jaz sem cmera.
Ti pa bodi korajžen in se spoprimi s stvarmi. Pojdi do zdravnika, razloži zadevo, ta te bo napotil do kakšnega dobrega psihoterapevta in tam bosta razreševala to stisko. Težko bo, svinjsko težko, ampak baje se splača. In ti si tega vreden ;)
Pa še kaj piši...mogoče veš zakaj je do stiske in tega prišlo (mislim, kaj več kot šola, kako je doma?)

vso srečo!  :rozicodam:

..lepo si napisala.. :rozicodam:

aha, se podpišem pod to :oki:

pot pod noge in naredi nekaj dobrega zase, simo  :rozicodam:, s tem, da si na forumu razkril svojo težavo je že prvi korak :oki:

Lithium!  :rozicodam:
Zdaj pa preberi post tako, kot da ga je nekdo izmed nas napisal tebi. (ponavadi drugim svetujemo tako, kot bi sami sebi)  :-* :-* :-*

točno tako  :oki:

hehe ali vem, samo lažje je druge v red spravljat kot sebe :zardevam:
Hvala masi :rozicodam: in vsem ostalim ;)  :-* :rozicodam: :-*

Iskreno, hvala! Človeku je takoj lažje. Bom poskusil, ampak doma ne bom nič povedal, sicer sem mami že omenju, ampak ne vsega, ker je imela tud sama hudo depreisjo pred parimi leti, ko ni mogla iz postelje1 mesec in razume te stvari. Predvsem, se hočem tega rešit, ker nočem pristat tam, kjer je ona. Ampak se res čudno počutim, če se z njo o tem pogovarjam. Drugače pa imam super družino in se super razumemo. Sem pa drugače zelo nesamozavesten in precej občutljiv že odkar se spomnim in me vsaka stvar prizadane. Ahja, no vam sporočim, kako je z zdravnikom. Me je pa strah ja, predvsem česa v smislu "takim mladim fantom, se to ne more zgodit" in podobno.

Se še oglasim. :rozicodam:

Simo nič bat, zdravnik ne bo dejal mlad fant.....

vedo, kako hudo je lahko ta motnja, če se ne zdravi

drži se, masi

Simo...pozdravljen, veliko so ti že souporabnice napisale in se pod vse podpišem... :oki:

Sem pa prebrala, kaj naj rečeš zdravniku?
Jaz bi si na tvojem mestu sprintala tvojo začetno zgodbo in jo enostavno nesla s seboj... :P

Vesela sem, da imaš mamo, ki te bo razumela...veš, malo je takih... :rozicodam:

Pogumno... :)

Se strinjam z tojo in masi.  Zdravnik ne bo rekel, da se tebi to ne more dogajat (sicer razumem, sama imam kup takih konpleksov) meni je prvič rekel, da jih je ogromno s tem, toliko starih kot jaz samo to predobro skrivamo sami zase.. Meni so se vedno vsi okoli mene zdeli dokaj srečni. Čeprav prava sreča, uf to izraža moj zdravnik.Vsakič ko pridem ima kar iskre v očeh, je tak pozitiven in odprt, skratka res super. In ti priporočam, da ga sam tudi obiščeš.
Tako kot jer rekel zdravnik meni(vem spet moj zdravnik ampak če toliko pove); če bi imela bolne ledvice bi šla k zdravniku,če bi imela raka bi šla k zdravniku, tako je tudi s tem. Obstajajo zdravniki za nas same in hvala bogu da smo mi, da lahko opravljajo svoj job ;)
Super, da mama razume to in ko boš pripravljen le spregovori z njo, mislim da bi pomagalo ;)

P.s. Zdravniku pa le povej, da ima/je imela mama podoobne težave.Baje je sila pomembno ;)
Drži se :)

 :oki: :clap: :rozicodam:

no, saj je Lithium že kar večino napisala; se podpišem  :oki:

Takole reagira 90% uporabnikov, tudi tisti, ki smo tu že celo večnost, trznemo ob kakem incidentu.  :onaposlusa:


Terapije so pa res individualne. Vsak se pri zdravniku pogovarja o tem, s čimer ima pač težave. Usposobljeni so, da te vodijo skozi proces. Ni se ti treba bati, da moraš priti tja s kakim seznamom želja, kaj želiš spremeniti (čeprav je fino, da se malo le ukvarjaš s seboj).
 :rozicodam:

 :rozicodam:

Včasih si prav želim, da bi me čisto potrlo, da ne bi imel drugo izbire, kot iti k zdravnici. Danes je spet kot ponavadi, se zbudim, tisti strah je že cel dan tukaj pa se sploh ničesar nimam bati. V načrtu imam, da se v ponedeljek naročim. Doma ne bom nič povedal.

Lp, vsem, držte se. :rozicodam:

Dej ga lomit no, men se je to zgodilo, pa ne po lastni želji in pričakovanju, še zavedala se dobro nisem.... in nisem zmogla poiskati pomoči, 3 leta!! 3 leta črne bede, od tega dobro leto v postelji.
Tko da ne si tega želet, imej se rad in ukrepaj pravočasno, preden se (ni pa nujno, da se bo :rozicodam:) stanje poslabša.


Čudno ni nujno slabo   :pomezik:
Ko bo čas in boš čutil, da si pripravljen, lahko poskusiš.

Držim pesti zate!  :rozicodam:

Libby  :oki:

res je nikakor čakati in le zakaj bi ?

Malo, sem se narobe izrazu. Pridejo taki dnevi, ko sam sebi privoščim najhuje. Daleč od tega, da bi ŽELEU to, hočem se izvlečt iz teh misli in vsega. Ko se spomnim, ko sem mamo, ko je bila v najhujšem malo manj kot s postle vrgu pa se ni zbudila. Zdi se mi kot, da me je strah prihodnosti pa ne vem česa, kot da ne bom zmogu vsega. No, naslednji teden pokličem zdravnico, upam da bo ratalo...

 :rozicodam:   

Čakamo ponedeljek. :oki:

No v glavi sem že malo preštudiru kako bom začel, tako, da nimam več strahu iti tja  :oki: Bi vas pa nekaj vprašal. Kaj mislite, da mi bo predlagal, zdravila, ali kako? Na kakšni stopnji ti sploh predpišejo zdravila?

Sploh ne veste, kako mi ta pogovor z vami pomaga, vse kar mi pride na pamet lepo povem.  :sesmejem:  :wav:

 :oki:
Pomembno je, da nekako začneš ubesediti svoje težave.

Se trudim, sem take sorte, da res ne maram tistega občutka, če mislim, da oseba s katero se pogovarjam misli, da pretiravam, si zmišljujem in podobno in potem zelo težko povem kar mislim.

Zdaj, ko brskam po forumu sem pri sebi odkril še "znake" obsesivno kompulzivne motnje. Sploh nisem vedel, da to obstaja. Ah, kaj je to z mano, res. *No in zdej je spet tist neprijeten občutek, da me nihče od vas ne bo vzel resno*. Ahja.  :'(

Mhm, jaz sem pa ful resna, pa me ful resno jemljejo.  :zvizgam:
Lej, to je čist vseeno, kaj si kdo misli o tebi, ti samo piši. Sicer vsi vseh tem ne berejo, ali ne komentirajo, pa nema veze. piši zase. Vsake toliko bo pa že kdo prišel pokukat tudi k tebi.  :oki:
Da si izmišljuješ, te pa res ni treba biti strah,.  Vsakega jemljemo resno. Nihče se ti ne bo posmehoval. Če pa najdeš temo, ki ti je blizu, le komentiraj.  :oki:

Daj no daj  :rozicodam:
Vidiš koliko ljudi se ti je javilo, seveda te jemljemo resno!!

Sam sebe ne smeš preveč resno jemat  :sesmejem: to pomeni, da moraš imet pred seboj lepo vizijo in verjet, da bo vse še v redu  :wav:


PS Ne preveč prebirat seznamov simptomov za določene motnje (js bi se našla v skoraj vseh pol  :sesmejem:)

Strahce mamo pa vsi, Simo, takšne in drugačne  :rozicodam:

Ah vem, bolj kot razmišljam, iščem podatke o boleznih slabše je. No ne bom nakladal na dolgo in široko, ampak tudi ta "stvar" me že nekaj časa žre. Samo naprimer, ko smo bili z družino na potovanju, sem z veliko težave hodil z njimi ob progi podzemne, ker sem dobil kar ene misli, da bom koga "nalašč" porinil. To je samo primer in bilo je obdobje, ko sem mislil, da bom znorel, dejansko :jok:... takrat sem nekaj dni z grozo hodil spat, ker sem se bal, da bom komu ponoči, kaj naredil. Seveda, tega nikoli ne bi naredil nobenemu, ker imam svojo družino najraje na svetu, ne vem zakaj take misli, res. Zdajle se počutim kot največji norec, ampak obenem še dosti stvari nisem napisal... Bomo videli, kako bo po obisku...

Lahko noč :rozicodam:

To so vsiljivke, vsiljive misli. To niso tvoje želje ali namere.
S psihoterapijo se jih naučiš dokaj učinkovito obvladovati. Kar pogumno vse povej zdravniku, nisi norec!

Nočko  :rozicodam:

Simo17  :rozicodam: Tako, kot ti je povedala že Libby so to vsiljivke oz. prisilne misli. Z njimi sem se spopadala tudi jaz v zelo podobni obliki, kot si jo opisal ti. Po glavi so mi hodili grozni scenariji, strah, da bi kaj storila svojima otrokoma, sebi....da bi mi  "nekaj" reklo, naj storim to in to, brez, da bi se jaz tega zavedala. In to jaz, ki svojih otrok še po riti nisem nikdar našeškala, kaj šele, da bi jim storila kaj tako groznega, kot se mi je pojavljalo v glavi. Spraševala sem svojega partnerja, če sem grozna oseba, kakšno mnenje ima on o meni, ker sem bila že prepričana, da se v meni skriva pošast....  :jok:

Ponavadi me je, zaradi teh misli, prijel smrtni strah, groza...prišel je panični napad in občutek, da se mi meša  :o

Vendar se mi nič od tega NI zgodilo, zato ti lahko povem, da se tudi TEBI NE BO  :nehvala:

Meni je pri umiritvi teh misli pomagala Asentra, pa tudi psihoterapija, kjer sem se naučila take misli "ignorirati" v smislu, da tudi, če misel pride, jo pustim, da je in ji ne dajem nobenega pomena....vse mogoče misli nam rojijo po glavi, a le od nas je odvisno kolikšno moč jim bomo pripisali.

Vsekakor pa NISI norec....NISI slab človek....si le zelo občutljiv in verjemi, da boš s pravim pristopom  rešil te svoje težave.  :oki:

in?

Živjo,

nisem se imel časa javit prej, poklical sem danes. In ja, zaplet, moja osebna zdravnica je že med poletjem šla v pokoj, tako, da moram najprej uredit to stvar. Bom jutri. Drugače pa isto, se zbudim in cel dan ta strah, sploh ne vem več, kako je, če ga ni, ker ko se ne zavedam, ga pač ni, potem se pa spomnim in spet je. S kakšno muko hodim v šolo. Hudo je pri kakšnih predmetih, ko se mi kar naenkrat pojavi huda slabost in razbijanje srca in je občutek, kot, da bi nekam padal. To se mi pogosto dogaja, ampak sem se po tako dolgem času že kar naučil obvladovat.

Se javim jutri, držte se :wav:

Uau! Kako mirno prenašaš panične napade!  :strah: :strah: :strah: Ponavadi so paničarji čisto panični, kaj se jim dogaja, ali bodo umrli...
Svaka čast, Simo, svaka čast!  :clap: :clap: :clap:
Le uredi papirologijo in poskrbi zase.  :oki: :-*

Veš, prvi panični napad, se mi je zgodil marca, takrat, na začetku je bilo res težko. Sploh nisem vedel, a sem bolan, al kaj je to. Ampak zdaj v roku več kot pol leta, sem se nekako "navadil", ko pride, poskušam mislit na druge stvari pa mine. To se mi dogaja v situacijah, ko nimam "izhoda", npr. v razredu, ko sem pri frizerju, na vlaku.... Zanimivo je res, da takrat vedno mislim, da bom bruhal... pa vem, da ne bom, ampak takrat težko obvladujem, kaj moram mislit. Po moje so to bolj napadi tesnobe? Napad panike pa mislim, da sem dobil le dvakrat, ko sem si dejansko govoril, simon ne smeš umret :'(... Drugače pa Sinuška, tebi in ostalim, HVALA za podporo in vzpodbudo, veliko mi pomeni.

 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Na internetu, sem našel tipični potek paničnega napada in točno to se meni dogaja.

Sedel sem na sestanku.
Opazil sem, da mi je začelo srce hitreje biti (fizični simptom).
Domneval sem, da je hitrejši utrip zgodnji znak napada panike ter da bom izgubil nadzor nad sabo in začel kričati. Vsi bi mislili, da se mi je zmešalo (katastrofično mišljenje).
Občutil sem še večjo tesnobo in skrb, da bom izgubil nadzor (razvoj fizičnega simptoma).
Opravičil sem se in zapustil sestanek (beg in izogibanje).
Počutil sem se depresivnega, ker nisem zmogel preživeti niti preprostega delovnega sestanka (brezup).

Simo, mislim, da vseeno lahko pokličeš psihiatra, tudi če nimaš uradne osebne zdravnice, saj ne rabiš napotnice. To ti pišem samo zato, da se ne bi po nepotrebnem vleklo, preden boš poklical in potem dobil datum za pregled.

Drugače pa super, da si ozavestil potek paničnega napada, saj si dobil še dodatno potrditev, da ni življenjsko nevarno, kar ti lahko pomaga pri morebitnem naslednjem napadu  :oki:

Simo  :wav:

Živjo vsem,

vem dolgo se nisem oglasil. Še zdaj nisem poklical zdravnice od takrat, ko sem izvedu, da je prejšna šla v pokoj.  >:( Sploh se ne morem spet spravit poklicat. Upam, da bom jutri. Ne vem kako naj speljem, ker doma nisem nič povedal, da se hočem naročit...

No drugače je pa vse po starem. Od te nervoze se ne morem in ne morem odtrgat. Sem se pa odločil, da vam povem za stvar, ki mi dela toliko problemov. Pa naj se sliši še tako žalostno in bedno, ampak saj nimam nič za zgubit. To je športna vzgoja. :o

Vedno sem bil tak "perfekcionist", vse hočem izpeljat popolno (sem že govoril o tem,a ne?) in se že zaradi najmanjše napake tako sekiram. No šport pa res ni moje področje, ker sem precej štorast. Itak, da tud igram kdaj pa kdaj tenis, tečem, kakšna odbojka pa tud rad gledam šport po tv-ju, ampak sem si vpiču v glavo, da si bom pri športni delu sramoto. V šoli imamo pa res strogega profesorja, ki pa je vseeno dost v redu, ker ve, da ne moremo bit najboljši, ve kje so meje. Ampak jaz se seveda obsojam kot ne vem kaj. Ob sredah imamo športno in tega dneva se bojim. Ob torkih sem totalno živčen zaradi srede. Smešno pa je, da potem, ko pogledam nazaj, da pri športni sploh nisem slab.

Res zanimivo, kako znamo eni ljudje sami sebe trpinčit. Zarad vseh svojih značajskih lastnosti in vplivov okolice me je napadla ta anksioznost in ostalo. Nisem dovolj močen očitno za vse to....

Aja pa vedno bolj se mi zdi, da sem zgrešil forum in, da bi se moral premaknit pod Generalno anksioznost, ampak zdaj sem že začel tukaj pa bom kar tukaj pisal, ker smo se že kar spoznali.  :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

+ Libby, mislim sem, da sem ti odpisal? Baje psihiatri niso preveč veseli, če nimaš napotnice? Nekje sem to prebral... ne vem kako je točno s tem. Hvala za odgovor.  :)

 :ne: :kiselnasmeh:

Osebno imam dobre izkušnje, nikdar nisem potrebovala napotnice. Ti bodo še drugi povedali svoje izkušnje... čeprav nimajo psihiatri nič za pihat, če prideš k njim brez napotnice, ker je to tvoja pravica  :oki:

Najlažje rešiš ta dvom, če pokličeš ambulanto psihiatrinje, poveš, da bi se naročil za pregled in da prihajaš brez napotnice. Boš videl, kdaj ima prost termin, potem pustiš svoje podatke in to je vse.

Nič bat, telefon v roke in je. Staršem pa ne rabiš nujno takoj povedat, ko bo čas boš že naredil, kar se ti bo zdelo prav.

Pogumno  :rozicodam:  :wav:

Bom še tukaj napisala:

Za psihiatra se ne rabi napotnice.... :oki:

O, super!   :happy:

Kakšnega priporočate? Oziroma, mi lahko poveste vsaj kje naj iščem... V ljubljani.

 :oki:

Poskusi poklicat na Psihiatrično kliniko v Ljubljani:

http://www.psih-klinika.si/kontakt/

Hvala,

sem pa našel imena nekaterih psihiatrov, ki sodelujejo s tem forumom? Naj koga od tistih pokličem? In vem še zmeraj nisem poklical, sploh ne morem in ne morem tok me je strah :/ Bom se potrudu, ker ne morem več tko naprej živet... Vedno prelagam svari na naslednji dan :'(

Hvala, da me sploh še prenašate. :rozicodam:

Simo, ti kar pokliči, nič se ti ne more preko telefona zgodit... :oki:

Brez strahu, dalje boš čakal, slabše bo.

... pa tudi v živo ne, kajne Tojči  :sesmejem: Boš videl, koliko bo bolje, ko boš klic opravil in bo ena skrb manj!

Korajža velja Simo, verjamem, da ti bo uspelo!  :clap:

Živijo,

o stvari sem povedal mami, sicer daleč od podrobnosti. Sedela sva pri kosilu in je opazila, da mi trza veka, čisto tako pa sem začel, da ne samo to, da mi zaradi živčnosti mišice po celem telesu pogosto trzajo, da slabo spim itd... pa je rekla, da me bo nujno naročila, ker je treba "stvar v kali zatret", no sama že ve, kako je to. Se oglasim jutri :)

Simon.

Super Simo, da si povedal mami, poglej, kako te je razumela,
še pomagala ti bo... :clap:

Res si na na pravi poti...želim ti vse dobro... :rozicodam:

Bravo Simo, zagrabil si priliko in povedal :ok: Kapo dol! Lažje je,ko delis breme se z nekom.

No, super novica, končno sem naročen k osebni zdravnici naslednji teden.  :oki: Čeprav, še zmeraj ne vem, kaj in kako bom povedal, ampak  bo že. Drugače pa je ta teden najhujši do zdaj... V šoli imam toliko stvari za naredit, jaz pa čisto brez energije, strah me že peče v prsih. Kar spal bi, ker takrat nič ne čutim, čeprav še spim zelo slabo, ponoči se zbudim, čisto premočen, da se moram preobleč... Postal sem čisto jokav, npr. vidim od sorodnika dojenčka in bi se najraje kar zjokal. No da ne omenjam vseh tistih čudnih mislih, ki se mi porajajo, ko kdo nosi dojenča, da me kar zmrazi (naprimer, da se bo spotaknil.....).

Pa pustimo to jamranje, saj bo kmalu bolje.  :)

 :oki: :oki: :clap: :clap: :clap:

Toja in ostali, hvala za podporo  :wav:

Simo sej bo :pomezik: Na začetku je najtežje, povedat zdravnici in to, potem pa gre vse lažje in lažje... in tvoj odnos je pravilen, zato bo še vse ok :oki:

Zivjo,

danes je spet cuden dan za mano. Saj sem ze govoril o tej moji tezavi s sportno vzgojo, tako, da ne bom ponavljal kaj je narobe. Obcutek imam, da ce se bom razpisal o tem, da mi bo lazje. No, ceprav vem, da me veliko clanov ne bo vzelo resno, bom kar napisal... Danes tako kot vsak dan samo premisljujem o tej sportni, namrec v sredo ocenjuje plavanje in v 10 minutah moras preplavati doloceno stevilo dolzin. No, mene je tega nenormalno strah, vem smesno, ampak tako je. Bojim se, da ne bom zmogel, ker imam bolj malo kondicije, bojim se, da bom tisti zadnji loser, ki bo se zmeraj plaval, bojim se tistega obcutka, ko vidis, da so vsi ze pred tabo itd. Obcutek imam, da ce bi mi nekdo rekel, da mi ni treba tega, da bi mi padlo ogromno breme z ramen.

Upam, da se bo komu dalo odpisat, ker res rabim nekoga, da mi pomaga pri tem, ker je to ena prevec velika sramota, da bi to s kom delil. Res je grozno, da sem pojedel 5 persenov, da bi se umiril... ah. Ob takih trenutkih razumem vsaj malo, zakaj se nekateri revezi odlocijo za samomor (ko se vsega toliko nakopici, da ti se ena uboga sportna predstavlja tak problem).

Simon. :(

Simo, ne obremenjuj se s tem, lej vsi nismo šprtniki, vsepovsod ne moreš bit idealen,
kolikor boš zmogel, boš, če pa ne pač ne... :oki:
To ni nobena tragedija... :oki:

Jaz niti v bazen ne upam, ker me to zelo utesnjije...pa živim... :sesmejem:

Simo, mislim, da razumem vse tvoje občutke.
Jaz pač vem, kako je, ko si (skoraj) vedno zadnji, ko ostali že končajo in odidejo, ti pa se še vedno trudiš priti do cilja, pa ponižanje, strah, osramočenost, po možnosti še pokroviteljski odnos prfoxa... Saj ne vem, kaj naj ti rečem. Meni je bila športna vedno grozna muka, ko smo merili, testirali... ker drugače sem v svoji nerodnosti in debelosti vseeno zelo rada telovadila, plesala, odbojkala, z užitkom ustvarjala ekipni duh... Primerjanje z drugimi in razne opazke pa so mi bolj kot ne ubile tega duha in uničile veselje. VENDAR, česar se prej nisem zavedala je, da BO ŠLO MIMO. Končal boš šolo in rešen boš teh mučnih obveznosti. Takrat se boš sam odločal, morda celo našel kakšen šport, ki ti bo v veselje.
Poskusi si ustvariti vizijo, kjer je edina pomembna stvar to, da opraviš potrebne preizkuse, da rezultati niso pomembni, da je edino kar šteje to, da daš vse od sebe in da si s tem zadovoljen in ponosen nase.


PS 1 Razburjenje zaradi športne pa prišparaj do srede, prej se nima smisla ukvarjat z njo.

PS 2
...do naslednjič Simon, samo do naslednjič.
Verjemi, ko se soočiš in daš skozi preizkušnjo, se počutiš veliiiiiko lažji!  :wav:
Js navijam zate!

Uau, nisem pricakoval odziva   ;D

V bistvu so me vajine besede res zelo pomirile in trenutno sploh ne cutim nobenega strahu pred tem, obcutka ne znam opisat, tako je dober!   ;D Zdaj sem se zavedel, da to res ni nobena tragedija in sploh ni vredno mojega zivciranja. Pac bom sel v bazen, opravil tisto v 15ih minutah, ki ne pomenijo nic proti vsem tem dnevom, tednom, ko sem mucil sam sebe z mislimi, kaj bo, kaj ce ne bo.... Zdaj se veselim srede in komaj cakam tisti obcutek, ko bo vse za mano in bom s ponosom (upam), gledal na to STVAR  ;D

Libby, hvala, da si to delila z mano, zelo si mi pomagala. Res vidim, da razumes, ker si bila na istem. Tako kot si rekla, tisti pokroviteljski nacin govora profesorjev, katerega ne razumem, a s tem hocejo bodrit dijake, da se boljse odrezejo, al kako? Meni naprimer nic ne pomaga dejstvo, da ne mara >>softicev<<, kot sam pravi haha.

Hvala! Bo ze slo, bom se potrudil!  :oki:

p.s. se opravicujem, ker ni stresic, ampak imam tezave s tipkovnice.

 :oki: :clap: :rozicodam:

Hej hej Simo,
kako si preživel današnji dan?

Kdaj pa si zmenjen z zdravnico?

Javi se  :navija: