FORUM Nebojse.si

Danes se je zgodilo, da me je oče čisto s tira spravil in sem ga udarila....enostavno se nisem mogla obvladat. Je pa tako, da sem doživela tudi sama veliko fizičnega in psihičnega nasilja. Psihično me je čisto spravilo na dno, tako da se sploh prav ne spomnim svoje mladosti..karkoli sem naredila sem bila kontrolirana, že če si nisem prav postavila npr prta na mizo ( tako kot si je zamislil on) sem slišala kričanje, tako da sem se na nek način prav bala svojega življenja, kako bo ko bom prišla domov.( bo dobre volje, se bo drl..itd.)
Mislite, da sem prav storila??? Enostavno so mi živci popustili. Moram povedat tudi to, da ko sem bila starejša in bolj močna sem se očetu zoperstavljala tako da takoj ko me je udaril sem mu vrnila nazaj-včasih se mi zdi, da sem imela takšno moč, da bi lahko koga ubila, tako da sploh ne razumem žensk, ki dovolijo, da jih njihovi možje tepejo-sama se nikoli nisem pustila, kljub temu, da sem bila polna podpludb po nogah, tudi ko sem bila stara že 18 let npr.
Hvala da se lahko izpovem na tem forumu.

Draga Roza,


....potrebno se je obvladat oz. se naučiti obvladovanja. Opravičila in izgovora za nasilje ni. Glede na to, da si v mladosti doživljala psihično in fizično nasilje, ti je žal poznana zgolj ta komunikacija.

Toplo in pod nujno ti priporočam psihoterapijo,

drži se masi

Ne. Nisi prav naredila. In opravičilo, da si sama bila v življenju tepena, ni razlog za klofute. V vaši družini očitno vlada nasilje. Nasilje pa rodi nasilje. Ni rešitev.

Draga Roza!

Jaz za razliko od ostalih ne bom sodila ali si naredila prav ali ne. Ker sem tudi sama celo zivljenje prezivljala psihicno in fizicno nasilje s strani oceta. Do 30 leta me je tepel in zmerjal za prazen nic, oz. ko mu je pac bilo do tega, ko je imel slab dan itd... Veckrat mi je rekel da me v bistvu samo sovrazi. Govoril mi je naj se vrzem v reko, naj se obesim, ker sem itak prelena da bi se mi dalo zivet. Nazadnje ko me je zmerjal z debelo prasico pa mi je totalno pocilo in sem zbrala vso moc, ga zagrabila in vrgla po tleh. Naslednji dan se je ves skesan opravicil, kao zdaj je pa dovolj prepirov... svasta. Ne vem, ali mu je bilo kdaj v resnici zal. Zdaj ko imam psihiatricno diagnozo me sicer pusti cist pri miru. To ali si ravnala prav ali ne te noben nima pravice sodit. Po mojem mnenju si se samo branila, samo sebe si zascitila pred nasiljem in to je tvoja pravica.
Bodi mocna!

Vsakokrat, ko mu "vrneš" ravnaš napačno, nasilje ne bi smelo biti niti opcija.

Said that, usmeri se v iskanje nenasilnih rešitev. Verjamem, da ti je hudo zaradi težke preteklosti, vendar je prav zato, ker si izkusila na lastni koži, kakšne posledice nasilje pusti v čoveku, na tebi, da se nasilje s teboj konča!

Društvo za nenasilno komunikacijo se poleg z žrtvami nasilja ukvarja tudi z nasilneži.
Pokliči in poišči pomoč.

http://www.drustvo-dnk.si/index.html
http://www.drustvo-dnk.si/dejavnost-povzrocajo-nasilje.html



PS Nasilje ni nikogaršnja pravica, tako kot očetova, tudi tvoja ne.

Roza :rozicodam:

sicer sama nisem doživljala nasilja in si ne morem niti misliti, kako bi odreagirala jaz. Verjetno enako kot ti, ker enostavno nebi trpela več trpinčenja.
 To da se nasilje z nasiljem rodi, je res. Ampak, mislim, da ga ni človeka, ki bi doživljal tako mučenje, tepež, nasilje, pa da nebi nekega dne vstal in človeka udaril nazaj :A), ker le tako pokažeš, da se ne bojiš več oz. se začneš braniti, ker drugačne rešitve ne poznaš ali pa je ne moreš najti. Seveda so to težke travme, posledice je treba zdraviti in paziti, da ne ponavljamo istega vzorca, nasilja nad svojimi otroki, in bližnjimi, ki jih imamo radi :rozicodam: :rozicodam:

točno tako; se mi zdi, da je sedaj pa res že skrajni čas za neko pomoč... precej vsega se je nabralo, Roza






kolikor berem, se do sedaj še nisi nikamor obrnila po pomoč? na razpolago je tudi precej raznih delavnic, knjig,...

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=946&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=947&Itemid=1

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

Za razliko od vas pa mislim, da je dobro, da mu je vrnila, ena in druga, itak ne more nic kaj dosti storiti, ce pride policija, nima nobene garancije za posteno posredovanje, pogosto namrec nasilja obtozijo prav psihiatricne bolnike, ne pa nasilnezev brez psih. kartoteke.  Edina skoda za obe punci je pri vrnitvi udarca imeti kakrsenkoli obcutek krivde!  :ne:

Pa sem tudi jaz proti nasilju, toda ce on njo pretepa pol zivljenja in ji ga unici, a se naj ona zdaj sekira, ker si je edino na tak nacin priborila nekaj  miru? On  ni krivde za njeno uniceno zivljenje zaradi  njegovega nasilja nikoli imel. Vidi, zdaj pa pride kot polit cucek povedat, da naj bo konec njunih "prepirov," lool, on njo krivi za vse in kako zelo minimaizira lastno krivdo za vse hudo v njenem zivljenju. Psihologija nasilneza pa je taka, da je s tem,  ko se je postavila zase, v njegovih oceh zrastla! Zdaj on vidi, da se ne pusti :nehvala:   Tega pac ni vajen, ponavadi je on maltretiral njo, zato bo morda prislo do vecjega nasilja. Toda ce zacnes, je treba redno vracati. Potem se med takima dvema razvije ena cudna ljubezen, to zdaj ne govorim za ta primer, ampak na splosno : na sodiscu en drugega zagovarjata  :o  Nasilnez preneha takrat, ko se zboji in ko vidi, da drugi ni vec njegova vreca. Ti se kar postavi zase. Ampak iz same komunikacije brez vsake fizicne ogrozenosti ored njim ne smes imeti fizicnega izpada,ker potem si pac ista, fizicno nasilna in nevarna oseba, ne samo ocetu, ampak vsem, ki so ti blizu. Tolko glej, da ti ne pride v navado. En je samobramba za zivljenje in pred poskodbami, drugo pa slepo napadanje zaradi "napacne" komunikacije. Je bolje it v svojo sobo.

Selitve v samoto v eno sobico ne priporocam, ker lahko clovek znori, izgubi razum, ker pride vse za njim in je nevarno ziveti sam. Ce ze, raje v dvoje. 

Po moje bo vse vredu. Bosta pozabla to. Kaj pa naj, saj ni nedolzen ljubec oce, da bi se morala sekirat.

roza  :rozicodam:
Kot so ti pisali ze predhodniki ni resitev da si ocetu vrnila udarec. Jaz sicer od svojih starsev nisem bila nikoli tepena ali ponizana. Nasilje sem dozivljala  od moza, ki sem ga letos poleti prijavila policiji. Ko je enkrat zelel udariti otroka sem ga porinila v omaro in sla ven iz prostora. Drugi dan sem ga sla prijavit. Ni mi zal. Zakaj ti sama nisi podala prijave ko si napisala da si dozivljala nasilje.

Jaz sama nikoli ne udarim nikogar, zakricim pa, ce me kdo spravlja iz tira.  drzi se in pisi kako je s tabo  :rozicodam:

....nekdo mora prekiniti krog nasilnega vedenja v družini...

Kruto in nedopustno, da starši izvajajo fizično in drugo nasilje v družini. Žal, če nadaljujemo po enaki poti, se nasilje prenaša na potomce, ker jim je to znano in domače....In zato je potrebno, da se krog prekine in ti Roza imaš priložnost, da ustaviš ta začaran krog.


masi

Roza, kako si, nič se ne oglasiš? :rozicodam: :rozicodam:

mogoče se je ustrašila nekaterih, ker "nasilje" (nasilen odziv) rodi nasilje?

draga roza!

jst sm bila žrtev nasilja s strani vrstnikov, ko se me pretepali in se nisem znala braniti. nikoli nisem nikogar nazaj udarila, postala sem bolj tiha, tako, da se tudi verbalno nisem več znala braniti (sprva že);

nasilje sem doživela s strain starih staršev, ko sem kot majhna deklica videla, kako je ata mamo za lase povlekel, spustil, da je padla in z glavo udarila v radiator.

ko dandanes vidim otroški pretep, me spreleti srh, kako se ljudje obnašajo oz. kaj starši uče svoje otroke. Morajo žrtve res hoditi v karate klube za obrambo?

Ko vidim resen spor med dvema osebama, dretje, se začnem tresti, da pa bi se kdo stepel, pa mislim, da bi se mi stemnilo pred očmi od strahu.

da živiš v nasilju, v družini, ni nujno, da tako tudi nadaljuješ - moja mami je rastla v nasilni družini in ni nasilna.

Lahko spremeniš svoje vedenje.

Čeprav te je oče udaril in si ti njega nazaj, je nekak moralno etično, da otrok ne udari starša, niti seveda ostali med sabo. Priznam, da če mi me partner udaril, bi to storil samo enkrat in nikoli več. Ne oproščam nasilju, ga razumem, poskušam pa pomagati tako žrtvam kot tudi nasilnežem, če želijo spremeniti svoje vzorce vedenja.

Zato draga Roza, ne tepi več očeta, pojdi do društva za nenasilno komunikacijo (so ok), lahko tudi z očetom skupaj, naučita se obvladovati jezo še na drug način kot s fizično silo!

Vse bo še dobro, samo ukrepati je treba - v pozitivno smer!

lp sofie  :rozicodam:

Mogoce jo je na mrtve premlatil, da bi vidla, kdo je sef    :dft007:
in to zato, ker ga ona ni zaodost, da bi lahko imela vse zivljenje mir pred njim in  si tega ne bi vec drznil zaradi moznega povracila, revcek ubogi, je ne bi smel vec, smrk   .

 :032: :groza:

upam da je z rozi ok.  javi se nam kaj.

Rozi, napiši kaj, prosim :rozicodam:

Sama se težko obvladam. Zato Rozi popolnoma razumem. In je ne obsojam, čeprav njenega (pa tudi marsikatero svoje!) dejanje ne odobravam.
Malo sem razmišljala, če sploh kaj napišem v to temo, saj nisem ravno primerna oseba za dajati kakršenkoli nasvet. Bi pa rada podelila svoje mnenje.
Doživela sem marsikatero vrsto nasilja. Fizično, psihično, verbalno...s strani staršev,sorodnikov, partnerjev, hčere, sodelavcev. Zrasla sem s kaznijo, pasom in očitki. Danes sem taka kot sem.  :o Pa bi bila rada drugačna. Ampak sem ujeta v ta začaran krog. Živim s hčero, odraslo, ki sem jo slabo vzgojila. Očitno ni imela dobrega zgleda. Pač.
Med nama stalno poka. Skoraj ni dneva, ko se ne vsaj malo sporečeva. Za malenkosti, za nepomito posodo, za razmetano stanovanje itd, itd. To me tako utruja in spravlja v tako stisko, da se včasih ne morem zadržati. Eksplodiram.
Pri tem mi hči izredno pomaga z opazkami, kot npr...itak si nora, pojdi se zdravit, če ti kaj ni prav pojdi... :'( iz mojega stanovanja, za katerega JAZ plačujem VSE stroške, pa še večino njenih.
Potem so tu še geste. Take, s katerimi rečeš je** se ipd.
Zaman je še tako močna volja, želja, trud, da bi se to prekinilo, če imaš na drugi strani zid. In nobene želje po sodelovanju, prilagajanju.
Rozi, zato te razumem. Ne pomagajo mi ne AD-ji, ne pomirjevala, ne stabilizator razpoloženja....nič. Ko me potisne na rob, ko začutiš tisto nemoč, obup, razočaranje....vse frustracije...NE ZMOREM ostati mirna. Bojim se, da grem en dan preko, da mi pade mrak na oči, da naredim kaj neprimernega. To je moja najhujša nočna mora. Zato bi rada živela sama! Nisem noben ljudomrznik, puščavnik, nisem zagrenjena, samo žalostna in želim si samo malo miru. Toliko, da se okrepim, da razmiljim, da nisem stalno v nekem stresu in krču. Potem bom morda lahko kaj začela spreminjati pri sebi, v odnosu do drugih.
Verjetno tudi Roza ne more spremeniti stanja, življenja v katerem živi. Če se to ne da urediti, mislim, da so zastonj vsa obiskovanja raznih psihoterapevtov, učiti se nenasilne komunikacije, "delati na sebi"...itd, itd...Ko si na robu, je isto kot bi nekdo s puško meril vate. Ali streljaš ali si pa mrtev.
Ne vem, če sem bila dovolj jasna, da me razumete, kaj sem hotela povedati. Rada bi pa slišala mnenja, namige kako razmišljati drugače. Sprejeti življenje, ki mi (nam) je vsiljeno in ga ne želimo živeti, kako se v takem okolju obvladovati iz minute v minuto, ohraniti trezno glavo in ne reagirati nagonsko na izzive, žalitve, podcenjevanje, zasmehovanje....Da nagonsko.  ???
Sama si ne znam pomagati in ostale Roze tudi ne. Predlagajte.

Mina  :rozicodam:

Morda v pomoč in razmislek:

http://www.mychi.si/si/marec_2011/tjasa_jeraj_obrambni_mehanizmi.html

mina :rozicodam:, te čist razumem, tudi sama ti ne znam svetovat, predstavljam si pa, kako je v tvoji koži...
sama si ne boš mogla pomagat, prepričana pa sem, da obstajajo kakšne terapije na to temo...
Tudi jaz se vprašam, kako potem, če npr. spremeniš sebe, ostali pa še vedno pometajo s teboj? Kam potem, kaj lahko narediš, ali res človek dovoli, da se po njem tepta, kje je tu :rozicodam: izhod

Na srečo nisem nikoli udarila ne očeta, ne mame, ne hčere - odkar je "velika" (ne odrasla, za moje pojme), mi je pa bilo zelo hudo, ko sem prebrala zgodbo, ki nam jo je zaupala Rozi.
Ker se bojim, da mi poči in vem tudi, da se to ne sme zgoditi. Ni prav, ni primerno, ni sprejemljivo za večino.
Se sprašujem tudi sama?

veš kaj, jaz razmišljam o naših starših, pa starih starših, kolikokrat so bili oni tepeni s strani staršev in učiteljev v tistih časih.....pa takrat za terapije, ankso, depro, ....še vedli niso, pa vsi so bili več ali manj brez travm iz otroštva, samo sirotinja je bila, to pa..., no ja, verjetno so bile neke posledice, pa je bilo to za njih vse normalno..
moj oče je bil neštetokrat tepen, name ni nikoli roke položil, moja mami tudi ne, nje niso tepli, sta bila pa tepena dedek in babica....kje je tukaj zanka?

Zanke ni, nekdo se pač odloči, da bo drugačen. Jaz se sploh ne strinjam z nekaterimi, ki pravijo, da če izhajaš iz nasilne družine, da postaneš tudi sam tak. Jaz sem jih pogosto "fasal" od očeta, ponavadi ko sem kaj narobe naredil, se predolgo potepal, kaj polomil, imel preslabe ocene v šoli ali pa da sem prekasno šel v hlev nahranit živino in je ta se drla, oče pa to slišal enih 100 m stran .. takrat pa so se na meni zlomile kakšne vile ..  Skratka .. vedno sem bil kao sam kriv za batine in niso ble posledica, da bi se očetu pač zahotelo in bi me pač namlatil brez raloga..

No jaz na drugi strani nimam nobenih problemov z jezo, ali željo, da bi koga premlatil. Edino enkrat je prišlo do kratkega stika in sva se z očetom ruvala v judo stilu, ko sem bil star cca 21, pa še takrat sem izgubil  :) .. tako da povračilnih ukrepov razn manjših nabijanj krivde z moje strani ni blo. Nikol si nisem želel udarit očeta, le stran sem hotel .. no kmalu sem tudi šel in si kupil svoj mir..

Je pa res, da samoobrambo vedno zagovarjam.

Jaz o nasilju ne bi pisala, ker na srečo resnično nimam izkušenj na tem področju.

Bi pa napisala samo to: Liber, zame si super oseba. Že ko sem te prebirala (sicer bolj redko), so mi bili všeč tvoji zapisi. Nekako so mi bili blizu. Saj veš, midva nisva ravno zagovornika brcanja v rit ~ tudi nežnega ne. :sesmejem:

Ko pa sem prebrala še tole, kar si tukaj razkril o sebi, pa samo kapo dol. Res! :oki:

Mina, na žalost ne vem, kaj bi ti napisala. :rozicodam:

Vem pa samo to, da bi bilo za vaju hčerko vsekakor bolje, da ne bi živeli skupaj. Kje je tukaj problem? Finance? Veš, ne poznam ravno v detajle tvoje zgodbe...

Mina, kot da bi pisala o meni.
Jaz bi samo rekla, da imam v glavi cilj, ki ga želim doseči in z njim v mislih se skušam skozi vsakodnevno pokanje izmakniti nabojem in izogniti svojemu streljanju. Ta cilj je seveda sprememba bivanjskega okolja, iti proč oz. iti na samo. To je včasih edina stvar, ki me drži pokonci. In istočasno neskončno mori, ker mi ne uspe... ampak mi še bo, v to moram verjeti.

Večino svojega življenja sem skušala prebiti ali preplezati mamin zid tišine, ignoriranja, izzivanja... ali pa je izzivanje bila samo moja interpretacija??, da sem lahko upravičila svoj rafal žalitev, jeze, odrivanj in celo klofuto, za katero me je neskončno sram in za katero se nisem nikdar opravičila :zalostno:
Najboljša stvar, ki sem jo naredila zase v procesu terapije je bila, da sem počasi sprejela, da zida ne bom mogla porušiti in sem zato s poskusi odnehala. Torej obiskovanje terapije je meni pomagalo. Malce bolje živim, ker se ne obremenjujem več toliko. Če bi se, tudi prej omenjeni cilj ne bi obstajal. Ergo, počutila bi se v brezizhodnem položaju. Pravim da bi se počutila, ne da bi bila. Ker nisem, od vedno sem imela pripravljeno varianto zasilnega izhoda, pa čeprav je bil to enostavno pobeg (pod most npr.).

Meni se zdi, da ravno če sprejmeš vsiljeno življenje (= se nehaš bojevati proti njemu), se ti odprejo opcije, da lažje preslišiš izzivanja in zmanjšaš vretje v glavi.
Saj nisem prepričana, da s tem kaj rešim, najbrž si samo nadevam varianto Sinuskinih rožnatih očal. Ampak malce bolj vzdržno pa življenje vendarle postane. Dokler se ne pojavi priložnost za spremembo, če jo seveda z očali na nosu prepoznaš... :-[

Isto mislim.

Liber  :oki:

Glede samoobrambe je pa tak, da mora biti "enaka" - npr. če se spreta pikolo in 2-metraš, pa ga le ta poči tako daleč, da odleti 20 m in umre, - kako bo sodišče tle gledalo na samoobrambo, glede na to, da je suhi znal npr. karate in bi tudi skoraj zlomil vrat 2 metrašu, če bi ga dosegel - tko pa mu je premaknil samo 7 vretence in je delni invalid?!

Saj se počasi odločam, da se kljub vsemu umaknem iz (mojega) stanovanja. Na srečo imam na razpolago drugo. Sicer v drugi državi, a vendar raje tja, kot doživljensko s hčero.
Prepričana sem, da bi se me počasi tudi fizično lotila. Itak lahko to počne, saj ji ne morem nič. Na tem naslovu je prijavljena za stalno n to s pridom izkorišča. Da ne govorim o tem, da sem jaz pač nora.
Zadnja dva meseca delam na tem, da grem. Urejam zadeve. Bolj kot to, da grem med neznane ljudi, me spravlja v obup stanje doma. Se bom pač privadila, hodila sem na dopust, vikende, k zdravnikom, ipd...V glavnem pa živela tam.
Je to rešitev?! Morda, bomo videli.

Libby in Mina! :rozicodam:

Jaz bi komentirala samo tale Libbyin prispevek, ki je resnično deloval tudi pri meni. Nisem imela enake problematike kot vidve, zato si sploh ne znam predstavljati kako lahko tako živita. :'(

Punci, vsekakor navijam za vaju, da bi končno dobili možnost zaživeti na svojem in po svoje.

Libby, mi je zanimivo tole tvoje razmišljanje. Tudi meni je bilo nekaj vsiljeno v življenju (ne tako kot vama, pri meni je šlo za popolnoma drugačno zadevo). Dokler sem se upirala ni bilo absolutno nič. Rešitev takrat ni bila mogoča. Ko sem se končno sprijaznila in vzela zadeve takšne kot so bile, sem bila pač bolj pomirjena, srečna pa še zdaleč ne. Sem pa kolikor toliko normalno živela.

In ja, Libby, odprejo se ti možnosti za spremembo in verjemi, da jih prepoznaš in jih zagrabiš z obema rokama. 8)

martinca?  :groza:

Nabc, ne  :seznojim:   jezna sem bla na tega nasilneža, zato sem tako cinično to napisala  :-[  in bognedaj

Je bilo čist jasno razumet tvoj cinizem, ne obremenjuj se Martinca.

Nasilja ne moremo in ne smemo tolerirati in opravičevati ne pri sebi ne pri drugih.
Napredek je že v tem, da si priznaš, da se ne počutiš dobro, da si bila nasilna in da deliš to s forumaši.
 :closedeyes:
Naslednji korak je, da se boš naslednjič za vsako ceno obvladala in iskala drugo pot za reševanje problemov.
Jaz imam problem z neko drugo obliko nasilja - s kričanjem... Moja (sedaj že odrasla) otroka mi včasih očitata, kako sta se počutila, če sem nanju kričala, ko sta naredila kaj narobe - kot da bi ju fizično tepla.  :jok: Šele sedaj sem si iz časovne distance sposobna priznati, da bi že prej lahko izbrala drugačen način reagiranja ( ki sem ga seveda pokasirala od svojih staršev, oni pa od svojih ...)
Važno je, da se nekdo odloči, da te verige ne nadaljuje, kljub mikavnim izgovorom, da so tudi z njim tako delali ... Prav to nas dela človeške in daje upanje ....

sopotnica  :oki:

tudi jaz se strinjam s tabo sopotnica  :oki:

Je malo offtopic, ampak jaz sem si kot otrok prav želela :o, da bi me mama natepla, ker so me njene tišine tako bolele.

libby njena tišina je bila nasilno vedenje, tako da bolelo je.

libby  :rozicodam:

libby  :rozicodam:

Libby  :rozicodam: ... mi je poznano  :'(

 :rozicodam: :oki:



ja, res je... tudi to JE nasilje