FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

tudi jaz sem na tale forum naletel slučajno, ko sem ata Googla spraševal in spraševal, iščoč svojo diagnozo, in na koncu prišel do sklepa, da me verjetno tare socialna fobija.

Saj ne vem kje bi točno začel, ker te zadeve dejansko še sploh nikomur nisem zaupal. Se mi zdi, da še samemu sebi tega nisem priznal, ampak ker je očitno težava dosegla svoj plafon, sem se odločil opisati moje težave tudi na tem forumu.

Moja glavna težava je "sramežljivost", ki pa gotovo ni običajna. Mislim, da gre res za socialno fobijo. Imam kar nekakšen strah pred ljudmi. Ta strah se kaže v tem, da me popolnoma okupira trema, živci so napeti, koncentracija je izredno slaba in prepričan sem, da je ta adrenalin, ki me v stikih z ljudmi nenormalno intenzivno preplavlja, predvsem posledica tega, da sem preveč obremenjen s tem, kaj ljudje mislijo o meni. Ves čas hočem (verjetno podzavestno), da imajo ljudje okoli mene čim bolj pozitivno mnenje o meni, zato me v kontaktu z njimi postane strah, sem živčen, dela se mi cmok v grlu, koncentracija mi popusti, jih sicer gledam v oči, ampak pogostokrat sploh ne vem o čem govorijo, ker nisem dovolj skoncentriran na njihove besede, in v končni fazi se zaradi tega strahu, živčnosti, ki je za človeka izredno izčrpavajoča in utrujajoča, kontaktov z ljudmi raje ognem. Ko recimo dnevno hodim proti domu vedno upam, da sosedje ne bodo zunaj na dvorišču, ker bi me že tako nepomembno srečanje spravilo iz tira na način, kot sem ga že predhodno opisal. Tudi če hodim po centru mesta, sem zaradi vseh mimoidočih totalno živčen, nesproščen, nespontan.
Seveda ni enako pri vseh ljudeh. Pri nekaterih sem precej sproščen, pri nekaterih pa neznansko živčen. Je pa res zelo malo ljudi, ob katerih bi se počutil popolnoma sproščenega.

Ta nesproščenost povzroča, da se mi zapleta jezik, da v službenem življenju ne morem normalno funkcionirati, da se na hodnikih izogibam srečanj z ljudmi, da le z velikimi napori kaj vprašam, začnem pogovor in podobno. Še pred časom sem bil prepričan, da je edini problem pri meni slaba samopodoba, čeprav je gotovo tudi ta prisotna. Največji hec pri tem je, da se v resnici zavedam, da sploh ni razlogov za to, da bi moral imeti slabo mnenje o sebi. V šoli sem bil namreč vedno med najboljšimi, ljudje me imajo se mi zdi precej radi, tudi v službi zelo dobro delam, glede videza sem se tudi zelo popravil, a kljub temu se dnevno borim s tem, da bi ljudem čim bolj ugajal, da bi bil čim lepši, da bi imeli čim bolj pozitivno sliko o meni. To dosegam s tem, da sem vedno dobre volje, vedno z nasmehom, čeprav v resnici sploh nisem vesel človek. Lahko bi rekli, da nimam izoblikovane jasne pozitivne samopodobe o sebi, zato se moram dnevno boriti za to, da imajo drugi čim bolj dobro mnenje o meni in da se jaz potem kolikor toliko dobro počutim sam s sabo. In vsa ta strah, živčnost, napetost, ki me nenehoma spremljajo, je pomoje posledica tega, da me je ves čas strah, da v konkretni živjenjski situaciji ne bom dovolj dobro izpadel.
Precej sem prepričan, da je temelj moje negativne samopodobe ravno zavedanje, da sem šibek na socialnem področju. Ta moja nesproščenost se mi gabi in ker ta socialna komponenta, komponenta medčloveških odnosov pri meni kotira zelo visoko, je moje mnenje o meni samem zaradi tega še toliko slabše. Rad bi bil namreč komunikativen, spontan, sproščen in da bi se v družbi počutil lagodno, ne pa da sem napet in v strahu, ali bom v redu odgovoril ali bom kaj zafrknil itd. Tudi rabim zbrati ogromno poguma, da zavrtim telefonsko številko (tudi če kličem prijatelja) ali da potrkam na kakšna vrata... Z eno besedo, grozno...  :zardevam:

Največji problem, ki me kot posledica vsega tega najbolj obremenjuje, pa se kaže na ljubezenskem področju. Dekleta se sicer zanimajo zame, lahko rečem kar precej, a jaz se jih kar bojim. Zadeva je glede na zgoraj opisano kar logična. Flirtam že, a čez to ne grem, saj se bojim, da bodo spoznala, da v resnici nisem tak, kot se predstavljam da sem. Kakor sem zapisal, sem namreč vedno nasmejan, zgovoren itd., v resnici pa sem depresiven in razočaran nad samim seboj, ker nisem tako spontan in sproščen, kot drugi ljudje... Zaradi vsega tega sploh še nisem imel resne zveze, pa čeprav sem že zaključil svoj študij... Največja tragika se kaže v tem, da mi je neko dekle  zelo všeč in ona mi enake signale pošilja nazaj, a jaz se ustrašim in celo upam, da je ne srečam, da mi ne bi bilo treba stopiti v akcijo... Te zadeve me res ubijajo in sploh ne vem kako si pomagati...

Sem se kar razpisal, ampak sem res kar kompleksna oseba... Sicer sem romantik po duši, tudi zelo občutljiv se mi zdi... Družinsko gledano lahko povem, da sem imel oziroma imam sicer ljubeče starše, a vzgajan sem bil v tradicionalnih manirah z veliko psihičnega nasilja s strani matere, kar je popolnoma porušilo najin odnos in sedaj skoraj ne govorim z njo, čeprav živimo v isti hiši. Vzgoja prav tako ni spodbujala krepljenja samopodobe, saj nekih pohval nisem bil deležen. Je pa zanimivo, da je sestra v zelo podobnem okolju zrasla v zelo psihično stabilno osebo.

Hm... Toliko naj bo zaenkrat dovolj... Tablet nisem nikoli jemal... Prosim vas za kakšno mnenje, sugestijo, predlog... Bi glede na opis potreboval pomoč psihologa, psihiatra, psihoterapevta ali celo medikamentozno terapijo?

Hvala vam za vso pomoč in lep pozdrav od 25-letnika v težavah  :kiselnasmeh:

Pozdravljen Gasper :rozicodam:


Sicer sem se spotaknila čisto na koncu zapisano tisto o sestri, da je zrastla v psihično stabilno osebo....Pa si prepričan, glede na odnose, ki ste jih imeli, jih imate doma s starši. Morda pa tudi ona skriva pred drugimi svoje težave?
Ampak, pustimo zdaj njo, sedaj si pomemben samo ti! Občutek imam in kot si sam napisal, da si izredno simpatična oseba in tako te tudi ljudje sprejemajo. Težava je v tvojih miselnih vzorcih, samopodobi in samozavesti.
Svetujem ti, da si poiščeš dobrega psihoterapevta, se mu zaupaš in pričneš z vajami, ki ti bodo omogočile komunikacijo z ljudmi in boljše življenje :rozicodam:

Hvala Trzinka za odgovor...   :rozicodam: Glede sestre dam res roko v ogenj, da nima takih problemov kot jaz sam, saj si zelo zaupava... Sva si sicer podobna, ampak pri meni je šel ta strah, nesamozavest in podobno v preveliko skrajnost, ki mi otežuje normalno življenje. Verjetno je vse skupaj res posledica tega, da imam o sebi slabo mnenje, zato potem skušam ljudem ves čas ugajati in že samo ne dovolj prijazen pogled sočloveka me vrže s tira in o sebi dobim zopet neznansko katastrofalno mnenje... Res nimam vsega razčiščenega, zato hvala za tale nasvet, naj poiščem dobrega psihoterapevta. Imate mogoče kakšen predlog, kateri je najboljši in ali naj ga obiščem preko napotnice ali kar samoplačniško?  :)

Glede simpatičnosti in podobnega, kar sem napisal, pa moram povedati, da je očitno kar malo samovšečno izpadlo. Sam seveda o sebi nimam takega mnenja, ves čas me preveva misel, da sem luzer in podobno... Moja glavna poanta je bila, da v resnici nimam razloga za tako nizko samopodobo... Pa kljub temu v pogovoru z drugimi in tudi sam pri sebi vedno o sebi govorim slabo, nikoli ne priznam, da sem kaj dobro opravil, ali pa dobro opravljena dela zminimaliziram in omalovažujem, češ saj to pa res ni nič takega, to bi vsak saj tako kvalitetno opravil... Verjetno so take izjave posledica tega, da sam pri sebi nisem prepričan, da sem v redu fant, pameten, priden, zato se ves čas kritiziram, da bi od drugih dobil signal, da to ni res, kar govorim, da sem v resnici super in tako dalje... In to je nekako hrana za to, da sploh nekako živim s sam sabo, da si nekako nahranim svoj ego... a kakor sem napisal, že en "mrk" pogled ali nepogled ženske me takoj vrže s tira in mi spet da misliti, da sem grozen, nevreden katerekoli ženske in da sem velik slabič...

Jah, tole je res zelo iskreno napisano, s tem se sedaj že kar dolgo borim... In občutek imam, da bom pri tem boju potreboval pomoč psihoterapevta...  :zardevam:

Hvala za vse odgovore in doma pozdravte  :P

 

Živjo Gašper,

Jap, se kar najdem v tem kar si napisal o sebi, sicer nimam takih težav pri komuniciranju z ljudmi, moje mnenje o sebi, pa je zelo, zelo podobno tvojemu, prav tako razmere doma, samo, da gre pri meni za psihično naslije in poniževanje s strani očeta.

Pametna poteza, da si se oglasil tu na forumu -boš videl, tu je ogromno super ljudi, ki ti bodo lahko dobro svetovali. Jaz sem še bolj "nova" in bi ti težko "solila pamet"  :P , saj se še sama lovim.  :kiselnasmeh:

Poišči si tudi kakšno literaturo tu na tej strani ali drugje na netu, meni je kar pomagalo.
Nekje sem prebrala; samozavesti nam ne more nihče podariti, izhaja iz naših izkušenj, da smo nekaj sposobni opraviti! Tako, da kar v akcijo!  :P malo za hec...

Pa zaupaj se komu -sestri, če praviš, da imata lep odnos.

Drži se, javi se še kaj, pa tudi ti doma pozdravi  :P

Na prvi strani greš pod seznam terapevtov, najprej se ti odpre stran s psihiatri po Sloveniji, zgoraj desno z rdečim pa klikneš na samoplačniški psihoterapevti. Poglej si njihove spletne strani, potem pa se sam odloči, odvisno s katerega konca Slovenije si. Imajo razmeroma ugodne cene, če pomislim, da sem sama dala za 50min/h 85€ pred dvemi leti ???, ampak se je pa splačalo in mi je pomagalo, zelo. Pa še vedno hodim, samo na drugačno vrsto psihoterapije.
Nisem tvojega opisovanja razumela kot hvalo, ampak glede na pisanje sem ocenila, da moraš biti izredno simpatičen in sem prepričana, da te imajo ljudje radi. Seveda si moraš izboljšati samopodobo in prečistiti zadeve sam s seboj, se naučiti.......Prepričana sem, da ti bo uspelo, bodi samo vztrajen , potrpežljiv, kajti težave ne izginejo same od sebe, je potrebno veliko časa in truda :rozicodam:

Muci in Trzinka, evo za obe po eno rožico  :rozicodam: :rozicodam:

Drugač pa hvala za vajina odgovora... Sem še malo po internetu pobrskal in našel, da obstaja neka zadeva z imenom "Overcoming Social Anxiety, Social Phobia - Step By Step" z avdio primerki... Sem si potegnil to dol in ko bom imel čas bom malo preposlušal te zadeve.... Imam pa namen iti tudi do psihoterapevta, da vidim, če mi je še kaj pomoči ali sem čisto brezupen primer  :P

Tenkju  :zardevam:

U R doing it again...  :pomezik:

(
A si res s tem nahraniš ego? Tudi če si ga, si najbrž v vseh letih, ko to počneš, ugotovil, da je učinek le kratkotrajen in se zato ne splača posluževati tega načina :)

Tukaj je vse na tebi; zavestno se moraš odločiti, da ne boš govoril grdo o sebi. Na začetku bo po vsej verjetnosti težko spremeniti ustaljene navade, sčasoma pa ti bo prišlo v kri :)

hf

dr. hauska, imaš prav, sedaj sem pa res prebrana knjiga  :zardevam:

Itak da nisi :)

Jst še sebe ne znam prebrat, bom pa tebe..  :sesmejem:

:sesmejem: :sesmejem: nas je več takih  :pomezik:

Gasper, že to , da si se nam zaupal tukaj na forumu je prvi korak in ker se zavedaš, da imaš težavo, kar vztrajaj in išči poti do rešitve. Si se že usmeril na pravo pot :oki:

hvala, res se malo bolje počutim po tem, ko sem izlil dušo na ekran   :zardevam:

Gasper,

Si se vprašal kaj je v ozadju - razlog tvoje blokade oz. posledično sramežljivosti?

Se splača odkrit, premagat "oviro" in sovojit deklino 100%  :pomezik:..v pravih letih si!


                                                      Dušica

seveda...  :ne: hmmm le zakaj imam težavo to verjet?  :ojoj: mogoče zato -


dvomim; oz. seveda je velika možnost za to, a če je bila vzgoja podobna...  :kiselnasmeh:


glede na opis, bi rekla: ja


oboje je ozdravljivo; priporočam branje http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754, mogoče tole http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=433&Itemid=66, pa http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=936&Itemid=1 (preko dam-a so večkat organizirane razne delavnice), pa seveda strokovna pomoč - in to je to.

Tudi jaz sem z veliko naklonjenosti prebrala tvoj post in dobila res dober občutek o tebi. Izražaš se tako mehko, tekoče in lepo. Čim prej poišči terapevta, škoda je izgubljati čas. Za branje je dobra tudi knjiga Čar samozavesti. Naj te ne moti, da je na platnici slika ženske, vsebina velja tudi za moške  :sesmejem:.

Kar se pa deklice tiče - bi bilo res škoda izogibati se ji, če čutiš, da si tudi ti njej simpatičen. A bi ti lahko kdo pri tem kaj pomagal, npr. dal njej kak diskretni namig, da ti je všeč.
Če ti povem, kako je moj partner vzpostavil kontakt z mano? Spoznala sva se na na pikniku in se potem pol leta nisva videla, čeprav mi je bil zelo všeč in imela sem občutek, da tudi jaz njemu. Vendar mu je nekdo na diskretno vprašanje, če sem sama dejal, da se mu zdi, da ne. Kar seveda ni bilo res. Po pol leta je dobil inf. da sem seveda sama in da mi je bil zelo simpatičen. In mi je poslal kratek mail, če bi želela z njim na sprehod v petek po službi....
Mail je zelo uporabna zadeva, ki lahko pomaga prebiti led.  :-*

Želim vse dobro!
Ribica

Stari sam tole ti povem. Ta odstavek direktno opisuje mene. Tudi jaz redko priznam, da nekaj dobro opravim. Če že dobro opravim in to vem, da sem dobro opravil potem vedno iščem napake kako bi lahko stvar še izboljšal tako, da po naravi skoraj nikoli ne morem biti zadovoljen s svojim delom ali pa s samim sabo (No redki so trenutki, ko pa sem zadovoljen). Kar se žensk tiče ... stari ista zgodba pri meni. Jaz imam še to težavo, da neverjetno nervozen ratam v bližini ženske, ki mi je všeč. Totalno me zablokira ni šans, da pristopim in kaj rečem tej ženski. Vsake 2 ali 3 leta se zgodi čudež in pristopim ampak nikoli nič od tega. Drugače pa ja jaz ti priporočam iz mojih izkušenj, da si čim prej poišči strokovno pomoč. Psihoterapevta ali psihiatra. Jaz sem bil včeraj pri psihiatrinji in moram reči, da nisem pričakoval, da mi bo tako dobro delo. Zelo pomaga tudi, če se odpreš na tem forumu in prijateljem. Jaz sem to storil že prejšni teden in od takrat se bolje počutim. Seveda se pa ta problem ne bo tako hitro rešil. Je pa nekaj upanje, da bo nekoč bolje te postavi pokonci.

Jou, sam imam iste probleme... Kadar mi je kakšna fletna deklina všeč in se spogledujeva, poskušam delovati hladno kot špricer, ampak globoko v meni je v resnici pravi vulkan, požar. Kadar se srečava s pogledi me kar v grlu stisne in čisto zablokiram. Adrenalinski pospešek dobim in se mi zdi, da edino rešitev v taki s strahom napolnjeni situaciji vidim v begu. Tako da potem ponavadi stegnem in si olajšam dušo šele, ko fletne dekline nimam več na vidiku. Potem se pa po glavi tolčem, zakaj sem spet zafrknil sceno, ker nisem šel v akcijo, in sem spet nesrečen v ljubezni.  :zardevam:
Seveda me taka čustva oblijejo le, kadar gre za dečvo, ki mi je zelo povšeči.

Tudi sam razmišljam, da bi šel k psihoterapevtu. Ker me vsak dan znova žalosti in preganja misel na to, da mečem življenje stran, s tem ko ne izživim ljubezni, ki jo potrebujem in pogrešam kot sahara vodo.  :-[

Hvala Ribica za komplimente... Si si prislužila eno  :rozicodam:  :zardevam:

Sem se pozanimal glede tele buklice Čar samozavesti. Malo sem poguglal in našel tole zadevo v angleščini:
Susan Jeffers, Ph.D. - Feel the Fear and Do It Anyway

Nisem prepričan, če gre v tem primeru za isto knjigo, samo da je šla slovenska različica naslova malo svojo pot, ali pa je to čisto nekaj drugega. Tole angleško zadevo, ki je v obliki audioknjige, sem že malo preposlušal in danes v službi poskušal malo aplicirati v praksi njene nasvete, ampak moram reči, da bo verjetno res potreben kak psihoterapevt.  :sesmejem:
Kar se pa mailov, facebookov ipd. tiče pa lahko samo rečem, da sem slišal za kar nekaj primerov, ko se je ljudem s pomočjo spleta zgodilo marsikaj lepega. Tako da tudi kakšen klik v tej smeri ne sme biti odveč.

Hm, ne vem od kje ta blokada... Sploh ne vem točno, ali je prisotna ves čas ali "le" par let... Bo treba kakšnega dohtarja prašat... Ker da dekline takole bežijo mimo mene, me bo požrlo...  :zvizgam:

hvala za spodnje linke  :pomezik:

Pozdrav !

Skoraj kot bi bral o sebi lol.
Priporočam ti, da pogledaš par posnetkov od tega tipa. Res je najboljši za probleme z komunikacijo . http://www.youtube.com/user/stephanerdman#p/u/7/9Cwj2kXzCXE (http://www.youtube.com/user/stephanerdman#p/u/7/9Cwj2kXzCXE)
Upam da ti uspe rešit zadevo :oki:

ahoj evo še jaz...
sem tut tak se ne pohvalim pa me je strah stopit do dekleta pa še ves ta strah pred ljudmi...
lohka bi še pisal pa sam tolk da vidiš da nas je več takih patronov!

drgač je pa knjiga čar samozavesti res odlična se splača jo prebrat in pa par vaj iz te knjige narest se človek res lepo pol počuti...
preberi knjigo se splača

no pa en lep pozdravček z dolenjske kjer cviček teče v potokihm ;)

Domen

+ se splača, it na kako delavnico... prebrat par strokovnih knjig... na mestu je pa tudi soočenje z lastnim strahom

živijo, hvala vsem in vsakemu posebej...  :pomezik:

se borim dnevno s temi svojimi težavami in moram priznati, da mi ne uspeva najbolje... tako da res razmišljam o psihoterapiji... danes sem v roke prijel knjigo Formule ljubezni od Milivojevića in se v zadnjih treh poglavjih do potankosti prepoznal...  :zardevam: še posebej moram poudariti infantilno vseljubljenost, ki je vzrok za to, da me imajo ljudje radi... ker nimaš postavljene predstave o svoji vrednosti, ljudem ves čas ugajaš, oni te imajo zaradi tega radi, ti pa zato misliš, da si vreden... raje sploh ne bom razlagal...  ???

upam, da se to da kako porihtati :kiselnasmeh: ker bi jz tut rad biu srečen  :sesmejem:

Hejla 

Ne morem se vzdržat odgovora na tvojo temo, ki je po svoje tako simpatična, po drugi strani pa imaš kar resen problem, če zaradi tega trpiš. Sem čisto nova na forumu, tako da se še privajam in večinoma samo berem in ne odgovarjam. Možnost, da bom kar precej usekala mimo je velika  :-[

Ko berem tvoje besede se mi zdiš tako zgovoren in odprt fant, da ne bi nikoli pomislila, da imaš težave s sramežljivostjo. Očitno so problemi tu, ker drugače ne bi o njih pisal in moj najboljši nasvet je totalno zlajnan: Bodi to kar si  :-*
Ja vem ja, slišano že stokrat, ampak vsem ljudem ugajat zna biti presneto naporno in predvsem nepotrebno. Sigurno se bo kdaj našel nekdo, ki mu pač ne boš najljubši človek na svetu. Pa kaj potem? Zaradi tega ti še vedno ne boš nič manj simpatičen, nič manj dobrosrčen in nič manj TI. Očitno se je našel človek, ki te ni znal sprejeti takšnega kot si, kar pa je samo njegov problem in ne tvoj. Vse to se sliši lepo in prav v besedah, pri dejanjih pa je malo težje. Mogoče bi lahko poizkusil s čim majhnim kot naprimer izraziti svoje mnenje glede glasbe ali športa, o nečem kar te zanima in veš, da imaš svoje mnenje trdno izoblikovano?

Kar se tiče deklet pa takole. Veliko deklet ne bo naredilo prvega koraka, tako da mogoče tvoja ''ogledanka'' čuti enako pa ima tudi sama premalo poguma, da bi kaj storila v tej smeri, oziroma čaka na tvoj prvi korak. Kaj je najslabše kar se lahko zgodi, če jo povabiš na kavo? V najslabšem primeru lahko reče ne. V redu, se je pač odločila, da bo vrgla stran dobitni listek na lotu :) Mogoče bi lahko malce povadil predno narediš ta korak? Povabi na kavo al pa kuhančka kakšno prijateljico ali prijatelja pri katerem bi normalno čakal, da ona ali on povabi tebe? Tudi z majhnimi koraki se nekam pride. Pa še tole... kdo pa pravi, da je treba delovati hladno kot špricer? Nikjer ne piše, da se dekleta zanimajo le za fante, ki se delajo kot, da jim ni mar za nič. Le pogumno!

Držim pesti zate in VEM, da se da tole vse porihtat in da boš srečen  :rozicodam:

Nefertiti, hvala ti...  :rozicodam:

Se z vsem zapisanim strinjam, ampak pri meni je to tako zelo zapleteno kot gordijski vozel... Najbolje bi bilo, da bi ga nekdo presekal z mečem... Kakšen dober psihoterapevt naprimer... Ampak bi moral biti meč dobro nabrušen, pa tudi tisti psihoterapevt bi moral biti kar pri sebi...  :P

Če prebereš še enkrat moj prvi vpis, boš videla, da je najhujše to, da me ves čas okupira strah... Da nikjer v javnosti ne morem biti sproščen... Na busu, na postaji, povsod sem napet kot štrampantelj... In ne morem se sprostiti ker ves čas mislim na to, da me nekdo gleda in si misli o meni bogsigavedikaj... In moja prva misel je zbežati iz te stresne situacije...
Je pa res, kot praviš, da sem po eni strani tudi zgovoren... Tisti, ki me dobro poznajo, bodo rekli, da sem "gobec"... Rad ga tudi zažurkam... Ampak če pride do situacije, da bi se lahko spečal z deklino, zgradim 100-metrski betonski zid in odbijem vsak napad... Si sploh ne morem pomagati... Pa čeprav sem šel s kolegico zadnjič na kuhanca ali s kolegi na pijačo kot sama predlagaš, da naredim...
Po eni strani me je strah spremembe, ker bi iz lagodnega družinskega življenja presedlal v partnersko zvezo, po drugi strani pa me je strah, da bi ta izbranka izvedela moj pravi jaz... Ta pa pomoje ni to, za kar se izdajam... Sem že napisal, da delujem zelo vesel in samozavesten človek, v resnici sm pa bolj kot ne luzr  :zardevam: Saj kar se poguma, samozavesti in samopodobe tiče...
Najprej si moram to izgradit, šele potem bom samozavesten in prepričan o svoji lastni vrednosti... Najbolj me boli to, da vedno za vse naprtim krivdo sebi... Po vsakem pogovoru, srečanju s sočlovekom me peče vest in tare slab občutek, ker se nisem dovolj dobro odrezal, ali da nekoga nisem dovolj lepo pozdravil itd. In ta krivda je kot križ, ki ga nosiš, dokler čas naredi svojega in pozabiš... Ampak ravno zaradi teh križev, ki si jih ves čas nalagam, se pomoje raje izognem kontaktu z ljudmi, kot da se z njimi srečam in po srečanju še ne vem koliko časa trpim zaradi slabega občutka o samem sebu in o svojem ravnanju... In ta občutek v resnici sploh nima veze z realnostjo... To sem nekako pri sebi izgradil, in sicer zato, ker nimam postavljene trdne samopodobe, temveč imam fluidno podobo o sebi, ki se spreminja glede na to, kaj drugi mislijo o meni... Če dobim pozitiven feedback (nasmeh, pohvalo), nekako lahko živim sam s seboj (gre nekako za hrano za dušo), če pa me recimo neka deklina ne pogleda oziroma me nekdo drug ne pozdravi dovolj lepo, mislim, da sem nebodigatreba... Ravno zaradi tega hlepenja po pozitivnem feedbacku, ves čas furam tak način obnašanja, da bi ugajal ljudem in bi me ti zato imeli radi, jaz pa bi posledično imel kolikortoliko v redu predstavo o sebi...
Ne moreš si misliti, kakšen sem bil recimo lansko leto, ko se je sodelavka skregala z mano... Totalna depresija, skoraj sem jokal, celo tako hudo je bilo, da sem sam šel do nje in sva zgladila "spor", čeprav nisem bil čisto nič kriv, sam se namreč sploh nisem skregal, le ona se je z mano, ampak ker sem sebe videl skozi njene oči, ki so me tisti čas ignorirale, sem prodal svoj ponos in se ji opravičil (oz. krivdo prevzel nase)... Samo zato, da me je imela spet rada in sem posledično tudi sam o sebi imel spet nekako boljše mnenje...
Kot rezime bi lahko napisal, da sebe vidim skozi oči drugih... Če me imajo drugi radi, imam rad tudi jaz sebe... Glede na to "ugotovitev" se, Nefertiti, strinjam s tvojim zapisom, da nikjer ne piše, da je nujno, da te mora imet vsak človek neznansko rad.... S tem se totalno strinjam, nenazadnje sem to prebral tudi v Milivojevićevi knjigi Formule ljubezni... Ampak jaz samega sebe ne znam pozdravit  :zardevam: :kiselnasmeh: Funkcioniram pa ravno tako, da če me nekdo nima rad, dobim izredno slab občutek o lastni vrednosti...
Sedaj bom zapisal še en paradoks, ki je prav tako moja karakterna značilnost in ki sem ga našel v zgoraj omenjeni Milivojevićevi knjigci:
Če me ima nekdo zelo rad (nekatere ženske ti npr. to dajejo zelo jasno vedeti), se lahko zgodi neka miselna telovadba, ki se je do pred kratkim sploh nisem zavedal... Gre za to, da če ima nekdo o tebi superduper mnenje, se ti v glavi odvije neko čudno sklepanje, in sicer na način, da je oseba, ki ima o tebi kot ničvrednem človeku (tako namreč pač človek z nizko samo podobo misli o sebi) zelo pozitivno mnenje, za tebe kot ničvrednega človeka še manj vredna kot si ti sam... In zato avtomatsko odbiješ vse ljubezenske ponudbe od zainteresiranih žensk, saj nekje na ravni podzavesti narediš sklep, da je ta ženska, če ima o tebi tako pozitivno mnenje, očitno še manj vredna kot si ti sam...

Ampak sedaj sem že malo zašel... Moram pa priznati, da sem tole zgoraj napisal zelo v švungu... Brainstorming bi se skoraj lahko reklo... Tako da ne vem koliko je kaj povezano vse skupaj... Vem pa zagotovo, da sem precej razštelana osebnost, ki jo bo treba malo pošraufati...  :-[ :P ali pa veliko  :sesmejem: