FORUM Nebojse.si

Ojla. Imam en problem. Zadnje čase me je strah, da se ne polulam kje v javnosti. In to zato, ker enostavno ne morem dolgo zadržat in ko me postane strah lahko še manj zadržim. Odkar sem se zredila in mi je zrastel trebuh, se mi zdi, da mi pritiska na mehur. Tko, da ko sem kje stalno gledam kje je wc. To prvo pogledam ko kam pridem. Če ni wc-ja postanem panična. Začelo se je, ko sem šla iz zdravstvenega doma proti domu peš in sem komaj zadržala.. malček sem se polulala ampak ne čisto in zdaj sem dobila strah pred tem. In je vedno večji ta strah. Ne vem kaj naj naredim.
Na internetu sem zasledila , da je to okm. Piše, da te je strah, da izgubiš kontrolo nad mehurjem ali črevesjem. To bom tudi omenila psihoterapevtu vendar se zdaj ukvarjava z mojim psihotičnimi mislimi.
Ima še kdo tak problem? Kašn pameten nasvet? kako naj se znebim tega straha? moj tip me zajebava in pravi naj začnem nosit plenice :A)

lp

Sandra najbolje bi bil obisk pri zdravniku saj je vzrokov za uhajanje urina veliko
Lahko gre za neprostovoljno izgubo urina, ki je pri nas osebah s psihičnimi težavami pogost pojav,lahko pa si nagnjena tudi k infekcijam urinarnega trakta,lahko ti te težave povzrocajo razlicna zdravila (pomirjevala, hipnotiki, psihotropiki, diuretiki),lahko je vse le na psihični bazi,....skratka razlogov je precej in nisi edina s tovrstnimi težavami,...tudi mene pestijo.
Najbolj sem jezna ko se odpravim v mesto in že ko stopim z avtobusa imam občutek,da je mehur tko poln,da ne bom zmogla do prvega wc-ja,nato pa ugotovim,da mehur sploh ni bil poln.
Poskušaj malce odmislit to iskanje in gledanje za straniščem,...ena slaba izkušnja,namreč to,da ti je enkrat malce ušlo ni nič hudega,..se je meni že tudi zgodilo.
Ja ti priporočam,da se res pogovoriš  z zdravnico. :rozicodam:

Hvala Suzy :rozicodam:

jaz tudi ful pijem, ker mam suha usta zaradi ap-jev al ad.jev kaj pa vem od česa je. Ko pa me nekje odzunaj prime pa verjamem, da je zaradi psihe. Stalno mislim na to kdaj me bo primlo ??? in vsak dan je hujše, če bo šlo tko naprej ne bom upala iz hiše. Mislim, da imam resen problem glede tega.

 Sandra jaz imam iste težave,samo da je mene strah uhajanja blata.Je pa tako,ko greš ven si pač daj kakšen večji bolj vpojen vložek in ti bo lažje.Jaz si malo težje dam plenico na rit.Me pa to ful psihično obremenjuje,sploh ko je potrebno kam iti,grem po trikrat ali večkrat na wc in tudi že vnaprej vse pomislim kje je kakšen wc.

hej! tudi jst sem se soočala s takim problemom...prvo sem vedno prečekirala kje je wc,kar je pa še huje mi je najbolj bedno it na javni al pa v gostilni na wc, ker študiram kok folka je šlo čez, pa kok bakterij je itd.... u glavnem,jst sem postopoma začela delat majhne korake...in danes nimam blema it na wc, sej zato obstaja ;D

jana je zoprno tole ane.. saj si dam vložek sam ne vpije, ko se mal polulam pa še tisti nočni si dam. Tangic sploh več ne nosim zaradi tega. Tudi mene to zelo obremenjuje. Si ti iskala še kakšno rešitev? psihoterapija pa to? jaz mislim, da plenice niso rešitev.
Na javnem wc-ju in gostilnah se nikol ne vsedem na školjko ampak čepim in lulam stoje.

 Ko sem jemala antidepresive se mi je tudi stanje malo izboljšalo,sedaj pa sem zaradi nosečnosti brez.Nekih drugih terapij pa žal nisem iskala,zaenkrat.Ampak saj pravim,ko sem doma je stanje kar ok,ampak ko je potrebno kam iti,pa ni za govort.

Sandra in Jana! :rozicodam:

Kaj pa, če bi si malo prebrali tudi to temo, ker imam občutek, da gre za podoben strah. Muci ima strahove, da se bo polulala ali pokakala v javnosti, jaz sem imela strahove, da bom bruhala ali, da ne bom mogla pravočasno priti na stranišče zaradi hude diareje?

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2126.msg237485.html#msg237485.

Ne vem...

Če je psihičnega izvora, gre za eno obliko OKM-ja. Seveda, če je fizično vse OK. Pozdrav obema.

Sem si prebrala hvala Janja!
Pa pozna kdo rešitev za to? torej sem prav zasledila, da je okm tole. Pri meni fizično vse v redu, ker mene prime takoj, ko pomislim na to. Ko pozabim me ne tišči. Po moje je na psihi, pa nič me ne boli ali srbi, da bi imela kakšno vnetje. Odkar sem se zredila imam ta problem in po moje mi trebuh pritiska na mehur, ker je tak kot, da bi bila noseča.
Janja kako si se ti znebila tega straha? kaj ti pove psihoterapevt v takem primeru? če bi pomagale tablete ne bi imela tega problema. Plenice pa ne mislim nosit. Joj je pa tko zoprno...

AHA, pa sem vas najdla!  :sesmejem:
Ja, tud jaz imam tako "paniko", da se bom podelala, čaprav se dejansko nisem še nikol in isto -predno kam grem samo razmišljam, kje je najbližji wc, čeprav mi je muka it drugje na wc in ne vem, če bi sploh lahko šla...  :-[
Danes sem morala it dat kri in sem si dala un največji nočni vložek -za vsak slučaj...  :zardevam: Mislim, kakšne probleme imamo... Pa je bilo vse o.k.  :clap:
Meni se zdi, da mi pomaga, če ne pijem kave (kar mi je kar težko), vrjetno, ker deluje odvajalno pa tudi diuretik je. Pa, da probam čim manj razmišljat o tem in se čim bolj "spraznit" predno grem od doma... Drugega ti pa ne vem svetovat.
Drugač pa mislim, da dobiš v lekarni prav posebne vložke za uhajanje urina.
Vrjetno, bi blo pa fajn še pri zdravniku preverit, če ni samo psihično.

Sandra! :rozicodam:

Ja, to je ena oblika OKM-ja. Recimo jaz nisem imela nikoli vsiljivih misli nasilne ali sexualne narave...

O tem je bilo dosti napisanega tudi na tem forumu. Oz. precej več kot o tej obliki OKM-ja.

Če je fizično vse OK, potem je to psihičnega izvora. In plenice niso rešitev, ker s tabo ni prav nič narobe. Ampak enostavno moraš na tebi primeren način preseči te strahove.

Psihoterapevt ti ne pove enega univerzalnega recepta za vse. Ti si tam, imaš specifične težave in skupaj ugotavljata zakaj, kako, kakšne so možne rešitve.

Je pa tako, da je ponavadi potrebna kombinacija s psihofarmaki.

Jaz točno vem, da pri psihoterapiji razrešujem druge stvari in ne te oblike OKM-ja, ker je pri meni ta oblika bolj posledica genetike kot kaj drugega.

Upam, da boš našla primerno rešitev zase!

 Tudi pri meni je telesno vse ok.Sem pomoje že vse preglede dala skozi.Začelo se je pa mislim da takrat,ko sem pač enkrat imela drisko in mi je enostavno ušlo.Ostal je pa strah da bi se to zdaj spet zgodilo.

Ja sam res, kake probleme imamo in samo še tega mi je blo treba :sesmejem:
enkrat sem tudi jaz imela drisko in sem komaj prišla do wc-ja. Preveč kave sem spila pa še čik in me je stisnilo. Od takrat pijem ful manj kave, mogoče 1x na dan, če. Se navadiš bit brez kave. In tudi ful gledam kaj jem, da ne dobim pol driske, ker mi je zoprna.
Odkar pa jemljem tablete sem zaprta in tudi to ni fajn. Razumem pa, da bi me bilo verjetno strah, če bi stalno imela drisko saj težko zadržiš boga jana! Probaj si uredit jedilnik tako, da boš imela normalen kakec in te ne bo več strah. Jaz grem zjutraj na kakat in imam cel dan mir. Drugače pa se trudim in se probam prepričat, da me ne bo primlo in danes mi je uspelo, ko sem šla v trgovino. Sem pa vseeno prvo pogledala kje je wc :A)
Bom omenila moji psih. naslednjič ko grem prav me zanima kaj mi bo povedala.
Je pa precej obremenjujoče ja.
Verjetno so vložki za to ampak jaz nočem, da pride tko daleč, da jih moram nosit..še te navadne vložke nočem nosit .
Tudi, če lulam doma me vseeno prime še 10x potem in to se mi prej ni dogajalo.. odkar sem šla iz zdr. doma me je začelo to hecat. Sem se vstrašila, da mi bo ušlo.
Ah sej bom že nekako premagala tole.
Tnx za odgovore bejbe :rozicodam:

Jaz isto. Kamor grem, glih tolk, da si na zemljevidu ne označim lulalnih točk.  :sesmejem: Hb, da ima moj zobar wc. Uporabim ga pred in po posegu.  :kiselnasmeh: Če ne vem, kje me čaka naslednji wc, mi je slabo, potim se, nervozna...  :o V gostilno me je sram stopiti in prositi samo za wc, denarja, da bi v vsaki spila kofe, pa nimam. Potem le nažicam wc, ob prijaznem zavijanju oči kelnarc najdem čudežna vrata, in pritečejo glih 3 kapljice.  :o Je pa vedno bolje. V dnevih, ko se dobro počutim, teh simptomov nimam. Kdo bi si mislil.  :kadim:

men se isto dogaja :A)

Če ste ravno pri "lulanju" se vama pridružujem...vse to nam dela naša prijateljica "psiha" :sesmejem:

Lejjo, tojo, ku dela gužvo.  :sesmejem: :rozicodam:

Ja Sinuška, če pa jaz tudi "lulam"... :sesmejem:

Ja, psiha. Ko je mene dajalo, sem najprej poštudirala vse wc-je v mestu. Tam kjer jih ni bilo, pa-pa...mene ni bilo zraven.
Zadeva je izzvenela, nehala, ko se je panika preselila od mene.  :sesmejem:
Kdor ni poskusil ne more verjet, da je hudo. Da je to OKM pa nisem nikjer zasledila. No, sicer pa sem (bila) tudi še kar okm-jevska. Preverjala vse, ljudi tudi.  :o

Mina! :rozicodam:

Veš kaj, sedaj se lahko temu smejim. Včasih pa se ne bi mogla, ker sem tudi sama imela tak problem...

Mina, tudi jaz nisem vedela, da je to ena oblika OKM-ja dokler nisem prišla do dr. Dernovškove. Jaz sem si sama postavila naslednje diagnoze: emetofobija, socialna fobija, anksioznost in tudi OKM, ampak ne zaradi tega primera, ki sem ga opisovala zgoraj.

In potem sem začela govoriti mojo zgodbo. In ko sem že skoraj končala, sem se spomnila še na ta moj nesrečni OKM (to je tisti drugi, kateremu vem vzrok) in sem povedala, da imam poleg socialne fobije in anksioznosti ter emetobobije še OKM. Ona me je pa začudeno pogledala in rekla: "Pa saj vi ste obsesivni že od enega leta starosti." In potem sem jo samo začudeno pogledala. Je pa res, da je bila tej vrsti OKM-ja pridružena še socialna fobija, ki je bila verjetno bolj posledica tega OKM-ja kot kaj drugega. 

Glede preverjanja in šlihtanja pa raje ne pišem. In da mora biti točno vse na svojem mestu, barvno usklajeno...:sesmejem:

Jutri pa imam spet dr. Dernovškovo in prav veselim se že. Sem zelo vesela, da imam njo.

Mina, si zelo veliko v mojih mislih, ampak pisala ti pa trenutno nisem nič, ker tudi jaz predelujem en šmorn. :o

Drži se in daj jezo ven. Imaš pravico tudi do jeze. Do vseh čustev pravzaprav.

Ojojoj... :o...ne mi niti govorit! Če se barve ne ujemajo - groza. Doma je vse enobarvno, zato da je lahko prtiček malce pisan. Pa zavese morajo biti v stilu. Sedaj sem navalila na bele brisače, da pašejo v kopalnico.    :unsure:
Malo sem se morala prilagoditi odkar imam doma hčer in tamalo. Ampak prej...Bog ne daj, da je kaj izven svojega mesta. Še majice v omari so morale biti zložene po barvah.

Si lahko presrečna, da imaš njo. Je ok ženska in zdravnica.

Pozdravljeni!
Ker sem nova, bom kar tule izkoristila prostor in napisala, kaj je tisto, kar muči mene :) Pod to temo pišem, ker so moje težave podobne-strah me je, da se bom (v javnosti) pokakala. Strah me spremlja že dolgo, vse od začetka študija; po samopsihoanalizi  :sesmejem: pa sem ugotovila, da korenini v otroštvu, saj se spominjam, da sem se tega prvič ustrašila že kot otrok, med obiskom knjižnice-sicer mi ni ušlo, a je strah ostal prisoten, le potuhnil se je. Tudi vzroke za izvor strahu sem našala v tej svoji zmedeni glavi, a o njih kdaj drugič  :-[ No, ob vpisu na fakulteto je vse skupaj spet izbruhnilo-najverjetneje zaradi padca samozavesti in občutka negotovosti, ker sem se znašla v novem okolju, med novimi ljudmi, bremenil me je strah pred neuspehom pri izpitih, ... Naj dodam še, da sem v istem obdobju "fasala" nekajtedensko diarejo (sicer povsem fizičnega izvora), ki je vse skupaj le še poslabšala  :jok: Strah je bil tako močan, da je bila vožnja v kraj študija ena sama mora - jok, tresenje, panično ustavljanje na vseh možnih krajih z wcji, ... Malo je sicer pomagal pogovor s sopotniki, a ne vedno in ne dovolj. Nekaj mesecev se je situacija še slabšala-nikamor nisem več hodila, razen na predavanja in na izpite. Moji bližnji so bili zgroženi, saj sem bila pred tem (kljub rahli socialni fobiji) družabna, žurerska, dobrovoljčica... No, to se je spremenilo  :sesmejem:
Da ne bom dolgovezila, naj vam povem še, da je bilo to že pred leti, da pa me strah še vedno spremlja, a je sedaj vse skupaj veliko veliko bolje - hodim ven na pijačke, koncerte, v kino, v trgovino, tudi v službo ter poleg vsega končujem magistrski študij in sem še mamica kraaaaasni 9-mesečnici  :wav: Še vedno imam sicer obdobja, ko moram milijonkrat na wc preden grem od doma, pa me kljub temu v trgovini "pošraufa", a se mi to dogaja vedno redkeje  :) Da vse še ni dobro, se mi je potrdilo pred dnevi, ko sem v nakupovalnem centru morala morala morala na wc, kljub temu, da sem imela s seboj hčerkico-le-to sem "parkirala" pred vrata sanitarij, na hitro opravila in bila seveda še bolj živčna  :ne:
Poiskala nisem nobene strokovne pomoči (Menite, da bi jo vendarle morala?), sem pa uporabljala tehnike avtogenega treninga in vaje kognitivno-vedenjske terapije, nenazadnje pa mi je malo pomagalo tudi prebiranje zgodb sotrpinov/ink na tem forumu - torej, hvalaaaaaaa :oki:
Bdoite lepo in hvala za pozornost!

Čau orionlady :rozicodam:

Jaz mislim, da bi to morala zaupat kakšnemu zdravniku. Jaz moji še nisem, ker me je sram :zardevam:
Ampak naslednjič ko grem sem rekla, da ji bom zaupala to mojo težavico. Pol pa bom napisala kaj mi je svetovala, mogoče še komu pomaga.

Pozdravček :rozicodam:

Hojla evo mene! :A)
torej meni je zdravnica svetovala naj delam keglove vaje za lulanje.
Za strah pred tem, da se ne pokakaš pa sem zasledila na netu ene analne čepke, ki jih baje prodajajo v lekarnah. Imenujejo se conveen, mogoče bo komu prišlo prav. Vseeno se mi zdi bolje to, kot pa plenice. Upam, da sem komu pomagala, bye

Sandra! :rozicodam:

Samo in zgolj moje mnenje na podlagi mojih izkušenj in še nekaterih, ki se jim kaže OKM na tak način, da se bojimo, da bomo izgubili nadzor nad uriniranjem, bruhanjem ali iztrebljanjem blata.

Ko so izključeni vsi fizični povzročitelji za te težave, potem gre za vzrok iskati v psihi.

Možnih rešitev je več. Vsak si poišče svojo. Jaz hodim na psihoterapijo, ogromno delam na sebi in pri meni so obvezna podpora tudi zdravila.

Včasih je dobro, da poznamo od kje izvirajo ti naši strahovi, da potem delamo na VZROKIH in ne na POSLEDICAH. Če pa vzrokov ne najdemo, je pa dobro, da delamo na odpravi SIMPTOMATIKE. To se mi zdi ključnega pomena. Ne moremo odpravljati samo posledic, če se ne spopademo s samo simptomatiko in jo poskušamo na eden od možnih načinov odpraviti.

Poskusi si prebrati še tole. To sem pisala v temi Emetofobija pri najstnikih. V bistvu sem imela jaz strah, da bom bruhala v javnosti.

Tukaj sem pisala o svojih izkušnjah. Mi je pa zelo pomagal tudi Trinin prispevek glede OKM~ja.

Sandra, jaz ti želim, da ti uspe. Ampak res uspe.

Da se ne boš več tega bala in poskušala reševati zadevo v smislu, kaj narediti, če se slučajno zgodi.

Zadevo se reši tako, da spremeniš prepričanje iz kaj, če se zgodi, v novo prepričanje, da se zgodilo NE bo.

Jaz sem tudi nosila povsod s sabo vrečko za bruhat. Kamor sem šla, sem gledala, kje so izhodi, da bom lahko pobegnila ven, če bo potrebno. Vedno sem bila na preži. Tudi po cel dan nisem jedla, da ja ne bi bruhala...

Ampak to ni bilo življenje. Jaz sem dejansko gasila požar z bencinom. :o

Sedaj drugače živim, ampak sedaj sem začela reševati strahove na pravi način.

Srečno!

Hvala Janja za odgovor :rozicodam:

saj nekako shajam s tem čeprav je strah še prisoten.. najhuje je, ker me nihče ne razume zakaj me je tega sploh strah. No saj zdaj delam te vaje in bo boljše, verjamem v to.

Pozdravček :rozicodam: