FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!

Da se na hitro predstavim, poročena, stara 32 let, 2 otroka, 7 mesecev po drugem porodu. Nevem kaj mi je!Imam strah pred boleznijo,pred smrtjo, da bom zapustila 2 majhna nepreskrbljena otroka. Začelo se je 2 meseca nazaj. Kar naenkrat ponoči sem se spomnila, da že več let nisem šla na pregled dojk- takrat se je začelo, da imam raka na dojki. 2x sem šla na Uz, kjer so mi sicer našli nenevarne ciste in bulice, k sreči nič drugega. Nato sem si ponoči zatipala bulico na vratu. Osebna zdravnica me je dala na UZ, na katerega še čakam, vendar pravi, da ni nevarno, ker sem bila vmes 2x v laboratoriju, enkrat samoplačniško, in imam vredu kri. Ščitnica je ok. Nato sem si tipala bezgavke na vratu, češ, da ima otekle, pa pod pazduho, kjer imam za moje pojme res povečane, vendar upam,da ni nič. Prepričevala sem se,da imam limfom. Nato se je začelo z melanomom, ker sem si živčno pregledovala vse pike. Tudi pri drmatologu sem bila, pa ni bila nobena pika sumljiva. Zdaj sem pa pri multipli sklerozi. Groza in meni se bo zmešalo od strahu. Osebna zdravnica sumi na poporodno depresijo, zato mi je najprej predpisala Helex. Jaz sem te tablete kar jemala vsak dan,kljub temu nisem spala in sem non stop samo tuhtala, kaj bo z menoj in otroci.  Potem pa mi je še predpisala Paroxat. En dam sem vzela 1/4 tablete, naslednji dan pa polovico. In ponoči ko me zbudi otrok za hranjenje, grem v kopalnico in mi je na obeh rokah potegnilo prstanec in mezinec. Takrat sem se tako ustrašila, da sem skoraj skupaj padla. 2 dni mi je mravljinčilo prste na rokah, občasno na nogah ,nato pred spanjem trzanje mišic, pikanje po celem telesu, nenormalno nočno potenje... In sedaj sem obsedena z mislijo, da imam MS ali neko nevrološko obolenje. Mož me noče več poslušati. Kaj na naredim?

Obišči psihiatra. Takoj boš sprejeta, če poveš, da je nujno. Je na polikliniki Lj, Njegoševa 4, zadnje nadstropje, hodnik E.

Čisto možno, da te daje poporodna depresija, a da se pomagati.  :rozicodam:

Draga analiza  :rozicodam:

No, malo za šalo...malo za res, res si našla pravi "nick" zase...  :pomezik: Analiziraš se in preverjaš svoje počutje, v strahu pred boleznijo in smrtjo.

Normalno je, da nam ni vseeno za naše počutje in življenje...da poskrbimo zase, če začutimo, da nekaj "ne štima", vendar pretiravanje s črnimi scenariji glede našega zdravja ne koristi ničemur, kvečjemu v tesnobo in depresijo nas lahko spravi.

Glede na to, da si opravila vrsto preiskav, ki niso pokazale kakšne nepravilnosti ali odstopanja od normale, si lahko prepričana, da si zdrava. Tvoj strah tiči v tvoji psihi...strah te je, da bi umrla in pustila otroke same...Zakaj tak strah? Si morda tudi ti utrpela kakšno izgubo v svojih mlajših, otroških letih?

Praviš, da ti je zdravnica predpisala Paroxat....no to je antidepresiv, ki prične delovati šele po kakšnem mesecu dni jemanja. Do takrat pa se lahko izrazijo tudi stranski učinki in rahlo poslabšanje počutja. Verjetno si doživela ravno to, ko si občutila mravljinčenje v rokah...in prav gotovo nimaš MS  :ne:

Tukaj na forumu obstaja rubrika "paničarjev zdravstveni leksikon"...boš videla s kakšnimi mislimi vse se spopadamo tudi ostali...naredimo si najbolj črne scenarije, pa dejansko sploh ni organsko nič narobe z nami  :kiselnasmeh:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,3562.0.html

Najboljše zdravilo je "ignoranca" takšnih misli, preusmeritev in zavedanje, da so zgolj misli, da si zdrava, mlada mamica, ki bo še dolgo dolgo s svojimi najdražjimi.

Kar pa se tiče moža...ja, tisti, ki te stiske ne doživijo, jo težko razumejo. Morda mu poveš, da se spopadaš s takimi mislimi, da te spravljajo v strah in tesnobo...mu malce približaš pojem "anksioznost" in "depresija" in  kako ljudje v takem stanju razmišljamo. Morda te bo potem lažje razumel.

Analiza...en velik objem ti pošiljam  :rozicodam:

točno tak post bi jaz lahko napisala pred 15 leti, vendar ni bilo foruma nikjer nobenga da bi me razumel
tudi mož ne .  in vse te črne misli so me pripeljale v depresijo in anksioznost po porodu druge hčerke.
ti imaš sedaj forum kjer boš dobola veliko nasvetov, in zagotovo ti lahko rečem da, ko boš spoznala sebe in svoje delovanje in način razmišljanja se bojo tudi težave zmanjšale sčasoma pa tudi izginile.
Možje so pa pri teh težavah en večji problem vsaj pri meni je blo tko.

lp ana

Draga analiza: meni so se vsa ista vprašanja začela pojavljati 6m po porodu, dve leti nazaj. Naenkrat sem z dojenčkom sama doma se začela tresit, se mi je meglilo in sem takoj poklicala pomoč.  Ni šlo za poporodno depresijo, ampak notranje strahove, ker smo preveč ziheraški in moramo imeti vse poštimano, ne zaupamo v druge-vsaj jaz ne. Tudi meni moj dragi ni nič pomagal pri majhnem otroku, kaj še da bi moje muke razumel.
Tako sem nekaj časa trpela in se sekirala in ubivala z rahlimi napadi panike, dokler me ni toliko zbilo, da sem šla na psihoterapijo in njej povedala kaj vse me muči. Bila sem na ultrazvoku trebuha, ker sem mislila da imam rano, na UZ srca-me je tiščalo par dni, pa mravlinci po rokah in nogah, pa utrujene noge, vse je v redu. Verjemi da je tudi s tabo vse v redu, to so pač odzivi telesa, ki ti sporočajo, da moraš nekaj narediti zase. Sama sem šla k svoji zdravnici in rekla za tablete, ki pa sem jih skoraj eno leto nosila po torbici, dokler me en dan čist sesulo. Hlastanje za zrakom, pulz na 200, tiščanje v prsih, vročina v glavo, hlad drugod po telesu in skozi do zdravnika misel da bom umrla. Najhuje pa je bilo, da nisem imela ob sebi svojih najdražjih. No in to je bil zame znak, da pa tako ne gre več, saj se nisem upala sama vozit ali sploh kam it. Pa z malim otokom.
 Sčasoma je šlo to mimo in zdaj je trenutno vse ok, sicer jemljem Paroxat 1 tableto. Ko se jih začela jemati mi je po kakih 14 dneh bilo tako megleno in vrtoglavo, da nisem niti upala biti sama. Še zdaj nisem rada sama doma, me daje preganjavica, kaj pa če...... Pa je zaenkrat še vse ok.
Tudi če bi te mož želel poslušati, ti ne more nič pomagati-pomilovanje in potuha ni pomoč-verjemi, najlažje se je zaupati neodvisni osebi, ki te ne pozna in te s svojo strokovnostjo pobere s tal. Že res, da nam v takih trenutkih najbolj prija družba, občutek, da nismo sami. .
Svetujem ti, da greš čimprej na psihoterapijo-samoplačniško- in se zaupaš, daš to iz sebe, pa boš videla da bo kmalu boljše. Tablete pa tudi rabijo svoj čas, verjemi boljše ti bo.
Želim ti vse dobro, in vedi da nisi sama.
Lp

Hvala vam za hitre in iskrene odgovore. Imam eno vprašanje: A se ti znaki mravljinčenja, špikanja, težkih nog, nečutenja nog, rok, jezika, obraza, pogosto lulanje, nekakšna naelektrenost kar ponavljajo iz dneva v dan? Vsak dan je nekaj ali pa skoraj vse. Jaz tega 2 meseca, pred tem čudnim nočnim napadom nisem poznala. Zdaj me pa 14 dni matrajo takšni znaki. Naj povem,da sem po tistem napadu odšla k osebni zdravnici in mi je takoj ukinila Paroxat. Predlagala je,da si dava nekaj časa, če ne, pa mi bo napisala napotnico za psihiatra. Jaz zdaj že 10 dni pijem Dominor, in sem nekako bolj mirna, ampak ti telesni znaki me čisto izčrpajo. Največkrat sedem za računalnik, in se  zopet znajdem  pri Ms ali pri anksioznosti.
Zakaj se mi je to zgodilo??? Nimam pojma..Seveda imam težave kot vse ženske, ampak nič tako strašno hudega.
Gledem moža- "največja fora", da je sam nekako pred 6 leti premagal tole. Takrat še nisva živela skupaj, naenkrat je izgorel, verjetno od naporne službe, opravil vse mogoče preiskave, tudi sum na MS. Milijonkrat sem ga vprašala, če so ti znaki značilni za anksioznost. Seveda je tudi njega mravljinčilo, pa še kaj... On je celo obležal. Ampak ima me poln kufer, ker pravi,da  se samo tole pogovarjam in sprašujem eno in isto... Da mi da proste roke, in daj naj kar hodim k specialistom oz.kar k psihiatru. Dela se norce iz mene ali pa mi ne zna več pomagati.

analIza  :rozicodam:

Lepo pozdravljena na forumu in upam da se bs kmalu pocutila bolje.
Popolnoma te razumem kako se pocutis... Jaz tudi stalno razmisljam kaj bo z mojim sinom ce umrem. Jaz sem nasilnega moza prijavila in trenutno sva z sinom sama. Bojim se vsakega cudnega znamenja, vsake cudne pike na telesu... Kaj pa ce umrem on sina dajo ocetu, da ga bo spet lahko pretepal... Groooza. Jaz k zdravnici zaradi teh misli nisem sla, vendar pa resno razmisljam o obisku pdihiatra. Mame moramo biti se posebej mocne zaradi svojih otrok.

Vse dobro ti zelim on pissssi...  :rozicodam:

Mene je moj tudi govoril, da sem nora, da naj že grem k psihatru in da me kr naprej nekaj boli, pa da naj že neham,... za vsak moj prav pri bilo kakem pogovoru sem bila za na psihiatrijo. Ni doumel, kaj mu hočem povedat, ker en ostavno tega ne razume nihče kdor tega ni doživel. Tak da ne se sekirat še zaradi tega.
Meni se napadi začnejo tako, da mi grejo mravljinci po rokah navzgor, pa po nogah, v glavi me tišči, zvijanje v želodcu in krči, vrtoglavica, utrujene noge in celo telo, pa razbijanje srca, ki ga čutim vsepovsod in me še bolj ustrahuje. To se mi pojavlja tudi zdaj kdaj pa kdaj, ob kakih neprijetnih trenutkih. Ob jemanju Paroxata in tudi drugih ADjev se lahko še intenzivneje pojavijo napadi, ki pa so kot stranski učinek.
Moreš se otresti strahov, pa ne sama postavljat diagnoz, ker ti nič fizično ni. Preveč nas skrbi vsakdanjost in se preveč ubadamo s preteklostjo, zato se pa nam to dogaja. Zdrži in javi kako si

analiza,

....če ima mož izkušnjo z simptomatiko je zelo čudno oz. neverjetno, da se izogiba pogovora oz. da se dela norca, kajti vsi ki poznamo motnjo znamo prisluhniti sočloveku in mu biti opora...


masi

masi, tudi meni je čudno, da me nekako noče razumeti. Pravi da zato, ker mi je ob vsaki bolezni,ki sem jo videla zadnje mesece, lepo povedal, da ni nič in da zdaj ko sem že pri MS, pa se je definitivno odločil, da me ne bo  več miril. Namreč odkar me mravljinči in to kar vsako jutro v prstih na rokah in nogah, pika kot sršeni po celem telesu,ali pa mi prsti enostavno omrtvijo,  me je seveda strah, da ni MS ali kako nevrološko obolenje. Pravi, da bo to še nekaj časa trajalo oz. da se njemu še po tolikih letih kdaj pa kdaj to zgodi.

Zato vas sprašujem,če mi poveste,v kolikor imate z mravljinčenjem izkušnje, da tudi, ko ste bile mirne, kar npr. jaz, zdaj nekje 10 dni  sem, nimam  napadov, telo še vedno deluje po svoje??? (se opravičujem čudnemu izražanju, ampak meni je to toliko novo..)

Poskušajte razumeti tudi može punce. Siti so vsakodnevnih jamranj, pritoževanj, namišljenih bolezni. Brez zamere, a jaz bi tudi pop*iz, če bi me vsak dan bombardirali z vsemi mogočimi diagnozami. Življenje je že itaq težko. Služba, otroci...izgorelost... :kiselnasmeh: Potrebujete strokovno pomoč. Nekoga, ki ima izkušnje.  :kiselnasmeh:

Alexx, verjetno imaš prav. No, če ti lahko jaz povem mojo situacijo: Z možem sva že 10 let skupaj. In ko je on zbolel za neko vrsto anksioz., mu tako kot piše o tem na forumu  nisem znala  pomagati. Pomagala sem mu tako,da sem ga  vlekla ven iz hiše, med ljudi, da sva začela načrtovati skupno življenje, pa otroka, dopuste v tujin, izlete... In vsa ta leta, do letošnjega julija, sem kadarkoli je prišel izčrpan, uničen iz službe,ali pa ko je prišlo do težav, vedno jaz iskala neko rešitev, se pohecala, ga bodrila... Saj ne rečem,da tudi on ni meni pomagal,me pomirjal, razvajal... Še vedno je dober mož in krasen ata. Ampak zdaj me pa enostavno ignorira oz. pravi, da naj še veselo naprej zapravljam denar za razne samoplač.preglede...In ko sem mu omenila, da bi mogoče mogla k nevrologu, da mi pove,ali je res tole moje stanje (vsakodnevno mravljinčenje, težke boleče noge, ne čutenje prstov na nogah in rokah na psihi, ali pa je res nekaj fizično z meno je enostavno "popiz".

Analiza, jz sem tudi totalen hipohonder, in to JE samo stres in anksioznost. Ti imaš za sabo še porod, tko da je poleg vsega stresa, ki ga je s skrbjo za novorojenca, še s hormoni zajebancija. Če mene vprašaš, rabiš samo več počitka in sproščanja, ne nevroloških pregledov. Pa seveda naroči se pri psihiatru, osebni zdravnik ni dovolj.

Aja, še to, kar se tiče moževe podpore.. Poskusi mu razložit, da tolažba ni isto kot dajanje potuhe, pa da lahko on veliko stori za to, da ti pomaga. Ne more se kar naredit, da se ga to ne tiče, samo zato, ker je sit jamranja, saj je tvoj partner.

analiza  :rozicodam: verjetno je tvoj mož "obupal" nad poizkusi, da bi ti dopovedal, da ni fizično nič narobe s tabo. Jaz tudi mojemu nonstop "utrujam" s svojimi simptomi, ko me zagrabi anksioznost...pa mi vedno znova pove, da se mi ne bo nič zgodilo, da so to samo občutki...pa mu vseeno ne verjamem  :unsure:

Jaz sem mnenja, da denar, ki ga bi porabila za samoplačniške preglede, raje "investiraš" v psihoterapijo, ter razrešiš strah, ki se nabira v tebi in se sprošča skozi telo v obliki slabega počutja.

Pikanje, mravljinčenje, mrtvenje v rokah in nogah poznam tudi jaz...vem pa, da je to samo simptom, da nimam nobene nevrološke bolezni...Namreč, če bi imela tako bolezen, bi me bolelo tudi ponoči, pa ne bi mogla telovadit, pa ne bi odnehalo, ko se zamotim s čim drugim...torej vem, da vse te občutke povzroča tesnoba in ko bom opravila z njo, bodo tudi neprijetni občutki izginili...še vedno so.  :kiselnasmeh:

oo, hudo, kako se najdem v tvojih zapisih, analiza....točno to se je dogajalo z mojo psiho. Bulica tam, kri tam, zabolelo drugje, strah, neznosen strah, da je nekaj narobe z menoj,  peklo po telesu, mravljinci, napadi, bolečine, bolečine, bolečine, takšne in drugačne. Psiha pa vedno bolj tonila, da sem mislila, da se mi bo zmešalo .......skratka grozote in posledično sem padla v depresijo.
Od moža nikakršnega razumevanja in sem bila preprosto tiho, v črni luknji in trpela. Ampak, zdrava pamet ti daje signale, da nekaj ni v redu. Obišči psihiatra, naj ti da primerna zdravila (med drugim so te težave, ki jih imaš sedaj, stranski učinki, jaz sem imela vse..) in obvezno pojdi na primerno psihoterapijo. Na strani društva Dam imaš seznam in se lahko na njih obrneš.
Sama jemljem Citalon 20mg in so me rešila. Jemljem jih pa že tri leta, pomirjeval se raje izogibaj oz. vzemi po potrebi. Bodi pripravljena na stranske učinke, ne se ustrašit, je treba vzdržati kakšne tri tedne, lahko še dlje, potem pa gre počutje na bolje. Sledijo pa psihoterapije, ki so pomoč ob ADju. Zdravila so bergla, ti pa moraš poskrbeti za zdrav način razmišljanja.....a o tem kasneje, ko boš bolje..... :rozicodam:

Hvala vam za tako dober odziv. Sem mislila, da mi itak noben ne bo hotel pisati. Iskreno povedano, kar požiram vaša sporočila in po klavrnem jutru, zamravljinčenih prstih,nočnem potenju, je tudi meni  posijalo sonce.
Nimam se komu zaupati o tem... ker bi bila kar hitro obsojena, da sem "tuka tuka",kot včasih komu rečejo oz.da mi špila.(ta je moževa).
Moram pridno brisati naš forum iz rač., da me ne skapira.  Doma smo na deželi in včasih se mi že itak zdi, ker sem zadnje čase tudi vizualno spremenjena, utrujena v obraz, podočnjaki,postarana,ne da se mi nekaj rihtat,  da me nekateri kar  čudno gledajo. Da pa bi kdo zvedel, da bi rabila psihiatra, potem sem itak za v "Vojnik".
Kot pravi Ana, imamo res srečo,da obstoja takšen forum, da lahko kaj prebereš o teh motnjah in verjamem,da ji je bilo pred 15 leti dosti težje. Čeprav recimo jaz, malo preveč berem tele forume med.over.net in sem si kar hitro postavila diagnozo. In da povem najnovejše, si do julija nisem nikoli tipala pazdušnih bezgavk. Zdaj si jih tipam vsak dan. In kot za nalašč,mi je pod desno pazduho nastala bulica kot fižol velika, sem šla na forum med.over.net in evo, spet sem pri limfomu. Srčno upam,da ni nič in da se bo zmanjšala. Zdaj pa naj grem spet k oseb.zdravnici, saj me ne bo hotela več pregledati. Ko sem tole omenila možu, pa rajši o odzivu sploh ne povem.

Analiza... prvo "pravilo" ki ga upoštevaj: čimmanj beri zdravstvene strani, ker boš nehote nase "potegnila" še več simptomov.


Uh, kako mi je poznan ta strah...tudi jaz sem bila prepričana, da sem "tuka-tuka" in bom šla v Polje...  :kiselnasmeh: Ampak, če si anksiozen in depresiven, nisi zmešan, daleč od tega...si samo zelo zelo občutljiv in ranljiv. Tebe poleg vsega spravlja v tesnobo tudi dejstvo, da nimaš nikogar, na katerega bi se lahko obrnila, se mu zaupala....to je hudo breme. Poleg skrbi za otroka, družino, v sebi nosiš še vse svoje strahove....Brišeš zgodovino na računalniku...se obremenjuješ "kaj bodo rekli drugi"...izgubljaš voljo zase, vse to se tudi odraža navzven...


Pojdi k osebni zdravnici in ji zaupaj svoje težave...naj ti da napotnico za psihiatra, kajti tvoje težave so psihičnega izvora. Ni nujno, da boš rabila zdravila...včasih rabimo samo pogovor in nekaj usmeritve, kako spremeniti svoje življenje.

Morda ti bo v pomoč tudi tole...malo preglej in zagotovo boš našla kaj uporabnega zase:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=860&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=899&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=84

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=911&Itemid=85

Skrivaš pred njim? A ni bil tud on anksiozen, al kaj?  Zakaj čutiš to potrebo, ravno nasprotno bi mu morala dopovedat nekak, kaj to zate pomeni. ??? Lej, ne rabi ti bit čisto nič nerodno, verjameš ali ne, dans ma anksiozne/depresivne epizode vsaj vsak drugi vsaj enkrat v življenju in se širi veliko hitreje kot kakšna ptičja gripa. Tudi tisti, za katere se ti zdi, da te čudno gledajo, statistično gledano niso izvzeti, verjetno je imel več kot eden med njimi že te težave. Point je, da te ne rabi bit sram, ker je to že skor tko pogosto dans k zobobol. Če si šla pa še čez porod... ne vem, mož tega ne bo cenil, če mu ne boš tega sama vbila v glavo. Drugi pa tako niso važni.

Kar se pa zdravnikov tiče, je to njihov posel. Moja je blazno v redu in me je tud vedno pomirila, ne glede na to, kolkrat sem nenaročena uletela, čeprav je vedela, za kaj se gre..

:clap:

Ko sem jaz rodila pred dobrimi 28 leti ni bilo tega foruma, kdor je bil anksiozen, paničen, depresiven, so ga obsodili, da je norec.
Svoje težave, ki bi se morda rešile na hitro, sem skrivala 20 let. Dokler nisem od vse panike bila ujetnik svojega doma...in še tam nisem bila varna.  :'(
Poslušaj pametne nasvete, poišči pomoč in če ti kdo reče da si nora, mu kar povej, da is res in da imaš potrdilo. In naj te kar pustijo pri miru in ne vlačijo po zobeh, sicer boš koga zaštihala.  :sesmejem: No, malo heca...Hotela sem ti povedati, da se ne sekiraj kaj pravijo ljudje, saj imajo itak vedno nekaj za pripominjat. Poskrbi zase.
Možje so pa v večini malo čudne živali. Ko jih bomo ženske razumele in oni nas, bo verjetno konec sveta. Da ne morda reagira tako, ker se boji, da se ne bi pri njemu isto ponovilo. Mah, kdo ve?

 :smesno: tole si je pa dobro zapomnit...

Prosim, Matejka,  dokler ni vse urejeno in doloceno, da otrok pripade samo tebi, stiki z mozem pa prepovedani ali dovoljeni samo kot kontrolirani, NE HODI K PSIHIATRU. Ker ce ti bo tale psiho* zelel skodovati, bo vse to privlekel na plano in samo iz zajebavanja dokazoval nekaj in o tem lagal. DANES so se casi v Sloveniji mocno spremenili,  oba spola sta enako vredna, in po novem zakonu se je ta domena dodeljevanje otroka preselila iz ramen CSD med naloge sodisca in da ne bo kaksna cudaska neizkusena sodnica v imenu ljudstva presodila, da si otroka odvzela in da za starsevstvo ni primeren noben od vaju zaradi "otezevalne okoliscine nestabilnega dusevnega zdravja", pa ceprav vsak, ki te bere, ve, da si zelo mocna oseba! Mogoce raje kaksna skupina za samopomoc ali za zrtve nasilnih moskih, bolje bi blo kot psihiater, ki bi te nafilal s tableti, zaradi cesar bi ti bilo vse ravno in bi nazadnje umaknila prijavo itd.

Ja, sem tudi doma povedala, ko me včasih meče in mi hči reče, da sem nora.  :sesmejem:
Sicer pa je skrivanje zelo naporna zadeva. Enkrat ko priznaš sebi in svetu, da imaš problem z depro, paniko, ankso...je veliko lažje. Danes na srečo ni več take stigme kot pred 28 leti.

Najprej si zbolela za  bolezenskim strahom pred boleznijo in smrtjo. Potem si dobila tebi napacen antidepresiv, na zalogi jih je veliko brez skrbi in nisi prenesla stranskih ucinkov ob uvajanju, reagirala pa si s hudim poslabsanjem, z mravljinci in dodatnimi bolecinami, kot neke vrste panicen napad.

Na smrt prestrasen clovek se boji, da bi mu postalo "vse ravno" : stalno analiziranje ga do neke mere celo pomirja, ker vsakikrat ob ugotovitvi b.p. izvida dozivi olajsanje. Ce si tudi ti ena izmed teh, potem morda zate niso AD-ji in bi lahko to stanje v trajanju 2 let recimo sama dala skoz, v kolikor ti resno ne udari na zdravje (da ne pride do hude depresije, do hude nespecnosti). Tebi ta AD pac ni dobro prijel in si reagirala s poslabsanjem osnovne tezave, ampak tokrat ne le strahom, pac pa fizicnimi obcutki.

Vzrok za te strahove in tudi za to poslabsanje je v spremembi nivoja serotonina v mozganih, AD-ji pa dvignejo njegov nivo in strah se umiri.

Ce ni za zdrzat, bos pac dobila nek drug AD. Najmocnejsa sta Cipralex in Zoloft in njuni generiki. Glavni stranski ucinek je vedno padec libida. Tisti, ki tega padca ne povzrocijo, pa ne pomagajo najbolj.

Drugac pa to mravljincenje in tudi telesna bolecina je resnicna in ni tvoja izmisljija! Samo bolezni nimas. Dejansko so telesni zivci preobcutljivi in reagirajo z bolecinami.  Izvor je v psihi, pomanjkanje varnosti, vendar  je vse fizikalno, vse je izmerljivo. Premalo hormonov srece. AD-ji pomagajo ziveti, ampak še niso  nikogar ozdravili.

Strah se unicuje z razumskim premisljevanjem in dopovedovanjem. Spomni se moza, na kaksen nacin je on premagoval to motnjo. Pa od kod ti temeljni obcutek ogrozenosti. Ene stvari pac moramo sprejeti, da bomo vsi umrli. Zakaj bi se s tem obremenjeval in od tega strahu celo zbolel ze zdaj, ce se imas drugace v zivljenju lepo.  :)

Slavka, hvala za tvoj nasvet glede teh zdravstvenih strani. Res se jih moram na veliko izogibat. Ko ste me nekako pomirile,da so ti mravljinci in vse te bolečine spremljevalci anksio., da ni fizični vzrok, sem se resnično boljše počutila in prepričala, da ne grem k nevrologu! No, ampak mene tile simptomi tako frkajo in ravno zdaj, mi oteče še desna bezgavka, kot da se že nisem dosti presekirala, glede raka na dojki, limfoma, melanoma... In spet me je strah!!!! Srčno upam in molim,da ni nič hudega, ampak iz glave mi ne gre.
Mina, presrečna sem,da sem vas našla, ker ste mi v veliko oporo in da me razumete. Groza, kaj si ti pretrpela pred leti. Še dobro,da danes obrneš na hec.
Ursska, dala si mi misliti... Mogoče ga je prav strah, da bi se mu ponovilo. Ampak zanimivo, da imava oba z možem takšne težave oz.on jih je imel. Kar dva pri hiši. Včeraj sem ga zopet malo povprašala in prosila, naj mi pove, kaj mi je, pa zopet sem mu povedala zaradi bezgavk in njegovi tipični odgovori "nič ti ni. Saj si prej nisi ničesar tipala in bla, bla,bla." Edino kar mi je zaupal, da je pri njemu vzrok služba in da ko pride domov, je pa vse ok.

Martinca, upam, da bi se mogoče lahko sama spravila ven iz tega. Nevem.... No do zdaj je vsak strah pri meni potekal tako: prestrašena na smrt, takoj poiskala samoplačniški pregled, tam so me pomirili in je bilo ok. No po tem zadnjem paničnem napadu sem pa res odšla samo k osebni zdravnici, ji povedala za stranske učinke PAroxata in stop do danes nisem šla k nevrologu. Sem pa panično še 10 dni iskala samoplač.nevrologa, tudi MRi itd. V 2 mesecih pa 2x laboratorij, 2x uz dojk, 2x dermatolog,1x ginekolog... Da pa se nekaj dogaja z menoj na psihi, pa me je osebna zdravnica skapirala po utrujeni faci, češ,kako sem ali nič ne spim, pa sem se ji zaupala,aja prišla pa sem ji pokazat eno bulico na vratu, za katero še čakam uz, vendar me je ona pomirila,da ni nič nevarnega. No zdaj bom mogla k njej zaradi bulic pod pazduho...

Kriza,vrtim se v začaranem krogu bolezni!

Analiza  :rozicodam: v tebi je moč, da ta krog presekaš... :oki:

Hvalaza vzpodbudne besede!!

me pa zanima, s čim omiliti tole zoprno mravljinčenje, če se sploh da? Jaz imam kar skoz probleme stem. Čez dan še nekako gre, zvečer pred spanjem, pa tudi ponoči in zjutraj pa mi obvezno mravljinči prste na rokah, včasih tudi na nogah. Na prstih na rokah imam tak občutek ščemenja, še blazinice se mi zdi,so čisto mehke, kot takrat,ko imaš roke dosti v vodi. Se je še komu tako dogajalo?

Analiza, se je dogajalo in se še občasno dogaja. Mislim, da bo najboljše, da se z nečim zamotiš, ker preveč analiziraš (dobro ime si si dala) svoje "bolezni", ki jih ni. Verjemi, vsakič, ko me je kje špiknilo, sem hitro na netu pogledala, kaj bi to lahko bilo in me je to še bolj pahnilo na tla. Zato sem s tem nehala, ko mi je hudo, se za pomiritev priklopim na naš forum in prebiram stare članke in ugovotim, da je drugim še težje kot meni. Sama se moraš prepričat, da ti nič ni, in preusmeriti misli na pozitivno. Če tega ne zmoreš sama, pejdi do psihoterapevta, boš videla, da ti bo veliko veliko boljše, ko boš te strahove dala iz sebe. Sem zaznala, da si omenjala Vojnik, torej si nekje iz celjskega okoliša, če želiš, ti priporočim en fajn terapevtko. Piši mi na osebni mail.
Zunaj sije sonce, naloži otročka pa gasa ven, in se mu posvečaj, mu govori tudi bedarije, kako se počutiš, kaj občutiš, tudi to pomaga - otročki so odlični poslušalci. Drži se

Mamica1, že Slavka me je pohvalila glede imena. Nimaš kaj! Hotela sem biti Ana Liza.(hehe) Pa sem v brzini narobe napisala in zdaj imam sebi primerno ime. Nekako se poskušam s čim zamotiti, in ko sva bila prej zunaj s tamalim, namesto, da bi v miru vozičkala, uživala v toplem jutru, sem tuhtala, kaj za vraga je to spet. Nekako ne znam v svoji glavi ločiti, zakaj ti mravljinci in čuden občutek v prstih tudi takrat, ko čisto mirno gledam tv, ali pa zjutraj, ko se umirjeno zbudim, zrihtam tavečjo za v varstvo itd (imam srečo, ker sem še na porodniški). Mož mi je rekel,da bi mogla nazaj v službo, pa bi vse minilo, kot da imam preveč časa za tuhtanje.
Saj res, kako pa funkcionirate v službi? Jaz delam pri privatniku v pisarni. Včasih je norišnica, se je treba obrnit 100/h, še na wc ni časa. Po prvi porodniški sem hitro preklopila nazaj. Zdaj imam pa še take težave.

Ojla,

preberi moj post, sva si zelo podobne. No jaz sem se šele včeraj opogumila in se registrirala na forumu:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9362.msg236436/boardseen.html#new


In tudi jaz ne upam k nevrologu, no way!

Analiza  :rozicodam:

Tipičen odgovor...


 :o ampak a ni ravno tvoj mož tisti, ki ga služba izčrpava in spravlja v tesnobo?

Saj je super, če je človek zaposlen, vendar utapljati skrbi v delu tudi ni rešitev.
Ker sem tudi sama mamica in sem imela nekoč majhne otroke, vem, da tudi na porodniški nisi čisto na "off" temveč je kar precej stvari za opraviti doma....gospodinjstvo in materinstvo je služba za cel dan, ne samo za 8 ur...včasih je potrebno pa še "nočno" oddelat  :sesmejem:

Cincila, glede strahov mS pa zelo. Jaz sem še 14 dni nazaj  panično iskala samoplačniško nevrologa, potem pa sem si nekako dala vedeti, da je menda vse to na psihi in še kar vztrajam. Tudi punce tule gor so me pomirile. Je pa res danes zopet en tak dan, da imam vse simptome MS in bog ne daj,da grem kaj brat o tem, sem pečena. Danes imam tako čudne občutke v prstih, kot da ne čutim prav svoje kože, prstnih blazinic, občasno me nekaj spreletava po telesu, noge od kolen dalje me noro bolijo. Ni moj dan.

Ti nekje ostajaš pri eni bolezni, jaz pa od limfoma,raka na dojki, melanoma, MS, no od prejšnjega tedna naprej pa spet limfom, pa MS. Kriza res! Če si brala moje maile za nazaj, sta se mi povečali bezgavki pod desno pazduho, neko zatrdlino pa imam tudi že dlje časa pod levo pazduho. Pa sem šla na forum o limfomu in sem spet čisto prestašena. Čez teden dni grem malo na kontrolo k osebni zdravnici, da mi bo povedala glede teh simptomov MS in bulic pod pazduho. Če bo rekla,da se ji zdi kaj sumljivega, nevem, kako bom preživela?!

Slavka, mojega moža res samo služba izčrpava, ampak on je mišljenja,da sem doma premalo zaposlena. Ampak mene materinstvo zelo izčrpava. Dojenček je sicer priden, vendar se ponoči zbuja. Imam pa še 3,5 letnico, ki je zelo naporna, trmasta, ima fazo neubogljivosti in izredno navezana na mene. Spi zraven mene.

Saj sem povedala... ko sem šla jaz s svojimi simptomi k zdarvniku me je najprej vprašal ali sem doživela kak stres. In sem ga. To ga tudi ti, saj imaš majhnega otročka.
Potem sem mu jaz dr. povedala na kaj sumim- reakcija: zdravnik se mi je začel smejat in mi rekel, da 100% to ni MS. Da pri MS mišice kokr ne delajo, ne pa preveč delajo oz. trzajo. In da so vsi ti simptomi značilni za stres, anksioznost. Je pa res, da on pozna mojo mamo, ki je tudi anksiozna in je takoj povezal dednost. Poleg tega naj bi bila tudi MS precej dedna, no pri nas je ni imel nobeden.
Se pa jaz bojim MS že izpred 4 let. Takrat sem par mesecev preživela v popolnem strahu. Ponoči sem se zbujala in preverjala ali še lahko premikam noge. Kr neki. Potem sem to nekako pozabila, ker nisem imela vseh simptomov. Sem si jih pa seveda zelo zapomnila in jih dobila sedaj.

No potem lani tisti hud stres v službi pa poroka, selitev... in se je začelo trzanje. Potem še v službi izvem, da imajo 2 MS in sem bila pečena. To je to, se pravi imam tudi jaz.  Od dne, ko sem zvedela za dve oboleli, se mi je pa trzanje samo še stopnjevalo. Potem so se začeli še mravljinci, tudi na jeziku seveda in podobno...

O vsem sem potarnala mami, ki je šla potem brat zdrav. enciklopedijo in mi je rekla, da je trzanje samo "izreden" simptom MS in ne glavni. Malo sem se pomirila, ampak še vedno sem raje po AD-je odšla. Sedaj po 8 mesecih še vedno trzam. Sedaj, ko sem zmanjšala AD-je na 1/3 spet malo bolj. Imam pa vedno to v glavi in trezljajev ne morem ignorirat.

In še nekaj. Tu v službi je še ena "novinka", ki je po poklicu isto kot jaz, tudi zelo uspešna in tudi misli, da ima MS. Pa ona še neki črne pike pred očmi vidi, vrti se ji... meni se to ne dogaja. Uffffffffffff

urssska, veš, v mestu, v večjih krajih je s temi motnjami tako kot pišeš.....na periferiji, kjer so taki i onaki ljudje, ki nekateri niti niso pismeni, pa je drugače :nevem:.

Še vedno sem mnenja, da se okolici pustiš "vleči po zobeh" (ne vem, kako bi se drugače izrazila) toliko, kolikor dovoliš. V smislu, da v kolikor dopustiš, da te pripombe okolice prizadenejo, motijo, vržejo iz tira ipd., je vse odvisno od tebe. Ko radovedni sosedje s periferije (ali mesta) vidijo, da te njihovo bevskanje ne moti, odnehajo.  :pomezik:
Sicer pa....zakaj bi te motilo? Pa že raje paničen, depresive ali anksiozen kot da obolel od raka, sladkorne, raznih drugih kroničnih bolezni. Da o bolezni žlehnobe ne govorim.   :sesmejem:
Dajmo že enkrat sami sebe stigmatizirati in ne bojmo se priznati sebi in drugim, da imam(o) pač depro in ostale motnje. Ne bolezni!
Sicer pa kje piše, da njih ne tresne. Vsak 4 Slovenec jo okusi enkrat v življenju.

ni lih pomembno, a vseeno...


... ime lahko spremeniš v Uredi profil, Up.ime   (http://www.freesmileys.org/smileys/smiley-greet024.gif) (http://www.freesmileys.org/smileys.php)

Vem, Kristy, kako je na "periferiji" (sej je cela Slo ena sama vas). Nič drugače, verjemi, isti predsodki, iste težave, enaki ljudje, taki s srčno kulturo in taki brez; izobrazba, zaposlitev in finančni status nimajo skoraj nobene vloge.  :) Se moram tuki strinjat z mino.

Ursska,je sem tako zelo na deželi doma, kjer vsi za vsakega vse vedo in še več. V vasi, kjer so itak kao vsi čudaki, eni zato,ker ne znajo pravilno sortirat smeti, drugi se preveč ukvarjajo s svojimi hišnimi ljubljenci, najbližja soseda trpi za neko psihično motnjo in jo vsake toliko odpeljejo v Vojnik. Mislim,da če se že kar nekaj po vasi sprehajaš, t ečudno gledajo. Bog ne daj, da shujšaš, se zrediš, potem si itak grozno bolan. Da ri povem,da si po kake antidepresive niti ne upam v bližnjo lekarno. Še danes ko sem kupovala Dominor, me je debelo pogledala farmacevtka.

Cincila, tele črne pikice tudi jaz občasno vidim, splo pri beli svetlobi. Poskušam jih nekako odmisliti. Vrtoglavice sem imela, vendar kakšen  teden, zdaj je zaenkrat ok. Bi pa te vprašala, ali morda tudi kdaj občutiš naelektrost po rokah in kot da ti nekaj potuje po rokah, nogah? Ko sem nekje na internetu prebrala, da če daš glavo naprej in da ti po hrbtenici v roke ali noge potuje nekakšna elektrika, je to eden od znakov od MS. In seveda jaz opažam,ko se sklonim nad kinderpet ali voziček, ali pa kar tako testiram, da mi res prihaja po rokah nekakšen elektrosignal in  da se mi  dlake postavijo pokonci... Nevem več no.

Martinca, to je povsod, ne le v tvojem kraju. In najhujši so ravno tisti, ki so vsako nedeljo pri maši.

Analiza in ostali, ki pišete o teh znakih MS - jaz sem točno vse te pa še kakšne druge znake imela, ko sem bila v zelo globoki depresiji l. 2001. Mravljinci, elektriziranje, zamegljen vid, pikice. bolečine, vroče oblive po koži, pekoče bolečine po koži, ki so se kar "sprehajale" po različnih delih telesa,....

Bolj kot boste iskale obrazložitve po netu, več bolezni boste našle. Zaupajte zdravnikom in izvidom, ki so b.p. in se potrudite za psihično ravnovesje in umirjenost. Tudi z zdravili, če bo treba. Postopno bo prešlo. Meni je kljub AD-jem trajalo več kot leto dni, da je vse to postopoma izzvenelo, Počutje pa se je čisto stabiliziralo še veliko kasneje. Ob, seveda, tudi psihoterapiji, jogi in vajah sproščanja. To je tek na dolge proge.

Lep dan,

Ribica

Da imaš premalo dela doma, pri dveh otrokih, ne morem verjet, da ti to mož reče. No, tudi meni je in še zdaj mi govori, da od pisarniškega dela pač ne moreš biti utrujen. Vem, da si utrujena psihično, ki se odraža na fizični ravni, tudi jaz sem bila. Pa ne od dela, ki mi ni problem, ampak samota doma in tuhtanje in razglabljanje, in skrbi kaj bi, kako bi uredila, če me zmanjka,...pa take. Sem bila na istem, sem skrivala dokler nisem razpucala s seboj, da je itak brezveze skrivat, ker te obraz izdaja. Vsakemu itak da ne razlagaš o svojih težavah. Če te pustijo na vasi pri miru, se jim kr lepo smehljaj, čim se pa kdo obregne ob tvoje zdravje pa jim povej, naj se za sebe brigajo, da se tudi ti ne ukvarjaš z njihovimi problemi, ker imaš svojih dost. Ne se sekirat za staroselce na vasi!
Kar se pa službe tiče, sem več kot 1 leto rabila, da sem se navadila, ko je tamala šla v vrtec. Skrbelo me je, ker sem tudi jaz nanjo ful navezana in me je nekako držala pri močeh, saj z otrokom ne moreš kapitulirat. V glavnem, služba mi je bila muka-še zdaj, rada bi čim več bila z otokom, sploh ob kakšnih brezdelnih dneh v službi, škoda mi je bilo časa sedet ker nisem imela dela in sem se sekirala, zakaj moram tukaj sedet, če bi raje bila doma z otrokom. Res me je najedalo v službi, dokler nisem doživela takega napada, ko je tudi šef videl, da se ne zmišljujem svojih težav. Ne da mi ne bi verjel, niti se o tem nisem z njim pogovarjala, ampak itak moški tega ne razumejo.
Analiza, bodi ustvarjalna, branje tudi lahko zamori, glej smešne filme, preiskušaj nove recepte, bodi v družbi, pa boš videla da bo vse ok. Čez pol leta se boš lahko nasmejala kakšen hipohonder si bila - pa brez zamere - tudi sama sem dala to skozi. Lep se imej

Ribica, hvala za tvoj komentar. No, jaz sicer pri nevrologu res nisem bila, vendar nekako potiho slutim in seveda tudi s pomočjo vaših sporočil, da gre verjetno za psihične težave. Naj povem,da se večkrat na dan prepričujem,da ni nič, ko me začne špikati, mravljinčiti, boleti noge... itd. No,danes ponoči sem se spet zbudila cela potna in to kar vsako noč, zjutraj pa z mravljinčastim mezincem. Verjetno so živci??? Ker pa sem si zatipala povečane pazdušne bezgavke, me je strah, da bi šlo za limfom. ( potenje je en od simptomov). In zdaj si jih kar naprej tipam, se sprašujem zakaj so takšne, kje je vzrok... za popiz. Bom menda res mogla do osebne zdravnice, da mi pove,kako in kaj.

Mamica1,tisto tuhtanje, razglabljanje.. točno to ji pri meni. Včasih kakšen dan manj črni scenarij, včasih groza.. Srčno upam,da se zvlečem nekako iz tega. Mislim,da sem na dobri poti, če mi moja dohtarca potrdi,da je vse ok oz. da ni nič posebej narobe. Nekako se poskušam z mravljinci prijazniti, vendar so bezgavke na pohodu. (žal, vedno nekaj).  Čez 5 mesecev pa v službo, hja, težka bo. Hvala ti za razumevanje.

Analiza jaz sem vsak dan zbudim z "zaspalo" roko al pa mravljinci v mezincu in ne vem še kje... ampak temu pripisujem položaju spanja, ker sem ponavadi zjutraj čisto zmečkana. Saj, če pogledaš kožo boš videla sledi na njej. Čez dan mi nikoli kar ne zaspi, samo ponoči. Če bi bio kaj resnega, bi mi verjetno tudi čez dan zaspala  ???. To se mi dogaja že od pamti veka. Moja sestra pa se vedno zbudi v krču. Skoz ma krč v nogah. Kdaj tako močan, da jo le-ta zbudi. Bo potrebno popraviti položaj spanja. Ampak, mislim, da spimo slabo in pokrčeni, ravno ko smo v stresu.
Joj, samo ti pa res vsako malenkost analiziraš  :seznojim:. Jaz imam samo fobijo pred MS, ne vem, kaj bi bilo, če bi počela isto kot ti. Meni se bi zmešalo  :o. Ker a veš koliko bolečin in podobnega ima vsak človek na dan- nešteto! Ampak 90% jih le-te ignorira in jih zato niti ne občuti. jaz občutim samo tiste, ki sličijo na MS, ti pa kar vse  ???. Prosim, dopovej si, da to res ni nič! meni je že veliko bolje odkar sem se izpovedala na forumu in dobila odgovore, da naj grem raje kot k nevrologu kar k psihiatru  :sesmejem:.

cincila, vem, zelo težek primerek sem. Res mi ni lahko. In tako kot tebi, so tudi meni punce na forumu ogromno pomagale, pa upam,da mi bo še kdo kaj pozitivnega napisal.
 Kar čakam, da začutim kako novo bolečino. Včeraj so me začela še izredno boleti kolena, pa nekje ena točka v ledvenem delu hrbtenice. Pa nevem glih, če je to tudi povezava z anksioz. ?!
Pa koža se mi v določenih pozicijah tako naježi,da se mi zdi,da se mi kar dlake pokonci postavijo in kot da me nekaj spreletava...
Včeraj sem nekako previdno načela moje težave z eno včasih sošolko, danes kolegico.Zelo dobro me je razumela, čeprav ona je bolj depresiven tip, pa majhni otroci, mož privatnik... ampak ima tudi težave. Sem kar vesela,da sem ji zaupala, mi je dosti lažje. In ni mogla verjeti, kaj se je zgodilo z menoj, mojim optimizmom, forami, dobro voljo...

Analiza, proč od takih misli; ko se zalotiš pri razglabljanju česarkoli v vezi kakršnekoli bolečine, bolezni ipd, misli preusmeri na kaj lepega!





 :oki:

Analiza, pod nujno bi ti svetovala psihoterapijo. Nočem te strašiti, ampak tile tvoji strahovi se znajo stopnjevat. Sem že napisala, da sem imela enake probleme.
Drži se :rozicodam:

Hvala Arwen! Poskušam, ampak včeraj zvečer sem si nekaj gledala dlani, pa se mi zdi, da so prstne blazinice cele zmehčane in kot da sploh nimam več mišic na dlaneh. Namreč toliko me pika, ali mravljinči sli karkoli že po dlaneh, da si non stop nekaj gladim dlani, poskušam,če še imam občutek v rokah. Občasno se mi zdi,da zgubim pravi občutek v prstih. No, včeraj celo za kratek čas nisem čutila jezika.

Trzinka, drugi teden sem naročena na pregled k osebni zdravnici, da ji pokažem povečane bezgavke in da se zmeniva, kako in kaj naprej z mojimi fobijami. Misliš,da res ne rabim k nevrologu, ampak da sem nujno za k psihiatru?

no, nujno za psihiatra ne bi rekla, priporočam pa res psihoterapijo - čimprej  :pomezik:

ribica, če se bereš kaj tule gor- mi prosim lahko opišeš kako je pri tebi izgledalo to elektriziranje

Občutki, ki jih ti imenuješ elektriziranje, so se mi pojavljali predvsem v glavi kot nekakšni "kratki stiki", kot da bi mi v glavi, na področju senc kratki električni impulzi vibrirali in se prekinjali - kot če bi nekdo pritiskal in popuščal neko stikalo. Včasih se je temu pridružilo še nekakšno intervalno šumenje v žilah na sencih, ki se je prav tako prekinjalo in zaganjalo. Zraven pa omotičnost in slabost. včasih so mi nato po vratu in nato po ramenskem delu in zgornjem delu hrbta stekli kot nekakšni električni mravljinci, koža me je ob tem pekla, včasih zelo močno, da sem imela občutek, da moram biti vsa rdeča - a seveda nisem bila. 
Te občutke je težko ubesediti. Kombinirali so se še z ogromno kepo v grlu, da sem dobesedno komaj dihala in bila prepričana, da imam povečno ščitnico, ki mi pritiska na sapnik. A je seveda nisem imela.

Glej, prepričana sem, da je pri tebi tvoje počutje psihičnega izvora. Meni so AD-ji res pomagali. Na tvojem mestu se jih za nekaj časa ne bi branila. Da si pomagaš in da se prepričaš, da si sicer zdrava. Ob terapiji, ko se umiriš, pa lahko pričneš tudi z vajami sproščanja ali s psihoterapijo. meni je zelo pomagala joga in tibetanske vaje, obiskovala pa sem tudi psihoterapijo.

Ribica

Ribica hvala za tvojo obrazlago. Jaz imam pa neko tako občutenje po rokah. Kot da me elektrika spreleti. Redkokdaj pa tudi po hrbtenici. Roke me vsake toliko blazno pečejo vse do blazinic na prstih.

Včeraj sem bila pri svoji zdravnici- razočarana sem prišla domov. Poslal me je na kup krvnih preiskav, nekaj izvidov dobim danes (spet sem čisto out, ker se bojim,da kaj pokaže narobe), nekaj pa še prihodnji teden. Glede mravljinčenja rok in prstov ponoči pravi,da je vzrok lahko v hrbtenici. Tako da grem na rentgen in pa samoplačniški EMG,da vidijo prevodnost živcev.

O bezgavkah sem ji potožila, ampak jih sploh ni mogla otipati. Tako da niti nisem več gnjavila. Da bi ji še kaj več povedala, že ni bilo časa.

Zato sem obupana, prestrašena,nesrečna!!!!

si se na psihoterapevta že obrnila?

psihiater in psihoterapevt sta dva različna poklica! Opravi pregled tudi pri nevrologu, da boš pomirjena, svetujem pa ti res obisk pri psihoterapevtu :rozicodam:

Sklenila sem,da jutri vseeno grem do nevrologa, da mi pove, kaj  mi je, ker tole ni več normalno. Še kar dobro sem spala, celo sem se zbudila manj potna kot ponavadi. Vendar ko sem ponoči hranila otroka, spet gomazenje, pikanje, neko spreletevanje po rokah, prstih, nogah... noro. No in zjutraj sem se zbudila z omrtvičenim mezincem. Vsako noč imam nekaj.

Arwen, trzinka... do jutri še počakam, da vidim, če bo treba nadaljnje nevro preiskave, če ne, si samoplačniško poiščem psihoterapevta. Mislim,da mi je "mamica1" ponujala pomoč glede tega. Res ne ločim psihoterapevta od psihiatra. Mi je pa osebna zdravnica priporočala obisk pri psihiatru. To pa ziher ne bom šla, ker nevem, kako si potem zaznamovan na preventivni zdr.pregledih za službo. Ne bi rada,da bi me kak dohtar na medicini dela zasliševal o teh težavah, na koncu pa mi dal še kakšno omejitev.

Hvala vam,da me berete in da mi še vedno svetujete.

Obisk psihiatra ne bo prav nič vplival na tvoje možnosti za službo.Tam na "spričevalu"  piše samo si sposoben/nisi sposoben. Če greš pa samoplačniško k psihatru pa ne rabiš napotnice, in spet ne bo v tvoji katoteki. Jaz ti svetujem obisk psihiatra, saj je psihoterapevt (brez medicinske izobrazbe) omejen samo na pogovor. Zdravil ti ne more dati. Da ne omenjam, da je psihoterapevtov še in še. Zadnje čase so zelo v modi. In vsak ki je opravil tečaj kakšne psihiatrije ima sebe za strokovnjaka. Celostna obravnava je najboljša. Se pravi, da poišči psihiatra, ki je tudi psihoterapevt. Tukaj na naši strani jih je kar nekaj.  :)

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=27&Itemid=37

Alexx, hvala. Bom malo pregledala ta seznam, čeprav za moj konec ni nevem kake izbire.
Tole glede tega,da je boljše,da bi šla mimo osebne zdravnice k psihiatru, sem prebrala pod eno temo, kjer so člani svetovali, da se o teh stvareh ne govori osebnim zdravnikom. Ker baje jim psihiatri vse pošiljajo v vednost,oni si pa pridno beležijo v kartoteko. Nevem no... Sem pa prebrala pri "cincili",da je blazno nezadovoljna z obiskom pri psihiatru.

Sicer pa jaz moram najprej k nevrologu... mi ne bo šlo drugače iz glave.

Moja osebna zdravnica ni nič vedela kaj se dogaja pri psihiatrinji, kar ji sama nisem povedala. Sicer me je spraševala za izvide ipd., ma tudi tega nisem imela  :) Torej je bilo pri meni to striktno ločeno, da te malo potolažim. In v kartoteki nič ne piše o zdravljenju.

 :rozicodam:

 

Seveda. Opravi pregled.

Ajla im prav. To, da psihiatri pošiljajo izvide tvojemi osebnemu zdravniku, ne drži. Izvid dobiš v roke, in je od tebe odvisno ali ga posreduješ naprej, ali ne. Sto posto. Pri vseh specialistih to velja. Govorim iz lastnih izkušenj.

Vsi psihiatri pa niso enaki. Tako, da boš morala poskusiti.

Nimaš nobene možnosti, da bi prišla v Ljubljano? Bilo bi ti lažje.  :)

OJla,

jaz pa sem bila tako razočarana nad psihiatrom, da sem bila tisti dan čist out! Probala bom še s psihoterapevtom, ker se mi zdi, da v bistvu rabim pogovor.
Kaj je bilo pri psihitru? Mah, k njenu sem šla z razlogom,da se rešim tablet, ker bi rada zanosila, in  da se pač preko svetovanja nekako skuliram. In totalen šok- predpiše mi pomirjevala! Ki so pa itak škodljiva za plod (saj ne da sem že noseča, vendar delava na tem in lahko da sem že, ne vem še). Odpravil me je v 5 min, s tem, da mu nisem mogla niti povedati svoje zgodbe, ker bi z njo lahko povezal moje sedanje stanje. NI ME POSLUŠAL! >:( >:( >:( Čist sem razočarana. Psihiatri so dobri samo za to, da ti predpišejo tablete, seveda je to najlažje delo, ne pa da rešijo dejanski problem v tvoji glavi. Ampak tablete ti lahko predpiše tudi osebni zdravnik. Menim, da je psihoterapija veliko boljša varianta, ampak se strinjam, da je teh psihoterapevtov preveč, in da niso vsi ustrezno poučeni. Pač potrebno je najti dobrega  :oki:. Analiza, upam, da ti uspe!

Ah in še nekaj...
Mene boli briga, če kdorkoli ve, da rabim psihiatra oz. hodim k njemu. Jaz sem v službi kar povedala sodelavki češ, čez uro pa sem naročena pri psihiatru  :P. In kaj je blo... tudi ona razmišlja, da bi šla, saj tudi ona misli, da ima MS oz. raka in ne vem kaj še. Vidiš Analiza, mnogo nas je takšnih, ne sramuj se. Vsi moji prijatelji vedo, da sem na AD-jih in mislim, da delam prav, da na glas povem, saj to ne pomeni norost, ampak bolezen, kot če bi imela gripo  :sesmejem:, ki se jo da odpraviti. In v službi še vedno naredim vse tipi topi- pa še moj položaj je kar pomemben. naj se kar navadijo, da ni vse stereotip  :P. jaz povem na glas! In, ko bodo tisti, ki naj bi me sodili, toliko uspešni kot jaz, naj se potem oglasijo, do takrat pa nimajo kaj povezovat psihiatra z mojimi sposobnostmi. Pa tudi, če mi na glavi piše, ne sam v spričevalu  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:. Cheer up!

 ;D :oki:

Res pohvalno cincila- vsaka ti čast.

Jaz sem glede tega še fejst za teboj. Delam pri privatniku, živim na vasi, večen boj za obstoj. Trenutno sem sicer še na porodniški, ampak ko pridem nazaj, se lahko zgodi, da firma sploh ne bo več obstajala ali pa nevem, me bo nekdo izrinil. Žal. 

In zdaj namesto,da bi uživala doma z otroci, imam pa take probleme.

Grem pa jutri k dr. Verovnikovi, če mogoče ima kdo kakšno izkušnjo z njo. Bi pa vprašala,kako sploh zgleda pregled pri nevrologu, kadar gre za takšne težave,kot so pri meni, ko dejansko nevem, ali sem anksiozna ali imam nevro bolezen.

Glej Analiza, ti si tudi zelo uspešna- imaš družino in službo! In tudi tebi, če ti že kdo sodi, vem da so to fovšni sosedje. Poleg tega, ne glede na to v kakšnem stanju je firma, saj ni tvoja, tvoja bi bila uspešna  :sesmejem:. Skratka, imaš službo in družino = American dream  :pomezik:. Pa kaj potem, če greš malo k psihiatru, sej je samo zdravnik. Več kot boš skrivala in gledala na sosede, bolj boš depresivna. Povej na glas, potem ti itak ne morejo nič. Btw jaz sem tudi iz vasi in kot sem že napisala me boli briga za sosede & company :pomezik:. da ne govorim, da sem celi žlahti povedala (ker so me pač vprašali), da imam psih težave. Naletela sem na nič drugega kot razumevanje in nekatere podobne izpovedi, saj so se do sedaj skrivali.

Evo, danes imam pregled pri nevropsihiatru. Zelo me je strah, kaj mi bo povedala. Spet sem šla brat na forum MS in spet imam vse simptome. V prstih na rokah mi skoz brni, sploh v mezincu, pa kar nekaj mi leze po prstih. Nit za sekundo ne neha.. Se je to tudi vam dogajalo? Sploh ne morem odklopiti tega občutka.

Poglej analiza - ko si brala o MS, si spet dobila simptome....
ne beri več takih reči. Prepričana sem, da bo pregled b.p.
Potrebuješ pa definitivno pregled in posvet pri psihiatru.
Ribica

Sigurna sem več kot 100%, da nimaš MS. Zafrkava te psiha. Imela sem vse simptome, kot ti. Ko se je podstrešje porihtalo, se je tudi ostalo uredilo.  :oki:

P.S. Nehaj brati neumnosti, in se osredotoči na kaj lepega.  :)

Hvala za vzpodbudne besede. Upam,da je takšna oseba, da bo našla pravo diagnozo in ne da me bo pahnila še v večjo negotovost. Ker to me šele ubija. Sicer pa kaj lahko sploh naredim? Kar je -je.

Pri nevrologu diagnoze ne boš dobila, prosim, ne prepričuj se v to, ker nisi nevrološko bolna.

Zakaj ne upoštevaš priporočil uporabnikov, da poišči pomoč tam, kjer jo res potrebuješ.
Ribica

prenehat se analizirat?

Tako, včeraj od neuropsihiatrinje. Nimam MS, imam anksioz.motnjo. Vedele ste in hvala vsem vam, ker ste me tolažile in hkrati me vzpodbujate, da se začnem zdraviti.  Predpisala Zoloft, pa Helex in B kompleks dražeje. Tablet, vsaj teh Ad, me je kar strah zaradi stranskih učinkov. Zato bi vseeno poskusila s terapijami.

Prav sram me je, da si nikakor nisem znala dopovedati, da nimam MS, da verjetno  v tem trenutku nimam raka, čeprav tole bom verjetno razčistila s časom, s pomočjo terapij. Domačim sem povedala kako in kaj je z menoj, starša sta prizadeta v tej smeri, češ, da mi vedno pomagata, da zaenkrat ne bi smela imeti takih težav itd. Težko jima je dopovedati, kaj se je zgodilo, če še sama nevem.

Cincila, če bereš, torej, veš,da tudi ti nimaš MS in tvoja sodelavka tudi ne.

Skratka še 1x vam vsem hvala za vašo obzirnost in pomoč.

Začni jesti zdravila analiza, če prav bodo v začetku stranski učinki, ki znajo biti kar zoprni, in se celo strah malo poveča. V času 14 dni, mesec, boš že malo bolje. Začni z majhno dozo...npr pol tabletke, ali celo 1/4 na dan, odvisno od počutja. V začetku si komot privošči Helex.

Lej draga sotrpinka. Prej kot pričneš, prej se boš rešila namišljenih bolezni, in pričela živeti bolj polno. Brez strahov pred boleznimi.

 :rozicodam:

Analiza  :rozicodam:

Glej, prav je, da si svoj dvom razbila s pomočjo uradne medicine.  :oki: Jaz vem, kako je težko verjeti nekomu, da ti "nič ni", če pa telo proizvaja ogromno simptomov in hkrati nas obhajajo misli, da smo hudo bolni.  :unsure:


Tvoj sram je odveč...z anksioznostjo se spopada ogromno ljudi...nekateri niti ne vedo, da jo imajo ampak vse skupaj nekak zakamuflirajo in se ne soočijo s težavami. Ti si pripravljena nekaj storiti zase in za svoje dobro počutje in uspelo ti bo, brez dvoma.  :oki:


Povedala si že, da živiš v takem okolju, kjer so tovrstne težave še vedno velik tabu...vendar ne misli, da se za stenami vaških domov ne skrivajo podobne težave, kot jih imaš ti.
Tudi tvoja starša sta zbegana, ne razumeta in se morda celo obsojata zaradi tvojega stanja... Popolnoma razumem...jaz lahko povem vsakemu, da jemljem ADje in da imam anksioznost, panične napade, da obiskujem psihoterapijo...svojemu očetu pa tega ne morem povedati.  :ne: ker imam občutek, da me ne bi razumel in da bi ga postalo strah v smislu...moja hči je duševno bolna.  :D

Morda daš staršem prebrat tole, kar je naša Alexx našla in delila z nami...tukaj je lepo razloženo, kaj je anksioznost, kdo vse lahko zboli in kako poteka zdravljenje.

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9486.msg238753.html#msg238753


Jemanje ADjev zna res povzročiti na začetku poslabšanje simptomov...in šele od 4-8 tednov se razvije njihov polni učinek. Vendar vsi smo preživeli in tudi ti boš. Seveda pa ti toplo priporočam tudi terapijo, s pomočjo katerih se boš naučila obvladovati in spreminjate svoje misli...vsekakor pa imaš vedno možnost izbire in kakorkoli se boš že odločila, bo ok.

Drži se in pogumno na novo pot ozdravitve  :rozicodam:

 :wav:Analiza, kako sem vesela zate! In res občudujem tvoj pogum! Jaz tega ne bi mogla, mislim, da sem celo pred neurologi dobila fobijo  :sesmejem:. Jah, sedaj ti bo sigurno vse zginilo. Ma jaz pa še kar mam težave: kr neki me jezik mravljinči, pa tudi trza mi še vedno kaj, ampak to bolj čutim, ko sedim pri miru. Ko kaj delam, seveda ni nič trzanja. Res ti zavidam pogum, da si bila tam  :clap:bravo!!!
Upam, da mene mine samo od sebe, če ne drugače z Lexaurinom  >:(. Upam, da je moja diagnoza enaka tvoji, res  :rozicodam:

Draga Ana-Liza  :pomezik:


GLede ad nč bat------> to ti govori ena, ki se je sprva fuuuuul bala ad-jev in navkljub jemanju, sem potem še samovoljno nehala, in blablabla, dokler nisem padla globlje in zdaj redno jemljem ad, in sem zaradi njih ven iz težke depre! resda je veliko str.uč. napisanih, vendar vseh zihr ne boš imela, lahko da jih boš mela 5 ali pa enega, lahko da tudo nobenega. Važno je, da vztrajaš vsaj 2 mesca, in če se izkaže, da ni pravi ad, dobiš drugega, kar ne bo privedlo do ponovne uvedbe ad, saj ne boš prekinila; če pa bi, bi pa imela spet uvajalno krizo!!!


zakaj sram?? skrbelo te je, zakaj te (pretirano) skrbi, boš pa že sčasoma zvedela vzrok, če ga danes še ne veš.
Fajn je, da si staršem povedala, da si se tudi ti malo razbremenila, mar ne?

kar pogumno naprej!

lp sofie  :rozicodam:

joj, točno to sem jaz delala, non stop sem se analizirala, res, vsako bolezen sem si že umišljala v glavi in po internetih preverjala diagnoze, simptome....sem že umirala, pa sem zdrava kot dren. AD in kognitivno vedenjska terapija sta mi pomagala, da sem začela o tem razmišljat bolj realno in sedaj se znam ustaviti in se vprašati, kaj, kako, zakaj, in se trudim ostati mirna, da ne razmišljam vnaprej kaj bo....

Sem vesela zate, da je tako. Sedaj pa ne bit spet trmasta, zdravil nisi dobila brez veze. Vsaj nekaj mesecev jemlji AD-je, str. učinke ti bo na začetku Helex "pokril", kakih 14 dni bolniške si privošči in ko bo počutje že boljše, se prijavi na terapijo h kakšnemu dobremu terapevtu. Ob letu obsorej boš kot nova :).
Pozdravček,
Ribica

pa javi se še kaj  :) :rozicodam:

Pozdravljene!

Evo jaz še čakam na zdravila, potem pa zaštartam. Glede na to,da ne bi takoj jemala cele tabletke oz.polovice in bi najprej začela z 1/4, me zanima,koliko časa se nekje podaljša doba, da AD sploh primejo. Če npr. v primeru, da jemlješ celo tabletko traja 1 mesec, torej traja pri 1/4, nato 1/2, nato 1 tableta cca. 3 mesece??!!

In kar je najbolj zoprno, so pri meni ti fizični simptomi. Nimam pravega občutka v levi roki. Nekaj časa se je to dogajalo večkrat na dan za nekaj sekund, nato pa popustilo, danes pa sploh ne spusti prav. Leva roka je nekako težka, sedaj ko pišem, kot da mi prsti ne gredo vredu, občasno me špika, peče, prsti so okorni. Se da kaj pomagat?

Analiza, enako bodo prijeli, samo stranski učinki ne bodo tako zelo hudi :rozicodam:

Različno delujejo ad-ji, na vsakega lahko drugače. Jemlješ pa par dni 1/4, nato par dni 1/2...s tem malce stranske ublažiš, ki pa so spet različni in ni nujo, da só

Analiza,

morda se tudi ti najdeš v tem: http://www.nextination.com/aboutbfs/forums/viewtopic.php?t=200

BFS se imenuje in je posledica anksioznosti, ni nevarna  :oki: in kar pogosta. Jaz sem se že našla, tako da sem malo bolj pomirjena.

Lahko pa traja...

LP

Cincila, hvala ti za pomoč. Vendar sem zelo švoh v angleščini, čeprav sem jo imela 4 leta v srednji šoli, ampak zelo slabo razumem. Sem bolj za nemščino, sem se jo učila 8 let, pa še v službi jo uporabljamo. Če boš kdaj imela čas, te bom prosila, za kratek povzetek v slovenščini.


Sem že hotela vprašati, kako si pa kaj ti? No jaz sem šele v sredo dobila recept za Zoloft, ker mi ga neuropsihiatrinja ni izdala, do osebne pa tudi nisem prej šla. In kar je največja fora, da sem bila testirana za boreliozo in imam pozitivno. Sicer še čakam na pregled pri  infektologu, ampak saj nevem več... Dobila sem od njih neki vprašalnik in naj me vrag pocitra, tam so tudi simptomi mravljinci, bolečine v mišicah, kosteh, utrujenost, parestezije....
Zdaj sem zmedena do kraja. Rada bi,da izvem, kam spadam. Prav "vesela" sem bila, ko so mi potrdili anksioznost, no, zdaj pa tole. K sreči je okužba nova, od pomladi, ampak telesni simptomi so pa zelo izraziti.

Ojla,

saj sem ti že enkrat poslala zasebno sporočilo, ma nič hudega, to tudi jaz vedno spregledam.

Glej, zame je vsaka druga diagnoza boljše kot MS.

No, če ne znaš ang, ti bom na kratko razložila za kaj gre.

BFS je stanje, ki je pogosto in je lahko posledica anksioznosti, lahko kakšne bolezni kot je gripa, lahko kakega virusa... in ni nevarna. Ne vejo pa je 100% vzroka.
Lahko traja par let.  :seznojim:

Simptomi pa so: trzanje, mravljinčenje, drgetanje oz. brenenje npr konic prstov, bolečine v mišicah...
Baje je zelo pogost pojav, ki pa ga večina ljudi kar spregleda (ker ne analizirajo vsega kot midve  :sesmejem:) oz. ker se pogosto pojavi v blagi obliki. Če je v hujši obliki, potem je trzanje zelo močno- takšno imam jaz meni lahko trza tudi tako močno, da mi celo stegensko mišico premika. Dva dni sedaj mi je trzala hrbtna mišica kot nora!  Trza in mravljinči pa lahko vse: roke, noge, lasišče, jezik, hrbet... Baje se stanje še poslabša, če se kaj naprezaš.
Če imaš MS je trzanje baje komaj opazno in se začne šele, ko mišica odmira, ko ne moreš niti skodelice dvigniti več.

Predvidevam, da ti lahko, saj lahko nosiš svoje otročke in zato nisi švoh  :pomezik:. Tako, da je pri tebi vzrok drugje.

Če je borelioza potem je ok, meni je vse bojše kot MS, pred katero imam fobijo. Mah, mislim, da pri tebi tudi to ni, ampak je samo anksioznost ali pa bfs.

Aja, pa na angleških straneh je veliko veliko takšnih kot sva midve, s podobnimi oz. enakimi simptomi in vsi se bojijo, da imajo MS, v resnici pa potem ugotovijo, da je psiha. 

A ti si bla pri neuropsihiatrinji? Kateri pa?

Pozdravljena!

Nisem našla tvojega zasebnega sporočila. Žal.
Hvala ti za prevod. Vsekakor se tudi tukaj najdem.  Naj ti povem, ko sem bila na pregledu pri dr. Verovnikovi v MB /neuropsihiatrinja, je ogromno simptomov izginilo kar čez noč. Od potenja, nekakšne el.zbadanja po telesu, dosti manj mravljničenja, pa še kaj bi se našlo.  Imam pa še vedno občasno mravljince  ponoči v rokah, pa nekakšno brnenje v mezincih, včasih tudi v ostalih prstih. Včasih dobim občutek nemoči v levo roko... Še vedno...
Moti me to, ker sem se nekako sprijaznila z ankso, no zdaj pa še tole. Znaki so podobni tu in tam, razen, da mene bolijo tudi kolena, kar je tipično za borelijo.
Upam, da bom nekako rešila te težave, da bi vsaj vedela od kod vzrok. Se sprašujem, če sem morda zaradi okužbe z klopom postala anksiozna????

povej kaj več, pa najdemo tudi vzrok, za začetek pa:


+ moževa bolezen + okužba + tekoče tegobe + mogoče kaka prtljaga preteklosti + ......

Ojla Analiza,

jaz sem spet malo prebirala tuje forume in dokrila enega BFSforum. Skratka, takšnih kot sva midve je bilijon!  :sesmejem:
Ej, ne morem povedat koliko simptomov imajo tile ljudje. Eni ne morejo niti govort... Na koncu je le  BFS povezan z anksioznostjo. Slo je majhna in še manj nas je, ki tukaj gor pišemo  :pomezik:. Ko prebiram tuje forume, sem veliko bolj pomirjena, da nisem resno bolana, ker nas je res veliko.
In čeprav mi je danes zjutraj mravljinčil jezik  :(.
Aja, sem pa našla ful fajn terapijo- Bownova terapija, ki baje pomaga pri tem. Sem že kupila bon pri enem od ponudnikov teh poceni dnevnih ponudb za 21 eur. Malo pogooglaj o njej.

Cincila,za to terapijo sem že slišala in jo izvaja celo ena gospa blizu nas. Poročaj,kako kaj izgleda.
Jaz še zaenkrat kar tavam med vsemi svojimi bolečinami,poskušam se prepričevati,da je vsaka bolečina iz moje psihe.  Skratka zaradi okuženega klopa po mnenju infektologa ne bi smela imeti takih težav. Sem nekje na meji z okužbo in bom čez nekaj tednov ponovno testirana. Priporočal mi je še EMG. Na to preiskavo še čakam. Imam blazne težave z rokami. Včasih me bolijo cele roke, ali me pečejo dlani,ali me ščemijo oz.zdijo se izredno težke. Še vedno me mravljinči,pika v prstih, ponoči mi zaspi ena ali druga roka. Lahko da gre res za fizično težavo, ali pa kar iz moje glave. 

Imam pa eno vprašanje za ostale,ki me berete in imate več izkušenj glede Helexa- v kolikor je to ščemenje in čuden občutek v roki težava iz moje psihe, ali bi Helex pomagal oz. odpravil težave? Namreč Helexa ne jemljem.

pa saj helex si že imela? al sem narobe razumela?



in to se je začelo kar tako? je možna poporodna depresija? pojma nimam, le ugibam...

Jaz samo vem, da je Apaurin tisti, ki te dobesedno zadane in umiri telo. Od AD-jev pa je Cymbalta tista, ki odpravi dejanske bolečine. za Helex ne vem. Vem pa, da so ta pomirjevala nevarna, saj je to prava droga.
Raje probaj s Cymbalto- prijatelj farmacevt mi jo je svetoval, vendar jaz nočem, ker kot sem že povedala, planiram otročka. Drugače bi.

Glede Bownove terapije ti sporočim. Je pa bila moja sodelavka in je ne more prehvalit. Bomo videli.

Jaz imam trenutno dobro obdobje, zelo malo trzanja, skoraj brez bolečin... Upam, da ostane tako  :clap:. Mislim pa, da je to posledica tega, da sem prebrala tisto od BFS-ja. Joj ne vem zakaj naši nevrologi niso seznanjeni s tem  :(, je pa uradno to tretirano kot
bolezen šele od leta 2009.

LP

Arwen, Helex sem že jemala,ampak takrat sploh nisem imela takih težav kot danes. Mučile so me razne fobije, nespečnost itd... Helex sem dobesedno zobala, pa sploh nevem, kakšen učinek je imel pri meni. Jaz nisem ničesar konkretnega opazila.
Kasneje pa so se začeli fizični simptomi, mravljinčenje, pikanje, drvenje v prstih....Ti me najbolj mučijo in vsakič ko se pojavijo, me pahnejo v nove strahove, kaj mi je.
Sicer se je pri meni vse skupaj začelo kar tako čez  noč in naj bi šlo za poporodno depresijo, ki se je pri meni pokazala kot neki strahovi,da sem bolna, da bom umrla in pustila 2 majhna otroka.

Cincila, sem vesela zate,da si ok. Jaz sem nekaj dni čisto vredu, potem pa spet nekaj dni katastrofa. Poskušam se izogniti vsem zdravstvenim stranem na internetu pa tudi v časopisih. Ko sem zadnjič brala, da je ena ženska zbolela pri 40 letih za Parkinsonovo boleznijo in ker so zopet podobni simptomi kot jih imam jaz, in da je zbolela kot posledica okuženega klopa, bolezen pa so ji  potrdili na EMG, na katero jaz še čakam, sem bila spet čisto out...

Danes je tretji dan, ko sem zjutraj vzela 1/4 AD in mislim,da so se začeli stranski učinki. Torej leva roka, v kateri sem zadnje čase čutila ščemenje, pa občutek nemoči, mi je v trgovini skoraj čisto zaštekala. Čakala sem pred blagajno,da plačam in skozi levo roko me je spreletela grozna bolečina in nato, kot da bom vse spustila iz roke. Pa sem nekako prebrodila, čeprav sem mislila,da bom mogla po hitrem postopku iz trgovine. No, potem pa čez pol ure v avtu pred semaforjem,kot da mi bo zaštekala leva noga in da ne bom mogla spustiti sklopke. Torej stanje se že slabša!!! Najraje bi kar nehala jesti AD, ker ne morem verjeti, da me tako matrajo AD. Naj zmanjšam na 1/8 tabletke? V petek grem po dolgem cajtu pogledat malo v službo, šefa in novo sodelavko, pa me je strah,da bom zaštekala na celi črti. Kaj mi svetujete?

Ko sem začela jemati ADje, sem bila prepričana, da imam napačna zdravila, ko so me napadli stranski učinki. In sem 2 tedna ležala koma na postelji. Ti pa hodiš po svetu? Caaarica!  :-*
Zdrži, čaka te prijetna zima!  :wav:

Sinuska, kaj pa ti jemlješ? Jaz sem si po nasvetu ostalih zmanjšala dozo tablet, ker sicer bi me menda pobralo. Ne preostane mi drugega kot da furam življenje naprej. Doma imam 8 mesečnika, v vrtcu 3 letnico.. Ni druge, moram v trgovino, v vrtec, po opravkih. Skrbi me, ke rmoram v petek na sestanek. A naj vzamem prej 1/2 Helexa? Namreč vem,da bo težak pogovor. Preden sem odšla na porodniško, sva s šefom prekinila vse stike. Zdaj se mi počasi porodniška izteka in bo treba dorečti kako in kaj v prihodnje.

Evo analiza ... prebrala..
Ampak smo pa eni patroni .. Sicer drugi simptomi pri meni, al strahovi podobni.. Jaz imam tako kancerofobijo,da je za znoret. Pa se kar ne dam prepricat, da mi nic ni. Pol me se bolj pobijejo besede mame: kar klici hudica, si bos res kaj nakopala in se posledicno se bolj obremenjujem  :jok:
Meni je nevrologinja naredila zelo simpl teste in izkljucila MS. Oz naceloma izkljucila. Me pa MS dalec ni tok strah kot raka.. Z MS zivis, sicer kvaliteta zivljenja niha in se moras prilagoditi, ampak rak te pa velikokrat pozre v kratkem casu.. Al pa tud ne.. nocem pa sprobat  :zvizgam:

Mene tudi preganjajo misli, kaj bo z mojima puncama, ce umrem.. Pa je moz zlat oce, al vseeno. Zadnje tri mesece je grozno, ko sem cakala ma MRI in rezultate sem hotla ze pisma puncama pisat, ker "bom umrla".. pa skoraj pogrem splanirala  :o

Res me veseli, da vidim,da nisem edina s temi strahovi.. Ker okoli mene sem edina, vsi ostali zgeldajo happy, jaz pa tako zaskrbljena in zalostna na notri ..

če sta kje blizu doma http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=947&Itemid=1

Ljuba, ko sem prebrala tvojo zgodbo, sem se kar našla v njej. Razen tega, da mene res matrajo drugačni simptomi. Sem sicer že bila občasno omotična, ampak je še kar šlo. Bolj so problem težave z rokami, pa tudi z nogami. Nekaj preiskav sem naredila, EMG rok me še čaka, ker me le- te toliko frkajo. Upam,da je vse le psihičnega izvora. In ko me takole nekaj boli, itak me vsaki dan nekaj boli, zapadem zopet v tiste strahove, kaj mi je, ali bo EMG kaj pokazal. Na MRI še nisem bila, je pa tudi meni nevrologinja kar na osnovi pregleda, izključila MS in potrdila anksioznost. Čeprav sem si v glavi nekako pošlihtala, da sodeč po izvidih, kolikor jih imam, naj bi bila zdrava, sem vseeno začela ta teden z AD. Dolgo sem se jih otepala, zdaj pa jim dam priložnost, da mi pomagajo, da premagam te psihične simptome. Še vedno se dosti "analiziram" oz.preveč. Imam pa ravno ta teden 2 pomembni stvari,sestanek s šefom in kot zanalašč sem vabljena še na en razgovor za novo službo. Bomo videli, kako bom to vse skupaj prenesla.

Arwen, hvala za info. Tole bom pa zagotovo šla.

Drzim pesti,da obe stvari ta teden opravis ta nartaboljs  :wav: Ker ti to zmores in bos!!!

Kako pa je s tvojimi simptomi, ko nisi doma, ko so nekje zunaj s prijateljico ali trgovini? Ker npor jaz veliko delam od doma in vidim,da je ful slabe tarkrat, ker enostavno prevec lahko mislim o vseh zadevah.
Ko sem brala o tumorjih na mozganih - sem imela probleme z ocmi, ornk tresenje, zarkcenost, bolecenie po celem trupu, bolecine po misicah, mravljince po obrazu, kar neki cudni obcutki po celu in glavi in se in se..  mje ornk tezko dihanje (v najhujsem odbju sem morala zehat vsako minuto priblizno,da sem dobila kao dovolj zraka, ker se imela obcutek,da ne pridem do zraka, vmes pa globoke vzdihe - tisto, ko dihanje ni vec avtomaticno  :( :() pekoca bolecina za prsnico, v hrbtu.. - vse se je nehalo naslednji dan po tem, ko sem dobila rezultate  :zardevam: mah res - psiha dela cudeze- v negativo in pozitivo. sam  kaj k meni samo v negativo zadnje case in kar ne znam preklopit nazaj.. ampak bomo a ne, .. nekako!!! uff sem vesela,da sem vas nasla, da dam ven te svoje "norosti"

a ti to moje stahove kopiraš in besede moje mame :pomezik:, kot , da bi jaz pisala....

in pa


ko je moja mami zbolela za rakom na črevesju, so mi vsi strahovi, ki sem jih imela do takrat udarili močno na psiho. In res, kaj psiha naredi....začela sem tudi jaz dol krvavet, bolečine v trebuhu, napetost in imela sem vse znake , ki si jih naštela zgoraj in še enkrat toliko. Posledično sem padla v depresijo....Iz tega dreka sem se izvlekla samo s pomočjo ADja in kognitivno vedenjske terapije.
Tudi sama sem iskala po internetu vse možne simptome, za vse možne bolezni. Napaka!!!! Čim dlje od tega, pa čim več v naravo :rozicodam:

Ljuba, dp zdaj sem bila bolj malo v zunanjem svetu. Sem kar vse po vrsti odklopila,pa še na porodniški sem. Res pa je,da če imaš preveč časa, je slabše. Pri meni sigurno. Kolikor sem hodila v trgovine, v vrtec ali pa okoli zdravnikov, nisem opazila nič posebnega. Ko sem šla okrog, je bilo boljše. Razen včeraj, ko sem 2x doživela verjetno lažji panični napad v trgovini in v avtu,je bilo pa groza.Upam,da je to stranski učinek AD, ker tega prej razen 1x ponoči nisem doživela.
A ti tudi imaš te napade?

Na sreco (še) ne.  :seznojim: Vsaj nekaj ... Ampak opazam,da se izogibam druzbi, druzenju, ker enostavno sem preobremenjena sama s sabo in svojimi mislimi,da mi ni do nicesar. Ampak ko grem kam, ko sem v druzbi pa je pocutje ful boljse, ker nisem v vrtincu svoje negative, ampak spravit se do tja je pa druga zgodba. Ugotavljam,da tale "izolacija" (pri meni delo od doma) ne deluje najbolje, tako da se trudim vecx it v pisarno, samo sranje je,da doma ful vec naredim, ker imam res mir,.. pa tudi vec preberem neumnosti  :A) In morda tiudi tebi manjka vec druzenja,da vsaj nekako odmislis simptome, se sprostis.
Aha se ena zadeva, nevrologinja mi je predlagala masazo, terapevtsko. In sem bila zdaj 3x pri enem maserju in ugotavljam,da se ful boljs pocutim po masazi. Seveda je samoplacnisko, kaj pa ni.. Prvic, ko sem bila je rekel, da se znajo moje vrtoglavice ful poslabsat in res, dva dni je bilo ful slabse. Med 2 in 3 masazo nisem bila 2 tedna zaradi pocitnic in moje stanje je bilo ze klavrno.. Po masazi spet izboljsanje.. tko da ocitno bo slo se nekaj € na ta racun :-/// sam ce pomaga, pac cesa drugega ne bo.

Žalostna, jezna, prestrašena... Včeraj je bil 5 dan, odkar jemljem komaj 1/4 tabletke Paroxata, pa se mi zdi , da je vse skupaj še slabše. Nimam stranskih učinkov, ki so napisanih v navodilih zdravila, ampak se  moje težave stopnjujejo.
leva roka in leva noga mi še bolj štekata, prej sem občasno dobivala občutek nemoči, oz. neki  čudni občutek v roko, kot da mi ne bo več delala, da z njo ne bom mogla ali znala prijeti stvari, podobno v nogo, kot da z njo ne morem stopiti, neko ščemenje v podplatu in dlani. Včeraj se je to dogajalo kar skozi cel dan. Občasno mi postane čudno v glavi, kot da bom skupaj zlezla.  Ponoči nič ne spim. Pred spanjem vzamem 1/2 helexa, zaspim za 2 uri, potem pa celo noč kar nekaj blodim v spanju. Še hrbtenica me bolj boli, kot me je pred tem. Resnično dvomim v zdravila, v njihov učinek, spet se mi zdi,da nekaj fizično ni vredu.
Naj vztrajam z zdravili, naj neham....

Analiza, absolutno prezgodaj je, da bi čutila izboljšanje zaradi Paroxata. Ponavadi se polni učininek ADjev občuti po 4-6 tednih jemanja, pred tem, pa lahko pride do poslabšanja počutja.
ADji nam namreč povečajo občutljivost, ker nam povišajo nivo serotonina, ki ima v telesu vlogo "živčnega prenašalca"

Serotonin (tudi 5-hidroksitriptamin ali 5-HT) je biogeni amin, ki ima v človeškem organizmu vlogo tkivnega hormona in živčnega prenašalca. Ime izhaja iz njegovega učinka na krvni tlak; serotonin je snov, ki jo nahajamo v serumu in ki vpliva na tonus krvnih žil. To snov imenujemo tudi »hormon za srečo«, saj igra glavno kemično vlogo pri občutenju sreče. Če ga imamo dovolj, nas preveva zadovoljstvo in dobro razpoloženje. Zaradi serotonina smo bolj sproščeni in se bolje počutimo, prav tako tudi bolje spimo. Če je v možganih premalo serotonina, se naše razpoloženje dokaj hitro poslabša, če je pomanjkanje preveliko, lahko postanemo celo agresivni.

Paroxat se uporablja za zdravljenje odraslih pri depresiji, obsesivnem ali kompulzivnem vedenju,
paničnih motnjah, socialni anksiozni motnji (socialni fobiji), generalizirani anksiozni motnji in
posttravmatskih stresnih motnjah.
Do takih motenj lahko pride, kadar se koncentracija spojine, imenovane serotonin
(5-hidroksitriptamin), v možganih zniža. Običajno začne paroksetin delovati v nekaj tednih zdravljenja
in sicer tako, da poveča koncentracijo serotonina v možganih.
Paroksetin sodi v skupino zdravil, ki jim pravimo selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina.

Sedaj si še zelo na začetku zdravljenja in imaš tudi še zelo nizko dozo...potrebno bo počakati še nekaj tednov, da boš začutila izboljšanje. Do takrat pa lahko vzameš tudi Helex, kot pomoč, ko postane nevzdržno.
Potrebno je vztrajati, če želiš doseči izboljšanje.

To je čisto normalno analiza. V začetku se simptomi bolezni povečajo. Se pravi, če se ti vrti, se ti bo nekaj časa še bolj vrtelo. Drugače je pa itaq vse napisala Slavči.  :)

Na AD se stanje v zacetku vcasih zacasno poslabsa. Po nekaj tednih in mesecih pa je bolje.

Imam znanca, ki ga mucijo isti obcutki, sevanje bolecin v nogo. NJegova edina terapija je apaurin tik preden gre v sluzbo. Samo 1 x dnevno. In pomaga, misice mu sprosti. Ni depresiven, pravi, za sluzbo se sicer boji, ampak to se danes vsak skoraj.

Paroxat pa tudi deluje sprostilno na telo in anksioliticno ze v pol ure. Telo naredi bolj mehko in manj stabilno po drugi strani. Pa se ga navadis. Samo ob ukinitvi po dljsem jemanju ponavadi pridejo odtegnitveni ucinki, ce ga ne ukinjas zelo postopoma, izredno pocasi (po osminkah ali cetrtinkah mesecno).

Na 1/4 kar imas zdaj, pa nikoli ne bos mogla videt ucinka. Vzemi polovicko prvi teden, druig teden pa celo. To ni nekaj nevarnega v tej tableti  ;D

Potem sele, ko bos 4 tedne na Paroxatu na celi tableti, bos lahko vidla, ce ti kaj pomaga ali ne.

Ce zacnes z AD in potem nehas, se stanje hudo poslabsa. Ko enkrat zacnes, moras bit na njem v primeru takih tezav.

Ampak 1/4 pa res ni nic. Še jaz, ki sem tako nezaupljiva do table,t sem vzela polovico in po par dneh celo , ker ni naporna tableta, ne daje suhih ust, cesar se bojim.

Analiza, draga...
nočem te pahniti v jemenje zdravila, samo 1/4 ni nič- meni je rekel moj famozni nevropsihiater, da 1/4 Paroxata nima nobenega učinka. Nič.
Pojdi raje na celega oz. vsaj 1/2. Jaz sem šla takoj na celega (skupaj s 3 Apaurini), da sem sploh lahko čutila izboljšanje v kakih 2 mesecih. Seveda brez Apaurinov bi se mi sfižilo :o.

Tole postopno jemanje ti res ne bo pomagalo. Pa saj Paroxat nima nekih stranskih učinkov, vsaj pri meni ni imel. Ima pa grozne odtegnitvene  :o.

Upam, da ti bo ok...  :clap:

Dragi moji vsakič znova in znova povdarjam - zdravila se jemljejo po zdravnikovih navodilih in nič drugače.
Z anti depresivi se začne POSTOPOMA in ne kar navalit.
POVEM ŠE 1X ANTIDEPRESIVI PRIJEMLJEJO POČASI !!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Vsako telo,vsaka oseba je nekaj drugega  :oki:

Ja bikica se strinjam, da z zdravnikovimi navodili, samo meni je rekel, da 1/4 Paroxata sploh nima nobenega  učinka. Že s celim je trajalo, za prve znake izboljšenja. 
Postopnost se je pri meni pokazala za dobro samo pri odnehanju.

Joj, nevem, kaj se torej dogaja. Ko pravite, da 1/4 pa res ne more delati čudežev ne v dobro in ne v slabo smer, potem pa se resno sprašujem, če bi bila pri meni potrebna še kakšna dodatna preiskava in vzrok tiči drugje. Prej mi ni nikoli v glavo prihajalo tako čudno občutenje, ta teden pa kar večkrat,bodisi v avtu,v trgovini, doma, na obisku... Kar naenkrat me zaščemi v zadnjem delu glave, glava postane težka, omotična... groza.Traja par sekund, potem spusti.
 Ta teden bom zvišala dozo na 1/2 tablete. Nevem pa,kako bom sploh funkcionirala.

Bikica66, meni je osebna zdravnica svetovala, 1 teden 1/2, nato cela tableta. Pa sem potem po nasvetu Trzinke, kar zmanjšala dozo najprej na 1/4. Aja, naj povem, da sem že 1x začela z jemanjem istega AD in to samo dva dni po 1/4 in enkrat po 1/2 pa je strašno delalo z menoj. In sem kar nehala. Zdaj pa sem spet probala.

Stranski učinki so znak, da zdravilo prijema. Nikar ne vrži puške v koruzo in za 4 tedne daj ta razglabljanja o drugih diagnozah na ignore.
Potem boš že drugače razmišljala in dodatne preiskave ne bodo potrebne, verjemi!

Ribica

Analiza, kot sem ti že napisala pred časom, tudi jaz sem po istovrstnih problemih (skrbi za otroke) znašla na Paroxatu. Meni je zdravnica rekla, ker sem zelo nezaupljiva do tablet in nasplošno) naj začnem s polovičko, pa sem začela z 1/4, po predlogih souporabnikov iz tega foruma. In tisti teden jemanja 1/4 ni bilo nikakršnega zboljšanja, naslednji teden sem jemala 1/2, ko so se pojavljali še dodatni stranski učinki, torej vrtoglavica, zvijanje v rebuhu, slabost. Tudi ko sem že 14 dni jemala celo tableto (vmes še en čas 3/4) sem še vedno imela stranske učinke. Tako da, ko v navodilih piše, AD rabi do 8 tednov, da se ga telo navadi in se prične kazati izboljšanje. In danes, po enem letu ti zagotavljam, da je to najboljša stvar (poleg psihoterapije in nehanje branja simptomov za bolezni v moji glavi) kar sem jih naredila, ker sami brez doze mi nikoli ne bi uspelo. Še zdaj, se mi občasno pojavljajo napadi, pa tiščanje v prsih, pa razbijanje srca, pa situacije te iztirijo, ampak jih sprejmeš kot del bolezni in se na njih navadiš, čeprav te vedno presenetijo in poslabšajo kak dan ali dva.
Jemala sem tudi Helex, vendar ne pretirano, po njem sem bila mirna in zaspana - zadeta bi rekla (čeprav ne vem kak je učinek če si zadet od drugih substanc). Zato bi ti rekla, da Helex jemlji po potrebi, če si vznemirjena, se ne moreš umiriti, vendar ne pozabi vzeti tudi Paroxata, ki ti bo na dolgi rok koristil.
Tudi meni so se te stvari prebudile v meni med porodniško in še danes, ko se zamislim ob kakem sporu z mojim, kaj bi bilo z otrokom, če jaz umrem, hitro zmigam z glavo in začnem misilti na lepe stvari, ker je brez veze to razmišljati, ker se samo maltretiraš in daješ v obup. Jaz sem razen prve pol leta od rojstva,  rabila 2 leti, da sem začela uživati v materinstvu in uživati z mojim otrokom in to je neprecenljivo, pa čeprav zato vzamem vsako jutro eno tableto.
Enega  :), pa pogum - čas ni na naši strani, AD pa je, le vztrajni moramo biti.

Saj to : zakaj pri paroxatu pocasno uvajanje, ko pa nima stranskih skoraj nic? Ce bi ga jaz spsihicno prenasala, bi mi to bil najboljsi AD. Ne vpliva kvarno na zelodec ne na glavo - to mi je super. Zal ga nisem, sem dopbila grde misli prvi teden prav zaadi te telesne nemoci. Ampak fizicno pa nisem imela  nobenih tezav in ne slabosti ne bolecin. Edino na cesti sem bila nevarna zaradi padca pritiska in slabsega ravnotezja in sm se z avtom na parkiriscu 2 x zabila, Drugace pa nic hudega  :oki:

Ribica se strinjam s teboj !!!

lp

Martinca,kakšno "telesno nemoč" ti je pa povzročil, če te smem vprašati?

Joooj analiza, prav socustvujem s tabo. Nimam pa izkusenj z AD ampak mislim,da jaz trenutno nisem sposobna prenasati poslabsanja simptomov in tudi ce mi predpisejo, ne vem, kako bi se odlocila, glede na to, kar berem pri tebi. Ker ze tko sem out, da se pa se poslabsa pa nisem za nikamor.. Sploh ne vem, kako bi pol delala v sluzbi npr al pa otroke hedlala.

Upaaaam,da se ti cim prej znormalizira in ADji zacnejo delovat kot je treba  :onaposlusa:. Ce si ze na 5 dnevu bi jaz tudi probala vztrajat in ce se da cim manj mislit na simptome.

Seveda smes  :sesmejem:

Tako kot se slisi. Nesigurnost pri hoji in vsakem premikanju, stvari so mi kdaj padle iz rok, bila sem šibka. Imela sem malce upocasnjene refklese in izgubila sem vsak cut za natancnost. Saj pravim, nisem znala dobro parkirati in sem imela 2 trka in nardila skodo na tujem avtu!

Vzrok pa je v pomanjkanju natrija v krvi, ker ga ven izzene in v precej bolj sproscenih misicah. Kmalu se telo na to navadi (po vec tednih in mesecih) in te sibkosti ne cutis vec.

Sem pa ena tistih, ki jim vsa zdravila primejo ze v malih dozah in je zame vedno vsega bolj malo, tud najhujse tezave mi prepreci mala doza. Torej polovicka, (tudi pomirjevala), nikol ne rabim visat.

Apaurin, kot se spomnim, teh tezav s fokusiranjem oci, slabsega ravnotezja pri stanju (obcutek kot da obm padla) in slabse natancnosti, ni nikdar povzrocil. Pac pa samo pocasnost in obcutek tezkega telesa, a utrujenost in precejsnje bolece otekanje - zato nisem smela apaurina. 

Martinca, bom vidla, kako bo deloval pri meni,ko bom povečala dozo. Bom vzela 1/2 tablete raje popoldan, ker grem zdaj še prej na en UZ, pol ure vožnje, 3 mesece sem čakala,da mi pogledajo eno bulico na vratu in ščitnico. Sicer je osebna zdravnica rekla,da ni nič nevarnega, pa tudi ščitnični hormoni so bili ok. Ampak mene je strah za pop.... Spet sem, saj veste kje, pri raku ščitnice, ali pa da je bulica rakava.
Sicer sem pa včeraj cel dan bruhala, upam,da je le viroza,ki jo je hčerka prinesla iz vrtca. Danes sem vsa mehka, bolijo me vse mišice, na rokah in nogah, imam občutek,da mi bo telo kar spustilo. Zakaj taki občutki, itak nevem. Je anksa, je od Paroxata, je kaj drugega????

Srecno na pregledu pa javi, kako je slo.
Pri raku scitnice je dobro vsaj to,da naj bi bilo visoko ozdravljiv :)) Ampak itak ni!!!

Glede sprasevanja o obcutkih se meni porjajao ista vprasanja - a je samo psiha al kaj seveda terminalnega..  :'( aaaaa
Sem pa danes vsaj eni terapevti pisala,da bi sla rada k njej na KVT ... cakam odgovor... ker sem tok sita tega stanja ...

Drage sotrpinke,

želim samo povedati, da sem popolnoma prenehala z vsemi kemikalijami in pričela z Dominorjem, ki naj bi bil naraven  :oki:.
Počutje po njem je super, me res pomiri, brez občutka zadetosti  :clap:.
Čeprav moji fizični simptomi so še vedno tu, vedno drugačni- včeraj me je npr. ful bolela leva noga, kot da bi jo pretegnila oz. imela revmo. Potem, ko sem jo dala na toplo, pod posteljo, se je popravilo. Vendar panike pa ni bilo, zaradi Dominorja, predvidevam.

Eh kaj se bojis vzeti pol tablete, ker to ni nic, ce imas paroxat, je dober za panicarje, ves, mislim , nima ti kaj bit -)  Fizicno zmedena in nenatancna sem jaz bila na celi tabletki, na polovicki ne!

Kar se pa tice ostalega, mislim, da ce bi bil rak, bi bila poslana na pregled kar pod nujno. Ne bi 3 mesece cakala.  Samo mirno, srecno in porocaj  :rozicodam:

analiza - kako si kaj?  :rozicodam:

Ljuba, hvala za skrb. Sem uspešno prestala UZ. Sicer me je pred tem kar matralo in sem šla malo po trgovinah, dobesedno izzivat noje stanje, ali me bo pset presunilo tisto stanje v roko in nogo. Seveda se mi je spet zgodilo, ampak sem se nekako obvladala. Potem pa še doma, na odhodu na sprehod, zopet neznosno ščemenje in nemoč v roko in v nogo. Kriza... Pa kar nekaj ur je držalo, sploh ni spustilo. DOma sem vzela polovičko Helexa, pa je potem po kaki uri do dveh le spustilo. Saj nevem, če od pomirjevala ali slučajno...

Sicer pa je počutje zelo zoprno. Zdaj sem že nekaj dni na 1/2 Paroxata. Zjutraj še nekako gre, potem popoldan pa me začne matrat. Cela sem mehka, nemočna, pa kar nekaj me boli, prav določene točke.  Ko sem pogledam v ogledalo sem grozna sama sebi. Sami podočnjaki so me, pa kar vidim polno nekih oteklin na obrazu. Saj nevem več, če sem jih že prej imela ali ne. Kar naprej se sprašujem, sem res anksiozna alli sem nekaj bolna??? Elektriko imam v prstih na rokah, pa spet me nekaj pika v dlani, ni da ni. Pa saj bo bolje, a ne? Kupila sem si knjigo O Premagovanju ankse za telebane. Nisem glih tipični primerek, ker dosti mojih simptomov ni omenjenih v knjigi. Je pa zanimivo in poučno branje.

Samo da je UZ ok.
Tole knjigo sem jaz tudi vzela v knjiznici pa se o KVT za telebane .. Ampak ja, enako ne najdem mojih simtomov notri in se tezko najdem not.
Upam,da se ti tele zoprni simptomi kmalu prenehajo!!  Jaz se trenutno ubadam z angino in obpupnim pocutjem, ki me je prikovala  na kavc in cakam, da AB prime.

Mehkost in nemoc ja, zdaj vidis, kaj sem ti hotela povedat, ko si me prej vprasala, to je to. Meni ni pasalo in sem sla na cipralex, ki mi ni mehko vplival na telo.

Martinca, to je torej to. Pa kaj tale Paroxat je tudi pri tebi izzval milijon čudnih bolečin? Mene je včeraj nenormalno trgalo v nogi, potem me je bolelo koleno in to orng....pa nevem no... Imam pa še eno točko v ledvenem delu hrbtenice,prav boli me. Saj nevem, če gre za ukleščen živec ali stranski učinek?! RTG hrbtenice pred mesecem ni nič pokazal, zdaj pa je vedno slabše. No,saj niti nevem, če RTG ukleščen živec pokaže. Tudi leva dlan je nonstop potna, tak mi je čudno.

Kako je pa kaj s kilami??? Berem,da se po tem AD ful rediš.

Paroxat vpliva direktno na telo z misicno sprocenostjo, pa ne z namenom sprostitve kot navadno pomirjevalo, vsaj pri meni je bil obcutek sibkosti zaradi pomanjkanja natrija. Ta obcutek hude sibkosti je v meni hkrati sprozal nenehno hkratno dusevno in telesno napetost in jezo. Bilo je tako hudo, da nisem mogla ostati na tem AD, pa ceprav je uspesno odvzemal anksioznost vsaj v privh urah, dolgorocno pa je v vec dneh mei zelo skdoil in povzrocal obupne obcutke, zaradi cesar sem celo mislila na samomor od vse telesne stiske prisilne nemoči in morala pod nujno preiti na drug AD. 

Zato sem skoraj prepricana, da so tvoje dodatne bolecine povzrocene s to novo stisko zaradi telesne  sibkosti in prenapetosit obenem, ki vsem ne vpliva pozitivno in ki bi naj vecini delovala zdravilno, marsikomu pa je tocno na paroxatu prislo do  poslabsanja, zato nisi edina. VSI pravijo, da je poslabsanje zacasno : še vedno pa lahko tveganje izkljucis s prehodom na drug AD.

Npr. Mirzaten deluje isto zdravilno, sprosti vse telo, toda ne pomaga proti panicni motnji, ni indiciran za to, pac pa samo proti depresiji! ze 15 mg pa orenk sprosti telo in to bistveno mocneje kot apaurin  v najvisji enkratni dozi 10 mg!

V primeru neosnovanih telesnih bolecin praviloma predpisujejo Cymbalto, naprej 30 mg, nato 60, nato pa zdravilno dozo 90 mg. Ta je ucinkovita tudi proti anksioznosti !

Zdaj sem ti povedala vse, kar vem o tem. Lepo se zmeni z zdravnikom, ce ne bos prenasala.. Vztrajnost se vcasih izplaca : po zacetnem piosalbsanju naj bi praviloma prislo do izboljsanja! preberi navodila za paroxat.

Mislim da lahko hitro ugotovis, da so tvoje bolecine psihicnega izvora,  povezane s spremembami serotonina v mozganih. Ce ga je manj, pride do telesnih bolecin brez organskega izvora. Tudi nekateri prebavne bolezni so psihosomatske - povezane s stresom.

Še ne razlog, ce izkljucimo tvoje tablete : lahko je vzrok od vse napetosti, ki jih imas v tem, da so misice izredno zategnjene zaradi stačne zivncnosti in da se nikakor ne sprostis, da zadrzujes dihanje in na ta nacin pritiskajo na dolocene tocke in organe . S tem pa cisto organsko povzrocajo bolecine zbadanja in pekoce bolecine povsod, ker je celo telo kot en ziv organizem in se pac odziva. Ne glede na to, ali si depresivna ali nisi. 

Misicna relaksacija, npr. vsako jutro in vecer 5 km nagel sprehod. Hoja je najbolj naravna oblika gobanja in pomaga predihati pljuca, pozivi srce in mozgane in izlocanje pravih snovi!

Ce bi vzela navadno pomirjevalo v vecji dozi, bi videla, da ti ni nic  :oki:
Namrec ce bi ti bilo kaj resnega, bi ti ze kaj nasli !

Da pa nas zvada in boli zaradi obrabe hrustanca ali prisilne drze, pa je popolnoma normalno, ne glede na to, ali smo anksiozni, depresivni , ali nismo, mladi ali stari, odvisno kaj imamo, tudi jaz imam artrozo in nisem dobro...

Analiza,

jaz se po Paroxatu nisem nič zredila  :oki:, tako da to lih ne drži najbolj.
Baje da se zrediš po vseh AD samo zato, ker nisi več pod stresom in več ješ  :sesmejem:.

Jaz mam tudi orng zbadajoče bolečine v nogah občasno, samo to imam že od nekdaj in me ne sekira preveč. Farmacevt mi je rekel, da zato ker imamo ankiozneži porušeno bolečinsko ravnovesje in čutimo kar ostali ne. Za takšno stanje pa priporočajo Cybalto.

Jaz nisem bla po Paroxatu nič šibka. Ko mi je prijel (cca 2 meseca) sem se počutila pozdravljena in skoraj nisem več trzala. Po prenehanju sem pa padla v jamo  :( in odtegnitveni sindrom je bil obupen  :jok:. Vztrajaj vsaj 1,5 leta... če nimaš lih utemeljenih razlogov zakaj ne.

Vse dobro ti želim  :rozicodam:

Jaz sem po cipralexu shujsala  :ne:

Mebni pa se zdi, da mi paroxat končno prijema..v kombinaciji z Mirzatenom. Končno čutim neko sproščenost po več ur skupaj in tudi spim lahko. Če mi bo prijelo, bom najbolj srečna na tem svetu!

Martinca, tvoje ugotovitva so res držale...zdaj samo da bi še držalo to, da se bo izboljšalo :rozicodam:

Je pa bilo prve tedne in pri poviševanju parogena ( isto kot paroksat) hudo.

Opažam pa, da več spim in lačna sem bolj. Se bom disciplinirala pri hrani, pa bo

 now we gonna party llike it's 1999! (http://yoursmiles.org/tsmile/party/t3430.gif)

Marina, ne ves, kak sem vesela  :rozicodam:

vsaka ti cast, da lezes na boljse, to so zdaj prvi koraki  :clap:

vem za to, kako si trpela, ker po pisanju sodec  nimas ventila za sprotno izpovedovanje, hudo pa je za vse bit sam in se matrat kot zival, ne da bi znal spravti z sebe....

samo naprej po poti do trajnega izboljsanja do ozdravitve  !

Vidis, kako smo razlicni   :)  Iz cakalnice pri zdravniku sem tudi eno srecala, ki je na paroxatu popolnoma brez vsakih tezav od prvega dne in me je gledala cudno, le kaj je meni.

Ampak razlog slabsega prenasanja ni v psihi, pac pa v sestavi telesa, obstjajao indiividialne razlike, kako nekomu delajo ledvice, kaksno ima sestavo krvi, katere snovi je manj, kako mu dela metabolizem, tako da tu  gre za cisto organsko zadevo, zakaj komu cipralex naredi prebavne motnje in glavobol, vecini ljudem pa nic, zakaj se kdo na AD zredi, drugi pa shujsa.

Me veseli, marina, da je tako.

Jaz počasi dvigujem dozo, danes sem začela z 15 mg Paroxata. Drugače bi še kar šlo, pa me tole v levi roki in nogi tako muči. To ščemenje, srbenje, drugačno čutenje. Se spet sprašujem, kaj pa, če mi kaj odmira. Saj vsake toliko tudi spusti. Danes se mi je začelo že zjutraj. Včeraj je bilo zvečer, pa sem potem vzela 1/2 Helexa, pa je čez kako uri spustilo. Nevem več, res ne.

Zdravniki imajo pravilo: če po pomirjevali /AD -ju preneha, potem je psih izvora.  ;D
Se nimaš kaj sekirat. Vem pa, da je to težko, drugače ne bi bilo tega foruma  :sesmejem:.

tole so stranski učinki, ker povečujejo simptomatiko...Analiza, vse bo OK :rozicodam:

Hvala vam vsem za nasvete. Sem že tudi, kot ste mi svetovale, svoje bolečine testirala s pomirjevali- s helexom. Pa včasih mislim, da mi prime, včeraj se mi je zdelo, da že ni hotel več prijeti. Mene je še kar bolela leva roka.  Potem sem vzela že 1+1/2, no potem sem je nekak umirilo, po kakih 2 urah.

Trzinka, pravzaprav sem zaradi čudnih bolečin in občutij v levi roki in nogi začela z AD. Verjetno bi še drugače kar vztrajala brez, vendar sem dobivala občutek, da mi bo leva roka nehala delat in noga. Grozno!!! Saj niti nevem, če je vzrok v psihi, ampak kar nekak povezujem s tem,ker se mi je vse začelo najprej v glavi,razne fobije,  potem pa čudne bolečine in ostali simptomi. In zdaj sem dala še prednost AD, dokler ne pridem na vrsto na EMG. A tebe je roka tudi že prej bolela, pred jemanjem AD?

Analiza,

saj sem že napisala- jaz sem pred 5 leti imela tudi fobijo, da imam MS. takrat je bilo drugače kot danes. Danes trzam takrat pa... jaz sem imela vsako noč v postelji občutek, da mi bodo odpovedale noge  :seznojim:. Kr neki. pa fulllllll so me bolele, take ostre bolečine sem imela. Svar je trajala kakih 6 mesecev, bilo je grozno. Takrat sem potem jemala Cipralex in je bilo ok, do pred 1 leta, ko sem začela s trzanjem in spet s to bedno MS. Imam fobijo nanjo, to je res, ampak, mislim, da je tisti občutek, ko misliš, da ti bo nekaj odpovedalo falš. Pri meni je bilo v moji glavi. Upam, da kmalu spredvidiš, da je tudi pri tebi tako. Vem pa, da brez tablet verjetno ne bi.

Ce bi ti pomagal apaurin,  pa je izvor fizicen, dejansko si zakrcena in pritiskas nezavedno z misicami na lastne zivce, vezi in vse. Apaurin je pomirjevalo drugacne sorte, ne vpliva toliko na psiho kot na telo, ker sprosti vse misice, naredi te mehko na drugacen nacin kot paroxat. Helex (xanax) pa bolj vpliva na pamet...

mene je tudi roka bolela in sem bila prepričana, da je infarkt. Počakaj, da bo AD prijel :rozicodam: :rozicodam:

Ma kaj je mene že vse bolelo. :sesmejem:

.pa dušila sem se, imela mravljincem res hudo..
Poleg tega pa ko sem se pripravljala na izpit iz patologije sem imela vse bolezni, še steklino :sesmejem:
res je čudo v teh naših možganih! Pa čeprav vse to vem, me še vedno uuspe prestrašiti :031:

čist zares, vse boli in ne več točno kaj je narobe. Enkrat imaš eno bolezen, drugič imaš znake za drugo, vse je pa v naših možgančkih zrastlo :kiselnasmeh:

Pa saj nevem več.... in ko še ni hujšega, se začnem opazovati v ogledalu. Joj, kaka sem v obraz, pogreznjene oči, prevelika koža na obrazu, pa kdaj se mi je to naredilo? Pa saj sem grozna, nagubana, grda... Torej je psiha pustila takšne sledi na obrazu ali kaj? Ali pa je to kakšna bolezen, ko začneš, upadati v obraz. Se bom sploh še popravila? Stara sem "komaj" 32, nagubana in postarana.

Analiza sama sebe preveč opazuješ in seveda vidiš vse slabo .
Pri tvojih letih se je meni začelo dogajati in sem bila kot bi me zajelo neurje vsega sveta .
Danes sem ko roža  :sesmejem: pa imam gube,pa podočnjake,pa itak preveč kil - a sem si všeč.

lp

:rozicodam: :rozicodam:
Jaz se tako za psiho pocutim.. Na ven veliko ljudi pravi, da kok super zgledam, jaz pa se pocutim slabo, prestraseno, utrujeno, scagano, sita vseh negativnih obcutkov in vse fizicne simptomatike  :o :'(
Za piko na i me je danes nevrologinja poslala se na en dodaten test .. sicer standard v diagnosticiranju, ampak sem upala,da ne bo treba. ker ko sem sla k eni samoplacnisko je bila veliko bolj suverena v to, da ni potrebno .. mah..

sem šele dones zasledila ... fuuuul sem vesela zate, marina!!!!! :onaposlusa:

Bikica66, a se ti je potem,ko so začeli prijemati AD, izboljšal zunanji izgled. Jaz sem grozna!!! Tri tedne že jem Paroxat, sicer celo tableto šele tretji dan, počutje pa še slabše. Non stop se zjam v ogledalo, kot da se ne poznam več. Sam nos me je, vdrte oči, koža prevelika. Sploh nevem, kdaj sem tak uplahnila. Čist sem fertik. Prihaja mi vsake toliko čuden občutek v nogo in ne neha, gledam si roke, kot da niso moje. Zdijo sem mi drugačne. Kako dolgo še???

Ljuba, žal je moj videz čisto resničen. Očitno je nekaj z mano orng narobe.

Zunanji izgled se izboljša v naši glavi, analiza. Sedaj se gledaš čisto z drugačnimi očmi. Res pa je, kadar smo bolni , da ne izgledamo ravno sijajno :kiselnasmeh:

Analiza nč se preveč ne obremenjuj s svojo zunanjostjo in se sprejmi tako kot si,....vse ti simptomi in neprijetni občutki so morda stranski učinki ADejev in odraz našega počutja,ki je sedaj ranljivejšo,bolj
občutljivo,....tud jaz imam podočnjake kot smrt,pa še en kup definicij fizičnega počutja bi lahk naštela,...a veš kaj,da mi je čist vseen,...po svoje sem rožca in pika....
Drži se  :rozicodam: :rozicodam:

Suzy, hvala za nasvet. Ti si torej že zacvetela, jaz se počutim drekasto. In potem se pogledam  v ogledalo in vidim, da sem katastrofalna in potem se še slabše počutim. Takoj sem spet pri bolezni, da me nekaj nažira, da propadam. Kaj pa če res?! Nobenih nevroloških preiskav nisem opravila, razen navadnega pregleda pri nevrologu.

Analiza, napisala si,  da se počutiš slabo, zato se potem tudi vidiš tako.
Moj izgled je zelo odvisen od mojega počutja...če se počutim dobro, kar žarim, če pa me muči notranja stiska, pa se mi tudi to odraža na obrazu.

Prvo kot prvo, prepričaj samo sebe, da NIMAŠ NOBENE BOLEZNI, zaradi katere propadaš...
Nato pa si privošči eno sproščujočo masko za obraz (v DMju jih imajo zelo poceni), rahlo se naliči, poskrbi, da boš spila dovolj tekočina, kajti upadla koža in podočnjaki so včasih tudi znak dehidracije in pa poskrbi za dovolj počitka oz. spanja.

In nič več "kajpačejev", ok?  :pomezik:

Slavka, kako pa to naredis? Ce meni to uspe, sem na 75% ozdravitve.. Se ze skoraj 4m ukvarjam s tem, kako sebe prepricat, ce me pa skoz neki telesni simtomi zezajo..
. It is was that simple  :jok: al pa je, pa sam jaz ne vem za pot..

Analiza - objemcek!!

Analiza! :rozicodam:

Jaz sem ena izmed tistih, ki se ji je nakoncu že zelo poznalo na videzu. Bila sem tako zelo utrujena in zgledala sem vsaj deset let starejša. Pa sem drugače zmeraj zgledala precej mlajša...

Ko sem to ugotvila, sem se zgrozila. Sploh se nisem hotela več slikati.

Potem sem se počasi začela bolje počutiti, simptomatika je popuščala, delala sem ogromno s pomočjo psihoterapije in prespala sem skoraj celo poletje, ker sem spanje kronično potrebovala. Ne zaradi pomanjkanja spanca, ampak zaradi kronične utrujenosti, ki je bila posledica več dejavnikov.

Sedaj sem spet super, moj obraz je spet svež in resnično s počutim spet fajn.

Upam, da sem te s tem kaj potolažila.

Ljuba  :rozicodam: postopoma...tako, da preusmerjaš misli...če te npr. prične nekaj špikati ali mravljinčiti, se lahko:

a) zasekiraš, kaj je narobe s tabo
b) se samodiagnosticiraš (po navadi napačno)
c)  lahko iščeš dodatne simptome in si pozoren na vsako bolečino

ali pa:

a) se sprijazniš, da nas vedno kaj špika in boli ter, da je to normalno
b) pričneš početi stvari, ki te veselijo in ti zaposlijo misli
c) si pripraviš toplo, sproščujočo kopel
d) se družiš s pozitivnimi ljudmi
e) se veliko gibaš in s tem dokažeš sami sebi, da ni fizično nič
    narobe s tabo....

itd.....

Bolečine, ki nam jih povroča psiha znajo bit zelo zelo nadležne...a, ko se prepričamo oz. zavemo, da NISMO bolni, da NIMAMO raka, tudi bolečina počasi izgine.

V pomoč priporočam:

http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=818

Analiza, ne poznam te, pa vendar lahko rečem, da si prav prijetno dekle, si pač preveč prestrašena,
res je, da takrat , ko se počutimo "zaskrbljene" tako tudi izgledamo, vendar to je samo v naših glavah... :kiselnasmeh:
Poznam tvoje občutke...tudi sama sem taka...ej, da me danes vidiš, ko prebolevam virozo...lase v luft,
rdeč in olupljen nos...udrte oči...samo vem, da bo to prešlo.

Svetujem ti, da se sploh ne pogledaš v ogledalo...se urediš in malo namažeš, pa bo tudi počutje
veliko boljše... :rozicodam:

Lp T (http://moji.smeski.com/moji/100805hbCo.jpg)

Tojči, fajn slikco si dala  :sesmejem: :sesmejem: :sesmejem:

Oh Analiza nič prav ne cvetim,....sprejmem pač,da če sem nekje tam bolj pri tleh s počutjem tud navzven
ne izledam dobro,....a tko pač je in zato se v ogledalo ne gledam prav poosto....še vedno pa sem
mnenja,da sem cvetka za to,ker imam kljub vsem težavam s psiho,fizičnim počutjem,.....še vedno
veliko srce polno topline za druge....in ko bo moja duša,psiha,...ozdravljena,verjamem da bom zacvetela
tudi navzven.....upanje umre zadnje :-* :-* :-*

Analiza prav zato ti povem,da narobe delaš - ker delaš iste napake kot sem jih jaz,samo meni takrat nihče ni znal pomagati in ni bilo tega foruma  :oki:
Ja sem takrat shujšala veliko,imela podočnjake do ust,uvelo kožo - a to je vse prihajalo iz moje psihe .
Zdaj pa natančno preberi in upoštevaj nasvete nas starih mačkov :
 ADji ti še niso prijeli, ogledala se izogibaj,ne beri člankov o bolezni,beri nekaj zabavnega,pojdi na zrak,zapoj si kakšno pesmico,prižgi si radio,poslušaj glasbo ki te osrečuje,pogovarjaj se z možem povej mu da bo kmalu bolje in naj ima potrpljenje s teboj,z otroci počni kaj zabavnega - še bi se kaj našlo .
Na forumu je kar nekaj ljudi,ki me osebno pozna in naj oni povedo če slučajno slabo izgledam  :pomezik: če kdo to potrdi ima on problem,kajti jaz izgledam dobro kot roža.

res je, rožca k jo pridno zalivajo in ji dodajajo Substral  :pomezik: :pomezik:, sem ti kr fouš k maš tko lepo kožo, moram prit na tortico, mogoče bo kej pomagala :zvizgam: :zvizgam:

Trzinka, a ti tud še ne moreš spati? :pomezik:

Analiza, jaz tudi potrjujem, da Biki super zgleda. :-*

Trzinka, samo, da ne boš hodila tako na tortice kot jaz.

Biki, že dvakrat sem te iskala in vedno zgrešila. Ampak tortice sem pa vzela za domov. Če bo šlo tako naprej, potem bom jaz še kakšno kilco dobila, ampak ne od AD-jev, ampak od tortic.

Analiza, res se potem tudi videz izboljša, ko se ti psiha poštima. Verjemi mi. Ko me je en prijatelj videl po par letih, me je takrat, ko sem zgledala starejša, zamenjal za mamo. Ja, sedaj ni več tako. Ti čisto resno govorim.

Analiza, evo naša Biki ti je lepo povedala in jaz bi ji na tvojem mestu verjela  :oki: Res je "fejst baba"  :sesmejem:

ja, pa tortice so tud fejst  :P

...se strinjam...mogoče pa zaradi njih tud jaz tko dobro zgledam  :A)

Pri meni so simptomi npr cez cel dan (vrtoglavica, notranji tremor..) umiri se npr ce se zamotim, ce lezim (torej se umirim) in se mi mesa od teh konstantnih fizicnih opomnilnikov, ker sploh ne zmorem zivet normalno, skoz v zakrcenosti ..
Hvala za zgodnje nasvete!

Analiza, jaz tudi mislim,da se bo tvoj vized spremenil nazaj v rozco, ko se bos psihicno ojacala.

Kako si danes?  :rozicodam:

Ah, kaj naj rečem, počutje  kot včeraj, nič kaj.... Včeraj sem se spravila že ob 8 spat, spim bolj tak tak, tudi danes zjutraj,ko je tamali nazaj zaspal, sem šla kar ležat. Izgleda,da zdaj so pa AD začeli delovati v smeri zaspanosti oz.utrujenosti.
Drugače pa, tole ščemenje v nogi, se pojavi in ne neha. Zdaj ga je malo manj v roki, ga imam pa kar skoz v nogi. Čakam na tole preiskavo EMG, kaj bo in vidim, da me tudi čakanje na preiskave ubija, ker me je seveda spet strah, pa čakam, če bo AD začel kak prijemati v pozitivno.
Glede videza, pa opažam,da če se pogledam v ogledalo,bi še nekako šlo, ampak meni ne da  mira in se fajn od blizu slikam in tam se vidim,da sem res grozzna. Potem primerjam s slikami izpred meseca in sem preprosto šokirana, kakšna sem. Moram nehati s takimi stvarmi. Opažam, da sem shujšala kar naenkrat. Vedno sem bila suha, potem sem se v tej nosečnosti poredila, in kile nikakor niso hotele dol, zdaj pa naenkrat paf,kot da bi me ožel. Zdaj se še nekako bolj skrivam doma, ampak čez 2 meseca bo treba nazaj v službo. In moj novi problem je, kaj če ne bom zmogla, če bom bolna, če bo firma propadla, imam kredit, imam 2 mala otroka, skratka zdaj je začelo pa še tole.... Naj povem, da je že bilo boljše v moji glavi in da sem z AD začela, ker mi je začela težava z levo roko in nogo. Upam,da je vse to zaradi stranskih učinkov AD in da se film 1x obrne na lepše.

In obljubim, da se bom držala vaših nasvetov, ki mi tako pridno svetujete in pomagate. Verjamem, da bo posijalo sonce, ampak res sem labilna.

To je zame pridno uboganje nasvetov, evo , Analiza, ali poslusas tudi mojega.  ;D   Danes naj ti bo. Za jutri pa budilko za vedno nastavi na zgodaj, vstani, se najej, toplo se obleci (z obvezno kapo na glavi in salom !)  in prehodi 5 km (mislim 2,5 km v eno smer in isto nazaj!).  Nisem vsega brala, kaj delas, kako si, kje si. Ampak to delaj vsako jutro in vsak vecer! Lahko zjutraj samo 2 hitra km. Ampak naj bo zvecer 5 km! Res nikoli brez kape, da si ne pridelas kaksne revme zaradi mraza! In dobro jest, preden gres od doma, da ti zaradi mravljincev ne postane slabo. Ne pa prevec pit, da ne bos hodila za neko grmovje!

Drugac pa verjamem v fizioterapevtske raztezne vaje.

Vecina ljudi ima zaradi nenehnega sedenja deformirane in zakrcene vezi in misice, ki ne dovoljujejo polnega raztega rok, nog, hrbtenice in pomembno skodljvo pripomorejo k hitresjemu staranju telesa !

Treba je ojacati dolocene misice, izvajati pravilne hibe,  ki telo znova napravijo zdravo , mehko in vsega sposobno. Si povrniti nekdanjo gibcnost, ljubezen do svojega telesa in notranjo mirnost !


Ko bom jaz to znala, kako, vam pridem povedat  :rozicodam:

Mogoce bi se potem glava tudi do neke mere skulirala !

Ce ne, pa dodatno pomaga sštrikanje, kvackanje, sivanje ipd mirne dejavnosti, po katerih se pocutis boljse, ko vidis svoje izdelek in ga ali uporabis ali podaris. Jaz bi, pa nimam zivcev tja v tisto volno buljit!  :sesmejem:

Zdaj imam vaje za koleno, v r* naj grejo, ker bolijo.

Cez 2 tedna grem na fizioterapijo zaradi kriza in bom ze poznala vse ukane  :oki:

Danes sem povedala, kaj vse me boli in skrbi in tudi, kaj vse druge na videz znane ljudi boli in kako so te bolecine staknili in sem se danes zmenila, da mi bo ta uboga fizioterapevtka  pokazala cisto vse, kar me zanima in kar ona zna in sem celo uro sem klepetala kot navita in jih klicala in izprasevala, tako da sta se fizioterapevtki potem skrili za zaveso in sta ful nekaj sepetali, ampak nisem slisala kaj :A)  Zdaj se moram drug teden delat ful nedostopno  :-[  Da si zacneta misliti nazaj, da sem normalna.

Saj imamo vse te vaje na netu, ampak v resnici jih je tezko delat, ker je vsak gib sestavljen iz vec drobnih gibov in vrstni red je pomemben, da ne skodis.

Prepricana sme no, da ce obvladujes svoje telo, ce znas z njim, da so tudi cakre odprte ali ce hocete, misice, vezi, sklepi, boljse prekrvavljeni in da je srce bolj umirjeno in ne tolce za vsako figo in da je zdrav duh v zdravem telesu itd

seveda prirojenega ne mores spremenit, ampak nekaj pa se da  8)

Ta navaden pregled je precej pomemben, veš!

Jerry2, pozdravljen! Tvojo zgodbo sem brala. Imamo kar podobne težave. Verjamem, da je pregled pomemben, da lahko marsikaj izključi, vendar jaz imam od pregleda nove in nove težave. Zato sploh nevem več. Če si bral mojo zgodbo, sem že tretji teden na AD. In prejšnji teden, odkar sem začela s celo tableto 20 mg Paroxat je bil obupen. Danes ne kaže nič bolje. V ogledalu se ne prepoznam več, boli me leva roka, pa leva noga, pa vanje dobivam občutke nemoči. Upam,da mi AD začne prijemati, da lahko sploh začnem živeti. Namreč vse skupaj je slabše,kot pred mesecem dni. Tolažim se, ko berem, da AD najprej vse skupaj poslabša, potem gre pa na boljše. Upam!!!! Doma imam 2 majhna otroka, moža,ki je dosti zdoma,jaz pa komaj funkcioniram. Rada bi zaživela nazaj tisto staro življenje.

ahhh kok se lahko podpisem pod tole.

pa si razmisljala,da bi sla vseeno na pogovor z osebni zdravnici?
 :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam:

Punce, s tem se bo treba kar sprijaznit, da imamo od moža bolj malo. Težka je vloga mame, gospodinje, uslužbenke, žene........
Sami od sebe ne bodo nič naredili, mu je treba kar povedat. Če pa v službi dela po cele dneve, je pa to zato, da je nam in celi družini finančno ok...To je cena, ki jo plačamo :kiselnasmeh:
Same se moramo organizirati in si vzeti čas zase, nihče drug ne bo. Pustite kdaj posodo umazano, pa perilo neoprano, neposesano...., jaz sem se tega naučila. Ni mi všeč, če gledam razmetano, ampak rada se pa imam toliko, da si tudi oddahnem :kiselnasmeh:

 :oki: to je vsa umetnost...

LJuba, na začetku sem bila pri njej. Ona me je prva skapirala, da sem nekako utrujena. Takrat se še sama nisem prav zavedala. Zatem pa so se začele vrstiti težave,ki jim ni konca. Dala mi je Paroxat, pa ker mi je kao zapotegnilo prste in sem zgubila občutek v njih, pa še psanični napad sem doživela,jih je tudi ukinila. Nevropsihiatrinja mi je predpisala Zoloft 50 mg, ampak vseeno raje jemljem Paroxat 20 mg, ta je verjetno dosti lažji, pa že ta me orng matra.

Tiste,ki imate izkušnje z AD, in ki niste začele takoj s celo tableto, prosim za en nasvet: tri tedne že jem 20 mg Paroxat, od tega 6 dni celo tableto, kdaj bi počasi vendarle moralo začeti prijemati oz. kako dolgo še čakati, da se kaj izboljša?! Fizične bolečine ostajajo nespremenjene oz.se mi zdi,da je še slabše, tudi nesrečno in prestrašeno  se počutim, vklopljene imam vse senzorje za bolečine.

AD začnejo delovati nekje med 4im in 8im tednom, tako, da še potrpi in misli nase, delaj spremembe v življenju, čimveč sproščanja, pa bo rezultat  :oki:

tudi jaz sem na novo na parogenu, najprej 3 tedne na 20 mg, danes pa je 13. dan kar jemljem 30 mg..pa še ni rezultata v pravem pomenu..

No, vse kar si napisala, bi tudi jaz rad nazaj... Jaz imam od pregleda tudi precej več težav, takrat še nisem imel krčev v stopalih, niso me sploh noge bolele, ni me zbadalo po celem telesu itd... Pregled mi je bil pa psihično tako naporen, da sem po mojem tam na stolu živčni zlom doživel, pa ne vem, ker pač živčni zlom ni klinična reč, nima definicje. Medicinsko ta izraz ne obstaja. Ampak takrat se mi je res "kegljalo" in potem je šlo samo še na slabše. Tako da... te zelo razumem, čeprav imam doma samo enega majhnega (no, 7 let) otroka in ženo, ki ima vsak drug teden nasprotni turnus kot jaz in otrok. In tudi večino dni ne vem kako bom zmogel. V sredo imam pa dr. Rebolja, mi bo on svetoval, kako naprej.

Jerry2, mene je zbadalo po celem telesu, sploh v dlani in stopala. Zdaj se je to umirilo, me pa pred spanjem, ko se umirim, poleg občasnega trzanja, tako boli leva noga, ali pa desna noga, potem spet leva roka. In to noro boli. Trga me v kosteh. Včeraj nisem mogla zaradi bolečin zaspati. Že itak nič prav ne spim zaradi AD, zdaj pa še take bolečine. In obvezno se mi pred spanjem malo vrti in pa dobim občutek,da ne bom mogla premakniti rok ali nog... Katastrofa. Sploh nevem več, ali so to še kar stranski učinki AD ali je od psihe ali pa...

Analiza, vse to poznam in sem isto doživljala kot ti. Kar ena topa bolečina v roki in noge težke kot svinec. Jaz sem začela en teden z 1/4, potem polovico, pa 3/4 in celo tableto. In takrat se mi je poslabšalo za kak teden, ko nisem upala nič drugega kot ležati na kavču, čeprav imam tudi jaz malega otročka, pa cele popoldneve sem sama. Če imaš možnost, vsaj polovico dneva naj ti kdo čuva otroka, da se ti malo spočiješ, meni je to pomagalo, ali pa da je vsaj s tabo in pedena otroku.
Vrtoglavica, utrujenost in bolečine so ponehale po kakih 2 mesecih, se pa še občasno pojavijo, pa špikanje v levi prsi, pa tudi rahel napad vsak mesec 1x-verjetno zaradi tekočih situacij, da ne govorim o napihnjenosti in zvijanju v trebuhu, predvsem pred menstruacijo. Mi pa sedaj po enem letu jemanju, še vedno napad zagreni vsaj cel teden, če ne več, ko mi vedno znova in znova požene strah, kdaj se bo spet ponovilo. Ah mi paničarji. Saj bo. Analiza, moraš iti kdaj sama na kavico s prijateljico, čeprav težko zapustimo svoje bebice, mora tudi partner malo izpreči v službi, da ti pomaga, ker s tem ne delaš nič na sebi, moraš iti med ljudi, da se zamotiš še z drugimi stvatmi in pozabiš na bolečino. Vem da je težko, apak počasi pa gre, ker s tem ko boš ti vesela, bo tudi otroček imel več od tebe. Drži se! Pa še enega  :) za vaju z bebico.

Analiza, kako si? Kaksno izboljsanje?  :rozicodam:

Sem se hotela vam vsem javiti, ki me berete,razumete in svetujete, da je moje počutje vendarle za spoznanje boljše. Najbolj vesela sem, da se je bistveno zmanjšal tisti čudni občutek v levo roko in nogo, tisto ščemenje, nemoč. Saj sploh nevem, ali je AD prijel, ali je slučajno minilo, skratka, upam, da ga ne prikličem prehitro nazaj. Sicer me leva roka ali noga vsake toliko še vedno boli, ampak  v moji glavi si nekako dopovedujem, da menda ni nič nevarnega. Nisem še bila na EMG, imam ga ta četrtek, pa res upam,da je z mojimi rokami vse ok. Malo bolj optimistična sem, malo boljše se vidim v ogledalu, čeprav je dejstvo, da sem precej shujšala in da še vedno spim bolj tak tak. Imam še vedno črne misli, kaj pa če...,ampak manj..

 :wav:
No to je bilo pa tako lepo prebrat  :clap: Ti zelim, da gre zdaj samo se navzgor!!! In da v cetrtek super opravis  :oki: :oki: :oki:

Bravo analiza, si videla da gre na bolje. To pomeni, da je AD prijel, zdaj pa nas čaka še veliko dela. Samo pozitivne  misli, ker te otročka rabita na 110%. Pa vmes obvezno ne pozabi na sebe, svoje potrebe, svoj mir. Želim ti vse najboljše, kako vsem nam. Vmes, če se bo še kak slab dan pojavil, pa se ne ustrašit, govori si, to je del mene, nič mi ne bo, vse bo še dobro in to sprejmi, globoko zadihaj ter se poskušaj umiriti. Pa spet javi kako gre.

Hvala ljuba in mamica1 za lepe želje in vzpodbudne besede. Kar strah me je, češ da se tule gor nekaj hvalim, kako mi gre bolje in da se mi posledično prehitro ne spremeni.
Komaj dojemam, kakšen pekel je bilo teh 6 mesecev, pa čeprav, mi gre morda šele 2,3 dni na bolje. Opažam pa,da sem bolj nasmejana, sproščena, manj tistih črnih misli. Bliža se mi služba čez slaba 2 meseca v firmi, ki je v finančni krizi. Zdaj me je tega bolj strah kot bolezni, ampak lažje delam načrte za prihodnost.
Imam še nekaj tablet Paroxata, ker mi je takrat osebna zdr.predpisala samo 1 škatlo.
Kakor berem na forumu, je zdravljenje vsaj 6 mesecev in več. Torej se moram tega držati? In ne po 1 škatli odnehati?!

Analiza  :rozicodam:


Zdravljenje z antidepresivi traja ponavadi dalj časa in šele, ko se tvoje počutje popravi in je dalj časa stabilno lahko postopoma prenehaš z zdravili.
Pa včasih ni dovolj le zdravljenje z ADji, potrebne so tudi druge spremembe v življenju....predvsem na področju mišljenja, zavedanja in čustvovanja.

Priporočam pa ti, da se o nadaljnjem zdravljenju vsekakor posvetuješ tudi s svojo zdravnico in ne prenehaš jemanja Paroxata na lastno pest.

Analiza jaz jemljem Paroxat že eno leto-še nimam namena nehat, ker mi pomaga, pa še nekaj stresnih situacij se mi obeta drugo leto, kot da jih letos ni bilo :sesmejem:.
Nikakor ne smeš nehat! Tudi meni jih je kr osebna zdravnica dala in ko mi jih zmanjka grem k njej po recept in mi da po 3 škatle naenkrat, da je en čas mir. Tako da kr pogumno po recept!!
Lepe dneve še naprej in nasmeh na obraz! ;D

Sem prebral tvoje tezave. Zanimivo je to, da je pri meni ravno obratno. Te tvoje obcutke sem dozivljal jaz, moja zena pa me ne more razumeti :), ceprav mi stoji ob strani.  Si mislis, da bi bile poroceni dve taki osebi kot sva midva. Verjetno bi se pokopala prvi teden. Ti, a tebe kaj spika v trebuhu? Ja, ravnokar me je zacelo. Mene pa se nekaj trese mrzlica. Tudi mene je zacelo sedaj... :'( Ocitno narava poskrbi, da udari samo enega.
Ves, jaz sem bil tako panicen, da sem se zivljensko zavaroval. In potem zvem, da zacne veljati zavarovanje sele cez pol leta. Kaksna panika. Preprican sem bil, da nimam se pol leta zivljenja. Skratka, pretirana odgovornost ni dobra. Nekoc sem prebral, da si nicesar ne smemo tako mocno zeleti, da se v danih okoliscinah temu ne bi mogli odreci. Pri otrocih si tega ne znam zamisliti. Na koncu sem si vcepil v glavo, da nihce ni nenadomestljiv. Moji otroci bi ziveli dalje tudi brez mene. Pac zivljenje bi se prilagodilo.
Sedaj sem te misli predelal. In mi gre kar dobro. Tesnobo in izgorelost pa zdravim z ad-jem.  Zelim ti vse dobro. :rozicodam:
Ja, se to: jaz tega ne skrivam. Z sodelavci sem se o tem pogovarjal in prisel do presenetljivega spoznanja, da jih je polovica anksioznih, zdraviva pa se samo dva.

....res je in ko sami spregovorimo vidimo koliko nas je. In tudi sama imam izkušnjo, da ko sem povedala kaj mi je in da se zdravim, nas je bilo nenadoma veliko in so spregovorili.  :oki: ter se pričeli zdraviti.

Naložba v naš strah pred prihodnostjo, kajne?  :sesmejem:
Ko te ne bo več, bo žena ali otroci pobasali denar. A ga ni bolje zapraviti sproti?!



Joj, tebe še prijelo ni zaprav. Učinki se pokažejo po 3-6 tednih. Šibaj po nove.

aha, tudi pri meni v službi imam veliko anksioznih, sem jim strokovno razložila kaj to je in se zdaj večina njih pogovarja o svojih problemih z menoj.....

Ja, vsi potrebujemo neko varnost, pa ceprav le navidezno. Z zavarovanjem sem zagotovil, da bo druzina lahko odplacala kredit (hisa je na hipoteki), ce se mi kaj zgodi. Denar pa itak porabljamo sproti. Pri dveh majhnih otrocih in vseh stroskih ga ne ostane prav veliko.

berto, kako zavarovanje si sklenil? Pokriva tudi naravno smrt oz smrt zaradi bolezni? Smo se ravno pred kratkim o tem menili s prijatelji,da je on zavarovan za 100k€ v primeru smrti. Ker v moji polici sem zavarovana za primer nezgodne smrti ali invalidnosti...

Berto pozdravljen na tej temi. Sem z zanimanjem brala tvojo zgodbo. Res sva si podobna in bognedaj, da se dva takšna najdeta skupaj. Sicer je moj mož zaradi napora v službi pred 6 leti zapadel v depresijo, je tudi hodil na kup preiskav, ampak se je sam brez pomoči AD ozdravil in do zdaj je njegovo počutje ok. Včasih seveda še zaniha, vendar toliko kot vsi, ko imamo težave. Jaz odkar sem na AD, je res dosti boljše. Bom videla, kako bom kaj funkcionirala v službi, ker se mi kmalu zaključi porodniška. Tam je zopet polno stresa in pritiskov, ampak sem pozitivno naravnana.

Težave so še, fizično bolečine v križu, nogah, rokah, pa eni taki čudni občutki vsake toliko v levo roko in nogo, ampak poskušam čimbolj odmisliti. Zaenkrat ne mislim iti na več preiskav, v kolikor bo stanje takšno kot je. Sicer še pogosto pomislim na kakšno bolezen, ampak bolj realno in v upanju,da sem ok, mirno odmislim. Kako pa ti prenašaš stranske učinke AD?

Ljuba, sem te brala še na drugi temi. Upam,da ti gre dobro in hvala, da se spomniš name.

Analiza  :clap: :clap: :clap:!

Lepo te je slišat...predvsem to, da se počutiš dobro.

In prosim, ne naredi moje napake- ne prenehaj z AD-ji preden preteče vsaj 1,5 leta! Ker jaz sem bila totalno ok, pa (če bereš kaj sosednjo temo), sem spet precej nizko.
Če bi lahko zavrtela čas nazaj...


Bodi lepo!  :rozicodam:

Cincila, berem te in držim pesti, da premagaš tole krizo. Zagotovo si zdrava, samo tvojo psiho je treba še poštimati. Hvala za nasvet glede AD. Jaz bi že kar nehala, moja zdravnica mi je pa tudi svetovala jemanje cca samo še 2 meseca. Ampak kot mi svetuješ, bom jih jemala  dlje. Jao, ko zavrtim film nazaj, res sem bila na dnu. Sploh ne upam brati za nazaj! Saj čisto še vedno ni vredu, še marsikaj od težav je prisotno, ampak znosno. Javi, kako boš zrihtala MRI.Te berem na jerry2 temi.

Ej, ne da sem dr., ampak ne prenehaj, ko se počutiš ok. Jaz sem nehala po 6 mesecih. Moj zelo dober prijatelj je farmacevt- specialist za antidepresive in pomirjevala- se pravi ve več kot zdravniki o tem in me je, ko je slišal, da sem nehala pošteno nadrl in mi vnaprej povedal scenarij, ki ga sedaj doživljam  :'(. Imel je prav in ima prav o tem, da je potrebno jemat min 1.5 leta. Ko se počutiš že 100% dobro, nisi še niti na pol poti - takole je rekel. Pozna pa vse mogoče psihiatre po Sloveniji in ve kako so lahko dobri in slabi. On se pa nenehno izobražuje, saj je nonstop okoli po izobraževanjih izključno o ad-jih.

Zato vztrajaj do konca  :clap:.

LP

Ljuba: sklenil sem zivljensko zavarovanje za primer smrti (nezgodne ali druge). Mesecno placujem 15 eur premije za znesek 50.000 eur. Prej sem placeval 50 eur mesecno za zivljensko zavarovanje a semi ga prekinil, ker je  bil  znesek za primer smrti le 10.000 eur.

Analiza:  Tudi meni je slo precej na boljse, ko sem zacel spati. Napadov vec nisem imel, sem pa zacutil, da mi primanjkuje energije. In ob vsakem vecjem naporu sem se slabo pocutil, bodisi fizicnem ali psihicnem. Tesnoba je bila res zoprna. Zdravnica mi je predlagala ad-je in sprva sem se jih otepal. Na koncu sem imel pocasnega okrevanja dovolj. Zelel pa sem si cimprej zaziveti spet normalno zivljenje. In tako sem zacel. Sedaj sem na polovicki 10 mg cipralexa in vecjih stranskih ucinkov ne cutim. Morda utrujenost, na trenutke rahla zasanjenost in zapoznel orgazem. Sprva sem bil malo zaskrbljen, da ga ne bom vec zacutil pod ad-ji, a mi je na koncu le uspelo.  :-[.
Po dveh tednih jemanja tesnobe skoraj ne cutim vec.
Kako pa tebi kaze?
Kar korajzno. Drzim pesti. Pa se to: odkar sem razcistil sam s sabo kaj mi je, vec nisem obremenjen z raznimi boleznimi.
 :rozicodam:

Da se še jaz malo javim.... Zdaj sem že 4 mesece na Paroxatu in stanje se je v tem času bistveno izboljšalo. Začela sem hodti nazaj v službo po enem letu porodniške. Kljub napetem ozračju v firmi kar dobro funkcioniram. Opažam pa zadnji teden,da imam zvečer preden zaspim nekakšne začetke paničnega napada. Ko že nekako zaspim, se zbudim, in se mi zopet dogaja,da imam občutek,da mi ne dela leva roka in leva noga, ali pa si ogledujem roko in se mi zdi kot da ni moja. Poskušam prijemati stvari, če bo šlo, pa še kaj bi se našlo. Zakaj zdaj spet to??? Ob tem se navadno tudi ustrašim, začne mi hitro biti srce, postane mi vroče, panika... Kaj naj naredim? Mi ta AD ne prime več? Rabim pomoč s strani psihoterapevta?
Potem,ko me ta panika in občutki minejo, navadno zaspim in se čisto normalno zbudim, kot da zvečer nič ni bilo.

Analiza, kako si? Upam,da so se senzacije umirile. Javi se kaj..  :rozicodam:

Oj Ljuba.
 Če verjameš, vsak dan berem tale forum, ker mi izredno koristi. Tukaj gor najdem nove in nove zgodbe, ki so tako ali drugače podobni moji.  Napisati pa nimam kaj veliko časa. Sem že večkrat kaj začela, pa mogla nehati, ker to počnem med delovnim časom. Doma pa enostavno nimam več časa. Popoldan preživim v igri z otroci, pa malo na sprehod z možem in je dan naokoli. Ne obremenjujem se toliko, ali je vse pospravljeno, zlikano... Niti se ne sekiram preveč.
Še vedno jem Paroxat, počutje pa je kar vredu tekom dneva v službi in doma. Razen noči me mučijo. Vsako noč se zbudim okoli polnoči in ne morem zaspati nazaj. Zbudim se cela "zmešana", razmišljam o problemih v službi, financah doma, zdravju otrok, mojem zdravju.Potem pa končno zaspim nazaj.

Pa ti? Kako ti gre?

analiza,

lepo pozdravljena tudi z moje strani. Kaj pa če bi poskusila hoditi kasneje spat? Po polnoči? Jaz sem imela tudi probleme s spanjem, zato sem začela hoditi kasneje v posteljo, ko sem bila že čisto sesuta.

lp

marika

Moja izkusnja glede spanja je, da me je na zacetku zbujalo vsak dan tocno ob treh ponoci...
Sedaj se je to uredilo in prespim lepo noc. Verjamem da se bo tudi pri tebi.