FORUM Nebojse.si

A se lahko odločiš, da ne boš več depresiven? :-)

Men se zdi, da se da, sam da bi bil šur pa rabim še neki časa..

:zvizgam:


No, evoti, čas je minil. Še vedno mislim enako. :)  Poslal sem depresijo v maloro..


No more  :jok: .. Bye bye .. depraland.  :) Se mi bo še kdo pridružil?
Le daj no, zapusti depraland še ti  :P

If only it were that simple rect Ciao depressive,.... would you join,...

a sem napisala prav?,...neki me matra ang. :kadim:

Liber :rozicodam:

Po mojem avtosugestija pomaga. Vse je v glavi...

Liber žal ne. Znanstveno dokazano  :kiselnasmeh:

jst sm v lajfland-u  :-[

Liber  :oki:

Saj bi šla tud jaz iz depralanda in anksalanda...pa kaj, ko je pa takoooo zabavno...enkrat goooor...pa potem strmo dooool....ful dober "vlakec"....da o vrtiljakih ne izgubljam besed....pa o občutku nerealnosti, ki ga v drugih zabaviščnih parkih ne moreš doživet....in kar je najlepše pri vsem tem: vse je ZASTONJ  :sesmejem: :sesmejem:

A-a  :ne: jaz ne grem nikamor....  :sesmejem:

pa slavka, pozabla si še na STRAAAAAH, ki mu ni para  :sesmejem:

Ja Sofie...prav imaš, hiša strahov je pa itak obvezen ogled v tej "deželici"  :)

Pomoje je odvisno od tega, kaj je vzrok depresivnega razpoloženja. in menim, da samo odločiti se ni dovolj. nekateri rabijo podporo v zdravilih, drugi le spremembo življenjskega stila, tretji oboje in še več. bistveno je, da se odločiš, da si boš pomagal. da boš raziskoval in iskal in ne nehal to počet, dokler ne boš končno našel in ustvaril in soustvaril svojo pot iz duševne krize.

Poznam človeka, ki mu baje ad-ji niso pomagali in je rekel, da njegovo depresivno stanje ni bilo organsko pogojeno ter da mu je pomagala sprememba življenjskega stila. odločil se je za tretma Rugljevega učenca, ki je sicer primeren za reševanje težav alkoholizma in je zelo zahteven. njemu je baje to pomagalo, ad-ji pa niso imeli nobenega pametnega učinka. za mnoge pa velja ravno obratno.

menim pa, da je treba delati na več področjih hkrati in zadeve reševati celostno kot le zmoremo in znamo. tu smo zato, da si pomagami in da ponudimo eden drugemu vsak svojo paleto možnosti, ki smo jo že preizkusili in tudi povemo, kako se je obneslo. tako jz vidim.

maja

Lahko. Če nisi zareeeeeees depresiven

AGREE  8)

Liber nehaj ogrožati obstoj foruma :sesmejem: :sesmejem:

Drugače pa menim, da stvari niso tako lahke, kot si napisal. V pomoč dobiš neke ustaljene načine reševanja motnje, vendar pa je na koncu vse odvisno od tebe. Na žalost pri teh stvareh ne obstaja prehitevalen pas.
Edina rešitev je (DELO NA SEBI x ČAS)¹⁰. :oki:

Strinjam se.  :oki: Če si v depresiji ti nobena logična zadeva ni več logična. :kiselnasmeh:


 :sesmejem: :smehko:

se zelo strinjam in dobro si napisal, cifra!

A se lahko odločim, da me ne bo več bolela glava? Evo sem.
/matheu gre v predal po naklofen  :happy:

Še sreča, da mamo naklofen ;)


Lahko pa počakaš in glavobol isto mine .. ne boš verjel :)

 :sesmejem: :sesmejem:

Lahko, seveda. Sploh, če imaš kronični glavobol. Približno že 20 let.
Vse mine, ja.... :'( :o :o

Pol pa bi bil že čas, da se najde vzrok..

kot razlog se predvideva kemično newravnovesje v možganih, dejansko pa je problem, da ko je val obremenitev skozi naš "most" prevelik zaradi "napake v gradnji" oz. dispozicije, ki to omogoča, se most poruši. edino, kar naj bi bilo možno storiti je uravnavati stresorje in svoj odnos do življenjskih problemov preokviriti kolikor se da, da nas zadeve, ki se nam dogajajo ne sesuvajo vedno znova. preprečevat v glavnem. bolje preventiva (preprečevanje) kot kurativa (zdravljenje). kar zadeva organsko pogojenih depresij, valda.

depresivno razpoloženje zaradi lifestyla, ki ne prinaša zadovoljstva pa lahko preprečujejo spremembe le tega. tko si to jaz predstavljam in tako vidim. vem pa ne. saj še nihče ni mogel kar odpreti glave pa pogledat, a res primankuje serotonina itd. pač ko jemlješ zdravila vidiš ali je zadeva učinkovita. nič pa ni in ne bo, če ne bomo tudi sami delali pa pobrcali, da spremenimo tisto, kar nas dela nesrečne.

tako jaz vidim.

maja

Naklofen za glavobol ??  :ne:

Ja, vzrok je najprej poškodba, potem pa psiha.
Boli, samo manj kot je. Odkar skrbim za to, tako, kot se šika.

Ja, nekateri ne moremo drugače, da je to tudi Naklofen včasih.
Če se le da, potem ne, samo Naklofen ni za vsakdanje glavobolčke, ko pomaga že aspirin.

Vem, ker imam tudi sama izkušnje z migrenskim glavobolom. In imam to nesrečo, da mi tudi za druge fizične bolečine redkokateri analgetik prime, sem bila tudi že na konjskih dozah tramala itd..
Nisem pa še poskusila naklofena ob glavobolu, ker nisem vedela, ali je indiciran.

Ja, ni ravno najbolje, samo ko tebolečina preplavi, bi jedel tudi strihnin... :o :o

Ko smo ravno pri bolečinah bi vas vprašala,ker me namreč že dlje časa bolijo hudo kolena,včasih že komaj hodim kaj še naj poskusim vzet,da bo bolečina popustila a ne samo za pol ure,...ne me pošiljat k dohtarju ker nimam časa in blabla...
Peobala sem že s ketonalom,doreta,ibubrufen,voltaren,tramal,zaldiar,nalgesin one močnejše,...no več se ne spomnim,...
Sory vem,da ni tema za to vprašanje ampak bolečina me dela še depresivnejšo.

Najbrž je odvisno, od kod izvira bolečina. Morda gre za obrabo hrustanca in bi lahko poskusila z glukozaminom (ne vem, ali imaš težave samo s koleni ali tudi drugimi sklepi), morda bi lahko poskusila tudi z nošenjem opornice za koleno, jih je več vrst.
Glede protibolečinskih zadev pa res ne bi vedela, ker si poskusila že kar veliko. Naklofen duo je namenjen predvsem revmatizmom in artritisom, morda bi ta zdržal več kot pol ure...
Ne bom ti rekla, česar ne želiš slišat, si bom pa mislila  :P

a se....globoko depresiven...sploh lakho odločaš?
meni je takrat samo ena ideja šla po glavi...

Ne .. verjetno res ne. Pa tudi brez novih znanj / dognanj najbrž tudi ne.

Tudi meni...tudi meni  :(

Tudi meni. A je bilo tudi to prezahtevno.

Suzy, zlata, ne bom te pošiljala k dohtarju in ne bom ti rekla, da ob takih naporih, ki jih imaš ti, tudi morfij težko pomaga....Zdej pa....Vem, s polno ritjo lahko serjem, sej vem....

Liber,

jaz sem malo v dvomih glede tega, da lahko 100% preženeš depresijo, ki se je pojavila malo kot "bolezen", malo kot dedni dejavnik in splet slabih okoliščin, ki so nas v preteklosti in tudi sedaj obkrožajo.. :closedeyes: Menim pa, da lahko s močjo svojih mislih veliko naredimo in izboljšamo svoje psihično počutje..lahko, ali trdno moramo delati na vzorcu izboljšanja in verjeti, da lahko stanje napreduje  :palecgor:

                                           Dušica

Delno  prezenes  :oki:

Ko  pretrpis 1 leto hude bolecine ob ukinitvi antidepresivov....

zelo pomagajo v zacetku  :oki:

ampak potem si na njih skoz prazen in z vzponi i padci, kljub rednemu jemanju.

po ukinitvi pades v pekel 1 leta ali 3 mesecev ...

Potem posije sonce  :-*

Ampak ti nisi nikdar vec isti! Morda groze ne bo vec... ker je bila premagana... BO PA PRAZNO....

Nic hudega, da bos vedno imel tendenco nekaj jemati... ali pomirjevala, ali AD, ali AP...   :ne:

Nic hudega.  :sesmejem:

Veste kaj? Kar se mene tice  :-[  Celo zivljenje sem bolj al manj prazna. Recimo nimam apetita, nimam spolnega nagona, zmotim se, ko mislim, da me ima kdo rad, ampak mu v resnici  grem "samo na zivce"  itd.

A to pa je zdravje ? Ker pac nisem na tabletah??

Ni, ne??

Vseeno je, vam recem.

Jes ali pa ne jes tablet. Samo tisti pekel pac das skoz, ce ga zdrzis ; vecina ljudi ga ne zdrzi in raje ostanejo na tabletih.

Praznino pa isto trpis , naj si na tabletih (s tem da ti je vse ravno  :) ) ali pa ne 8)

Sprva antidepresivi res pomagajo...

Nisem pa še vidla cloveka na dolgoletnem jemanju antidepresivov brez vzponov in padcev  :kiselnasmeh:

Pri sebi bi lahko dejala, da je moja depresivnost posledica popolno zgrešenega stališča do sebe. Kakšno je to stališče?
V prvi vrsti se ne maram,se preziram,sovražim,....do sebe čutim nek odboj se sprejeti takšno kot sem,....
Skratka nabita sem z vsemi negativnimi čustvi,....in dobro vem zakaj,....
A je res samoumnevno,da moraš sprejet svoj obstoj kakršen že je ali se moraš nenehno gnati in truditi za svoj "boljši"jaz?
Meni se več ni teh igerc in ne vidim ničesar smiselnega v nadaljnem življenju,...
kot vsaka bolezen je tudi ta bolezen stvar zdravljenja,....večina se močno trudite a meni je zmanjkalo volje,moči,....ne prenesem samo sebe,...
in odločitev ali se lahko odločiš,da ne boš več depresiven je odgovor v vsakemu posamezniku... :tko:

Ojla, Suzy, ne mi zdaj obupat. Pogovarjaj se z mano.

Suzy, jaz imam vcasih podobne misli, zivim s tem obcasnim nesmislom, ampak zelo upam, da se nekoc vse zamenja!   :kiselnasmeh:   Ti pa prej nisi bila taka, kar sem te brala. Ocitno ti to stanje po  ukinitvi  antidepresiva in sluzbeni napori jemljejo moci.

Jaz menim, da je možno le toliko, se prepričati v to, da NISI DEPRESIVEN, kolikor je v temi močna samozavest, karma in psiha sama...v smislu, če te ni življenje že toliko "potolklo", da se enostavno več ne moreš pobrati! Po drugi strani, pa je odvisno tudi od same oblike depresije in njene "globine" v življenju posameznika..to sem spoznala do primera do primera.

Nekdo napiše, da se je pozdravil depresije po enem dolgem sprehodu skozi gozd in ko se je istočasno še dva krat nasmejal.. ???, spet drugi, rabijo 2-3..5 let, tretji pa se borijo celo življenje in kljub ne vem kakšnim spremembam jim ne uspe.. 8) Torej?? Iz vsega tega sklepam, da smo si ljudje zelo različni in vsak dojema "tegobo" na svoj način...navsezadnje pa je važno, da je na sami nadaljni poti čim več sončnih žarkov in mavrice in ne toliko tega, kdo je zmagal in kdo ne..To je moj moto! :pomezik:

                                      Dušica

Moj odgovor na vprašanje, ali se lahko kar odločiš, da ne boš depresiven, je kategorični ne, vsaj v smislu v katerem jaz razumem depresijo in vprašanje. Če človek gre na eni strani v gozd depresiven, na drugi pa pride iz njega nedepresiven, potem tu gotovo ni govora o pravi depresiji. Če se ti zgodi kaj slabega ali si zaradi česa nezadovoljen, mrk, in nimaš volje do ničesar, še nisi depresiven.
Seveda obstajajo različne stopnje depresije, od blažje do težke, vendar bi rekel, da jim je skupno trajanje in določeni vzorci negativnega razmišljanja in napačnega dojemanja okolice, samega sebe, itd. Gotovo se lahko vsak človek odloči, da bo poskušal spremeniti te vzorce razmišljanja in objektivno ocenjeval stvari, ki se mu dogajajo, ampak tega še ne razumem kot odločitve, da pač ne boš depresiven. Podobno kot se kopičijo problemi, ki te pripeljejo do depresije, je potrebno veliko potrpljenja, da se iz tega izkoplješ. Lahko bi rekel, da je potrebno veliko volje, ampak to je ravno paradoks prave depresije - volje namreč nimaš. To je med drugim tudi posledica kemičnega neravnovesja v možganih, ki se ga na srečo da zdraviti.
Strinjam se, da je uspešnost reševanja depresije odvisna od človeka do človeka. Ampak če bi se strinjali, da je pri tem dovolj odločitev v stilu "brezveze bit depresiven, rajši ne bom več", potem se bojim, da bi prikimali vsem tistim, ki itak mislijo, da gre za neko našo kaprico ali osebnostno šibkost.

Smoky, mi je všeč tvoje razmišljanje  :oki:

 Smoky :oki:

Smoky  :oki:

Smoky,

čudovito napisano! Ti bi moral biti psihoterapevt!  :-[

Realno gledano in lepo povedano..prepričljivo, pristno!


                                  Dušica

Smoky tudi od mene  :oki:

vsak dan posebej si rečem, da bo čudovit dan... sama sebe prepričujem da je vredno vstat in lepo preživet dan... joj ko pa besede nič ne pomagajo  :'(

No od mene pa ne bo lajkanja..

Kategorični NE ni nič drugega, kot "ne dam svoje depre za nobeno ceno"  :)


Za vsako stvar se moraš najprej odločit .. tud da boš šel po sladoled. Sej ne zdej, da se odločiš v 5 min da ne boš mel več depre, pa vendarle.

Brez odločitve ne bo nič.

...pomembno je ločiti depresivno razpoloženje, ki ga doživlja prav vsak in depresivno motnjo, ki je bolezen in jo je potrebno zdraviti.

Svojega mnenja nisem pisal zato, da bi mi kdorkoli "lajkal". Sem pa bil prepričan, da moj post ni tako dolg, da ga kdo ne bi vsaj v celoti prebral, preden ga komentira. Pa da se Liber ne bo trudila z vračanjem na prejšnjo stran, mu bom kar tu avtocitiral to, kar se tiče njegove pripombe in primerjave s sladoledom:
Če bi se lahko odločil, da ne boš imel več depresije, potem ne vem zakaj bi za to potreboval več kot 5 minut. A bi se odločal, da ne boš imel katerekoli bolezni nekaj dni?

Sicer je pa masi povedal dobro. Ampak tudi pri akutnem depresivnem razpoloženju po moje ne gre kar tako rečt "ne bom več". Je pa razlika v tem, da blažje depresivno razpoloženje običajno mine hitro po tem, ko so odstranjeni objektivni razlogi zanj. Če kdo verjame, da ga je kdo premagal samo s tem, da si je rekel, da ne bo več depresiven, potem je to pravzaprav dobro zanj. Nikomur ne privoščim dolgotrajnega zdravljenja, terapij in razmišljanja o samomoru, če bi se pa lahko preprosto odločil drugače.

Insinuacija, da ne dam svoje depre za nobeno ceno, je pa pravzaprav žaljiva. Trenutno nimam težav, ampak to izjavo razumem kot namig, da sem si kriv sam ali pa v tem celo uživam, zakaj se pa ne odločim, da ne bom depresiven.

Mislim, da mi ne ločimo prav dobro med "odločiti se za nekaj" in med "doseči željeno sam brez kakršnekoli pomoči".

Recimo - jaz se lahko odločim, da bom preplezal severno triglavsko steno. Ampak, če jutri zjutraj spakiram gojzerje in štrik in grem v Julijce, se bom pri prvih klinih obrnil, če pa res vztajam, bo pa ratal kvečjemu človeški polpet pod Triglavom. Lahko pa se vpišem v kako plezalno šolo in v letu ali dveh z vodičem preplezam steno.

Ali bi s prvim scenarijem dokazal, da "se ne moreš odločiti za plezanje"? Ali bi z drugim scenarijem dokazal, da "sam ne moreš preplezati severne triglavske"?

Osebno bi najraje ukinil pojme kot so "svobodna volja" in "krivda", ker spadajo v isto kategorijo kot eter, flogiston in miazma.

Se strinjam. V bistvu gre za razliko med:
- odločitvijo, da ne boš depresiven, in ta odločitev sama po sebi zadostuje (tako sem jaz razumel začetno vprašanje)
- odločitvijo, da boš nekaj naredil glede prekinitve depresije (z ali brez tuje pomoči) in potem v tej smeri deluješ (z zdravili, KVT, ...)
Prvo možnost zavračam, če govorimo o pravi depresiji. Druga možnost pa je hkrati predpogoj za uspešen spopad z depresijo, ampak to še ne pomeni, da je takšna odločitev v času depresije lahka.

:oki:

Tle gor smo sami pametnjakoviči, a vsi že 10 let v depri.  ;D

kadar si dovolim da se skadim, dam vso bolečino iz sebe, da si dovolim čutiti, se izražati, si dovolim biti malo bolj počasna, da si naberem energije, da se odločim za senase na terapiji in predelujem stvari, takrat mi je boljše, seveda sem se za vse našteto sama odločila...s tega vidika bi človek lahko rekel....

tako da si pa rečeš, od jutri naprej ne bom depresiven, pa vsaj po mojem mnenju pri meni ne bi šlo. Lahko se odločiš za ukrepe ki bodo izboljšali tvoje stanje, da pa si striktno zadaš, od jutri naprej ne boš depresiven,  da ne rabiš torej tablet, terapije nič... nevem, mogoče tako komu uspe, si pa ne bi upala trditi da bi to vsakomur šlo. Torej odvisno od posameznika. Čeprav bolj ne, kot ja.

nekaj koristnih informacij pa sem pridobil zase, nekaj je odličnih.hvala vsem-zaenkrat  :clap:

Smokyboy, mislim, da bom pa tebe vedno raje prebirala, čeprav včasih več govorim(ali pišem), kot poslušam (oz. berem). Kar ni o.k., najbrž.

Glede same teme pa:

mislim, da je bilo zadnje poletje, ko mi je nek fant prvič pojasnil, da je depresivno razpoloženje lahko organsko ali pa zgolj situacijsko pogojeno. Oz. ne situacijsko, ampak z življenjskim stilom. V kolikor gre za organsko pogojene težave, se zna zgoditi, da bodo AD-ji (anti depresivi) precej v pomoč (torej ko gre za duševno motnjo), v kolikor gre za depresivno razpoloženje, ki pa je pogojeno z načinom življenja, pa AD-ji ne bodo imeli najbrž skoraj nič efekta. V obeh primerih, a naj gre za organsko pogojeno reč ali pa z načinom življenja pogojeno stvar, pa so tablete lahko kvečjemu berglje ali še to ne, hodimo pa torej po svojih nogah. Kar pomeni točno to, kar poudarja tu smokeyboy: treba bo zraven veliko veliko delat, da si človek korak za korakom postopoma spremeni življenje. biti aktiven. katera oblika pomoči in program pa ti bo pri tem pomagal ali si boš pomagal čisto sam, pa je tvoja izbira, tvoja odgovornost in s tvoje posledice. več ko bo truda, več bo efekta. Zdravila velikokrat lahko pomagajo, ne delajo pa čudežev in nič namesto nas.


tako jaz vidim.

maja

jaz nisem v depri in pravzaprav že zelo dolgo nisem bila, ko pa sem bila je bilo to zares malo časa. ni rečeno, da če pišemo po forumu, da nam ne uspe več ali manj uspešno vzdrževati remisije.


majo pa kolegi prav naslednje: brez muje se še čevelj na obuje.

delajmo, pa bo vse o.k.

maja