FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,

sem nova na forumu in bi vas prosila za pomoč.
Najprej bi povedala da sem se prvič z OKM srečala pred 10 leti in sploh nisem vedela za kaj se gre. In sicer pojavila se mi je misel da bi naredila nekaj slabega fantu. Takrat so misli kar hitro izginile.
Sedaj po 10 letih pa te misli nočejo in nočejo proč. Sedaj imam misli in predstave da bi kaj hudega naredila svojim otrokom (vrgla skozi okno, ga zadušila...) s kratka same grozne misli, ki se mi prepletajo po možganih. Strah me je teh misli, ker se bojim da bi to tudi uresničila. Pogovorila sem se tudi s partnerjem, ki mi je rekel naj preusmerim misli na kaj drugega, kar pa je zelo težko. Ko slišim kakšen dramatičen dogodek v kakšni družini me je kar strah da bi bila tudi jaz sposobna kaj takega. Ne jemljem nobenih zdravil in tudi nisem obiskala nobenega zdravnika.
Prosila bi vse, ki imate podobne težave, da mi napišete kako ste se rešili teh groznih misli oz. kako jih premagujete.

Hey!  :rozicodam:

Dobrodošla na forumu. Najprej kar ti moram povedati je to, da v vsej zgodovini OKMja ni še noben bolnik naredil tisto, kar se je bal da bo. Vrjemi mi, te vsiljive misli so nevarne samo zato, ker ti zmanjšujejo kvaliteto življenja nikakor pa jih noben ne izvede v realnosti. Fajn bi blo, da bi se vpisala pri kakšnem psihoterapevtu/psihiatru, da ti predpiše Antidepresive (tip SSRI). Včasih že tablete same kar fajn pomagajo. Druga rešitev je pa tudi terapija (kognitivno vedenjska terapija), ki je pomojem za OKMjevce najboljša rešitev, ker se s to terapijo naučiš prepoznavati napačne odzive na vsiljive misli in jih potem z voljo in trudom preoblikuješ v bolj zdrave. Fora je v tem, da vsak kdaj pa kdaj pomisli kaj, kar ni normalno in je lahko totalno v nasprotju s človekovo osebnostjo. Ampak zdrav človek si bo rekel, "HAHA kaj mi pa dons po glavi hod" in pozabil na to misel. Mi pa se te misli ustrašimo in ji začnemo dajati velik pomen. Tu pa se stvar zakomplicira. Te misli so nadležne in grozne samo takrat, ko jih vzamemo preresno in jih ne dissmissamo za nepomembno šaro v glavi. Toseprav nekak cilj vsake terapije je to, da se naučiš 1. Soočiti s situacijami, ki ti sprožajo te misli (exposure response prevention) 2. Da spremeniš miselne odzive na določene vsiljivke, ker v resnici je to samo nenevarna misel, ki jo jemljemo preresno. Zapomni si, to se da premagat (nikoli ampak nikoli se ti od tega ne zmeša), je pa potrebno včasih dosti časa in prava terapija (in tableti in psihoterapija).

Še piši, pa lep dan! :)

Hvala za tako hiter odgovor!!!

Nekako sem že ugotovila kdaj prihajajo te misli oz. kdaj so intenzivne. To se dogaja takrat ko sem slabe volje oz. ko mislim da me ne razveseljuje nič, prav tako ko vem da ne bo partnerja doma (on dela cele ma res cele dneve in potem mi je hudo ko pomislim da bom spet sama doma z otroci). Ko si pa rečem da življenje je lepo, da mi nič ne manjka da zunaj sije sonce se te misli odmaknejo, če ne drugo vsaj za nekaj časa. In potem spet pridejo, ko pomislim da sem sama.

Ne vem če se mi te nasilne grozne misli rojijo po glavi, ker sem v preteklosti svojo jezo in bes zadrževala v sebi ne da bi izrazila kako se počutim. Imam kar stresno službo, pa še doma je kar pestro z otroci, pa sem jezo v službi kar tiščala v sebi. Če je bila oseba ki me je živcirala sem si rekla da bi jo najraje ubila (ampak to samo v sebi, čeprav nisem mislila resno) ne da bi ji to povedala v obraz. Vse sem tiščala v sebi in mislim da je to posledica tega.
Zdaj bi rada to jezo sprostila in mislim da se mi odraža na grozne misli do otrok, ker so nemočni. Do partnerja nimam skoraj nikoli groznih misli, ker vem da on je močen in bi mi vsekakor odvrnil.
ne vem pa če je to moje razmišljanje pravilno???
Sem iz Obale in mogoče poznaš kakšnega dobrega psihoterapevta na tem koncu?

Pozdravljeni!

Sem nova na forumu, čeprav že dolgo prebiram prispevke, odgovore. Kako si soncica? Ti je boljše, si  se uspela s kom pogovoriti, obiskati psihiatra ali kakšnega zdravnika. Tudi sama boleham za okm... in se  bojim, da bi kdaj komu kaj hudega storila. Vem, da moje misli izhajajo iz okm, pa vseeno - vsakokrat, ko se mi takšna misel pojavi, me znova in znova rani... in potem se vprašam: kaj pa, če se nekega dne to zares zgodi, če ne bom mogla obvladati misli... ali pa se bo misel spremenila, postala realnost!? Groza!!! Sama sem kakšno leto in pol jemala AD, sedaj sem eno leto brez.
Je kdo od vas s foruma zares premagal okm, z zdravili ali psihoterapijo ali obojim.

Lep pozdrav.

Melita

Melita, pozdravljena med nami... :rozicodam:

Jaz sicer OKM ne poznam prav dobro, ti pa bo pomagal zgornji post, ki ga je napisal Onix... :oki:

Glede na to, da so te misli še vedno prisotne, bi ti priporočala, da greš ponovno na posvet
in se s psihiatrom odločita kako dalje.

Morda ti bo pomagalo tudi kaj od tega:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,219.0.html
http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,7542.0.html

Že samo dejstvo, da je to res te ne bo pomirilo. Na naši skupini (Obalna skupina za samopomoč) smo imeli dva fanta z OKM. Prvi, ki je motnjo priznal in si je pomagal (zdravila, psihoterapija) je potem uspešno doštudiral, si našel službo in funkcionira normalno.
Z drugim smo izgubili stik. Ta ni hotel niti slišati, da ima to motnjo. Na skupino so ga napotili starši, ki so se po svojih možnostih izobrazili o tej motnji.
Kolikor so nam na skupini povedali, naj ne bi ljudem s OKM nikakor pomagali pri njihovih ritualih ipd, ker s tem hraniš njihovo napačno predstavo. Bil je v Begunjah na KVT (kognitivno vedenjski terapiji), a je ni zaključil, obiskoval je psihiatra in psihoterapevta, a vedno z mislijo, da ni z njim nič narobe.
Iz zgoraj povedanega sklepam, da si na dobri poti, saj si priznaš, da imaš problem in iščeš rešitev. Svetujem ti, da obiščeš psihiatra in morda razmisliš o možnosti terapije v Begunjah. Saj se s to motnjo da živeti, a je brez ustreznega zdravljenja kvaliteta življenja slaba.
Kar se tiče psihoterapevtov na Obali jih je kar nekaj, vendar vsi razen dr. Kleibencetla plačljivi. Seznama nimam pri sebi, mislim, pa da ga imamo v prostorih, kjer se dobiva Obalna skupina za samopomoč. Naslednje srečanje imamo 3.1.2012 (poglej v napovednik, kje), lahko se nam pridružiš. Če ne pa pobrskaj po internetu, gotovo boš našla kaj.

Pozdravljeni!

Mogoče sem bila včeraj nejasna. Obiskujem psihiatra, vendar sem sedaj brez zdravil. Po prvi krizi pred  tremi leti, sem si hitro opomogla. Takrat sem dobila zdravila in jih jemala slabi dve leti. Moje negativne misli niso toliko usmerjene v to, kaj bom komu storila, pač pa v to, da ne bi storila. Kot da je v meni nekakšen strah ali nekakšno nelagodje. Drugače v življenju funkcioniram normalno (vsaj mislim!). Delam, imam veliko družino in kup obveznosti....in že precej križev na grbi (mislim let!).
Razmišljam o psihoterapiji, ker imam občutek, da bi morala poseči globje vase, kot pridem s psihiatrom, da bi rešila probleme in se morebiti osvobodila.

Lep pozdrav.


     

priporočam mindfulness meditacijo. zdaj je en novejši prevod ene dobre knjige, sicer pa je o tem na internetu veliko, če vam angleščina ni problem.
http://www.emka.si/kamorkoli-gres-si-ze-tam/PR/127965,13164

Ventilator hvala! Veš, da sem tudi sama razmišljala o temu, ampak nisem prepričana, če sem tip za domače naloge in vsakodnevne vaje. Imaš ti osebne izkušnje? Imam tudi nekaj pomislekov, ker se še nikoli nisem ukvarjala z jogo in ne vem, če bi dobro funkcionirala (izgovori, izgovori...). Poleg tega, nekje sem prebrala, da to lahko pri ljudeh s psihičnimi težavami pride do prehudih travm. Vsekakor pa me zadeva zanima in bom poskušala vsaj knjigo prebrati.

LP

Melita

preberi knjigo (lahko to ali pa katerikoli bestseller na temo mindfulnessa) pa boš videla, da ni noben bavbav. tudi jaz sem prebral, da bi lahko to škodilo ljudem s shizofrenijo ali psihozami, vendar si resnično ne znam predstavljati kako, saj gre v osnovi zgolj za sproščanje. sigurno pa ti ne more škoditi, če nimaš shizofrenije. prav tako ne gre za obujanje spominov, tako da ne vem, zakaj bi prišlo do obujanja travm ali česarkoli takega. to verjetno pišejo kaki prestrašeni/neizobraženi psihiatri stare šole, ki mislijo, da je meditacija = budizem, misticizem in izleti v indijo. :sesmejem:
izkušnje imam - nekaj časa sem dokaj redno meditiral, zdaj pa zgolj občasno, ko mi zapaše ali pred spanjem.
joga lahko vsebuje elemente meditacije, lahko pa tudi ne - odvisno od učitelja joge, koliko da poudarka na tem. lahko pa izvajaš meditacijo tudi brez joge - tudi med hojo, sede ali v katerikoli udobnem položaju - to sploh ni važno.
glede vsakodnevnega izvajanja: od začetka si postavi nizke cilje - 5 minut na dan. ampak to redno delaj. bolj pomembno je, da to redno delaš, kot pa koliko časa na dan si vzameš za to. problem nastane predvsem, ko spremeniš dnevno rutino - npr. da začneš to delati med dopustom, potem pa greš nazaj v službo ali karkoli podobnega - takrat se po moje največkrat ustavi. zato poskusi to delati pred neko dejavnostjo, ki jo sicer obvezno delaš vsak dan, ne glede na to, kje si. npr. pred spanjem (ampak od začetka ne v postelji), ali pred zajtrkom ipd. ne obremenjuj se s tem, ali boš dosegala stanje umirjenosti, ampak pač delaj to, dokler ti ne preide v navado. boljše slabša meditacija kot nič meditacije. :)
če pa boš čez čas pozabila na to, pa se tudi ne obremenjuj s tem - nekaj poante je tudi v tem, da se naučiš filozofije mindfulnessa in ko pridejo določene skrbi, nanje ne reagiraš preveč čustveno (ne bi zdaj razlagal o tem, ker je o tem veliko na internetu; na tem sloni tudi na mindfulnessu osnovana psihoterapija).