FORUM Nebojse.si

Zdravo! Upam, da ne boste jezni če odpiram novo temo (če je že podobna) in ja da je sploh na pravem mestu.
Lahko bi napisala cel roman o mojem življenju, zakaj in kako se je vse skupaj začelo, samo se mi zdi da ni potrebno. Zelo imam veliko željo po smrti, po mojem mnenju preveč razmišljam o njej, in jo vidim zelo lepo in nekako svobodno. Ampak me (na srečo?ali kako bi kdo pravil) nekaj zaustavlja...pred slabim tednom sem imela poskus samomora, in od takrat nonstop razmišljam le o tem...nekaj časa nazaj sem bila že obravnavana v bolnici in ko sem bila od tam odpuščena mi je šlo kar na bolje. Potem pa bum kar naenkrat...tak občutek imam kot da me nekaj sili v črne misli in v rezanje in podobno...joj zdaj bi vse to skupaj zbrisala, ker se bojim da bi mi začeli pisati da ne vztrajam oz. da se ne trudim in da se smilim sama sebi (sicer priznam, sem se že kdaj, samo takrat sem se zavedala in sem se tudi ustavila). se mi zdi da je vse skupaj brez smisla..

Pozdravljena

Poskusi sama pri sebi malo bolj definirati dejavnike, ki so te pripeljali do teh misli in dejanj. Mogoče s pomočjo kakšne knjige, če ne drugače.

Opisala si precej splošno, vendar mislim da od nič taka samodestruktivna dejanja vendarle ne pridejo.

Hočem reči, vsak zakaj ima svoj zato.

Upam, da se ti je stanje od prvega zapisa že pomirilo in da lahko bolj objektivno gledaš na vse skupaj. Imaš kakšno terapijo?

HAJ!
Kaj ti naj rečem, kaj odgovorim- vem, da ne zaupaš nikomur več, ne zdravnikom, ne staršem, zato pa si tako daleč prišla.
Kako naj te vzpdbudim, da greš v naravo, v trgovino ,na zabavo, če pa dobro vem, da si čist na tleh.
Edino kak dober terapet ti bi pa lah pomagal. Sem na tem forumu opazla, da enga Pala al kako  se že piše ful hvalijo. Bom še enkrat poiskala , kje sem to videla, pa ti napišem - a veš tud sama ga bi rabla.
Zato drži se in si reč nisem edina, ki tako trpim.
Zato pa zlij vse težave na to stram - z veseljem bomo brali in ti mogoče pomagali s svojimi izkušnjami.

DRŽI SE IN ČIMPREJ NAPIŠ KAKO TI JE!!!!!!!

Splača se malo dat te misli na stran in se oprijet nečesa druzga, predvsem pozitivnega..

Kaj bi blo to čemur bi ti lahko namenila večino razmišljanja in da ni destruktivno naravnano, ne vem. Vem pa, da prav za vsakega obstaja nekaj za kar je vredno živet. In na način, da vso energijo namenjaš destrukciji same sebe, seveda ne moreš prit do tega.

Kaj ti največ pomeni? Je kakšno področje še posebej pereče in te "ubija"? Odgovor na to vprašanje skoraj gotovo veš.

Mogoče bi precej pomagal že pogovor. In potem od tam naprej.


Napiši še kaj  :rozicodam:

Hvala vsem trem za odgovor. 

Volksamotar, ja res ne vem najbolje zakaj imam take misli, pač ja imam za seboj neprijetno preteklost, samo baje sem jo dala čez...? Sem pa še vedno enakega mnenja da zakaj bi se nekaj trudil če itak umreš...to sem se že z parimi ljudmi pogovarjala a so mi vsi ponavadi rekli: da se ti nekaj lepega zgodi. Ne štekam. Lej zgodi se ti nekaj lepega, so what, itak umreš. Sam sem zdaj prišla do tega mišljenja da se ne bom ubila...ker od takrat ko sem imela poskus, sem videla kaj groznega bi naredila družini, sorodnikom, prjatlom...šele takrat sem spoznala da jim nekaj le pomenim. Ja zamenjala sem ene par terapij, zdaj nazadnje sem imela zolrix, zoloft, sanval in helex po potrebi. Na zadnje dva sem se preveč navadila, prov odvisna sem ratala...od zolrixa sem imela tako povečan apetit da groza, nič več ni bilo zdrave prehrane, vidla sm samo še sladkarije. No ja zdaj sem shujšala za 6kil. Zoloft mi je pa prijel kar malo več kot po 1 mesecu. Nisem bila več tesnobna, bolj sproščena, nič črnih misli, pozitivna, vesela...ampak ne vem zakaj se mi je slabšati začelo...vse to kar je bilo + se je ubrnilo na -. Zdaj sem dobila datum za h novi psihologinji, in se bova potem menili katera zdravila bom jemala (a bom nova, al ista, itd.)

erča, v naravi sem vsak dan, grem na sprehod s psom, trgovine (le če je kaj nujnega pač potrpim) in zabave ne pridejo v poštev - ne prenesem gneče, strah pred ljudmi se mi je znova vrnil. Sicer pa ja...prejšni teden sem se prijavila h novi psihologinji, h eni ki mi jo je par ljudi priporočal, in sem bila prav presenečena ker mi je kar hitro dala datum, tako da zelo močno upam da se bova ujeli.
Kako sem? Boljše od takrat ko sem napisala ta prvi post...misli so še vedno iste, ampak ja se nimam namena ubiti, nič se mi ne da...dobila sem neke pozitivne afirmacije, da bi si jih ponavljala vsak dan..dva dni sem si jih pomojem ponavljala. Zdijo se mi neumne, in ne verjamem da bi to delovalo. Mja vrjetno obupam prehitro.

Liber, imam nekaj stvari ki mi pomenijo, samo ne pa spet največ...včasih sem "živela" le od tega, zdaj zadnje pol leta, leta pa preprosto...ne vem.

 :zardevam:

Pozdravljena, hvala za odgovor sorodna duša - namreč isto se mi dogaja kot tebi, s tem, da sem jaz še za eno luknjo slabše, še v naravo se mi ne ljubi . Tud jaz sem ponavljala neke mantre, kak teden- sama seb sem se zdela butasta- pomaga pa nič.
Zanima me če  ti bo psihiater kaj pomagl, napiši mi- če bo se tud sama prijavim. Psihiatrov se rajš izogibam, razkrit jim moraš vso svojo bedno življenje- tako, da si na koncu obiska pri njih še slabše.

Drugač pa - to naše življenje ni življenje, je životarjenje !!
lepo bodi

White.rat,

osebno menim, da je smiselno ugotovit razlog teh misli - od kod izvirajo? Ko boš spoznala sprožilne dejavnike, se jim boš lahko posledično izognila ali pa vsaj..ko se bodo pojavile te vsiljive misli, se jim zoperstavila in se zavedala, da je pač to SAMO MISEL..odzunaj po te čaka lepše življenje..to je le trenutno notranja črnina..verjemi! :rozicodam:


                                        Dušica

erča, no "lepo" vedet da vseeno nisem edina, kar se mi dogaja. Mja jaz nekako "moram" iti v naravo, saj pes je moj, rada ga imam in nočem ga pustiti na miru - da je brez sprehodov in igre, da se ima vsaj on lepo če se nimam jaz. Čeprav zdaj zadnje dni sem opazila da mi pravzaprav on dosti pomaga, sem bolj sproščena ko je ob meni.  :rozicodam:
V redu bom napisala če mi bo kaj pomagala, imam jo že čez par dni. Meni je tudi bedno da se samo spomnim da ji bom (verjetno?) morala vso mojo "življensko zgodbo" povedat, ampak ja probam da ne razmišljam preveč o tem. Tudi ti lepo bodi.

dusica, se zavedam tega ja. Samo ne vem no...še vedno nisem mnenja da je v resnici zunaj lepo življenje. Se nekako strinjam z erčo: to naše življenje ni življenje, je životarjenje!

Da se mal javim. 

Bila sem pri psihologinji, prvi vtis mi je kar v redu, je taka prijazna, nimam filinga da me čudn gleda...samo ja bedno mi je blo ker me je spraševala vse mogoče o meni, sm ugotovila da na pol vprašanj sploh ne vem odgovora, in sem skorej za vse rekla ne vem. Ampak ja štekam, da me mora spoznat, se bom že pač nekak potrudla, baje za moje dobro ane...Mi je dala neke naloge, pač da me spozna...sam mi ni ravn jasn kako nej jih rešm...en dan nekej napišem, drug dan nekaj novega, tretji dan vse zbrišem, itd.  ???

Opažam pa da sem še veliko bolj razdražljiva, občutljiva, nastrojena, kregam se za vsako malenkost, vse mi gre na živce, preklinjam, skos mi gre na jok, ne vem pretepla bi koga, nč se mi ne da, grozne sanje so se mi spet vrnile, se mi zdi kot da mi gre vse narobe - no sej mi gre v tem sem 1000000%...uglaunem ful mi gre na živce vse to, joooj.  :mah: :zglavovzid:

White.rat  :rozicodam:


Itak, da te nima za kaj čudno gledat...to je samo NAŠ predsodek, ker mislimo, da smo edini na tem svetu, ki se nam to dogaja...  :kiselnasmeh:


Seveda te mora najprej spoznat, zato ti tudi postavlja vprašanja. In seveda se zgodi, da včasih še sami nimamo odgovora nanje...saj, če bi jih imeli, se morda ne bi tako slabo počutili  :A)
Ti pač napiši tisto, kar čutiš...kar misliš...brez razmišljanja "če bo sploh prav"....imej čimmanj cenzure in čimmanj "celofana" v svojih odgovorih, kajti pri zdravljenju duše gre ravno za to, da pokukamo v njene temne kotičke...in to:


...je potem "stranski učinek"...poznam tudi jaz take občutke.

Vendar, bolj se boš odpirala...bolj boš ozaveščala...več odgovorov boš našla...bolj se bo stanje umirjalo...Je pa vsekakor potreben čas...zato si ga vzemi.  :rozicodam:

White.rat, kako kaj  :rozicodam:

draga white.rat!

čeprav si si nadela nick podgane, upam, da veš, kako mogočna in močna so ta bitja (čeprav vem, da si si verjetno iz slabšalnega vzroka nadela vzdevek)?! podgane so izredna bitja, ki preživijo nemogoče pogoje itd.

torej, sva razčistili tvojo osebnost, tak da veš, da si močna, drugače si ne bi izbrala podgane ampak ovco :pomezik:

drugo, zelo dobro poznam občutek, ko ti je misel na samomor odrešilna, ko ti predstavlja svobodo od življenja, ki je resda bolj životarjenje.
ker nisem razbrala, ali jemlješ kakšna zdravila, prebrala pa sem, da hodiš zaenkrat k psihologinji, bi bilo mogoče smotrno poiskato "močnejšo" pomoč? ne mislim v smislu zdravil, ali pač, temveč z bolj strokovno osebo, ki je bolj podkovana na področju psihe (psihiater/psihoterapevt)?

tretje, ti si individium, trenutno imaš problem, ampak to ni nič takega. nisi čudna! nisi posebna - razen v pozitivnem smislu seveda! in nisi čudaška! si ČLOVEK, ki se je znašel v problemu, A GA REŠUJEŠ!!!!

lp sofie :rozicodam:

p.s. kaj si v kitajskem horoskopu? :A)

Živjo. 
Hvala vsem ki ste mi pisali, mi to velik pomeni.

Sofia, ubistvu so mi všeč podgane.  :) So tko inteligentne, družabne in ja sama imam eno belo. Sem si izbrala tak nick zato ker bi bila kot osebnost taka kot so podgane.  :zardevam:

Jemala sem zdravila, ene stvari so ble grozno slabše, npr. rezanje, samomorilne misli so se povečale, na novo so prišli prisluhi...pomagalo je pa pri tem, da sem bila 100% da mi nobeden ne sledi al pa da me opazuje, itd. Zdaj se je to vrnilo...in je obupno. Zdejle mam filing spet da sedi kdo zraven mene. Še spat ne morem, ker mislim da me kdo opazuje. Sovražim ko se stemni (čeprav mi je črna všeč, ok kaj ima to veze  :A) ) in kmalu bo ura toliko da moram it spat, juuuheej!  :unsure:

Psihiatrinjo sem pa imela, (pač pred 1. psihologom) - eno ki je KAO zlo uredu, in blablabla...pa ja se nisva ujeli...Ni me razumela, se mi je še posmehovala.  :o Bila sem pa tudi hospitalizirana na mladinskem oddelku.

Am, pač ja sama mislim da sem čudna, grozna, grda, neumna,...ne vem...tko počutm se čudn kot da bi bila v napačnem telesu (ups, to je pomojem mal "zlajnan") oz. da ne bi smela obstajat - al pa ja obstajam zato da me lahko vse je*e v glavo tut če se trudim.  :-\

Sem pa pes po kitajskem horoskopu.

torej jih sedaj ne več?


si poskušala dobit koga drugega? oz. gre za isto osebo al.... ni mi najbolj jasno, kako je sedaj s tem. 



nisi čudna, le kup težav se je nabralo.... si strokovno literaturo kaj prebirala? pa skupine za samopomoč so tudi...

draga rat!

me veseli, da obožuješ podgane, saj kot sem že rekla, so to izjemne živalce in niso kar tako tudi v kitajskem horoskopu :) btw, jst sm koza po kitajskem pa v real life tud :sesmejem:
pa še to, tudi sama sem imela hrčke, skakače, tudi miške in podgane bi imela, tak, da sva si kar slični  :clap:

zdaj pa k tebi:

- zdaj ne jemlješ nobenega zdravila ali pač - če da, katero?
glede "Jemala sem zdravila, ene stvari so ble grozno slabše, npr. rezanje, samomorilne misli so se povečale, na novo so prišli prisluhi...pomagalo je pa pri tem, da sem bila 100% da mi nobeden ne sledi al pa da me opazuje, itd. Zdaj se je to vrnilo...in je obupno. Zdejle mam filing spet da sedi kdo zraven mene. Še spat ne morem, ker mislim da me kdo opazuje." - imaš diag. shizofrenijo?
- tudi meni se je že dogajalo, da je bila kakšna oseba razglašena za oh in sploh, midve pa se nisva ujele  :kiselnasmeh: - ti ta psihologinja danes odgovarja sploh, ali ne?
p.s. da se ti psihiater posmehuje pa sploh ne bi izgubljala besed; meni je prvi psihiater rekel, da super izgledam in da ne rabim ad, pa sm se hotla ubit tist trenutek :-\

tvoj citat:
"Am, pač ja sama mislim da sem čudna, grozna, grda, neumna,...ne vem...tko počutm se čudn kot da bi bila v napačnem telesu (ups, to je pomojem mal "zlajnan") oz. da ne bi smela obstajat - al pa ja obstajam zato da me lahko vse je*e v glavo tut če se trudim." :nehvala: :ne: :ne:

SI KAR IZBIJ IZ GLAVE, KER TO NI RES. Kdor občuduje male in od večine ljudi osovražene živalce, podgance etc., je že sam po sebi dober, veerjamem pa, da imaš še druge vrline in da jih ni malo!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

malo več ♥ ♥ ♥ do sebe!!!!!!!!!!!!!!!!!!   :pomezik:


vem, kaj govorim, in ti to govori državni sovražnik No.1 do sebe - jst :P
se tudi še učim...

lp sofie :rozicodam:

White rat,

Ja in ne - če se sama v to 100% prepričaš, potem ostane tako, sicer pa..se splača to mišljenje spremeniti in vsaj narediti, da nam bo bolje, lepše in lažje v življenju..Zakaj komplicirat stvari še bolj kot so? :nene:

Zase sem si zastavila drugačno pot in sedaj mi je lažje: v bistvu, obrnila sem nov list v življenju in se odločila, da še bolj okrepčam svoj notranji jaz/samozavest s trdim delom na sebi..tako da mi lahko le uspe... :pomezik:


                                              Dušica

 :oki:

White rat  :rozicodam: danes je nov dan, naj bo lep  :sunny:

Arwen; ne sedaj jih ne jemljem več. Ne razumem kaj ti ni najbolj jasno...zdaj imam psihologinjo ja. Ki sva se pa ujeli...Jap nekaj strokovne literature sem prebrala ja, bom po forumu pogledala še za kakšno ki jo priporočate.  :)

Sofia; ne nikoli ni bilo rečeno da bi imela shizofrenijo. So pa res grozni ti občutki. Še ven s psom sem nehala hoditi (zdaj pač gredo drugi) ker imam nonstop občutek da kdo hodi za mano in pol valda da v gozdu poka in jst že mislim da mi kdo sledi in potem me panika zagrabi, težko dihanje itd. tko da sem malo zamenjala potem pot da imam vsaj pregled na vse...ampak " :clap: " tam se je spet to ponovilo...ne vem pa zmeraj bolj imam občutek da  me kdo snema al ne vem kaj. Joj kok mi gre to na živce. Tistemu ko sem še povedala za te probleme mi je sam rekel da jaz hočem da se mi to dogaja, mislm kaaaaj???  :'( A to je možno da podzavestno hočem da nisem v redu ali kaj?

Jap mi odgovarja psihologinja ja...samo ob njenih nalogah ki mi jih da me povsem zmede in sploh ne morem nič pametnega napisat. Res ene 100x pomojem nekaj napišem pa vse zbrišem...pa tko ful težko pred njo govorim o meni, kot da bi nekako zablokirala.

--

Zdaj prbl. dva dni sem bila...v redu? Sploh ne vem kako naj to poimenujem ker ne vem ravno kaj pomeni v redu...nisem navajena biti. Pač kar nekaj pozitivna, z energijo, volja do..življenja?, sproščena...ampak ja zdajle se počutim čudno. Z mislimi se tok vračam za nazaj, ne vem razmišljam kaj sem naredila narobe, in vsi dogodki se mi prikazujejo...zdejle se čutm spet kot pred več kot dvema dnevoma. Sam ja jutri (oz. danes? ;D) je nov dan, bomo vidli.

Lepo, da sta se s psih. ujeli. Kaj pa zdravila? Niso v pomoč?

Ne briši. Pokaži ji vse izdelke. Ko sem jaz kot najstnica takole blodila, sem si zapisovala v dnevnik (ki sem ga seveda skrbno skrivala). Ko zdaj berem za nazaj, mi je vse bolj jasno.
Vesela sem, da si tu.  :-* :-* :-*
Dobra volja še traja?  :huhu:

Arwen, saj pravim da so bile neke stvari hujše + na novo, ko sem jemala zdravila, nekaj mi je pa pomagalo...Samo pa ne vidim logike.....da se ti povečajo misli za samomor in dejansko ga greš delat.  ??? Vseeno na dni razmišljam da bi bilo mogoče vseeno bolje da bi mi takrat uspel...da se ne bi več zavedala to bi bilo sijajno.

Sicer pa ja...ne vem kako bo ta dan potekal. Upam na najbolje, čeprav vseeno nisem tako prepričana...namreč že takoj zjutraj se je začel dost neprijetno.  :( Se bom probala čimbolj zamotiti...

Sinuska, uh ja ne vem če bi zbrala toliko poguma da bi ji vse pokazala...namreč meni se vse zdi - zelo zelo neumno napisano.

Seveda si utrujena, al ni vsaka noč tako burna, kot današnja.  :zvizgam:
In, kolikor sem te opazovala, si kar pozabila biti tiha miška, in sem ponosna nate.  :rozicodam:
Ojačane misli na samomor so pa morda stranski učinki zdravil. Počasi lepo.  :onaposlusa:

Sinuska  :-* :-* :-*
--
Sem ugotovila kaj zdaj vpliva (pomojem) predvsem name...ko se starša kregata - to me res boli, se ponavadi umaknem ko je prilika, kdaj pa tudi ni možnosti če smo skupaj kje... in okolica + ljudi tam kamor moram vsak dan hoditi, danes nisem šla...tisti tam me zbijajo na tla. Enostavno se čutim da lahko padem še globje v drek zaradi tistih tam... :dft007: sem pa premalo močna da se bi postavila zase, in tudi če bi se mi sploh ne bi nič pomenilo vseeno bi se grozno počutila...

Včeraj zvečer/ponoči sem imela velko krizo, no nisem več zdržala in da nisem šla delati neumnosti, sem šla k mami in se ji tako izpovedala kaj vse me moti in kaj in kako, ko sem ji govorila vse sem bila tako jezna nase in sram me je bilo...ampak izgleda nekje globoko v sebi sem vedela da ji lahko povem, zaupam, da me bo razumela...kar je v bistvu res. Samo imava dneve, kdaj tudi tedne, ko se pač ne razumeva. V tistem trenutku če ne bi bila ona še budna...ne vem kaj bi si naredila, ker če sem v takem efektu sploh ne mislim kaj delam in vse (to se je tudi vidlo po tem, ker sem mami zaupala nekatere stvari ki si bi želela da ne ve, zato sem bila jezna  :o ). Ampak ko sva se pogovorili sem se bolje počutila in še celo zaspala sem takoj.
Če imam pa "male krizice" (?) grem pa ponavadi risat in pisat to kar čutim, z rezanjem upam da sem opravila. Zdaj je malo več kot en teden ko se nisem. No saj pred prejšnim tednom se pa pač tudi kar dolgo nisem, nekako vem da to ni ok, sam potem si spet mislim da ja je vseeno ok -> spomni se kako si se vedno počutila ko si se rezala, itd.  :A)

No zdaj pa upam da se uspem prisiliti da grem počasi s psom ven, ker joooj strah me je da bom spet "čutila" da je kdo za menoj, da me gleda in vse to. Mika me da bi šla po doooolgeeeem času v gozd. Zdaj je lepo tam. Bi bilo ful lepo za fotkat.

Ouyeaaah!!!
Kako je fajn brati, da se premikaš, bejbe!
Sem zeloooo vesela, da si mami povedala. Ne glede na to, da pričakuješ, da bodo še tihi tedni. Nima veze. Zdaj pač veš, da vseeno lahko poveš. In da se zanima zate. (sploh sem vesela zato, ker jaz nisem mogla povedati in sem trpela peklenske muke)
Bravo, ratka!  :wav:

Bravo ratka sem ful vesela zate :wav:
Če te še kdaj prime pa maš telefonsko in samo kliči  :-* :-*

 :rozicodam:

White.rat,

preprosto: delaj, kar te osrečuje in sprošča in izogibaj se primerov in ljudi, ki te spravijo v  :( ali bedo - v mnogih primerih se da! Ko pa se ne da, pa zaupaj v svoje zmogljivosti in s VKT se nauči sestavit prave misli za določene trenutjke/stressne situacije.. :pomezik:


                                     Dušica

Kako ti gre?

Kaj pomeni premalo močna? Kdo so tisti, ki te zbijejo?
  :clap: Kaj pravi mama. Upam, d aimata tedne, ko se razumeta.  :rozicodam:

Ne briši. To je tisti trenutek v tebi. Čeprav se tebi zdi nevemkakšno, pokaži, naj prebere. Kolikokrat pa se srečaš s to psihologinjo?

Dobra terapija. Sama sem veliko pisala o svojih občutkih, pomagalo mi je.

Kaj nam pokaži. Jesen je tako lepa s temi svojimi barvami.

No saj kot sem vajena...so vzponi in padci...trenutno sem nekje bolj na dnu, ampak mi je zdaj po parih dneh uspelo pregnati negativne misli. Bodimo pozitivni.  :zvizgam: Poskušam. :zvizgam:.........
Eto ratal je...nič si ne mislim v glavi, nič. Prazno imam. Nič ne vem. Torej kako mi gre? Ne vem.  :zardevam: Nič ne čutim spet. Ne veselja ne žalosti. Da ne bo pomote velikooookrat se mi to dogaja, samo enostavno mi gre na živce in potem začnem poslušati glasbo in jo ugasnem ker mi gre na živce, grem risat, ampak raje neham ker bom še svinčnik zlomila...Potem nekaj časa gledam v zrak in grem sama od sebe na rač. in si končno, kooončno, končno, ok ne pretiravejmo  :-\ naredim blog. Všeč mi je zvok ko tipkam in ko lahko hitro tipkam. Nekako se silim da morem bit vesela ker sem si naredila blog.  :A) Tudi če ga ne bo noben bral, i don't care.  :)

Jagodka, pri meni pomeni biti premalo močna to, da se (skoraj) vsem podredim -> tudi če ni "slaba" oseba se je nekako bojim in si mislim kako se lahko sploh z mano pogovarja če sem pa tok čudna in vedno kaj neumnega bleknem, in da je ta oseba 100x boljša od mene, začnem govoriti grozno potiho, občutek imam da to nisem prava jaz, da je spet to neka druga ali tretja oseba mene, potem pa spada pod to še da se ne znam oz. ne upam(?) zase postaviti...maah ne znam razložiti, se nikoli ne poglabljam v take besede.
Hm tisti ki me pa zbijejo so pa lahko vsi. Tudi nekateri od prijateljev imajo take bedne fore ki meni niso najmanj všeč in vse resno vzamem, eni sem tudi povedala - je bilo nekaj časa mir pred tistimi besedami zdaj je pa izgleda pozabila in je spet začela. Drugi se pa ne upam povedati...ona misli da ker sem bila na zdravljenju v bolnici da me zdaj nič več ne prizadane in da lahko po meni meče tiste grde besede, ki se pomojem njej ne zdijo nekaj tako grde kot meni...pač to vse me spomne na preteklost... Nekako ne vem več...a sta moji prijateljici ali ne?

Z mamo se ne kregava, ona bi se rada kaj pogovarjala z menoj, skos me sprašuje kako sem, itd. Samo jaz se nočem, nimam volje, moti me ker je tako vsiljiva ratala. Z očetom pa sploh ne govoriva. Ubistvu se z njim nimam pogovarjati o ničemer.  :-\

V redu ji bom pokazala, na 14 dni jo imam. Zdaj je sicer ne bom imela še skoraj 1 mesec ker je na dopustu in je malo nelagodno. Ampak ja se moram znajti tudi sama...

Glede fotk...bova enkrat z Lithium odprle temo za fotografiranje.  :) če je še ni. Mi bo mogoče takrat vseeno če me kdo prepozna.

white.rat  :rozicodam:

Ratka, opri se na mamo. Ona ti bo najbolj znala pomagati, te podpreti. Vesela sem, da imaš to opcijo. Marsikdo tukaj je nima.  :rozicodam:

povej ji to...

ratka saj bo šlo :-* :-*
Za obiske za komz ti sporočim in miiislim natee aa looot :-* :rozicodam:
ti pošljem sms danes.. :P :P :-*

Ja sem ji že povedala parkrat to, pa izgleda pozabi.  :-\

Helou

Uglavnem, tudi meni zadnje čase spet negre preveč dobro. Trpim, nimam kaj delat, nimam volje za nič, misli o samomoru pa take. Saj poznate.

No, nekaj več kot leto in pou nazaj sem poskušala narediti samomor, ki se je sfižil. Potem sem se začela še rezat. Nobeden ni vedel o tem. Pač bila sem tiho, ker je bilo tako še najbolš. Nismo taka familija da bi pravli o svojih čustvih, občutkih...
No uglavnem, potem pa sem spoznala fanta, s katerim sva bila tudi par. Logično, ne poveš kaj se je dogajalo. Sem pa postala bolj vesela. Ko sem hodila z njim (zdaj je bivši) nisem imela samomorilnih misli, niti rezala se nisem več. Ko pa je odkril moje brazgotine je zvlekel vse vn z mene.
Na kratko povedano srečna sem bila z njim, rada sem bila z njim, dobro sem se počutila in vse.
No zdaj sva se pa razšla. Meni je grozno hudoo! Imam ga zelo rada. Še zmeraj upam na kašen čudeš ki ga bo mogoče pripeljal nazaj k meni. Nimam volje za nič delat, še tisto kar bi rada pa nemorem.

Pride dan ko jočem kot deš, od takrat ko pridem iz šole domou dokler ne pride mama iz službe (cca 3ure). Grozno mi je, ko že vnaprej vem da danes bo pa tisti dan.
Včasih si še piševa. In najbol hudo mi je ko en dan piše tako drugi dan pa tako.
En dan piše da me ima tako močno rad da sploh nevem, samo da nisva za skupaj, naslednič ga pa ne briga nič več in mi napiše a bo že dej.

Razmišljam vsake tolko da bi uzela kake tablete in bi blo.
Sej grem vn, ni problema, ko se kaki prijatelci da...a to je vsake 14 dni enkrat, kar me pa ubija ker popoldne ko sem doma ne delam nič ker nimam volje. Uglavnem grem vn na žur, se imam fajn in tud na kako pijačko grem, a to ne zapouni dosti prostega časa. Drugo je samo životarjenje.
Res nevem kaj naredit.