FORUM Nebojse.si

Pozdravljene soborke, pozdravljeni soborci!  :)


Že nekaj časa me ni bilo tule gor in vidim, da zadeva še vedno super laufa. Res sem hvaležna za tale forum. Že tolikokrat sem našla kaj pametnega tu...  :wav:

Prosila bi Vas za nasvet/vzpodbudo/lepe misli/karkoli, hehe.  :zardevam:

Zanosila sem. Zaželeno. (Sem stopila v deveti teden in bila danes prvič pri ginekologu ter sem prvič videla "Minija". Ni besed. Čista blaženost. :rozicodam:)

Ko sem cca 14 dni nazaj naredila test, sem prenehala jemat Cipralex. Bila sem na vzdrževalni dozi (polovička tabletke) že par let in se počutila "normalno". Čist.  :) No, zdaj, ko sem nehala jemat, so bili seveda odtegnitveni sindromi - "elektrika" v glavi, omotica -, ki pa so bolj ali manj minili. No, začeli (če pri svojem PTSM in panično-napadnem "veteranstvu" sploh lahko tako rečem, hehe ;)) pa so se 2 dni nazaj panični napadi. Zadeva me matra ponoči, ne spim, obliva me, srce razbija kot noro. Potem čez dan je malo bolje, ampak ostajajo pa tesnoba, oblivanje in strah.

Kar se tiče samega poteka nosečnosti sem malo nemirna, ker imam zaradi obsežnih poškodb bolj slabe (beri: mirovalne) napovedi, ki pa jim ne verjamem in jim nočem verjeti  :A),  drugače pa ne kompliciram zadeve. Razmere doma imam urejene. V glavnem, nobenega očitnega razloga. Zavedam se, da so hormoni v nosečnosti pravi "rollercoaster", slabosti me itak ful matrajo (Današnji dan je popolna zmaga, ker sem vse obdržala v sebi. V običajnih razmerah sem pravi požeruh, zdaj mi pa vse smrdi, hehe.) in vem, da je ena zdrava nervoza pri tako velikem dogodku popolnoma normalna. Ampak tole pri meni je malo preveč, ker se sploh ne morem umiriti. Prvi teden oktobra imam psihiatrinjo in, če bo rekla, da je treba spet zdravila, ki po prvem tromesečju niso več škodljiva za malega, bom za. Ker takale ne morem po svetu šibat. Pa če si še tako prigovarjam, da bo minilo, je sitno biti skoz živčen.

Kakšen persen, dominor, deprim, šentjanževka, baldrijan? (Metin čaj ne pomaga prav dosti, me pa hitro "zvabi" na bruho. :o)

Kakšne izkušnje?


Lp in, kot tolikokrat že, hvala!

Forza  :rozicodam: čestitke za nosečnost...

Ja, verjetno te res muči odtegnitveni sindrom, pa še hormoni in potem je pač počutje takšno, kot pač je...Vidim pa, da z optimizmom gledaš naprej in se zavedaš zakaj se ti to dogaja...tudi že rešitve poznaš...

Morda bi pa povprašala v lekarni, kaj ti svetujejo za pomiritev, glede na to, da nosiš "minija" pod srčkom...tako bo morda še najbolje  :unsure:

Vsekakor ti želim srečno nosečnost in veliko dobrega počutja  :rozicodam:

se pridružujem Slavki :rozicodam:

Forza ...čestitke... :rozicodam:

imam podobno izkušnjo

bila sem leta na cipralexu na nizki dozi potem sem zaradi nosečnosti na predlog ginekologinje prekinila, v 6 mesecu pa nespečnost , hujšanje..zdaj sem že rodila, ad jemljem že 4 mesece, pa se še ne orem spraviti v red

TAko da vprašajh psihiatra!

KAko dplgo pa si že na adj vse dobro ti želim :-*

Ko sem sama bila noseča še nisem bila depresivna, ne panična. Me je prijelo kmalu potem.  :sesmejem: Tako ti ne morem dati kakega pametnega nasveta.
Pridružujem se mnenju, da se pogovori z zdravniki, ginekologom in psihiatrom. Obvezno. Pa jih vprašaj, kako bi se oni odločili na tvojem mestu - ali AD-je in mirno nosečnost ali brez in panika. Res ne vem, kaj je bolje zate in za otročka.  :o
Vsekakor pa B.P., skuliraj se, saj bo tako ali drugače vse v redu. Srečno.

Jaz jem vse te stvari ki si jih naštela ,samo jaz nisem noseča. Tako da ne vem kaj je varno ta minija tvojega.
Meni te zadeve vsekakor pomagajo,jem še rožni koren poleg in rožmarinove kapljice,ki pa so čisto za vse!

forza  :clap: cestitke za malega otrocka, ki pridno raste v tebi

 Lepo pozdravljena.Tudi jaz sem noseča  in sem v začetku nosečnosti prenehala z z dravili.Ravno tako sem dva meseca nazaj mislila,da me bo pobralo od stresa,živčnosti in vsega.NO,moja os.zdravnica mi ni hotela takoj dati nič,ampak me je pod nujno poslala k psihiatrinji,ki me je še isti dan vzela.Tudi ona je bila za to,da bi najprej poizkusila brez.Zmenili sva se,za sredno izvajanje sprostitvenih vaj,pa napisala mi je bolniško,ki mi jo je tudi komisija odobrila do konca nosečnosti.Ker pri meni je že v službi toliko napetosti,da popizdiš.Ne bom rekla,da je zdaj vse super in ok,je pa boljše.Čeprav me zdaj malo nervozno dela tudi tudi že trebuh in te stvari.Sporoči mi od kje si,bi bilo lepo če bi bila kje blizu.Pa se dobimo na kavici.Pa kar na zs,ker mi mail nekaj nagaja.lp

Hvala punce. Za odgovore in čestitke.  :-*

Se moram pohvalit, da je bila ta noč brez paničnih. En se je hotel razviti, pa je kar hitro izvodenel. HA! Sicer sem se že prec zbudila z znano mantro: "Joj, a sem živčna, a je vse ok. Ne, ni. Mal me obliva. Ojoj. Kaj pa zdej? Kaj pa če...", ampak bomo poskušali prebroditi. Pa jem zajtrk in paše mi. ;)

Sem že včeraj govorila z ginekologinjo, ki je rekla, da naj govorim s psihiatrinjo. Samo to. Ni ravno gostobesedna, hihi. Do psih. imam pa še ene 14 dni. Mah, če bodo noči takšne kot danes, bo čist ok. Pa tale rožni koren mi "diši" - bom povprašala v lekarni, kako je s tem.   

@Marina: Nekje od druge polovice 2005 sem bila na ADjih, z vmesnimi prekinitvami, vendar n ikdar ni šlo več kot pol leta, brez, da bi panični prišli nazaj. Mi je pa Cipralex vedno pomagal. Kako, si potem že v nosečnosti začela z ADji? Pa čestitke za "minija", ki ima zdaj že ime!  :-*

@Jana: Čestitke tudi tebi, hehe. Kakšne sprostitvene vaje si pa delala? So kaj pomagale? Sama poskušam z avtogenim treningom, ampak mi misli zaenkrat še zelo hitro pobegnejo. Pa EFT metodo (tisto tapkanje po različnih točkah na telesu) se bom poskusila naučiti. Jaz imam pa ravno drugačno situacijo, kot ti - nisem v službi in mi ta višek časa ne ugaja preveč. Saj ne, da nimam nič za početi - ogromno je zadev. Samo sem pri sebi opazila, da ko sem bila v službi in delala diplomo, sem bila stokrat bolj produktivna kot zdaj, ko imam čas in packam zadnji del magisterija že celo poletje.  :zardevam: Sem ti poslala  zs.

@Julija: Kaj od tega pa najbolj deluje? Ti je uspelo ugotoviti? Sama se nagibam k rožnemu kortenu, ker sem zasledila, da neke kapsule s tem, ki jih imajo v Medexu niso zavedene kot zdravilo, ampak prehransko dopolnilo. Se malo blažje sliši, hehe.

Sicer sem pa glede jemanja zdravil (v nosečnosti) mnenja, da bolje (bodoča)mama na ADjih, kot panična (bodoča) mama, ker s paniko res ne koristiš miniju.

@Slavka: Ja, optimist pa sem, pa večino zadev imam (vsaj površno) razdelano v buči, samo ko teli panični nekako ne upoštevajo racionalne plati! :zardevam:


Pa da dam še sama kakšno koristno info od sebe.  :sesmejem: Za večerno sprostitev ga ni boljšega kot dokumentarca Earth in Oceans od DisneyNature. Tako lepi posnetki, da dol padeš.  :)

Forza

bila sem 8 let na cipralexu, potem sem prekinila zaradi nosečnosti...počasi se je kuhalo, v 6. mesecu pa izbruhnilo ful...sem šla do psihiatra, in mi je prvo dala zoloft 50 mg-pa mi ni pomagal nič. še prej obratno. Jemala sem ga 1 mesec. Po tem sem šla nazaj na cipralex. Torej sem ga jemala od 7, meseca in skozi porod  do sedaj-zadnja 2 tedna imam povišano dozo, ker se nikakor ne morem pobrati. Tako da ja, jemala sem ad  zadnje tri mesece.
In mala je zdrava, super, hvala Bogu!

Veš, jaz nikoli bnisem prekinila s Cipralexom- prej sem bila na Cipramilu, pa se mi je vedno vrnilo, zato sem pač ostala na tbl. Upam, da bo tudi meni ponovno prijel

Želim ti vse dobro in uživaj z bebico!
V katerem mesecu si? :rozicodam:

najprej sem jemala dominor,jem ga še zdaj,samo se mi zdi da ni kaj veliko učinka.ok,naj bo. Vzamem persen,hova ali baldrijan. Te pomiri.vsaj malo.oz. kakor kdaj včasih ja včasih ne. Odvisno od situacije. Potem sem začela piti čaj šentjanževke in je pomagalo,vendar ne tako kot sem si mislila. Deprim-šentjanževka,pomaga,ker jo je notri v kapsuli več.Večja doza.Pomaga. Ne prime tako hitro kot ad ampak je. Zdravnica mi je rekla da tale deprim ni tako nedolžna stvar. Da ima  šentjanževka iste kemične sestavine kot ad-ji. potem pa je tule rožni koren. Zlata vreden!!!! Samo to bom napisala. Ne vem pa kako je v nosečnosti z jemanjem tega,bi morala zdravnico vprašat.Je pa zdravnica rekla,moja je taka bolj naravne vrste,da morajo zdravniki biti bolj za zdravila,kemijo in ne za naravo,tako da se mi dve z mojo pogovarjave o teh naravnih zadevah bolj potiho.PPPssstttt. Narava pomaga. Aja,pa omega 3.in povečana doza vitamina b.To je to. To jaz počnem in zaenkrat deluje.
To je moja izkušnja,vsak pa ima drugačno. Tu na tem forumu so zelo,zelo dobri in razumevajoči ljudje. Eni jedo ad-,eni ne,samo smo si vsi enaki. Mene nič grdo ne gledajo ali kaj drugače gledajo,ker ne jem ad-jev,nasprotno,zelo so prijazni,zelo mi pomagajo.Delimo si dobre in slabe dni.Izkušnje in tolažbo.Zlati ljudje so na tem forumu!  :oki: :) :rozicodam:

Želim ti vse dobro.

Forza,

najprej čestitke za naraščaj  :rozicodam: in ker bo vse u redu,..se veselim "glavnega dogodka"..da bo fantek! :sesmejem:

Drugače, sama (še) nisem noseča ali napišem, kot bi jaz počela iz vsega tukaj prebranega in drugje slišanega: Prve 3 mesece bi se odpovedala Ad in drugim "kemikalijam" - vztrajno za malo bitjece", potem pa bi najprej preizkusila kakšno naravno metodo pomirjanja, če me daje le napetost in živčnost! Pri tem pa pazi, ker baldrijanove kapljice niso za nosečnice (beri navodila!)  :nehvala: in tudi kaj drugega ne, sicer bomo v lekarni vedeli.. Potem, če bi situacija neznosna, pa bi prosila psihiatra za določen Ad, ki je v nosečnosti dovoljen - moja kolegica bipolarka je enega imela, zato vem...torej se da!

Pozanimaj je in vso srečo tega sveta! :rozicodam:


                                         Dušica

Hehe, Dušica, a ti iz moje glave kopiraš strategijo? ;) Isto razmišljam.  :sesmejem:

Sem bila v lekarni in govorila sem s prijateljico, študentko medicine, in je padla odločitev: prehransko dopolnilo OENOBIOL - desteressant. Je na bazi rožnega korena, za katerega nobena od nas (no, onidve sta vseeno bolj kompetentni, hehe) ni zasledila kontraindikacij v nosečnosti. Kljub temu, če bodo naprej taki dnevi kot danes, ko se kar držim ( :wav: meni in vsem nam, ki se iz dneva v dan ;)), ne bom nič jemala. Sem pa vseeno vesela, da imam nekaj na "lagerju", kar naj bi pomagalo in ni hardcore kemija. ;)

To, da so tle ZAKON ljudje takoj podpišem. Pomojem redkokje na svetu na enem kupu najdeš toliko prijaznih, skuliranih, pozitivnih in dobromislečih ljudi kot tu.  :clap:

Oj Forza,

čestitke za bebico še od ene nosečnice  :) Jaz izkušenj z jemanjem alter  zadev nimam, ker se počutim sorazmerno super  :sesmejem: in nisem več na Ad-jih. Sem pa pred parimi meseci klicala za posvet v lekarno in mi je glede Dominorja odgovorila, da nimajo nobenih študij na nosečnicah, zato ga raje odsvetuje. Za šentjanževko sem brala, da NE med nosečnostjo. Mi pa pomaga melisa, ampak bolj zaradi mirnega želodca  :) Meta je tudi meni premočna.

Bodi lepo  :rozicodam:

Sprpstitvenih tehnik sem se naučila v Begunjah,ko sem obiskovala skupino.Super zadeva.Temelji pa vse skupaj na pravilnem dihanju in sproščanju telesa.

Hej! Hvala za vzpodbudne besede. Na  :rozicodam: Ajla za malega.

Včerajšnji dan je bil res super, noč pa tema... Zaspala sem sicer lepo, potem pa panični za paničnim. In nič ni pomagalo. Ne, da sem si prigovarjala, da je vse ok, da nič ne bo, da zadevo poznam. Ni šlo skozi niti "prepuščanje" na varianto: "Kaj mi pa moreš panični napad, j*** se, take zadeve me že ne bo strah...". Potem sem šla reševati križanke. In po kakšni uri sem bila toliko, da sem šla nazaj spat. (Moža se mi ne splača buditi za take zadeve, ker me, kljub najboljšim namenom ne more pomiriti. A ni zanimivo, kako objem osebe, ki jo imaš najraje še vedno ne prežene panike...  :o) In potem spim nekaj časa in spet... Čisto sem izčrpana danes.

Razmišljam, da bi že v ponedeljek poklical psihiatrinjo, da vidim, če lahko kaj prej pridem. Sicer ne bi rada zdravil, ampak vem, da takole iz dneva v dan ne bo šlo. Včeraj sem si še pomirjevalo zaželela, pa še nikdar prej (niti, ko je bilo najhuje) nisem nič vzela.

Ni mi pa jasno, zakaj imam panične samo ponoči... Vedno samo ponoči. Čez dan je sicer prisotna tesnoba, ampak samo ponoči se razvije zadeva do konca. Psih. pravi, da to izvira iz strahu, ki sem ga preživela, ko sem imela nesrečo in sem bila sama v bolnici, od spraševanja/strahu ali bom kdaj sploh sama normalno funkcionirala. Ampak vse to sem razdelala, hodila na terapije, moja domača podporna ekipa je 1a. Podzavest? Tako močna? Po tolikem času?

Ah, ja... Lepo sončno soboto želim! Danes greva z možem malo na izlet in upam, da bom sposobna toliko preokrenit misli, da bom uživala!  Lepo se imejte! :zvizgam:

Forza  :rozicodam:

Uh, dobra si...res  :oki:


No, enkrat si že "obdelala" svoj strah in se zavedaš, kaj ga sproža...vendar sedaj si v obdobju, ko si noseča, ko že tako hormoni delajo s polno paro, pa še brez ADjev...pa se lahko strah vrne. Tudi jaz imam že veliko stvari razdelanih in ozaveščenih, vendar, ko pridem v situacijo, ki me spravlja v stres, se mi simptomi ponovijo...kljub temu, da je tesnoba že moja "stara znanka" je ne morem odgnati kar tako.


Morda res ne bi bilo slabo...če drugega ne, boš dobila strokovni nasvet ter kakšne napotke za naprej.


Uživaaaaaaj maximalno  :wav:

Slavka, pa imaš ti kakšne ADje ali si brez?

Ker sama sem tudi prej, ko sem jih jemala, imela kakšne tesnobice (saj to je ja normalno, če se v življenju kaj večjega dogaja), ampak so šle mimo vsaj brez nočnih paničnih in posledično utrujenih, zaskrbljenih dni, polnih strahu pred ponovitvijo in nočjo.

Sicer je bil pa vikend zelo lep - izlet včeraj in danes pohajanje z nečakinjo - in precej sproščen.  :zvizgam: Samo, kaj, ko gre notri večer, mene je pa kar malo strah, kaj bo.  :kiselnasmeh:

Forza, jaz jemljem Asentro že 3 leta in pol in jo sedaj počasi znižujem. Vendar mi Asentra ni nikdar čisto odpravila tesnobe, pomagala pa mi je pri vsiljivih mislih in OKM.

Obiskujem pa psihoterapijo in mi pomaga  :oki:


Vse bo ok...pred spanjem si privošči kaj lepega...morda kopel s prijetnim vonjem...prosi moža, da te malo zmasira...pocrklja...prižgi si nežno glasbo in pusti, naj te odnese v sanje...  :spim:

http://www.youtube.com/watch?v=wJqhh5t-1gM&feature=related

http://www.youtube.com/watch?v=xZPwcf5F_LU

Forza! :rozicodam:

Tudi jaz sem se izogobala AD-jem, ampak mi je sedaj žal in škoda mi je vsega zamujenega časa. Jaz sem delala res intenzivno, ampak rezultatov pa ni bilo takšnih kot bi si jaz želela. In očitno sem potrebovala tudi kemijo poleg psihoterapije in kar precejšnega dela na sebi.

Zanimivo, Slavka. Jaz imam pa ravno obratne izkušnje. Jemljem Zoloft in ga trenutno še višam. Sedaj sem na 150 mg. In rezultati so se začeli kazati ravno pri tesnobi in strahovih, medtem, ko pri OKM ne tako izrazito oz. precej minimalno. Jaz nikoli nisem imela vsiljivk, imam pa OKM, ki je povezan s strahom pred umazanijo.

Ja, Janja, podobno sama razmišljam. Ker pri meni je res razlika med prej, ko sem jemala in zdaj, ko ne jemljem ADjev. Prej mi ni bilo težko iti na daljše potovanje, zdaj mi je pa cela muka odpravit se kamorkoli.

Pa si ne popuščam. Prav vsak dan se bom nekam spravila, pa če samo v štacuno, pa samo v štacuno, hehe. No, shopping centri čez vikend pa v vsakem primeru odpadejo - tudi prej bi.  :zardevam: 

Sem bila pri psihiatrinji danes in je bila kar presenečena, da se mi je tako poslabšalo počutje. Pravi, da mi res ne bi dala nobenih zdravil v prvem tromesečju - ne ADjev, ne pomirjeval. Sicer je uporabljala lepše besede, ampak poanta je bila: "zguraj prve tri mesece, potem bo pa boljše". HAHA... Sej vem, ampak je vseeno težko. :zvizgam: In pravi, da kasneje pa lahko dobim zdravila. V prvem tromesečju pa res ne.

V glavnem moja startegija je naslednja: vsak dan (najmanj) ena nevsakdanje potrebna aktivnost, vsak dan avtogeni trening, predavanje EFTanja, obisk EFTterapevta (verjetno; slabše ne more biti, samo moram prepričat še koga, da gre z mano, hehe), vpisala se bom na jogo, dokončala magisterij (v bistvu sem na 90% poti) in veliko ustvarjala.  :clap:

Sem hotla dati v oklepaju zgoraj še "in se bala noči", ampak ne bom klicala hudiča!  :zvizgam:

Slavka, hvala za nasvete. Glasba je res kul. :) Mater, banjo bi pa tudi imela! Ko sem živela doma, sem se pomojem kopala vsak teden. Zdaj pa zato pozimi več hodim na bazen (pa ne umivat se :sesmejem:, ampak, ker OBOŽUJEM vodo), morje pa itak šiba večino poletja, pomladi in jeseni. Letos je sploh kul, ker je tako topla voda.

Forza...jaz sem hvaležna psihiatrinji in sebi, da sem jo upoštevala, ji verjela in jo poslušala. Prekinila sem mesec dni pred zanositvijo in tudi sedaj se počutim super  :) Je pa res, da nimam paničnih ali soc. fob.. Čeprav mi je včasih dovolj, če je gužva ljudi okoli mene! Potem se umaknem  :zvizgam:

Težko je, ampak če si prepričan v to, da zmoreš...lahko zmagaš  :clap:

Bravo za plavanje in jogo! My kind of girl  :-[ :sesmejem:

Ej, ful dobro, Ajla, da se dobro počutiš!  :) Kaj ti je pa bilo? Pa je po prenehanju ADjev kar izginilo? Juhu! Kateri mesec pa si že?

Glede gužve pa mislim, da ni nič takega, če se je izogibamo, dokler je to v majhni meri. Ko je pa že "bolezensko", je pa problem. Takrat se sama kar prisilim, da grem. Pa tudi, če v kinu potem vedno sedim bolj na zunanjem delu sedežne vrste, hehe.

Mislim, da je za mano tretja noč brez paničnih. In danes me še celo "šlatalo" ni. Ko sem se zbudila sem šla na wc in prec zaspala nazaj.  :clap: Čez dan še malo vztraja tesnoba, ampak mislim, da res vedno manj. Kar naj čisto izgine!! :zvizgam:

No, saj je še vedno. Psihoterapije imam po potrebi ( depra in anksa), čeprav sem že 2x odpovedala, ker se mi trenutno ne zdijo nujne. Sicer pa sredina 4. meseca, naslednji teden je morfologija  :) Po prenehanju AD-jev se je vse zelo umirilo, ja. Imam občasno nihanja, jok in občutek obupa ter anksa. Ampak nič v primerjavi s prej.

Super! Naj bo še 4. in 5. in...noč mirna :clap:

Zanimivo, da se ti je po prenehanju ADjev stanje umirilo... SUPER! Ti si res dokaz tega, kar pravi moja psihiatrinja - "da se večinoma ženske tako dobro počutijo med nosečnostjo, da ne potrebujejo zdravil".

Hehe, jaz bi tudi!  :zardevam:

Saj ti gre super ( po pisanju na forumu sodeč)! Počasi pa bo še bolje  :pomezik: Jaz se večkrat zahvalim kepici in prepričana sem v to, da me "sliši"  :)

Ooo, blah... Saj mi je res dobro šlo.  :zvizgam: Lepo sem bila čimveč zunaj, med ljudmi in sem kar pozabila na tisto "kačo na prsih" in mravljinčke.

In zdaj ti grem zbolet... Sicer se nič ne čudim, ker je bil možek bolan cel teden in ITAK, da se nisem izolirala.  :-[ Joj, pa jaz ne bi bila doma sama s sabo. Kot sem sama sebi v dobrih obdobjih res krasna družba ( :sesmejem:), sem v slabih najslabša.  :zardevam:

Počasi gre prehlad na bolje - obema. Tako, da niti nisem sama doma.  :clap:  :zardevam:

Mi je pa zanimivo -  že več kot teden je od zadnjega paničnega napada, malo tesnobe se sicer še zadržuje v meni, ampak čisto vsak (!) dan me začne glodati: "Joj, kaj, če bo spet, kaj če bo spet?" In ponoči, ko se zbudim za lulat (res velikokrat  :A)) vedno še sama sebe zanaliziram, če nisem slučajno tesnobna in če se kaj ne pripravlja.

Kaj bi dala za čaroben recept, da se to neha, hehe. 

Tale "res velikokrat" mi je še kako znan   :A)

Očitno ne potrebuješ čarobnega recepta, ker je več kot en teden brez napadov res napredek. Kar tako dalje!  :clap:

(http://www.shrani.si/f/1B/Gj/41L9rjZY/chestnuts.jpg) (http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,9413.msg237888.html#msg237888)


Klikni na slikco :P

Mmmm, kostanj zgleda res kul. Bom mislila na vas. Upam, da je že sladek. Sama sem ga kakšen teden nazaj nabirala in jedla, pa še ni bil dober.

Ja, še vseeno bi imela čudežen recept. Da ne bi vsako noč se preverjala, čakala, da mine in bila zjutraj vsa nervozna na temo: "Kaj, če bom tesnobna!" Pomojem je nekomu, ki tega ni dal skozi prav smešno, kako si znamo zakomplicirati življenje.  :zardevam:

Sem pa kar malo ponosna nase. Čez vikend smo bili na morju - res je bilo mega.  :clap: Pa dve stvari sta se zgodili: v obraz me je pičila osa - jaz brez panike! Nazaj grede je bila FUL gužva na cesti, ustavili smo se ene petkrat, še v avtu sem ful bruhala (tupperware posode rules) - jaz brez panike!  :-*

Superca  :clap: :oki: upravičeno si ponosna nase! - naj tako ostane  :rozicodam:

Forza  :rozicodam: super ti gre...panika se te že izogiba in čudežni recept je ravno to, da tudi v stresnih situacijah ostaneš mirna oz. ne panična. Ko zmoreš enkrat...zmoreš stokrat  :oki:

 :-[

Naj se uresniči, da zmorem!  :) Haha, panika naj se me pa tako izogne, da se nikdar več ne vidiva. Naj gre v izogib vsem na izlet v drugo galaksijo!

Go...Forza...go....  :)

Hvala za spodbude. Očitno delujejo! Res ste/smo krasna skupnost!  :clap:

Panike res ni več. Ostalo počutje je pa za crknit - slabost, bruhanje, omotice, nizek pritisk, utrujenost... Samo tolažim se s tem, da sem ZIHR tista srečnica, ko bo čez 1 teden, ko bo 3 mesece vse v redu!  :zardevam:

...zihr  :oki:  :pomezik:

O, bljak! Tako dobro mi je šlo, danes pa spet padec.  ???

Že zelo, zelo zgodaj zjutraj sem se zbudila vsa preplašena in tesnobna. Česa me je pravzaprav bilo strah, ne vem. Napad se mi sicer ni razvil (dihanje s trebuhom, ki smo ga delali na jogi, očitno močno pomaga  :)), ampak živčna sem pa še zdaj. Tisti strah pred tem, da nikdar ne bo boljše, da bom morala spet nazaj na zdravila, da ne bodo prijela, da bom celo življenje jih morala jemat...

Pa v bistvu, mi je vseeno, če jemljem zdravila celo življenje. Saj to ni nič sramotnega, slabega ali narobe. Če pomagajo. In dejansko sem bolje funkcionirala, ko sem jemala tisto polovičko Cipralexa. Samo želim si, da bi spet lahko bila tisti človek, ki je bil po mesece sam doma (, ko sta imela starša službene poti) in je bil ves vesel, da je sam. Zdaj me je pa ravno samote najbolj strah, pa mož nikdar ne gre čez noč od doma...

Mah, ja... Mogoče je pa samo vreme...  :zardevam:

Forza  :rozicodam:


Itak, da bo boljše...zakaj pa ne bi bilo? Pa četudi boš morala na zdravila...big deal...sicer pa že sama veš


Pa saj padci oz. poslabšanja so del našega življenja...ne moremo biti skoz samo ok, ker se okrog nas in v nas samih vedno znova dogajajo spremembe. In te spremembe povzročajo tudi spremembe v našem počutju.



Hmmm...pa si bila res vesela, ko si bila po mesece sama doma? Ali se je takrat nemara vate priplazil strah, ki sedaj sili na plano  ???


No, tudi polna luna se bliža...ni samo sprememba vremena tista, ki nas "drma"...  :kiselnasmeh:

Saj, Slavka, to je zanimivo, ko že vse veš, pa si še vedno tako prestrašen. Če pomislim, kako je bilo ob prvih paničnih, ko nisem vedela, kaj se mi dogaja, ko nisem poznala "mehanizmov", kako si pomagati in, da so še drugi ljudje na svetu s takimi težavami... Ej, nikomur ne privoščim tega.

Zdaj je drugače. Zdaj VEM. In imam pomoč in bližam se koncu prvega trimesečja in spet bom lahko dobila zdravila, ampak jaz bi še kar rada bila "normalna". Haha, kakšno zgrešeno mišljenje - biti "normalen", ko pa je marsikdo tak veliko bolj moten, kot smo mi strahci.  :zvizgam:

Si mi pa dala za mislit o akumuliranju strahu... Samo to ni to. Mojemu strahu je razlog bolnica. V drugi državi, ko nikogar dolgo ni bilo. In potem še bolnica pri nas, nihanje med biti in ne biti in nezavedanje vsega okoli kakšen teden. No, strahovi o tem, ali bom hodila, ali bom lahko skrbela zase so že druga zgodba. Pomojem (tudi psih. meni tako) se je takrat v meni nabralo "svašta" in zdaj sili ven... Že kar malo predlogo.

Drmanje polne lune pa "kupim". Saj že samo pogledaš, kako folk vozi ob takih obdobjih! Kaj šele podzavest - ta šele ima "vožnje", hehe!  :zardevam:
 

Forza  :rozicodam:


torej razlog poznaš...veš kdaj se je strah zavlekel vate. Veš pa tudi, da je sedaj drugače...da si na varnem, ob svojem možu, z neprecenljivim zakladom pod srcem...Nič se ti ne bo zgodilo...nisi sama...zmagala si takrat in zmagala boš sedaj.  :oki:

Moja psihoterapevtka mi reče: vedno imamo možnost izbire, kaj bomo storili z določenimi občutki...lahko pustimo, da oni "upravljajo" z nami ali pa mi vzamemo nadzor nad njimi.

Joj, Slavka, hvala. Tako lepo znaš vse razložit in potolažit, da bi bila Ti odlična psihoterapevtka!  :rozicodam:

Držat pesti za mirno noč!  :)

Forza  :oki: naj bo mirna in prijetna noč...brez tesnobic in strahcev...če pa pridejo, pa veš, da nimajo moči nad tabo...  :rozicodam:

Je bilo res ponoči brez paničnih, ampak tesnoba čez dan pa kar ne pojenja.

Pa iščem vzrok, pa ga ne najdem. Ok, no, priznam, da me matra porod (ej, pa do tega je še pol leta!!), ker bo treba v bolnico. Bolnica je pa meni itak "the ultimate" strah pa čeprav sem tudi po svoji travmi že bila enkrat čez noč in je bilo čisto ok. Mi je pa mož danes ful dobro rekel: "Pa sej ti sploh ne greš v bolnico! To je PORODNIŠNICA." In me spomnil na pozitivne občutke, ki so prevevali to stavbo vsakič, ko sem bila v njej na obisku pri kakšnem novorojenčku.  :clap:

Prav začaran krog so tele tesnobnosti. Še pri jogi se mi ni uspelo umiriti in so se mi misli skoz preganjale.  :-\

 Upam, da bo boljše in, da je le luna (baraba!).

 :zvizgam:

Kaj pa psihoterapija?

Vadi sporščanje/meditacijo tudi doma - pogosteje in intezivneje.. :pomezik:


                            Dušica

Hej! Na psihoterapijo sem hodila pred par leti, dokler je terapevt še delal. Nisva prav daleč prišla. Veliko sva razdelala, spreminjam vedenjske vzorce, se trudim. Zdaj imam psihoterapijo vzporedno s psihiatričnim zdravljenjem in sem zadovoljna tako.

Ja, avtogeni trening in sproščanje več kot dvakrat na dan mi pa tudi ne bi škodilo.  :zardevam:

Čudno mi je to, ko imam lepo življenje, nimam ne vem kakih težav, jaz pa tesnobna...

 

Forza  :rozicodam:


Isto bi jaz lahko rekla zase. Vendar veš, ti strahovi, ki te mučijo, so strahovi preteklosti...Pred časom so se naselili vate in te, kljub temu, da je tvoje življenje sedaj ok, spominjajo na to, da nekoč temu ni bilo tako in zaradi tega:


...te je sedaj strah, ko veš, da boš morala zopet med bele halje. Seveda veš, da boš šla tokrat po najlepše darilo, ki ti ga daje življenje, po svojega dojenčka, vendar se v tvoji podzavesti še vedno prebujajo strahovi, ki si jih občutila takrat, ko si bila SAMA, daleč stran in je tvoje življenje viselo na nitki...Niso to majhne stvari, prav gotovo ne...a ker veš, kaj tiči v ozadju, lahko to presežeš in se strahov osvobodiš enkrat za vselej.  :oki:

Imaš ti tudi take strahove, Slavka? Kako se spopadaš z njimi?

V razumskem stanju meni ni težko - vse predelano, pošlihtano. Zavedam se bolečine, vesela sem, ker ni večjih telesnih posledic, cenim življenje in VEM, da nikdar več ne bo take izkušnje!

Ko pade noč, je pa drugo. Zaspim kar lepo pomirjena (itak sem od te nosečniške slabosti tako zmatrana, da kar padem v pojstlo  :-\), potem pa se zbujam na cca 2 uri vsa tesnobna in se trudim, da se mi ne bi razvil panični napad (in, mi kar ratuje, na srečo  :zvizgam:). Zanimivo je pa to, da se vsako noč zbujam ob istih urah - 15 min gor ali dol...

Vprašanje je pa že nekaj časa isto - kako pretentati podzavest, če se je niti dobro ne zavedam, hehe?

Hej, hej!

Malo poročila... Danes sem bila pri psihiatrinji in sva ugotovili, da še ne grem na zdravila. Zdaj se bova videvali na 14 - 21 dni in po (večji) potrebi uvedli nazaj zdravila. Ona drugače zagovarja stališče, da do 7. meseca poskusimo zgurat brez zdravil, potem pa jih spet "lažje da od sebe".

Jaz zagovarjam: skoz brez zdravil, če le gre, hehe.  :clap:

Bom videla, kako bo.

Pravi, da za boljše spanje lahko pa z Dominorjem poskusim. Enega sem že vzela danes in upam, da bo res bolje. Sem se že naveličala gledati sosedovo smreko cele noči!  :A)

Lepo bodite!  :rozicodam:

 No Forza že dolgo nič od tebe.Kako kaj nosečnost?Sprašujem ,ker sem jaz imela podobne težave ,zdaj pa mi manjka še tri tedne do poroda.Samo strah se mi je začel zdaj večati,ker sem imela prvi porod bolj dolg in potem en kup težav,tako da se mi zdaj ta panika in tesnoba  kar malo nazaj vsiljujeta.Kaj poročaj kako si.   lp

Hej, Jana, živjo!

Boljše sem - na vseh področjih.  ;D Končno so slabosti in bruhanje malo minile (v 17-em tednu sem), sicer sem še kot cunja, ampak je boljše. Lulam SKOZ in ponoči še vedno blazno slabo spim. Ampak sem se pa zredila nazaj eno kilo in sem vesela, hehe.

Najpomembneje pa je, da nisem tesnobna.  :oki: Tudi slabega spanja zdaj direktno ne povezujem s tesnobo, ker se ne zbujam (več) vsa panična s srčnim utripom na plafonu. Zadnji panični napad je bil nazadnje kak mesec nazaj in upam, da se nikdar več ne ponovi!  :zvizgam:

Kako je pa izginila tesnoba, pa ne bi znala povedati. Na jogo hodim, veliko po sprehodih, zelo sem se zamotila z delom za "šolo", ampak je včasih kar vztrajalo. Zdaj pa res lahko rečem, da že ene 14 dni ni sledu o tesnobnosti.  :wav: Mehanizma ne poznam - kar vsak obisk pri psih. sem rekla, da še ni tako hudo za zdravila, zdaj pa res sploh ni več hudo. NAJ TRAJA!

Sem ti prau fouš, Jana, da imaš še samo 3 tedne, da boš videla svoj Zakladek. Jaz bi tud! Sej je fajn videt detece na UZ, ampak v živo je ITAK boljše.  :-* Je pa strah pred porodom pomojem popolnoma normalen. Sploh, če imaš za sabo slab(š)o izkušnjo.  Glej, tale link sem našla med iskanjem raznih info o nosečnosti: http://med.over.net/forum5/list.php?123 - morda ti kaj pomaga. Ampak, ej, če si v prvo, boš v drugo tudi in LAŽJE! Vsaj tako pravijo vse "mnogorodnice", ki jih poznam.  :rozicodam:

Hvala za tale link,res super ko vidiš da koliko nas  s podobnimi težavami.Hvala šeenkrat.

punce, strah pred porodom je čist normalen, tud če za seboj nimaš slabe izkušnje :rozicodam:

vse bo OK, nč bat, še nobeden ni not ostal, je govorila moja stara mama :pomezik:

Čimveč se sproščajte bodoče mamice, pa kakšne cunjice nabavljajte za male bejbike, mene je to zamotilo. Če si pa že nisem mogla privoščit, sem šla pa gledat :kiselnasmeh:

forza, jana  :rozicodam:
Vse bo ok. Mene pri prvem porodu ni bilo strah, ker nisem vedela kako izgleda. Eno je prebrati ali poslusati druge o porodnih izkusnjah, nekaj cisto drugega pa je lasten porod. Mene je precej bolelo, a je vsa bolecina iginila ko sem v roke dobila svoj zakladek.

Ce se ne bi tako obrnilo bi sigurno imela se kakega otroka.

Letos janurja sem v 10 tednu nosecnosti mela spontani splav in ta bolecina (custvena, dusevna) je bila mnogo hujsa kot popadki. Zlo sem jokala in trpela ker sem izgubila otroka. Se pa daj veckrat vprasam, ce se je to zgodilo z razlogom. ( pac zaradi nasilnega moza, da ne bi se eno bitje vec trpelo, ker moz ni bil niti najmanj navdusen nad nosecnostjo) nevem vseeno mi je bilo zelo hudo.

Punce zlate, se vsaka je rodila in tufi ve boste!  :rozicodam: :rozicodam:

Jao, Matejka :rozicodam: Sigurno se vse zgodi z razlogom :-[
Veš za pvega otroka smo se zelo terudili in ni šlo....potem pa nama je kar naenkrat uspelo :clap: In, ko je bila hčera stata 1 leto sem spet zanosila, kar tko ??? Pa sem morala splavit zaradi mojega zdravja (ščitnica). Jokala in jokala sem  :jok: Ampak, najbrž se je to moralo tako zgodit :'(
Mene je bilo zalo strah poroda, vse dokler me moj ni odpeljal v porodnišnico :)
Potem so lepo poskrbeli zame, seveda so bile bolečine, ampak nič tako groznega. Če sodeluješ z babico, jo ubogaš pa je vse veliko lažje. Strah je kar izginil :clap:
Pa sem rodila otroka, ki je tehtal 4.50kg in dolgega 54cm :clap:Ponosna sem na samo sebe, ker sem porod prenesla zelo lepo.
Forza, mislim nate, ti pa nam le poročaj :onaposlusa:

Tu je bil na delu močan razlog.

Morski val - ti pa si rodila pravega velikana.   :)

Pišem, da se spet malo javim - počutje je slabše, kot sem napisala nazadnje. In slabosti in tesnoba. Pojma nimam zakaj. Ampak je pa res, da še ni hudo. In tudi če bo, imam razdelano "strategijo" - najprej poskusit z Dominorjem, potem ADji, če bo treba. Nekako lažje diham kot prve tri mesece, ker VEM, da lahko začnem z zdravili, ko sama hočem, ker za detece niso več tako škodljiva. Rada bi se pa vseeno odvadila tega "control freak" stanja. Ker nosečnosti pa RES ne moreš imeti pod kontrolo in vse vedeti in na vse vplivati, a ne...  :zardevam:

Samega poroda mene ni strah. Vem, da bo zaradi mojih zlomov in železja, ki me skupaj drži ( :sesmejem:) carski rez. Me pa malo plaši, kako bo proti koncu nosečnosti z gibanjem zaradi pritiska na telo. No, pa precej bedno mi je, ko pomislim, da bom en teden v porodnišnici. Ampak, saj tisto NI bolnica v klasičnem pomenu in je vse bolj pozitivno. Pa tolažim se s tem, da če sem dala čez voziček in shodila, bom pa tudi en navaden CR čez dala. Spet - ni me strah bolečine, ampak mi nelagodje povzroča to, da bom tam. Sama. Ampak saj je še kar nekaj časa do tja... Naslednji teden je 20. teden, torej še na polovici nisem.  :-[ Do takrat imam še juhuhu časa, da se čimbolj pripravim.

Nestrpna sem pa že ful...  :-*


Punce, hvala za zanimanje in podporo. Mi veliko pomeni. Res ste zlate.  :clap:
 

Janaaaa!!! Kako kej! Je že eden več? Ali bo pa vsak čas, a ne?  :)

Draga moja:  :rozicodam:  :rozicodam:  :rozicodam:  :rozicodam: in pogum (škoda, ko ni ikonce za to res pomembno besedo).

Mislim nate.  :)

Ojla Forza. Tudi mene je bilo ful strah, kako bo roditi. Celo nosečnost sem bila super s počutjem, delala do zadnjega (še dva dni pred porodom sem stopnišče belila), s popadki, ko mi ni bilo še za iti v prodnišnico sem stanovanje posesala :D. Ko prideš v porodniško sobo, pozabiš na vse, ker se moraš posvetiti dihanju in popadkom, ker te sicer slabost zdela  :zvizgam:. Sicer sem rodila po naravni poti, pri CR pa mislim, da sploh nič ne čutiš. V glavnem meni se je vse skupaj začelo dogajati, ko je bila malika stara 6 mesecev. Več kot eno leto sem se mučila s tesnobo in paničnimi, pa od svojega nisem imela podpore oz. posluha, večinoma sama z otrokom in me je čist sesulo. Brala sem navodilo za ADje in se jih nisem upala začeti jemati, ker me je bilo še tega strah. Dokler nisem v službi doživela totalen fuč, ko sem se zaradi paničnega tresla 4 ure, dokler mi eno pomirjevalo, ki so mi ga dali v bolnici ni totalno prijelo.
Glede na to, da imaš razumevajočega moža, ki te razume in spodbuja in pod srcem nosiš največje čudo človeštva-svoj mali zakladek, misli samo na lepe stvari. Glej revije z otroškimi oblačili, pojdi v park glej otročke in vesele mamice, kakršna boš tudi sama, glej risanke in najdi spet otroka v sebi, ki ima edino skrb, da se igra in gleda risanke, je in počiva.
Želim ti srečno nosečnost, ker nosečke smo/ste/so najlepše, z nasmehom na licih pa že kičaste. In to boš tudi sama, ker hočeš, ker veš, ker zmoreš, ker si to neizmerno želiš. Zato  :) na usta in pogumno v nov dan in z  >:( nad strahce ponoči.

Draga panična nosečka, nisem brala cele teme, tako da morda že veš, pa vseeno: šentjanženvka se ne priporoča med nosečnostjo. Lahko pa piješ melisin čaj, odličnega okusa je in pomirja.

In, mimogrede, ne, porodnišnica ni bolnišnica. Pa tudi, ko boš šla rodit, se ne boš imela časa ukvarjati s tem, ker boš preveč "naspidirana" (hormoni so blagor in prekletstvo), kasneje pa tudi ne, ker boš imela preveč posla z novorojenčkom :) Vse dobro ti želim.

 Novega še nič,čeprav vsak dan eni lažni popadki in najraje bi kar pod pretvezo šla v bolnišnico in da bi že rodila.Baje je deklica še precej visoko in še ne bo takoj.Je pa do 15. vmes še ena polna luna tako da nikoli ne veš.Počutje pa tako,tako.Za vikend sem imela tako tesnobo in strah pred porodom in vsem kar paše zraven,da sem bila čist fertik,Trdno odločena da v ponedeljek grem nazaj po tablete,pa naj bo kar bo.Potem pa se je stanje v ponedeljek malo umirilo in sedaj imam spet tiste optimistične dni,ko vem,da bo vse ok. in da pač bo fino ko bo to skozi in podobno.Bodite brez skrbi da boste izvedele,če bo kaj novega.Gledam vsak dan na forum,če je kakšna nova spodbuda.Pa komaj čakam,da bi že kakšna snežinka padla,k to mi je tudi tako fino. :)

Forza, jana....najprej en sončen pozdravček še od ene nosečnice  :rozicodam:

čestitke za 20. teden Forza ;-) Jaz skorajda ne štejem več, ker se mi je začelo tako vleči vse skupaj, da je joj. Včasih rečem, da bi bilo 6 mesecev popolnoma dovolj in ko še enkrat premislim...si bom pustila še malo uživati, preden se mi svet postavi na glavo. Hehe. Drugače sem v 30. tednu  :)

jana...si poskušala s tehnikami za pospešitev popadkov/poroda?
- grozdje, ki prečisti telo
- ananas
- seks
- daljša hitra hoja
- kopel v malo bolj topli vodi

Poskusiti ni greh, škoditi pa ne more  :)

Bodite lepo*

 Ajla lepo pozdravljena.Od teh tehnik nisem nič poskusila,ker recimo grozdje mi bo samo drisko naredilo,to pa je ena od mojih fobij,da se vedno ko kam grem bojim,da me bo kje navilo in bom vsa pokakana prišla v bolnico.Do seksa mi pa trenutno ni kaj dosti.Pijem le malinov čaj,ki naj bi bil tudi ena od tehnik ,ampak se mi zdi da ne deluje.Mogoče bo zdaj polna luna naredila svoje.

Držim pesti zate! Polna luna pa definitivno naredi svoje, je potrjeno  :pomezik:

Še nekaj sem našla:

http://visfeminea.blogspot.com/2010/12/naravni-pospesevalci-inali-sprozilci.html

Bodi lepo  :rozicodam:

A ni prav zanimivo, kako ti odleže, ko ti kdo kaj spodbudnega napiše? Ko pa sam sebi te iste besede govoriš, pa nič ne pomaga.  :zardevam:

Jana - jaz stavim na polno luno. In tople kopeli. Pa bo tvoja deklica tako firbčna, kaj je zdaj to, da bo prišla pogledat.  :) Saj ne, da bi sama imela izkušnje, kaj najbolj pomaga pospešiti porod, pa vseeno.  :) Mislim nate in upam, da bo kmalu tu "dan D", da bo konec tvojih strahov.  :rozicodam:


Ajla, hvala za čestitke. Še bolj tebi - ti si že veteranka, hehe.

Mah, sej, čestitke si kar zaslužim pomojem, ker do zdaj ni bilo nič kaj prav lepo biti noseča.  ??? Sicer je po "ginekološkem" poteku vse OK (HVALA BOGU!), ostalo pa ne kaj preveč. Še slabosti kar vztrajajo... Pa spet sem tako tesnobna, da samo študiram, kdaj grem nazaj na zdravila. Tako rada bi zdržala brez, pa ne vem, če bo šlo... Zadnje par dni sem imela celo še prisilne misli! Nikdar prej... In nikdar več nočem imeti tega, ker je res grozno.  :'(

Sploh mi ni jasno, kako se lahko to vse vrača nazaj, ko pa zdravil ne jemljem šele 3 mesece, prej sem pa na vzdrževalni dozi Cipralexa prav super in lepo živela.

Je kakšna od vas jemala zdravila med nosečnostjo ali pa se za katero ve? Pa kako ste se borile brez zdravil, če se je bilo treba? Saj se trudim, ampak kakšna nova ideja je vedno dobrodošla.  ;D

Jana, kaj pa kaksen linex forte vzames? Probaj.

 Ojla Martinca.Veš.sej ponavadi začne na wc tiščat ko je treba od doma.Takrat pa je že mal pozno.Drugače sem pa to večkrat prej vzela in je fina stvar.Se bo pa po porodu tudi pri hrani potrebno mal začet pazit.Ko je pa vse tako dobro,sploh tisto prepovedano. :)  Pa ko je trebušček skoz lačen.

Hej, Jana! Ti kar lepo futraj svoj trebušček. Glede na to, da bo Zakladek zdaj že vsak čas zunaj, si kar privošči!  :oki:

Jaz pa študiram, da bi danes šla kar do psih. po zdravila. Je bila tako grozna noč...

Jana, kako si pa ti med nosečnostjo prebrodila te tesnobe? Saj si bila brez zdravil, a ne? Ajla, pa ti tudi, a ne?

 Moram rečt,da ko sem ostala na bolniški in nekje do zdaj,zadnjega meseca ni bilo niti ne vem kakšnih težav.Zdaj zadnji mesec ,sploh te zadnje dni me pa ful panika,pa strah me je bolnice,pa kako bom brez moža in take stvari.Sem zelo navezana na moža in sploh na otroka,tako da zdaj na koncu mi gre malo na slabše,ker čist preveč razmišljam o nepomembnih stvareh.So pa nihanja.Tudi jaz sem imela dneve,ko sem že hotla po zdravila,potem pa je spet kakšen dober dan prišel vmes in spet nisem šla in tako gre počasi naprej.Pa paše mi če kaj rihtam ali šivam,da pospravljam in s tem preusmerjam misli.

Jana, imej trik! Prepricaj v odhod 1 uro prej kot v resnici. Ce moras it od doma ob 14. uri, si narihtaj, da moras it ob 13.30 in se uredi, cim stopis skozi vrata, se bos lahko vrnila noter na wc, se porihtala in spet med vrati, verjetno isto, obrnila nazaj, se uredila in spet odsla, tako da bos ob 14. uri prazna in pomirjena, da je to za tabo in si uredila in bos v javnosti mirna  :rozicodam:

 Bliža se četrtek ,ko imam pregled v bolnici in čisto možno je,da bom ostala gor,ker je pač takrat tudi predviden datum poroda.Ne vem kam izginja moj optimizem in pozitivne misle.Strah se veča in s tem tudi panika prihaja na plan.Pa vse tisto kar paše zraven.Bojim se,da me bo v bolnici panika in me bodo kar na psihiatrijo poslali.Oči so zopet polne solz in nikjer ni tistih lepih občutkov,ki naj bi jih mati čutila ob rojstvu otroka.Tudi vse lepe misli in spodbude,ki jih pišete nič več kaj ne pomagajo.Sama nase sem jezna,ker si dopuščam tako počutje in ker enostavno ne morem več misliti na nič drugega,kot na porod.Groza. :'(

Jana, dajva malo podebatirat okoli tvojih strahov. (Ko bi bila le zase tako pametna, hehe.)

D-day se bliža - zakon! Na ta dan se nehajo tesnobe in panike. Super, a? Da ne govoriva o Zakladku, ki pride.  ;D

Če te bo v porodnišnici (ne "bolnici", ker to v pravem pomenu besede, ni) panika, te ne morejo odpeljat na psihiatrijo, ker tam nimajo ustreznega kadra za vodenje poroda. Boš kar v porodnišnici ostala.

Velika verjetnost pa je, da, ko boš tam, sploh ne boš panična, ampak "vdana v usodo". Saj sama veš, da je pričakovanje velikokrat hujše od same "akcije" in dejanja oz. dogodka.

Ne bodi jezna nase, ker je pomojem vsako bodočo mamico (pa če to prizna ali ne) pomalem strah poroda. In prepričana sem, da osebje to ve in zna potolažiti v takih situacijah.

Glede odsotnosti moža (tega je tudi mene groza, pa sem šele na polovici  :unsure:) - sem slišala, da ti tako paše mir po vsem ukvarjanju z otrokom in obiski, da isto sekundo, ko se zaprejo vrata sobe, mamice zaspijo. Sicer bo pa tistih par ur brez njega hitro minilo (ostalo boš itak verjetno počivala) in, glej ga - novopečeni očka je spet tu! 


Just do it!  :)


Držim pest zate in komaj čakam, da zvemo, kako lepo si rodila čudovitega otročka.  :rozicodam:

 

Jana, pred tabo je velik dogodek, ki ti bo spremenil in predvsem polepšal tvoje življenje.
Dobila boš nekaj, kar bo popolnoma tvoje, malo detece (http://images.baby-center.si/06/0043/0001/imgArticle_201477.jpg)

Ta tvoj strah je popolnoma realen in verjemi mi, da ne boš doživela paničnega napada... :oki:
V tebi se poraja ogromno misli, ki ta trenutek pogojujejo tvoje počutje.
Vse bo vredu, tam se boš osredotočila na vodenje poroda in ko bo vsega konec,
boš najsrečnejše bitje na tem svetu... :)

Poskusi se zamotit z urejanjem stvari za dojenčka, še bolje pa da greš malo ven in se nadihaš
svežega zraka.

Želim ti vse lepo  :rozicodam:

Draga Jana, porod ni nek bav bav-to že itak veš. Ob porodu bo tvoj mož verjetno ob tebi, nato še potem vsaj 3 ure v porodni, ko boš že rodila. Da ti bo dolgčas, nikakor - čas kar mineva, ko se ne moreš nagledati čudeža, ki ti je rasel pod srcem devet mesecev, potem pa navajanje na dojenje in previjanje in počivanje in spet ugotavljanje komu je podoben, pa obiski, pa telegrami, ki te bodo presenetili. Tri dni v porodnišnici bo hitro minilo, pa verjetno boš imela tudi v sobi družbo - in takrat si boš želela, da bi bila sama, če boš imela kakšno smrčečo mamico in jokajočega dojenčka.
Mene je ravno tako bilo strah, ampak ko so se začeli popadki, te ves strah mine in si samo želiš da bo čimprej konec.
Štručka čaka, da te spozna kakor ti njo, zato se ne muči s slabimi mislimi ampak misli, če imaš vse pripravljeno zanj, pogovarjaj se s trebuhom, počivaj, urejaj gnezdece.
Vse bo še ok, želim ti hiter in prijeten porod pa javi, kako je bilo. 

Jana,  :rozicodam:  strah je neupravicen : nihce te nima kar tako  pravice odpeljat na psihiatrijo! Samo  v primeru psihoze ali ogrozanja zdravja sebe in otroka!

Jaz nisem rodila, bila sem samo prisotna pri porodih. Vse ostalo verjetno presega moje znanje, zato brisem.

 No takole.Če se vam jutri ne javim,potem sem očitno v porodnišnici ostala,če ne,se pa itak slišimo.čau punce

Jana,  :rozicodam:.  :)

Jana... :oki: :rozicodam:

Jana, vse bo OK :rozicodam: :rozicodam:, še noben ni not ostal, strah je blo pa vsako mamico,  ko je šla rodit, vključno z menoj, ki imam dva že skoraj najstnika :P

Jana, jaz sem ti prav "fouš".  :pomezik:


Še ena neprespana noč s šviganjem misli in paniko je za mano. Nimam več drugih idej za pomoč razen zdravil, ki pa jih vseeno ne bi preveč rada. Pa še psihiatrinja ni ravno navdušena nad to idejo (kot, da jaz sem, hehe). Je bilo vmes med prenehanjem jemanja in zdaj že čisto OK in sem mislila, da me čaka lepa nosečnost...

 

 Evo mene .Nič se še ne dogaja,zato grem v ponedeljek nazaj.Je kar šlo,res nisem bila preveč živčna,ampak pritisk je pa bil veliko večji kot ponavadi.Res so misli v porodnišnici drugje kot doma.Malo zvijanja zjutraj je bilo,pa ena ura na školjki,ampak sem prestala. :)  Saj bo,pa ko imam možeka zraven,da se malo pocrkljam je tudi lažje.Upam,da ne bom jutri pa spet vsa fertik.Ponavadi je en dan ful optimističen,potem pa drugi čist na tleh.Lep dan še naprej. :rozicodam:

Lepo te je brati tako optimisticno. :) Ceprav sem ti zelela,  da se cimprej srecas s svojim zakladkom.

 Sem hotla sam zadnji stavek citirat,da ponavadi po takem optimističnem dnevu,pride potem kakšen slab dan.Sem včeraj začela malo krvaveti in potem koj panika.Tresla sem se kot šiba na vodi.Pa ne vem ali zaradi krvavitve ali zato ,ker bi bilo potrebno v porodnišnico.No potem sem gor klicala in je rekla,da ni potrebe,če ni res hudo.Tako,da spala sem še kar,zdaj sem oddala otročka v vrtec,sedaj pa še malo pod kovtrček.

Jana, tebe je tako strah, mene pa zate tako veseli, mamica dveh otrok si  :-*  Sploh ne ves, kaj imas, veliko ljudi ne bo nikol imelo tvoje izkusnje starsevstva! Zakaj pa zdaj še strah pred porodnisnico  :seznojim:  Malo pa se ze moras skulirat! Ce pa tam delajo vse zate in v tvoj prid ! Povem še jaz eno izkusnjo, ne vem, kam jo naj dam. Eh, sem sla na zahtevno operacijo kolena cist flegma, ok 1 uro pred posegom te pustijo sedeti v cakalnici in sem sla 5 x na vodo, zjutraj sem poskrbela še za ono drugo. In med posegom sem glasno klepetala kot navita, morda tudi od strahu, ampak zadnje pol ure sem ze bla cist mirna ; ko mi je dajal injekcijo v sklep ali ven ali noter povlekel kaksen instrument, je blo precej neprijetno in sem od same sile sredi stavka utihnila vsa v napetosti telesa. Med. sestra je ponovila neko vprasanje, kirurg pa je rekel : " Glej jo, zdaj je pa tiho! Zdaj pa zobe stiska in caka da mine!" Blo je skrajno komicno, ker ko je opravil in je popustilo, sem zacela klepetati sredi stavka nazaj in mo se vsi zasmejali. Skoraj vsakikrat, sicer pa ni bilo veliko tega. Cutila sem potem samo neko premikanje in pritiskanje v sklepu.  Tako da so me imela polna usesa. Malo me je zabolelo, ker mi je ena od instrumentark rekla, da je zame morda bolje, ce nimam otrok glede na to, da ne morem delati nocne sluzbe in moram jemati zdravilo lexaurin!  :A) Ko bom stara prek 40 in sla morda na poseg na drugem kolenu, ce bo potrebno, ji bom rekla, da je zdaj lahko mirna.  :oki:  Zato, Jana, pogumno, ceprav vem, da se poroda in kolena ne da primerjati! Zelim ti, da bos dobro sprejeta, da bos imela vos zascito in oporo med osebjem, kot sem jo imela sama in da bodo s tabo vedeli pravilno delati, da se bos pocutla varno, da se bos naslonila nase, na telo in na otroka in da bo vse vredu  :rozicodam: Mene res tako veseli zate, da bos mamica  :-*

 Martinca  :rozicodam:

Evo ga, Jana, tale snegec je pa samo zate! :)

 Ja Forza,mogoče kje v vašem koncu.Kle na Gorenjskem ni nič,razen po hribčkih.

 Spet nazaj doma.Se noče spustit dol,tako da zopet v petek nazaj.Bo očitno božiček spotoma prinesel.

Hej, v LJ sem jaz in je bilo zjutraj kar lepo belo. Pa kaj, ko se ni nič obdržalo. Malo romantike pa je le bilo za gledat.

Hehe, Jana, če ne bi bila deklica, bi bil pa lahko Jezušček za Božič.  :pomezik:

Koliko pa si že čez rok?

 Rok sem imela 15.12..

Jana sej bo,...kar pogumno....bo božiček poskrbel,da bo vse ok :rozicodam:

Joj, res upam, da vaša družinica čimprej dobi "Božičkovo darilce".  :)

Jaz sem bila pa danes na morfologij in je vse OK - vesela FUL!  :)

Evo mene...se javljam spet po dolgem casu.Sem skoraj pozabila na forum ;-)
Forza,en mesec pred zanositvijo sem prekinila z ADji in tudi psihiatrinja+psihoterapevtka imata trenutno pocitek pred mano. Dnevi in noci kar hitijo in nekako uspem folgat nosecnost,nihanja,hormone in vse kar spada  zraven.Kaksen dan ali predvsem noc zna biti naporna,ko sem kot mesecnik.Se prestavljam po stanovanju,z rednimi obiski wc-ja,hladilnika,kavca,...nemirna,ma niti ne vem zakaj :-)
Sem pa vidla,da Jana od 20. ni nic pisala....hope everything its OK in da se kmalu javi :-)
Kako si ti Forza te dni?

Lp, A

Tudi jaz sem se spomnila na Jano...upam, da ima že v rokah malo bitjece... :rozicodam:

Joj, Ajla, blagor Tebi! Meni niti slučajno ne gre tako lahko. Že od začetka nosečnosti bruhanje, utrujenost in tesnoba, potem malo bolje (s tesnobo), zadnje 14 dni pa res slabo... Ma, ravno tako slabo, kot, ko me je to prvič "zagrabilo".

Sva se s psih. zmenili, da grem nazaj na svoje pol tabletke in potem vidimo, kaj bo. Sem imela kar nekaj časa doma zdravila in se matrala, potem so mi pa 3 panične noči zapored dale vedeti, da pač ne gre... Tako, da zdaj sem tretji dan vzela četrtinko in mi res ni OK. Upam, da čimprej primejo, ker sem že res tako utrujena od te borbe, spočit se pa ne gre in ne gre.  :zardevam:

Sem tudi jaz mislila na Jano in v bistvu sem res 100%, da že ima svoje detece.  :)

Forza
iz svoje izkušnje te lahko potolažim , da bo kmalu dobro.
Kako dolgo si že noseča?
In kaj jemlješ zdaj?

Kako se je kazala ta tesnoba pri tebi?
Ali tudi spati ne moreš?
Veliko mislim nate, dobro bo, verjemi mi!

hvala, Marina. Iz tvojih ust v bozja (?) usesa. ;) Sploh, ker ves kako je in si zmagala. :)

22 tednov sem noseca. Najbolj obcutljivi meseci za plodek so mimo. Sama pa nisem vec vedela, kako naprej, ker se je le stopnjevala tesnoba.

Ja, spat ne gre - se zbujam vsa prestrasena in panicna in seveda ne zaspim dobro. Od ene 4h dalje pa samo se lezim. Cez dan me kar poliva ena elektrika in se sploh ne sprostim. Misli sibajo ful - in to ne v prijetne sfere. ;) Pa kar vsega me je strah, pa ne vem cesa. Kako kontradiktorno, a? Vsega in nicesar. Pa res mi je muka biti sama... 

Psihiatrinja mi je Cipralex dala. Je rekla, da ima z vsemi ssriji v nosecnosti dobre 'izkusnje', jaz pa sem to zdravilo jemala ze prej in je bilo z mano vse ok.

Upam, da bo prav kmalu spet! 

JEMLJ GA. tUDI JAZ SEM BILA  prej na cipralexu, ko pa se mi je v nosečnosti poslašalo do nevzdržnega, sem dobila Zoloft. Po moje je bil v prenizki dozi in mi ni pomagal čisto nič.  Nato sem šla nazaj na 10 mg cipralexa- nula....so mi ga zvišali na 15, nato 20 mg..po porodu. Ni mi prijel.
Zdaj sem na Parogenu 30 mg in mirzaten 15 mg....

Ne skrbi zaradi Cipralexa, ker menim, da je bolj škodljivo biti vsa panična, kot pa vzeti ad.
Moj otrok je popolnoma zdrav, vse je dobro, tako da pogum. <
Ti se samo poštimaj, da boš lepo sproščena. Jaz nisem bila in ogromno sem na samem prejokala, ker sem bila ziher, da več ne bo nikoli dobro, ful sem bila napeta in prestrašena. Pa panične sem imela vsak dan. To ni bilo za živet!

Zdaj sem boljše, ne pa še čisto ok..veš, nosečnost je eno občutljivo in posebno obdobje. Enim "paše", druge še bolj zaniha v počutju. Jaz sem spadala v to drugo skupino..

Oglasi se kaj in vse dobro :rozicodam:

 V petek se je rodila naša princeska.Moram reči,da res niti pomislila nisem na paniko.Šlo je hitro in brez težav.Najtežje je bilo potem drugi in tretji dan,ko sem začela pogrešati svojega moža in otročka in potem pa nisem mogla nehati jokati.Tko da je bilo tisto huje kot sam porod.Sedaj pa smo že doma in se že crkljamo.SRečno naslednjicam.

iskrene čestitke jana!
Kako pa je ime mali princeski?

Prišla je ta prava lunca,
in rodila se je punca,
ker na puncah svet stoji,
veseli smo je prav vsi!

Jana iskrene čestitke...        (http://t3.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcQLffCYkk0AlZTJ0sgVbpQgHL6DSKhuIQx2BvW2u4IaO8xHomOVmQ&t=1)

Jana, čestitke  :wav:
Veliko se crkljajte in uživajte.

CESTITKE, JANA! Tako sem vesela zate. :) vse najlepse zelim Tebi in Tvoji druzinici!

Srečno Jana.

(http://darcsfalcon.files.wordpress.com/2009/09/1817750pthntc3gho.gif)

P.S. Sporoči nam kako ji je ime.

jana  :rozicodam:

CESTITKE!!!


veliko zdravja mali princeski in veliko se cartajte.

Iskrene čestitke ob rojstvu deklice, draga Jana  :rozicodam:

Jana, cestitke  :clap:

Pozdravljene,

tudi jaz sem po porodu začela s cipralexom. Po mojih izkušnjah je bolje začeti že sedaj, ker po proodu se je meni šele poslabšalo. Cipralex ni škodlijv in veliko jih tudi doji, čeprav jaz preventivno raje nisem. Sem pa od poroda dalje - beri 3 leta in pol že na cipralexu po 1 tableto na dan. Pa je stanje tko tko. En dan bolje, en dan slabše.

Samo nekaj mi ni jasno. Pravijo da je panična motanja ozdravljiva - kakor vas berem tukaj, kljub ad-ejem, kljub psihiatrični pomoči, sproščanju, delavnicah - se stanje ni izboljšalo?????

Želim si upanja, da bom nekoč pozabila, da imam panično motnjo, pa jo očitno ne bom A ne?

Bravo punce! Jana čestitke za malo babiko, čim slajše trenutke v krogu družine.

Jana se pocuti dobro in ne rabi po porodu zaceti z antidepresivom.  8)

(drugac pa je en redkih AD, ki so primerni za jemanje v primeru dojenja po porodu, samo Paroxat, ne pa Cipralex. Prebrano iz navodil za obe zdravili, Paroxat se v mleko ne izloca, Cipralex pa se!)

Jana, ce si dobro, ne hodi vec na AD, da bos enkrat za vedno svobodna! Ti imas ljubecega moza in si del srecne druzinice, zato tega ne potrebujes, ker so ozdravela od panike, samo obcutljiva si še, kar so vse zenske, jok pa sprosti, ne ga tlaciti.  Ce ti je prav, da ti to pisem, samo moje osebno mnenje.  :-[

Ce bi blo s tabo kaj hudega in bi recimo dozivela tezek panicen napad (jok ali nekaj razbijanja srca to še ni) ali ce bi znorela m(izgubila razum in bi te morali odpelat), pa bo ze zdravni presodil, ali potrebujes AD ali ne !  :oki:

čestitke, jana!!! uživaj s svojo kepico :rozicodam:

Cestitke,draga Jana.Ceprav se ne poznava,sem v mislih s tabo. In zelooo happy, da je slo vse zelo hitro in bp  :rozicodam:
Glede obcutkov po porodu,samote,....pravijo,da zna biti prvih par dni doma stresno, tudi zaradi hormonskega ravnovesja itd.

Vse dobro tebi, tvoji zlati pikici...novi druzinici  :)

Forza...
Ti zelim mirne dneve in noci,ce pa ne mores spati,skoci kaj na zs,te bom vesela.Bova dve mesecnici malo pocvekali 8)

 Ime ji je Nina.Komaj kaj imam časa da skočim malo pregledat vašo debato.Hvala vsem za čestitke.

Jana iskrene čestitke ob rojstvu Nine.
Počasi se boste navadili na ritem,ki ga prinaša nova članica družine.
Zdravnik in ti pa bosta s pogovorom ugotovila kako bo z zdravili naprej .
Vse dobro !

lp

Za mamina ušesa najlepši je zvok,
ko prvič po rojstvu zajoka otrok.
Srce materinsko ji sreča prežema,
ko prvikrat svojega otroka objema.
Teh čustev nihče opisati ne zna,
ker le v dnu srca se čutiti jih da.




Iskrene čestitke :rozicodam:

Jana, čestitam :rozicodam:

 :clap: Jana tudi jaz čestitam :rozicodam:

Jana, saj vem, da nimaš časa, ampak mislim nate in sem ti dobrohotno fouš, da imaš bebiko že "zunaj".  :)  :rozicodam:


Da še sama pristavim svoj piskrček in malo oživim temo... Sem začela jemati zdravila nazaj. Sem bila predčasno pri psihiatrinji, ker je bilo res nevzdržno in mi je predpisala Cipralex, ker ga "že poznava in se je dobro izkazal". Res, 5 mg sem ga jemala in bila čisto brez težav - do nosečnosti. No, začela sem za Božič s četrtinko, imela stranske in po šestih dneh povišala na polovico tabletke. Prvi dan je bila kriza, potem pa bolje - kot bi odrezal. Par dni nobene tesnobe, ko sem se ponoči zbujala tudi nisem bila panična. Skratka - tako lepo kot včasih.  :A)

Do današnje noči, ko me je precej "dajalo" a se mi noben panični nekako ni razvil do polne mere. Z Možekom in pesekom smo šli danes na izlet in sem bila tudi kar ok, zdaj pa me je že (malo) strah noči. Res bi rada spala. Tisto lepo spanje dojenčka, hehe.  :sesmejem:

Pa rada bi si pojasnila, zakaj sem se nekaj dni počutila tako OK, potem pa spet padec. No, pa itak vem, da za optimalno delovanje ADjev še ni čas, da me čaka ta teden precej stresna zadeva in, da ne smem preveč pozornosti posvečati tej eni noči in nihanju/nihaju. Pa ko je bilo tako lepo teh par dni brez tesnobe.  :oki:

 :rozicodam: kar vsem!  :) 

Forza

ne sekiraj se zaradi zdravil...želim ti vse dobro, tebi in malčku

Forza... :rozicodam:

Ne obremenjuj se zaradi te neprespane nočke...ker pričakuješ dojenčka se v tvojem organizmu
marsikaj dogaja, včasih malo hormoni podivjajo, pa tudi polna luna, ki je pred nami,
zna naredit malo "štale"... :sesmejem:
Naj te ne bo strah noči....sprosti se in poskusi it spat neobremenjena... :oki:

Se pa nespečnost zelo rada dogaja proti koncu nosečnosti.

Porocilo: vcerajsnja noc super, danasnja ne tako. Ampak vseeno obe večinoma prespani. :)

Še pa se zbujam v tistem krču "kaj če ne bo bolje, kaj če se ponovi..." Pa točno vem, da je prezgodaj, da bi zdravila že na polno delala in, da so misli "kaj če" ene bolj butastih na tem svetu.

Hvala za podporo in lepe besede, punce! Cenim. Zelo. :)

Mogoče bi ti pa pomagalo,da odvrneš misli od panike...zvečer recimo ko ne moreš spati vzemi svinčnik in list papirja ter si napiši seznam kaj vse moraš pripraviti za otročka...recimo primer, 5 bodijev, 5 zabic, kremico za ritko...tako bo zaposlila svoj um in misli preusmerila nazaj tja kjer morajo biti  :) k dojenčku.Lahko parecimo...veliko imaš strani kjer spremljaš otrokov razvoj po tednih...meni je bil ringaraja najbolj všeč...Lahko začneš s pisanjem dnevnika za otročka...recimo ko prideš iz pregleda napišeš koliko je velik in koliko tehta...ko začutiš prvo brco si jo zapišeš v dnevnik. Najbrz pdp ze imaš...poglej kaj bo otrok po horoskopu in preberi horoskop zanj.....ma garantirano te bo sprostilo in se ne boš imela več toliko časa ukvarjati sama s seboj....ne skrbi vse je vredu  in vse bo vredu...probaj pa tik predno te zagrabi strahec takoj ozavestiti,da gre le za strah in se potem sprostiti..ukrepaj predno pride. Pa ne obsojaj večera ze čez dan...vem da se ti je najbrz ze v podzavest vsidralo da je zvečer tebi huje ampak pomisli...če te je vnaprej strah ne narediš nič pozitivega...počakaj do večera pa boš videla...reči si,da je to minilo...obdobje večernega slabega počutja.....ekola še to  :rozicodam: zate in eno za  :rozicodam: malo bitjece,ki raste v tvojem bušiju

Hvala, DANIAMMA. Se trudim.


Tole je pa TAKO resnično, da že kar boli! Pri meni je drek, ko čez dan sem ponavadi kar v redu, potem se pa ponoči zbudim tako panična, da je joj. In se tesnoba vleče še čez cel dan.  ???

Danes mislim, da je 10. dan odkar imam polovičko Cipralexa in je bilo do včerajšnje noči v redu. Potem pa spet nespečnost in neka tesnoba. In kar trajalo cel dan... In najhuje je, da ne najdem vzroka za to. Sploh!

Mah, pa saj bo boljše. Nekako se tolažim s tem, da če jemljem zdravila, mi počutje ne more zdrknit več navzdol, ampak gre lahko samo gor.  A, ne? :)

Hvala za  :rozicodam:, grem sedet v otroško sobico in študirat, kaj bom narisala po stenah.  :-*

Forza
zelo dobro te razumem...to nespečnost in tesnobo. Še nedolgo nazaj sem imela sama te težave. Kot sem že pisala, sem potem dobila ponovno Cipralex, pa ni bilo bolje, kljub povišanju doze.
Zdaj sem na kombinaciji Parogena in Mirzatena.

Hočem povedati da se potolaži, vse bo dobro, prestala boš.

Če pa ti kljub povišanju ne bo dobro (zdaj imaš šele polovičko), pa se odloči za zamenjavo
.

Pa kaj lepega izberi za narisati na steno :rozicodam:, moja punčka si bo počasi lahko že sama narisala kako packo :sesmejem:

Mislim,da nas je kar dosti takšnik,ki obsodimo nekaj kar šele pride in se še niti ni zgodilo. Itak preveč razmišljamo kako se počutimo,analiziramo vsak najmanjši del sebe...nas špikne v glavi...ups to bo pa mozganska kap ....pri srcu...ja srčna me bo,to je to....skratka dejstvo je da se nič od tega ni zgodilo tako kot pri tebi....sredi noči razmišljaš in obsodiš dan kako bo grozen,tesnoben,.... pa po večini ni ane? Premalokrat se prepustimo in ne razmišljamo o prihodnosti...Meni najljubša knjiga mi je veliko pomagala,da sem določene stvari začela delati drugače...načelo te knige govori o sooči se,sprejmi,plavaj in pusti času čas Torej odkrito si priznaj,da je to le tvoja psiha in da se ti dejansko zaradi tega ne more in ne bo zgodilo nič hudega, sprejmi da bo pač to še prisotno nekaj časa dokler te panika česa ne nauči....mimo vseh ovir plavaj...predstavljaj si kako gladko potuješ mimo ovir,brez naprezanja...v tvojem primeru glede nespečnosti si predstavljaj da lebdiš na kakem oblačku ki te nezno nosi do najlepsega kotička pod soncem....in pa pusti času čas....nič se ne zgodi čez noč in niti delo na sebi ne moremo opraviti v enem dnevu. Vzemi pa na znanje,da trenutno imaš še kar nekaj časa zase...posveti ga sebi,res sebi...počni kar te veseli,sproščaj se....spočij si.....ko bo dojenček ob tebi boš še manj mislila na sebe oziroma ne boš imela časa....skratka...vse dobro ti zelim :rozicodam:

O, kul, Marina! Kar naj riše.  8) Jaz bom potem, ko bo imela "risalno obdobje" na stene kar namestila table in krede in naj riše kolikor hoče. Saj bi po pralni steni tudi pustila, ampak je pač treba vzgajat in postavit meje, kaj lahko in kaj ne.  :-[

Komaj čakam, da bo "zunaj" in bo mamica s5 zdrava in dobra.  :)

Me kar nekaj matra še vedno ta tesnoba. Če nič ne počnem, sem bolj tako umirjena ali pa če sem sama. Pa sploh ni tako, da bi premišljevala o tem, ampak kar naenkrat začutim tesnobo. In ne najdem niti vzroka za to...

Pa ne vem še ali bi višala za četrtinko kar sama in potem drugi teden februarja "poročam" psihiatrinji ali počakam na njeno mnenje. Verjetno je polovička še vseeno premalo, da bi do zdaj že delovalo. Pa ne bi rada višala zaradi dojenčeka. Ki po pregledu pri ginekologinju, lepo raste.  :)


A veš, da jaz pa, zanimivo, takih misli sploh nimam. Mene sami simptomi tesnobe tako nervirajo. To, da sem tesnobna. Sploh nisem še pomislila na kakšne kapi ali pa telesne disfunkcije zaradi tega. Samo tisto - "F***, tesnobna sem. Bedno mi je. Groza. Kaj če ne bo bolje?"

Hvala, Daniamma, za spodbudne besede - nekako v tej smeri se trudim tudi sama. Sem že parkrat ugotovila, da "kaj če", obsedenost s tem, da imaš niti v rokah in spraševanje za naprej res niso hvaležni "življenjski sopotniki"...

To, da "nobena stvar ni hujša od pričakovanja te stvari" pa že druge učim.  :oki:

Lp,evo ,da ti jaz povem svojo izkušnjo,sicer če pogledaš moje poste preteklih let lahko veliko najdeš,skratka jaz sem bila na trapiji od četrtega meseca,s temda sem prej isto jedla cipralex eno leto pri prvi epizodi, v nosečnosti sem dobila asentro,pomagala mi ni skoraj nič, rodila sem prezgodaj v osmem mesecu,pol je bilo še huje, nočem vas strašit, ampak po porodu se mi je vleklo tako počutje do takrat dokler nisem šla do dr. dernovškove, ki mi je res dala konjsko dozo,sedaj jem 35mg cipralexa, sin je star 3 leta, samo jaz semimela močno anksioznost z okm-vsiljivimi mislimki, predvsem po porodu, sedaj sem super, zal mi je za vse trenutke,ki sem jih podoživljala, ko nisem uživala, ko sem samo čakala kdaj bom rodila, kaj bo, kako bom,razumem ta strah,zoprn ,ki te preplavi, ampak hotela sem ti to povedat, terapija ne škodi toliko, da bi se s tem obremenjevala,ker jaz sem se in mi je žal.nisi kriva, to je pač bolezen, v nosečnosti se volumen telea poveča zato potrebuješ večjo dozo antidepresiva, sploh v drugem trimesečju, ne skrbi bla sem na genskem svetovanju in ni panike.Svetujem ti, da se povežeš z psihologinjo v lj. porodnišnici, ki je super, pomagala ti bo pri pripravi čimanj stresnega poroda-gosp.velikonja mislim ,da je-piše v materinski knjižici, pa vtipkaj na net obporodne stiske, še tam kontaktiraj, meni so zelo pomagale, pa lahko tudi od društva kakšno zaprosiš za kontakt dr.Dernovškove,ki je ekspert na tem področju, zdej trenutno vodi dve nosečnosti, obedve sta ok,lahko me kontaktiraš na zasebno ti z veseljem pomagam, predvsem pa vedi, meni ni za nič žal,imam najlepše darilo kar sem ga lahko dobila, le težje kot drugi in bi imela še enega sončka, pa je bila moja pot zeloo dolga. S kratka v akcijo, ne bodi sama s tem in verjemi, VSE BO OK.LP

Lučka

bravo! Vem pa da si imela podobno trpljenje kot jaz v nosečnosti. Moja punčka je sedaj stara pol leta in je zdrava, jaz pa počasi lezem ven.

Kako dolgo po porodu si se ti pobirala, da si bila super

Forza :rozicodam:

Ja lepo pozdravljena,pobirala sem se z vmesnimi vzponi in padci več kot dve leti,žal.Sploh nisem več verjela,da bom kdaj ok,samo neki v meni me je gnal naprej,po mojem sin,zivljenje vredno človeka,ki sem si ga tako zelela,predvsem pa biti mama svojemu sinu,uspelo mi je,tudi tebi bo,verjetno prej

lučka

a imaš še vedno 35 mg cipralexa

Ja še vedno,počasi znižujem,daje za zihr,sprva mi je bilo grozno,ker sem jedla preko dovoljene doze,ker me je pa to rešil,sem si pa tako vzela, lej jaz ne vem ali bom lahko kdaj brez,probala bom,če pa ne bo šlo, papač spet nazaj,ta občutek mi ni ok in ga ne želim prenašati,raje imam kvaliteten življenje, a mašti paniko in tesnobo ali tudi vsiljive misli

Jaz mam samo paniko in tesnobo, ampak res hudo, vsiljivk nimam, hvala Bogu

Zelo pogumna si, Lučka!!

Hvala, Lučka za spodbudne besede in nasvete. Bom upoštevala, ko bo potrebno.

Vsaj na porod se mi ni treba pripravljati, ker bo itak CR (imam mnenje travmatologa in že zaznamek v materinski knjižici). Bom pa gotovo rabila tudi psihične priprave na samo operacijo in porodnišnico, ker moje tesnobe so se začele ravno po nesreči in dolgotrajni bolnici in rehabilitaciji. Ampak, saj je še daleč. Pa poleg tega VEM, da bom takrat že komaj čakala, da pride moja Zakladka in mi bo na koncu še v veselje, ko bo prišel tisti dan.  :)

Sama imam v glavnem tesnobo, panični napadi pa so se nehali. Še malo pred tem, ko sem ponovno začela jemat zdravila. Imela sem tudi vsiljive misli ene 10 dni, ki so bile res grozne (NIKOLI več, upam...) in so me pahnile še v večjo tesnobo in sem pred enim mesecem pač šla nazaj na zdravila.

Zdaj sem na tričetrt tabletke Cipralexa in mislim, da deluje. Nisem še čisto tako kot prej, ampak je res boljše kot pred zdravili. Upam, da gre črta počutja samo še gor.  :)
  :zvizgam:

Marina in Lučka, res vaju občudujem, ko vama je kljub takemu trpljenju uspelo to "sfurat" in zdaj lepo skrbita za svoja zakladka.  :wav:




Ta dva stavka je pa tako zelo lepo prebrati!  :rozicodam: Marina, tebi naj samo ta počasi hitro preide v "hitro".  :oki:

ma nic naj te ne skrbi,to se popštima prej in z manj terapije, samo izpostavljaj se in ne vzdrzuj panike,pusti ji da je. jaz sem to z par let nazaj imela in sem premagala,pol mi je pa na misli v drugo slo. recimo jaz sem pol leta delala cist tesnobna,pa delam z ljudmi, samo mi je terapevtka odsvetovala biti doma, ker s tem ne bi nič rešila,sem se namatrala kot še nikoli v življenju. pa se je na koncu izplačal, ker je prinesel rezultat,panika in tesnoba se  poštimata, samo vztrajat je treba in it ,kljub strahu,meni je to uspelo,seveda po večih poizkusih,samo vztrajaj in bodi ponosna nase in vsak dan posebej. men je moja psihiatrinja rekla, da je to tok grda motnja-okm, ker ti pri zdravi pameti tok bizarne misli uletavajo in ti veš, da niso tvoje, ampak so tako prekleto resnične tist moment, groza.lahko me kontaktiras na zasebno, če rabiš se kaksen pogovor, iz kje pa si?kako otroček?

lučka se ti javim na zs, danes sem imela ful težek dan

Forza vse bo še ok!

No, pa da se še jaz malo javim  :) Tudi moj datum se približuje ( po izračunih teorije še 14 dni, hehe). Imela sem kak teden totalne krize, ko so hormoni divjali...narediti pa ne moreš totalno nič in sem se počutila res nemočno. Malo je pomagala tudi terapija, da sem se lažje postavila na realna tla. Tudi sanje o porodu so 1001. vrste in počasi imam res že dosti vsega. Držim pesti, da me reši polna luna  ;D

Vse dobro vam želim, Forca, marina in lučka  :rozicodam: in ostalim  :rozicodam:

Ajla  :rozicodam: a že takoooo blizu si  :wav: Torej še malo, pa boš stisnila svojo štručko v objem...  :-*

Ajla

boš vidla, kmalu bo za tabo in boš lahko uživala z bebo

No punce držte se.Moja pikica je tak dobrovoljček in cuker,da se splača tudi malo trpeti.Kar pogumno.Ja,sedaj ko je vse za mano lahko govorim,ane.  ;D  Samo bi pa brez vas tudi težko,tako da vas še spremljam,kar pogumno.

Ekola, punce zlate. V ponedeljek 13.2.2012 sva pricakala najinega miska z imenim Brin. Malo bitjece je imelo ob rojstvu 2530g in 49cm. Ma sva se v Postojni, Brin je pod lucko in upam, da ne bova dolgo v porodnisnici in da se kmalu pocartava :-D

Ajla  :rozicodam: čestitke ob rojstvu sinka...

iskrene čestitke (http://static.genspot.com/files/images/dman/dman_922008946491_369.jpg)

Tamči...fant je, ne deklica.  :sesmejem:

 :sesmejem: :sesmejem: ma , se mi kar neke slikce popajo.....mi noče tale moja miška prijet....

evo bom popravila Ajla :rozicodam:, namen je bil dober, sicer pa, kje pa piše, da se fantkov ne pokriva z roza dekco  :zvizgam:

(http://image.24ur.com/media/images/600xX/May2008/60138969.jpg)


imejte se radi :-*

Ajla, iskrene čestitke...prijetno crtljanje vam želim... :rozicodam:

                         (http://mikimiska.files.wordpress.com/2009/06/new-baby-boy-teddy-bear-balloon-bou1.jpg?w=490)

Gracias duse zlate. Bom dala kako fotkico gor, ko se doma ustalimo. Kar pa se tice punckaste barve, so ga danes dali v roza rokavicke in roza kapico, ma jim ne zamerim :-D

Lusne ste... bodite v cvetju in soncu obsijane  :rozicodam:

Ajla, čestitke, in mnogo lepih dni vam želim!

Kar pa se tice punckaste barve, so ga danes dali v roza rokavicke in roza kapico, ma jim ne zamerim :-D

no, viš, ziher jim je modrih kompletkov zmanjkalo, so bli pokakcani, pa se perejo  :P

Vse čestitke Alja in veliko lepih trenutkov  :rozicodam:
K

Iskrene čestitke še od mene!  :wav:

Vse lepo Vam želim! Najlepše.  ;D

Ime BRIN je pa prekrasno!  :clap:

Ajla, iskrene čestitke še tukaj! :rozicodam:

~ Ajla, ker se je narava malo poigrala na moji balkonski šipi, in ker je ravno modre barve, ti prilagam še to poigravanje narave. ~

(http://shrani.si/f/z/ff/2K480OeO/slika013.jpg)

Čestitke in srečno naprej. :clap:

ajla cestitke  :rozicodam:

Veliko zdravja in prespanih noci pa veliko se cartajte.

 :wav: :-*

čestitke

Vidim, da Forza zabušava  :) tako, da si bom temo drznila oživeti jaz. Hehe. No, zdaj pa malo resnosti. Prosila bi za mnenje, nasvet, pomoč, izkušnjo, karkoli,...

To, da sem prejšnji mesec rodila je že znano...dan nazaj pa se mi zdi, da sem doživela en mini napad. Niti ne vem kako naj temu rečem. Zbudila sem se ponoči okoli 1h totalno pretresena. Zeblo me je znotraj telesa, totalno zmrznjena, ko, da bi me postavili golo na Arktiko. Tresla sem se ko šiba na vodi. Se zbudim in grem pod vroč tuš. Niti ne vem koliko vode sem stočila. Malo bolje, ker me voda vedno pomiri. Grem pojest toplo juhico, ker sem očitno premalo jedla zvečer oziroma nič  ??? Glede na to, da dojim sem pomislila, da me je to izčrpalo. No, sledi spet "spanec" in čez čas vročica, da se zbudim vsa prepotena in nato spet mrzlica. To je trajalo nekje do jutra...s tem, da ne pozabim...zopet pekoč občutek v pljučih, blokada, težko dihanje in hlastanje za zrakom. Zopet anksioznost?! Glede na to, da sem imela večino nosečnosti mir in spokojne občutke, nobene tete depre, vse bp.

Je bilo pa res zadnje tedne naporno...smrt v družini, 6 dni pri tašči s tamalim, obiski, žur za Brina...V glavnem vsega polno. Muči me težko dihanje, ni me strah, ampak je totalno neprijetno, ker me vsakič zablokira, ko hočem vdihniti. Vem, da sem te težave že imela in mislim si, da je to znak ankse, ampak ne vem kako naj ga sprejmem, odpravim, hendlam z njim. Pozabila sem, očitno...je bilo prelepo te zadnje mesece, ko ni bilo depre in ankse na spregled. Verjetno sem pretiravala, premalo počivala?

Je imela katera podobno, enako izkušnjo? Kako se spopasti z občutki, narediti, da bo bolje?

Vnaprej hvala za komentarje  :rozicodam:

Alja, isto pri meni.
Nosečnost me je ovila v balonček prečudovitega počutja, lebdela sem na hormončkih veselja. Še ob porodu b.p., potem se je stres seveda nakopičil in ni šlo več tako gladko. Tako ti svetujem: dovoli si, da te je tudi kdaj strah. Obvezno si to dovoli, zaupaj si in vedi, da tudi če te bo strah, bo minilo in da je popolnoma normalno, da se to kdaj pojavi. Sploh na začetku je materinstvo nekaj najbolj napornega za človeka - tega si prej sploh predstavljat ne da. Ne spiš normalno, dojiš, telo je izčrpano še od poroda. Potrebovala sem pol leta, da sem prišla nekako k sebi, začutila staro sebe.

Sama boš videla, koliko te občutki ovirajo. Če to pride in gre, sicer pa normalno funkcioniraš, samo tako naprej. Enostavno se spopadi z občutki, ko pridejo, ne se jih preveč otepat - spusti strah, naj pride, tako bo tudi šel. Je pa grozno, vem. Mene je zvilo nekoliko pozneje sicer, ampak sem izgubila apetit in sem morala zato nujno k psihiatrinji po tablete. Ker takrat nisem več dojila, to ni bil problem. Če vidiš pri sebi, da te to začne ovirati, da se res slabo počutiš, pojdi k zdravnici in takrat boš ukrepala naprej. Sploh ni nujno, da pride do tega, ponavadi nas je samo malo strah in smo izgubljeni zaradi hormonov. Po porodu dogaja še bolj kot v nosečnosti, samo pomisli, pod kakšnim stresom je tvoje telo, ki se zdaj vrača v ustaljene tire. Vso energijo vlaga v proizvajanje mleka, z mislimi si nenehno pri dojenčku. Poleg vseh zunanjih stresov, kot so razne zabave in kar je še tega, ponoči spanje ni uravnoteženo, kot si bila navajena prej. Ješ kot konj, piješ kot žolna (dobro no, ne alkohol, ampak galone vode  :P ). Jaz sem se potila še dobro leto po porodu  ;D Tako da naj te ne skrbijo razni valovi oblivanja, to je podobno kot v menopavzi. Nasmej se jim, to so hormoni  :-[

V glavnem, ne sekiraj se za kakšne slabe momente ali tudi urice, niti za slabe dneve. VSe to pride in je popolnoma normalno. Anksioznost pa čutijo po porodu tudi tiste, ki sicer s tem nimajo problemov. Zdaj mi je lahko, ko leto in pol zatem gledam nazaj ... Kaj bi dala, da bi takrat vedela, kar vem zdaj ... Pol manj bi se sekirala! Isto boš ti. Vse to bo minilo. In prvo obdobje je tako zagamano težko, da se raje sploh ne spomnim prvih treh mesecev. Potem pa kar naenkrat zalavfa, zguraš mimo vsega tega, otrok raste in stvari postanejo lažje! Tako da samo pogumno naprej in bodi odprta, sprejmi, kar ti pride na pot. Če se poslabša, smo mi tukaj, da ti stojimo ob strani. In če bi bilo res hudo, saj veš, da lahko greš vedno do psihiatra, ki ti bo pomagal. Meni so antidepresivi takrat izjemno pomagali, verjetno jih ne bi niti jemala, če ne bi šlo za mojega otroka. Zanj sem morala biti zdrava.

Držim pesti in vem, da bo vse OK. Drži se in še kaj poročaj, kako je. :wav:

DAMa  :oki:

DAMa...zlata si  :rozicodam: Nekaj takega sem rabila :-)

Priznam pa, da mi manjka energije. Počivam, pijem, jem. Priporočaš/priporočate kaj posebnega od prehrane. Se mi zdi, da karkoli pojem, je premalo. Premalo kalorično, energijsko, hranilno.

Številko psihiatrinje imam še v spominu, ne bo zbledela. Terapevtkina pa prav tako. Na stand by-ju, če bi bilo  potrebno  :)

Vem, kako ti je, na začetku sem kar basala vase vse, kar je bilo pred mano. Pa sekirala sem se, kaj smem, pa kaj ne zaradi dojenja (vsi so blazno pametni, kaj vse bo škodovalo otroku, če poješ - na koncu ugotoviš, da pač moraš jesti, kar tebi paše, če ne bo pasalo otroku, boš pa itak videla sproti). :) Banane so super zaloga energije, malo jogurta, gor ščepec cimeta, jabolka lahko ješ, madona, čežane sem pojedla toliko, da je še videt ne morem, polnozrnate štručke z maslom, marmelada, ... Kar ti paše jej, sej če ne pretiravaš, je vse OK  :zvizgam:

Ma super si opremljena in pripravljena, lepo brez strahu naprej, ker bo vse v redu!

DAMa tvoje poste pa res rada berem :oki: lepo napisano,vedno :rozicodam:

Ja, jem vse, razen strocnic se pa res izogibam. No, majhne kolicine pojem, redko. Dobra si, jaz cezane nikoli nisem marala. Si me spomnila na orescke, jih pogresam in grem v nabavo nujno. In brusnice tudi  ;D Banana je na jedilniku ponoci, ker je bomba in hitro pripravljena  :)

Gracias  :sesmejem:

pa težje prebavljiva....banana mislim

Ja, vem, da je težje prebavljiva in zapira. Ampak ena na noč ne škodi  8) Senvičev za ponoči se mi ne ljubi delati, čeprav sem včasih po dojenju sestradana ko volk  ???

 :sesmejem: si pa pravi bananannjam :) kar privošči si  :)

Živjo punce!  :)

Se javljam po res dooolgem času.  :zardevam: Saj zabušavala nisem, brala sem, samo pisala nič. Sem raje "suffer in silence".  :zvizgam: Potem je pa kar nekaj kliknilo in še trpela nisem več, hehe. Res.

Čisto OK je bilo na polovički Cipralexa. Še celo počivanje sem sprejela, ki sem se ga tako bala. Nekako mi je uspelo sama sebi dopovedati in verjeti, da sta nosečniška utrujenost "reverzibilni stanji" in prav nič podobni negibnosti in mirovanju po nesreči. In mi je bilo še fino it ležat in brat.  :) Pa tudi tiščanje v prsih (pritiskanje maternice), želodcu, trebuhu, povsod ( :zardevam:) me ni spravilo iz tira...

Par dni nazaj pa sva bila z Možekom v porodnišnici, ker sem mislila, da mi je odtekla voda. Do roka imam sicer še 3 tedne. No, po pregledih sva šla lahko domov, niso pa mi znali razložiti kaj dejansko se je zgodilo... No, od takrat sem pa čista živčna razvalina. Resnično sem se ustrašila in se sploh ne morem pomiriti.... Pa VEM, da je detece že toliko razvito, da lahko pride ven in ne bo nič narobe, VEM, da porodnišnica ni bolnica in, da je CR rutinska operacija in, da bom preživela (itak  :sesmejem:), VEM, da nikdar ne bom (bova) RES pripravljena... Pa itak je vsako bodočo mamico v tem času verjetno strah in je tesnobna od pričakovanja... Saj smo imeli že v tejle temi Jano in Ajlo, ki vaju je tudi zvijalo pred rojstvom, pa se je potem vse super izteklo.  :wav: No, strah me je pa še vedno. ZELO.

Pa še gibati se ne morem toliko kot prej, ker me moja pupica res že tako dol pritiska, da me prav boli. Tako, da dolgi sprehodi - moja najboljša terapija - odpadejo. Pa še ne bi rada, da se kaj nepredvidenega zgodi na "mojih" poteh, kjer ni dostopa z avtom. Saj moj kuža je ful pozoren (on ve, da se nekaj dogaja z mano in me prav hodi gledat in nadzira, ko se po polžje vlečem  :A)), ampak porodničar pa ni, hehe.

Ajla, zate pa upam, da si OK in, da so se ti hormoni stabilizirali (, ker stoposto je bilo tvoje počutje rezultat tega) in, da si kaj manj utrujena ter stvari tečejo kot je treba.  ;D Da VSEM tečejo stvari kot je treba.  :)

 :rozicodam:

 

Pozdravljena Forza!

Verjemi, da je prav vsako mamico pred porodom strah poroda, pa tega če bo z otrokom vse v redu, pa če bo znala prav ravnati z njim ....toda, ko pride čas, se vse uredi. Vsaka mamica dobi posebno moč ali energijo, za kar je prav gotovo poskrbela narava, da lahko rodi in nekako spontano se rešijo tudi vse ostale stvari.
Želim ti vso srečo in se skupaj s teboj veselim deteca, ki ti bo ogrelo naročje. Prepričana sem, da boš čudovita mamica.
 

 :rozicodam: Iii, hvala, Melita.

 Drage moje!

Mamica sem.  :wav: Lepe zdrave puncke.

Pa LP iz porodnisnice. :)

Ob rojstvu hčerkice, ti iskreno čestitam,
da bi bili zdravi in srečni v skupnem objemu... :rozicodam:

 

Forza, čestitaaaaaam!!!  :wav: :clap:

Bravo mamica, prestala ognjeni krst, zdaj pa samo pogumno novim izzivom nasproti. Če te bo karkoli težilo, nič ne odlašaj in nam pridi povedat, mi pa ti bomo stali ob strani. Vse bo v redu, uživajte družinica!!!

Tako lepa novica.  :wav:

Vse najboljše tebi, hčerkici in vaši družinici. Naj vam vedno sije sonček.  :rozicodam:

P.S. Napiši nam prosim kako ji je ime.

Forza, hvala Bogu, bodita zdravi! :rozicodam:

Forza  :rozicodam: čestitke.

Iskrena hvala, punce! :)

Nezika je. :)

In danes je prvic konkretno zacmerala. Madona, sem misla, da je kaj narobe, jaz pa ne znam pomagat. Zdajle lepo spancka, mene pa kar vrocina obliva...

Jp, materinstvo je pa res pot, ki je prav nic se ne poznam. Se mi pa zdi cudovita...

Čestitam in veliko lepih trenutkov  :rozicodam:

Forza iskrene čestitke  :rozicodam:

Začela si stopati po novi poti,ki ti je neznana a zato se nič ne ustraši saj se bosta skupaj z Nežiko vse naučili.Pred vama je veliko lepega !

lp

ČESTITKE!!! naj vse lepo teče, veliko užitka v novi vlogi!!! in en  :poljubona: za Nežiko!

cestitam forza  :clap:

Veliko zdravja obema.  :rozicodam:

Pozdravljena Forza!

Čestitam tebi in Nežiki in tvojemu partnerju in se veselim z vami! No, pa ste družinica! Tebi želim hitrega okrevanja, Nežiki toplega maminega in očkovega naročja in vsem trem veliko veselja v novi situaciji.

Si videla - prva epizoda je za tabo...sedaj bo šlo naprej...vsak dan se boš kaj novega naučila, se tudi znašla pred vprašanjem kako kakšno reč narediti, da bo za tvojo štručko najboljše (tako kot vsak starš!), vendar boš vsak dan pridobivala nove izkušnje, zmeraj bolj boš samozavestna in verjemi, da boš čudovita mamica, najboljša za tvojo deklico.

Srečno in lep pozdrav!

Melita

Forza, te čisto razumem. Glej, itak da je grozno in totalno si presran, ko ne veš, kaj točno moraš narest, pa če si prav naredil, pa kaj zdaj hoče od tebe, zakaj joka ... To ni kar tako. Vsi govorijo o čudoviti novi izkušnji, o dogodivščini, ampak ko si tam in ves zaskrbljen, pa še z nami paničarji je to pogosto, se ti hitro zazdi, da bi moral bolj uživat, pa ne, da si preveč zmatran, da ne veš, če boš sploh kos temu. Ampak vse to mine. Prej ali slej se privadiš en na drugega, če pa gre malo navzdol, nič hudega - se da pomagat. Tako da probaj se samo čimmanj sekirat za stvari - ker to so vse samo malenkosti, čeprav se zdaj zdijo kot največji problem. Meni je blazno pomagala ugotovitev: dojenčki jokajo. Jokajo. Derejo se kot srake! In včasih ne veš, zakaj, pa daš vse od sebe, da bi nehali. In se še derejo. Tako pač je. Zamaške za ušesa, če je treba.  :) In tolažit. Česa drugega, kot da poskrbiš za vse morebitne potrebe, ne moreš. Prej ali slej pa itak vsi zaspijo - in predlagam, da greš takrat spat z njo. Tako si boš vsaj odpočila. Če bi vedela takrat na začetku, kar vem zdaj, bi se stokrat manj sekirala .. in več bi spala. Jaz pa sem mislila, da moram bit supermama in ne smem narest niti ene napake, da me ne bi okolica obsojala ... Bedarija. Vsi smo samo ljudje! Tako da kar pogumno in ne bodi prestroga do sebe, če si žalostna kdaj, zafrustrirana, tudi jezna nase, če imaš občutek krivde ... Vsi smo šli kdaj čez to. To je tisto, kar ti nihče ne pove - porod je samo en delček, prava preizkušnja se začne šele potem, ko se potrojijo odgovornosti. In to je šok, valda. Ampak ga premagamo in šele potem - potem začnemo uživat. Jaz sem potrebovala tri mesece, brez zdravil pa ne bi zmogla, ker sem bila čisto uničena. Ko pa je enkrat tamala začela spat ponoči, je kar šlo :)

Uf, kako štrajkam. Iskrene čestitke draga Forza. Poljubček, objemček obema  :rozicodam: Uživaj v dnevih, ki prihajajo. Vsak dan je edinstven  ;D

Jaz sem momentalno super! Par dni nazaj sem bila razsuta razvalina. Hormonsko neravnovesje, utrujenost, poporodna depresija? Saj ne vem. Se ne bom trenutno ukvarjala s tem, ker sem fajn! Kljub temu, da je dela z malčkom čez glavo dovolj kakšen dan, si vzamem čas zase in delam na sebi. S svojim dragim bioenegetikom, ki skrbi zame in za moje zdravje, počutke že par let, z psihologinjo, ki je v pomoč pri obporodnih stiskah, na prvem mestu z mojim partnerjem, ki mi pomaga na vse možne načine in nadvse obožuje najinega malega pingvinčka  :sesmejem:

Forza, če boš čez čas za kakšno vozičkanje po Lj...jaz sem takoj Za!

Bodi lepo, pazi nase in na Nežiko :wav:

Haha, Ajla. Jaz tudi strajkam. ;) Imamo stroge gospodarje - nase otrocke. :)

Toliko se javljam, da povem, da sem v redu. In se zahvalim za vse lepe zelje, dobre misli in nasvete. Iskrena hvala!

Je pa tole bitjece in nasa druzinica najlepse, kar se mi je zgodilo. :) Cisto sem zaljubljena v ta mali zakladek in svojega mozicka. :)

to je res krasno prebrat :onaposlusa: uživajte en z drugim še naprej!!!

Živio Forza!

Zelo sem vesela, ko prebiram tvoje besede! Naj ostane tako!

Melita

 :rozicodam: vsem!

Spet se malo javljam s pupiko v naročju. Mi pomaga pisat.   :pomezik:

Zdajle je stara 4 mesece, že hoče sedet in je nasploh pravi dobrovoljček.  :) Sama pa sem tudi v redu. Polovička Cipralexa vsak drugi dan (pa še to kdaj pozabim  :-\), kakšna mini tesnobica sem in tja, nasplošno pa je to eno najlepših, če ne najlepše, obdobje v mojem življenju.  ;D

V glavnem, če bo še kdaj katera tesnobna mamica tole brala... Vem, da na enem primeru ne gre sklepati in ena lastovka še ne prinese pomladi... Ampak moja punčka je kljub polovički Cipralexa od petega meseca nosečnosti popolnoma zdrava in se lepo razvija.  :rozicodam:

Forza  :wav: super ... kar tako naprej.  :rozicodam:

To pa rada preberem.  :-* Naj bo tako tudi naprej.  ;D

Forza, kako lepo, vse lepo tudi v bodoče  :rozicodam:  Zelo spodbudno je bilo tole prebrati, čeprav še ne vem, kdaj bom sama imela otroka pa vendar me obdobje nosečnosti in vsega, povezanega z njo, velikokrat precej skrbi ...  :kiselnasmeh:

Glede ad-jev pa ti gre odlično. Mali zakladek je tvoj naravni antidepresiv, kajne?  :)  :pomezik:

Lp

Forza...sem vesela zate, uživajta s tvojo malo babiko.... :-* :rozicodam:

Pozdravljena Forza!

A veš, da sem se vsake toliko spomnila nate in se spraševala, kako vam(a) gre. Zelo sem vesela tvojega sporočila in ti želim vse dobro tudi vnaprej. Uživaj s tvojim cukrčkom tudi vnaprej!