FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni oglašam se vam še na tej strani kjer ste ljudje s podobnimi težavami :seznojim:Čeprav sem na tem forumu o svojem stanju izvedela več kot od psihiatra naj še vam potožim Prvi panični napad sem doživela pred približno 2 meseca in sicer se je zgodilo takole :dopoldne sem bila v službi kot vsaki dan ko pa sem prišla domov sem normalno skuhala kosilo ko pa sem pospravljala posodo sem prijela kuhinjski nož takrat pa sem zaslišala glas v sebi da se naj zabodem ter v istem trenutku me je zagrabil tak panični strah da sem takoj spustila nož ter poklicala moža ter mu vse povedala odpeljal me je k dežurnem zdravniku ta pa me je takoj poslal na psihiatrijo v ljubljano a tam me je psihiater zavrnil rekoč da nisem za k njim povedal pa mi je da so to samo neprijetne misli naj pa povem da zoloft jem že 10 let prej sem jemala 50 mg sedaj po tem dogotku pa mi je moj psihiater predpisal 2x50 mg vendar se strah še vedno nadaljuje in sicer v taki obliki da me je včasih strah noža drugič mi pride kaj drugega na misel glede smrti pa tudi poročil ne smem več gledati ker mi kaka slaba novica takoj sproži napad včeraj sem naprimer srečala avto pogrebnega zavoda pa se je spet pojavil napad tako da sem že čisto obupana toliko zaenkrat o mojih težavah lep pozdrav :rozicodam: :rozicodam:

Živjo, a to si imela prav slušne halucinacije ali morda samo neprijetne prisilne misli? Si jih imela še kdaj, ali samo takrat? Zoloft je AD ne?

Gre za vsiljivke. Zoloft je pravilno zdravilo ampak v dozah 200 mg +.

Lp

Atomsi  :rozicodam: pozdravljena. Meni se zdi, da so to kar opisuješ, prisilne misli, ki nas tako zelo prestrašijo, da lahko zaradi njih doživimo tudi panični napad. Jaz sem se srečevala s takimi mislimi...meni je hodilo po glavi, naj se vržem z balkona. Tudi z noži nisem imela rada kakšnega opravka, ker sem se ravno tako bala, da se bom z njim zabodla ali si prerezala žile.
To me je zelo begalo in strašilo, povzročalo mi je panične napade, vendar se je pri meni umirilo s terapijo Asentre (generik Zolofta).

Ko sem jaz potožila o mojih strahovih, da si bom kaj storila, psihiatru, me je potolažil, da si ne bom nič storila...da so to samo moje misli...ter bolj, ko se jih ustrašim, bolj se mi vračajo in močnejše so.
Zato sem pričela zavestno preusmerjati misli, ko sem začutila, da se grozne plazijo v glavo.

Poročil tudi jaz ne gledam več, saj me spravljajo v slabo voljo in črnogledost...raje si ogledam kakšno komedijo, ob kateri se nasmejim in sprostim.

Me pa zanima zaradi česa jemlješ Zoloft že 10 let? Se spopadaš še s kakšnimi težavami? Se ti trenutno v življenju dogaja kakšen stres, ki bi lahko vplival na to, da se ti je zgodil panični napad?

Jaz ti vsekakor želim, da se tvoje prisilne misli čimprej končajo in da spet začutiš v sebi mir ter zadovoljsto.  :rozicodam:

Ta glas sem slišala samo prvič naprej pa samo strašlive misli

Hvala za spodbudo
zoloft jemljem zaradi postravmatske depresije in to kar se mi sedaj dogaja je baje samo poslabšanje le tega to pa zato ker se mi življenske travme dogajajo že 17 let(spori, nezaželena snaha, poskus umora moža, hipoteka ki nam je druga oseba dala na našo hišo in še bi lahko naštevala)skratka stres za stresom

atomsi  :rozicodam: pa si v tem času že poiskala kakšno pomoč v obliki psihoterapije? Zdi se mi, da bi morala vse te stvari nekako predelati, jih dati "iz sebe", da se ti ne vračajo ter povzročajo slabe občutke. Jemanje Zolofta ti namreč samo ublaži simptome, utiša strahove...ne odstrani pa vzroka zanje.
Če imaš le možnost, ti priporočam, da se odločiš za psihoterapijo, lahko pa tudi obiščeš kakšno od skupin za samopomoč, ki delujejo v okviru društva DAM.

Ko se v nas nalaga stres na stres, telo in um reagirata po svoje...ponavadi s tesnobo, strahom, paničnimi napadi...takrat je čas, da se "ustavimo" ter poskrbimo zase.  :rozicodam:

Še enkrat hvala za spodbudo :oki: glede psihoterapije pa sem naročena in čakam  :pomezik:

Atomsi,

razumem tvoj dolgoletni boj z depresijo in paničnimi napadi: jaz, se s  prvo soočam že 8.leto ali me ni straj napredovati in še kakšen padec doživeti, ker vem, da jo bom na koncu premagala..kot ti! :oki: Verjamem, da nam lahko uspe, zato delajmo naprej na sebi in spoznavajmo nove metode na trgu..veliko jih je!

Sicer pa po tvojem opisu težke preteklosti, bi predlagala, najprej..v kakšno spremembo oz. pre-obliko samega življenja..se bi dalo? Selitev, mirnejše življenje, druženje s sebi primernimi in vzpodbudnimi ljudmi, gojenje kakšnega simpatičnega hobija in pd?  :A)


                                   Dušica

Imela sem čisto podobno, ko sem se bala stati blizu okna v višjih nadstropjih, ker sem se bala, da bi storila kaj nenadzorovanega in se vrgla v globino. Nekateri ljudje npr. ne morejo videti noža okoli sebe, ker se bojijo, da bodo storili kaj sebi ali drugim. To lahko premagaš. Moja psihiatrinja mi je podala diagnozo  panična motnja. Popolnoma te razumem in je zelo težko. Vendar poskušaj preusmeriti misli, se okupirati z nečim drugim, da premagaš ta strah. Ker je to samo strah. V tistem trenutku, ko začutiš, da prihaja panika, se poskušaj zamotiti s čim drugim. Meni je postalo veliko lažje, ko sem si rekla "Pa kaj, prihaja strah, a bo tudi odšel." Upiranje je pri meni poslabšalo stvar, prepustitev občutkom pa je stvar zelo izboljšalo. Vedno si rečem "Kaj hudega se mi pa je že zgodilo, ko sem začutila strah in paniko? Nič. Le pospešeno bitje srca , potenje ... itd." Jaz si to razlagam tako, da me strah ne bo pripeljal do samomora. Samomorilske misli so nekaj povsem drugega, gre za željo po smrti, jaz pa doživljam strah pred smrtjo. Kar je pa popolnoma obratno, kajne? Ne skrbi, vse se da, samo potrebno je veliko truda, podpore etc. Meni najbolj pomaga tudi pogovor z dobro prijateljico, ki je imela isto, vendar je to prebrodila. Nisi nora, ne bo se ti zmešalo, ne boš storila samomora, ne boš drugemu storila žalega etc. Samo te misli so skrajno neprijetne, vendar pričajo ravno o nasprotnem ... da mi je mar za te stvari, da hocem ziveti, da imam rada druge ljudi etc. Nekim normalnim in vsakdanjim mislim očitno posvečamo preveč pozornosti. Vse dobro ti želim.

Aja, pa se to. Ne misli si, da si boga, ko se ti to zgodi. Potem to povzroči še dodatno samopomilovanje in razloge, da se ti to dogaja se naprej. Pa povzroci se to, da si mislis, da je s tabo nekaj hudo narobe. Vsaj pri meni je tako. In vedi, da pride dober dan, pa spet slab itd. S tem ni nič narobe. Mene je to pripeljalo do tega, da sem začela razmišljati o sebi, svojih navadah, ljudeh s katerimi se družim in predvsem do spominov iz otroštva. Na nek način je dobro, da se spopademo s potlačenimi in pozabljenimi stvarmi. Verjamem, da bom, ko bom popolnoma u redu, živela veliko bolje.

Jeany,

[quoteSamo te misli so skrajno neprijetne, vendar pričajo ravno o nasprotnem ... da mi je mar za te stvari, da hocem ziveti, da imam rada druge ljudi etc.][/quote] lepo napisano!  :clap: Tudi jaz razmišljam zelo pd in si skušam vsak dan posebej, izoblikovati tako, da zvečer zaspim z  ;D ali..tudi, ko ga ni..vem, da bo sivina mimo in da bo zopet posijalo  :sunny:

                                           Dušica

Zdravo,

jaz imam tudi podoben problem. V otroštvu me je nekajkrat nosila luna in odkar sem imela prvi panični napad zelo pogosto predno grem spat pomislim, kaj če bom spet hodila v spanju in skočla čez okno, čeprav si tega ne želim. Na to najbolj pomislim v bloku, kjer sem visoko, ko spim v hiši pa četudi pomislim, se pomirim da ni tako viskoko in da se najbrž ne bi toliko poškodovala. Sicer sem se navadla, da se pomirim in da neham mislit na to, ampak vsak večer na to pomislim :o, kar se mi ne zdi v redu. Ima kdo kakšen nasvet?

Lep večer

Premagat ta strah, ker življenje ni vredno, da ga prekinemo ali da zacelimo "brazgotine", ki še vedno bolijo in premagamo ovire, ki onemogočajo razvoj in napredek povsem...

Bog je ljubezen = življenje = dar od Boga


                                   Dušica

Poskušaj zavestno analizirati in logično razmisliti ali je ta tvoj strah zares utemeljen. Logično sklepaj, spomni se na pretekle izkušnje etc. Ni ti pa potrebno razmisljati, da je Bog tisti, ki ti je dal življenje, da bi ti bilo bolje .... Verjemi vase, razmišljaj o sebi, poskušaj si nadomestiti vsiljive misli z nečim drugim.

Pozdravljeni spet se vam oglašam  :wav:
Imam eno vprašanje za ženske predstavnice foruma
Ali katera opazi na sebi poslabšanje stanja v času nekaj dni pred začetkom menstruacije ter
ob polni luni
Te te težave sem opazila v zadnjem mesecu
Pa še eno vprašanje imam Za darilo sem dobila magnetno ogrlico pa me zanima ali ima kdo kakšne izkušnje glede izboljšanja stanja napadov med nošenjem ogrlice

Atomsi  :rozicodam: hellooo...

Jaz zase lahko rečem, da precej občutim poslabšanje počutja pred in med menstruacijo...sem bolj občutljiva...jokava...nezadovoljna....P a tudi polna luna vpliva na moje počutje. Pa mislim, da nisem edina, ki ji ta "okrogla teta" nagaja  :pomezik:

Anksioznost ali tesnoba je pač stanje telesa, ko smo pretirano občutljivi...preveč čutimo vsako spremembo znotraj našega telesa...zato nas tudi vedno kaj špika, boli, tišči...In ko se žensko telo pripravlja na menstruacijo, zagotovo potekajo znotraj nas spremembe...spremeni se nivo hormonov in vse to lahko intnezivneje občutimo kot poslabšanje našega počutja.

Kar se pa tiče magnetne ogrlice...jaz z njo nimam izkušenj, sem pa pred časom nosila magnetno zapestnico, za izboljšanje koncentracije in počutja. Hmmm...če je pomagala? Kaj pa vem, morda malo je, vendar mislim, da je bilo bolj to, da sem jaz MISLILA da mi pomaga  :kiselnasmeh:

Škoditi ti verjetno ne more....torej jo le nosi.  :oki:

Da, stanje je nedvomno slabše ob spremembi lune. Sicer meni bolj ponagajajo lunini krajci, kot pa polna luna. Ob menstruaciji je zelo podobno. V bistvu je to ok, ker veš, da je polna luna ali pa se pripravlja menstruacija in da ti je zaradi tega slabše in ne zaradi tega, ker bi se ti poslabšalo stanje.

Pozdravljeni!
Po dolgem času se vam spet malo javljam
Moram se vam pohvaliti da sem našla angela med terapevti.To je g.Brudar in vsakič komaj čakam obiska pri njej je res terapevtka z dušo in jo vsem dolencem toplo in iz srca priporočam
Sedaj pa da še vam malo potožim( zaradi te težave grem tudi jutri k terapevtki)je za mano en zelo težak mesec Najprej je prijatelj odšel neznano kam in ga še vedno neuspešno iščejo( najverjetneje si je sodil sam) :jok:Ta teden pa si je se prijateljica iz otroštva vzela življenje in jo bodo danes pokopali  :jok:In da vam povem da se mi panični napadi kar vrstijo z dneva v dan noči pa so obup v sanjah imam samo tadva  pred očmi ter hodim po pokopakiščih
Tako da teško pričakujem jutrišni dan
Lep pozdrav :rozicodam:

Atomsi11  :rozicodam: lepo, da si našla terapevtko, ki ti pomaga....  :oki: Vem, kako dobro dene, ko lahko nekomu zaupamo, ter naletimo na razumevanje...posluh...dobre nasvete.

In glede na to, da je za tabo težak mesec, je razumljivo, da je tvoje počutje slabše....Čas je potreben, da se soočimo z izgubo in da odžalujemo. Ne zahtevaj preveč od sebe....dovoli si biti žalostna....prestrašena...kajti v tej situaciji, v kateri si sedaj, so ti občutki čisto normalni. Morda pa ta čas, ko čakaš na terapijo, svoje občutke napišeš na list papirja...daš iz sebe in nato vse to predelaš skupaj s terapevtko.

Ker vidim, da si iz dolenjske (tudi jaz sem  :)), bi te povabila tudi na skupino za samopomoč, ki bo v petek v Novem mestu....mislim, da ti bi lahko bilo tudi to v pomoč.  :oki:

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,10826.0.html


Drži se  :rozicodam:

Atomsi, življenje je kruto in nepredvidljivo... :(

Vem, da ti je hudo, da se počutiš prizadeto, glede izgube, vendar pa ti zelo lepo
rešuješ tvojo situacijo  :clap:
Veliko se trenutno dogaja in tvoje misli so preveč obremenjene,
v tebi je ogromno strahu in pričakovanja glede tvojega prijatelja, veliko je o tem
govora in od tod tudi panični, ker si ves čas pod napetostjo, poskušaj se
sproščat...tudi sanje so iz istega razloga...

Danes pa vzami kakšno pomirjevalo, če ga imaš...ti bo lažje... :oki:

Jutri pa ti želim uspešen pogovor.... :-* :rozicodam:

a niso to bolj neke vsiljivke?

kako pa je sedaj? a zdravila to odpravijo? jaz sem v času po psihozi vztrajno jemala zdravila, ker sem se bala, da bi se blodnje in vse tisto psihotično doživljanje povrnilo, veliko pa sem tudi delala na sebi, pisala, usmerjala svoje misli, pa molila in zaupala, da bo Un tam gor ob meni. molitev me neverjetno pomirja, ker nekako ohranjam stik z Bogom, če ne drugega res v molitvi in čutim tozadevno eno veliko zaupanje. Morda se tu ob zdravilih da velko naresti še z avtosugestijo in samopomirjanjem, prigvarjanjem samemu sebi, predvsem to, da se človek res nauči samega sebe pomiriti.

Drugače pa atomsi11, ne boj se, najbrž gre preprosto za kmijo, ki se jo da uravnavati malo s pomočjo zdravil tudi in je pač prišlo do napačne predelave informacij. Pomembno je, da ob vsem dogajanju uspeš, znaš in zmoreš ohraniti nekaj zdravega razuma, da si do zadeve kritična. Zdravila pa res v takih trenutkih lahko zelo pomagajo.

Drži se!

Maja

Atomsi,

jaz bi te tudi rada objela in istočasno napisala, da nisi sama..imaš nas in še kakšno obliko podpore kot je psihoterapija, sicer pa..tu priporočam VEDENJSKO KOGNITIVNO TERAPIJO, kljer je prav poudarek na spreminjanju miselnih vzorcev in posledično obnašanja, ravnanja in še kaj..poskusi!

                                           Dušica