FORUM Nebojse.si

Moj bog,
ne morem verjeti, da sem spet na tleh. Že tretjič. Ponavlja se vsako drugo leto. In vedno poleti. In kaj se je tokrat zgodilo? Prišla sem z dopusta, kjer sem se prehladila in se mi je zamašilo desno uho. UHO!!! Že spet uho! Pokopala me bodo ušesa. Ampak zdaj mi nič ne piska oziroma me piskanje sploh ne moti, zdaj imam že več kot en mesec zamašeno uho. In grozno mi je. Že več kot en mesec! Spet sem šla k ORL in spet so nekaj gledali po ušesu, naredili pa nič. Tako kot pred štirimi leti, ko so rekli, da mi bo pač piskalo celo življenje. A zdaj bo pa uho zamašeno celo življenje?
Zakaj se mi to dogaja? Zakaj? Zakaj? Zakaj?
Ko sem zaradi zamašenega ušesa doživela panični napad, sem bila na 10 mg Paroksata. Zdaj sem že več kot en mesec na 20 mg, pa ni nič bolje. Včeraj sem po nasvetu zdravnika zvišala na 30 mg. Ne morem več tega trpeti..... ne morem več čez take bolečine.... ne morem več tega strahu.
Zdelo se mi je, kot da me življenje kaznuje. Ja, dvakrat sem prišla ven iz krize, tretjič pa me bo udarilo tako, da bom razmišljala o tem, da bi življenje kar končala.
Vse se vrti okoli tega ušesa. Ne morem več k nobenemu ORL zdravniku, ker mi je potem vedno samo še huje. Upanje imam samo še v svojega zdravnika, ki me je dvakrat "potegnil" iz krize, ampak je trenutno na dopustu.
Kaj naj naredim? Ne morem več tako trpeti. Ne morem, nimam več moči.

Dolgo te ni bilo draga Ronja, in žal mi je, da te je spet doletelo. Tako kot te je doletelo, tako bo spet odletelo. Saj zadevo poznaš, in tudi veš kako ven. Ne obupat.  :rozicodam:  Zamašeno uho je pri tebi samo nekakšen sprožilec ankse in depre. Pravi razlogi so pa drugje. Saj to veš.

P.S. Kaj ko bi šla na nujno psihiatrično pomoč.

Objem  :rozicodam:

Draga, alexx. Hvala, hvala, hvala.
Tako hudo mi je. Saj pri svojem zdravniku sem bila, pa tudi starši so pri meni in mi pomagajo. Samo že en mesec se utapljam in razmišljam samo o tem ušesu in preverjam, koliko je zamašen. Zmešalo se mi bo. Kako naj to preživim? Ali lahko ostane uho zamašeno celo življenje?
Groza me je. Groza.

Ronja  :rozicodam: večkrat sem se spomnila nate tudi jaz. Spremljala sem tvojo temo "Povratnica" in stiskala pesti, da se ti počutje uredi. Pa še k "mojemu" psih. si šla nenazadnje.
Hudo mi je, da te je spet doletelo, tako kot pravi Alexx.
Tvoje uho se bo odmašilo...ne mislit, da bo ostalo zamašeno celo življenje.  :nehvala: Očitno imaš precej občutljive sluhovode in je morda zaradi prehlada prišlo do kakšne otekline ali česa podobnega, kar ti daje občutek zamašenosti.
Moja hči ima tudi non-stop probleme z zamašenimi ušesi, na pregledu ni opazit nič posebnega, ona pa velikokrat toži o tem, da se ji uho maši.
Jaz sem ji kupila Audispray, s katerim ji popršim v uho, ko toži, da ima zamašeno.

http://www.lekarnar.com/izdelki/audispray

Želim ti, da težava čimprej mine...močno močno držim pesti.  :rozicodam:

Draga Slavka, vse sem se poskusila. Sluhovode imam čiste in z bobniči je vse v redu. Upam na oteklino v srednjem ušesu, samo ne morem razumeti, da tako dolgo traja. Že več kot en mesec. In kar ne neha se in ne neha. In to me spravlja v obup. Tak obup, da me obhajajo črne misli.
Vsako jutro, ko se zbudim s tem prekletim ušesom, me je groza in se komaj privlečem čez dan. Zadnjič sem resno pomislila na samomor. In potem še antidepresivi, ki še ne delujejo, in bog ve, kdaj bodo začeli delovati. Ali bo potem bolje? Ali bom potem lažje živela z zamašenim ušesom? Ali se bo uho odprlo? Če bo uho še naprej zamašeno, sploh ne verjamem, da bodo ADji začeli delovati.

Daj no, daj...Ti bo že minilo. Eni so pač bolj občutljivi na ušesa.
Poskusi tole - pomaga pri bolečini, vnetju - zagotovljeno in 100x preverjeno, pa še naravno.
Vzemi en strokec česna in ga neolupljenegadaj za uho. V tisto vdolbinico za ušesno mečico (za uhan  :sesmejem:). Potem pa prlepi flaster tako, da ti dol ne pade in si pusti par ur. Lahko večkrat ponoviš. Upam, da ti pomaga.
Mene že celo življenje muči zamašen nos. Pa še astmatik sem. Potem si lahko misliš, kako včasih diham. Na škrge... :sesmejem:

Draga Ronja ... žal mi je, da se je tole z ušesom razraslo v tako hudo psihično stisko.
Hkrat pa si 2x iz podobne situacije že prišla kot zmagovalka in veš da zmoreš!

Paroxat je zdravilo, ki simtome le ublaži ... ne more pa jih pozdraviti za vedno.
Višanje doze AD ... za seboj potegne kot stranski učinek povečano anksioznost
in pri Paroxatu tudi v navodilih piše, da so možne misli na samomor.
Ne ustarši se tega, sprejmi to kot stranski učinek ob višanju doze.
Ne vem kok hitro višaš dozo ... jaz osebno jo več kot max 1/4 na teden ne bi ...

Tudi meni se je letos po prehladu zamašilo eno uho.
Zoprn občutek, pa neki je šumelo u ušesu ...
Trajalo je skoraj mesec dni ...
Pomagale so mi ene kapljice, ki jih je hči (ki je imela enako težavo) dobila pri dr.
Sem se pa ob temu spomnila nate ... na tegobe, ki si mi jih opisovala in je res neprijetno to doživljat.

Ronja nekaj v tvojem življenju te še vedno spravja v tesnobe ...
Poiskusi raziskovat kaj to je ...
In če je uho tako velik sprožilec ... se loti tega da boš postopoma svojo pozornost preusmerila na druge dele telesa, da bo uho le eno izmed njih ... zavestno se odloči da boš vsakemu delu telesa namenila enako pozornost ... Delaj na sproščanju telesa ... sprosti svoj um ...

Borka si, vztrajna si, imaš cilje in vizijo ...
Zaupaj vase tudi tokrat, da boš zmogla biti kos simptomatiki.

Prisrčen objem,
 :rozicodam:

Draga Mina in Aslan,
kakšen obliž na rano. Tisočkrat vama hvala. Do ušes imam pa takšen strah, ker se mi je pred leti zgodilo piskanje, ki ni šlo stran, potem pa so me ORL čisto zamorili, ker so rekli, da ni kaj pomagat in da naj si pač kupim kak CD, da tega ne bom poslušala. Od takrat imam grozen strah, kadar se kaj zgodi z ušesi. Obupen strah. Sploh si ne morem pomagat. Obsedena sem z ušesi.
No, tokrat je težava le malce drugačna. Aslan, a ti je res trajalo skoraj mesec dni? Me je tvoja izkušnja kar pomirila, ker meni se tole vleče že malo več kot en mesec. Prosim, prosim, povej, katere kapljice so ti pomagale in koliko časa si jih morala jemat? Ali si si jih dajala v uho ali v nos? Lepo te prosim, ker sem že čisto na koncu z živci zaradi tega ušesa. Namreč, v nos sem si zlila že toliko Operila in toliko časa ga že uporabljam, da sem si že čisto uničila nosno sluznico. Na začetku je še pomagalo, potem pa ne več.
Nasvet s česnom bom pa tudi poskusila. Že danes.
Draga Aslan, ko se spravim malo ven iz tega, se pa takoj oglasim pri tebi. Zdaj sem namreč tako na tleh in imam vsak dan take panične napade, da nisem za nikamor. Edino pletem še lahko (pa nikoli nisem bila za "štrikanje"), zdaj pa edino to še lahko počnem, da se "izklopim".

ROnja.....se stinjam z vsemi zapisi in pripenjam en tvoj post

Vedno ko "pozabimo" nase in kakšne simptome "preslišimo" nas telo tako ali drugače opozori.
IN...tebe spet opozarja.....da je nekej še nekaj kar te grize........ POGUMNO:...v tretje gre rado.

Pravzaprav jaz nisem šla zase k zdravniku.
Sočasno z mano je uho matralo hči (blago vnetje) in je dobila kapljice za uho (ime ne vemo več)
(gor je pisalo za nos ampak se jih da v uho) ... in ker je njej pomagalo
7 dni 2x na dan po 5 kapljic ...
Ko si jih nakapljal pa nisi niti slišal nič na uho ... zoprn feeling ampak minil v pol ure ...

... sem še jaz preizkusila na sebi ... dala sem le 3x v uho po 5 kapljic.
Pa sem takoj dobila občutek "da so kanali sedaj prehodni" in težava zamašenega ušesa je izzvenela sploh ne vem kdaj. Nisem bila več pozorna na uho ...

Predvsem se zavej da je uho le majhen delček tebe ... da si ti veliko več ...
usmeri pozornost na dih - dihanje ki je vir življenja ... dihaj ritmično, s prepono ...
štej si 4 enote za vdih skozi nos in 8 enot počasen izdih skozi usta ...

Ronja seveda ... se slišiva ... :rozicodam:

Jutri vprašam mami, kere kapljice so to, ker ma moja mami tud nonstop probleme z ušesi (se ji zabaše, gnoj, pritisk,...) - in je tud take dobila, za nos, pa lahko daš v uho in ji je bilo OK!!!

Ronja, dobr je Aslan napisala glede dihanja in na kaj se osredotoči; bom še jaz to poskusila, pa nimam probleme z ušesi, mam pa drugje, ampak to je že druga zgodba.

Drži se in sej veš.... v tretje gre rado!!! (jst sm ad šele v tretje sprejela, psihoterapija tudi v tretje, redni psihiater tudi v tretje, pa 3x sm šla pod must na takojšno obravnavo ko me je orng sšrafalo v duši oz. manko serotonina... :sesmejem: )

Lp Sofie :rozicodam:

Zelo zelo zelo vam bom hvaležna za vsak nasvet. Jaz sicer nimam problema v sluhovodih (nimam ušesnega masla ali kaj podobnega), ampak v srednjem ušesu, evstahijevi cevi. Noter imam pritisk in potem slabo slišim. In to se mi ponavlja sedaj več kot en mesec. Včasih se uho odmaši in potem sem grozno srečna, hkrati pa me je tudi grozno strah, kdaj se bo spet zamašilo.
In ko se zamaši, me totalno položi.
Lepo vas prosim za pomoč.

Ronja moja draga,ko bi ti vedela kolikokrat se jaz spomnem nate in zdaj prebiram forum in ti si spet tu.
Sploh ne vem kaj naj ti rečem,da te vsaj malo potolažim  :-[
Očitno so tvoja lastna ušesa tvoj sovražik oprosti a res ne vem kako naj se izrazim.Sama sebi razloži,da je z ušesi vse ok.Nekaj se ti je v psihi nabralo,ven pa ti udari vedno z bolečino v ušesih in vedno poleti ko je čas dopustov in naj bi človek užival.Življenje nas res grdo preizkuša.
Ronja življenje je lepo in živela boš naprej ! Si krasna oseba in tudi tretjo prepreko boš premagala,upam da kmalu.Vmes pa pridno štrikaj,če ti zmanjka volne napiši jaz je imam doma še malo  :)
Ronja drži se,vse dobro ti želim ,objem !

Ni en teden nazaj, ko sem kliknila na tvoj nick, da vidim kdaj si bila nazadnje tu. Večkrat sem se spomnila nate! Žal mi je, da si prišla nazaj, ker imaš spet težave ... ampak kot so ti napisali že drugi - spet boš šla skozi to, imela še eno izkušnjo več in s tem boš še močnejša!!
Praviš, da se ti to vedno pojavi v času dopusta ... na misel mi pride, da morda 'udari ven', ko se umiriš, sprostiš ... čeprav praviš, da ne vsako leto (ampak vsako drugo) ... kakorkoli, zadevo boš rešila, ampak daj počasi, počasi in vztrajno, kot si že v preteklosti. Mogoče greš lahko tudi do drugega zdravnika (ORL), pač po mnenje? Si se pozanimala kdaj tvoj zdravnik 8ne vem ali si mislila splošnega ali psihiatra) pride z dopusta? Če praviš, da ti je on pomagal, verjetno bi ti pasal spet pogovor z njim.
Poskusi ne vzet tega kot en grozen udarec, ki te je porinu na tla ... poskus vzet kot opozorilo in čas za premislek si vzemi ... ne da se utrujaš s sto in enim vprašanjem in raznimi zakaj-i, prisluhni sebi, kaj ti mogoče manjka, kaj si želiš ...
Pa seštrikaj kaj lepega!
 :poljubona:

 :ne: naka, srce  :rozicodam: tudi tretjič zlezeš ven iz tega!  :) :oki:










ja, pa imaš moč. V tebi je neizmerna količina moči, le na plan jo je treba potegnit! in seveda lepo počakat na zdravnika, do takrat pa s skupnimi močmi preko foruma prebrodimo ta čas

draga ronja

hudo mi je ker nisi dobro. tudi jaz se mučim..
bom ti poslala zs

Ronja,

NE SEKIRAJ SE, GLEDE TEGA, SAJ TO NE POMENI ŠE NIČ..ŽIVLJENJE JE NEPREDVIDLJIVO IN SAMA SI DOVOLJ MOČNA, DA LAHKO VSE OBVLADUJEŠ - TUDI TO!  :rozicodam:

Kar se tiče ušesa, te je prevzel velik strah - za to panični napad, ali sedaj..se najprej pomiri preko dihanja in kakšne posebne oblike sproščanja, potem pa ti svetujem, da svoje uho pregledaš še pri kakšnemu drugemu specialistu..poišči preko neta in vztrajaj, okej? :poljubnjej:


                                    Dušica

Moj dragi mož, ki je neverjeten, ker mi tako zelo stoji ob strani, je danes po nekajurnem iskanju in klicanju in prosjačenju prišel do enega zelo dobrega ORL zdravnika (dr. Fajdiga). In baje je bil zelo zelo prijazen po telefonu in je možu tudi povedal, da pozna težavo, s katero se spopadam in da je dolgotrajna, vendar ozdravljiva.  :) Tega sem tako zelo vesela, da ne morem povedat. Strah me pa je, koliko dolgo bo še trajalo. V torek naslednji teden me bo ta zdravnik pregledal in upam, upam, da tudi pomiril ter pomagal, da bo z ušesom vse v redu.
Včeraj zvečer sem imela namreč hud panični napad, ker je bilo uho čisto zamašeno... in potem sta se mama in mož odločila, da je res treba poiskati kakšnega dobrega ORL, hkrati pa seveda poskrbeti še za "psiho". Od včeraj jemljem 30 mg Paroxata, zjutraj pa me je tako strah, da se ne upam niti obrniti v postelji. Zato si sedaj pomagam še s Xanaxom. Vsako jutro se začne moja obsesija z ušesom (a je spet zamašen, koliko je zamašen) in ko ugotovim, da je, me prevzame tak obup, da ne morem nič, samo kričim v blazino.
Zdaj imam spet upanje, da bom bolje. Hkrati pa se zavedam, da bo še trajalo, da ADji primejo. In da bom spet normalno slišala.
Ne morem se vam dovolj zahvaliti za vse spodbudne besede. Toliko časa se nisem oglasila na forumu, pa me vseeno niste pozabili. Bala sem se, da boste rekli: poglej ko, oglaša se samo, ko ji je hudo.... Pa niste. Najboljši ljudje se. Najboljši.

Ronja  :clap: super novice. Torek bo kmalu, do takrat pa se probaj čimbolj posvetit čemu drugemu, ter ne razmišljaj preveč o ušesu. Saj vem, da je lažje reči, kot storiti...ampak pred nami je sončen vikend, izkoristi ga za kakšen lep izlet ali rekreacijo.

Sicer pa morda res ne bi bilo napak s pomočjo terapevta raziskati vzrok te tvoje tegobe s ušesi. Saj veš, da se nam na telesni ravni odraža psihična stiska...

Drži se in piši kadarkoli želiš...pa tudi, če bo to samo takrat, ko boš v stiski.

ronja, živjo  :sesmejem:

sklepam da se preveč ukvarjaš s svojim ušesom, tako kot jaz s srcem, zato tako malce čudno bije in preskakuje... enostavno se odmislim, včasih mi uspe.... še ti pride spet, si reči "eh to ni nič, to je malenkost, bo bolje".... poskusi, nimaš kej izgubit  :sesmejem: :rozicodam:

O, moj bog, kako hudo mi je. Tako me je strah, da komaj živim. Kar naprej preverjam svoje uho, koliko je zamašeno. In potem me prevzame tak obup.
Zjutraj ne morem vstati iz postelje, tako me je strah.... in potem spim, spim, tako dolgo, kolikor je le mogoče, da se mi ni treba soočati z bolečino. Proti popoldnevu sem na prošnjo moža in mame moram vstati, ampak komaj, komaj čakam večera, da zaspim in izgine bolečina. In tako je sedaj že pet tednov. Tako me je strah. Tako me je strah. Tako me je strah. Tako me je strah.
Še pisati ne morem več.

Ronja morda je pa ta povecan strah tudi vpliv stranskih ucinkov Paroxata?

Anxa bo popustila, ko umiriš sebe, svoje misli, svoja predvidevanja kaj te čaka. Enostavno je potrebno reči mlinčku v tebi ki premleva da je dovolj. Preusmeri misli zavestno, delaj na sproščanju, postopoma usmerjaj pozornost na različne dele telesa, da nisi fokusirana le na uho.         
Orl obisces takoj po vikendu in imela bos vec info. Do takrat bodi do sebe ljubeca, naj bodo misli optimisticne. Tako kot mislimo, tako se pocutimo, taka custva se ustvarjajo. Imas izbiro in ti odlocas kaj mislis o sebi, piskanju... bodi ljubeca v tem.

Draga Aslan,
verjetno imaš prav in je povečan občutek strahu tudi posledica povišane doze Paroxata. Grozno je. In vem, da bom morala tole trpeti še kar nekaj dni, da bodo ADji prijeli. O bog, upam, da ne bo predolgo.
Da se ne bi toliko orientirala na uho, si dam noter vato (da ne vem, koliko je zamašen), čeprav si ne morem pomagat, da ne bi preverjala.
Najhujši del dneva je dopoldne, ko vem, da se moram nekako privleči do večera.
Vse sem spustila iz rok... službo in vse druge obveznosti. Popolnoma ničesar ne morem. Uspelo mi je edino it do svojega konja. Potem ga krtačim in se stiskam k njemu in ga prosim, naj mi pomaga.

 :rozicodam: Najprej en prisrčen pozdravček Ronja.....

Prelepo imaš konja, imaš moža, ki te ljubi, mamo ki te ima rada in skrbi.......poizkušaj se malo pomirit, zavedat, da imaš veliko lepega okoli sebe.....pojdi malo v naravo nekam ob vodo kjer so zelo prijetni šumi, kjer ni tišine..... kjer je zrak...... da preprečiš da v tišini slišiš karkoli z ušesom..... pojdi nekje kjer je mir in se posveti sebi, prepusti se..... in si dovoli se sprostit......
Morda ti bo pomagalo.....počni to vsak dan.....bodi čim več na zraku, sproščaj se namerno, tako, da se imaš toliko rada, da si dovoliš, da si lahko tudi napeta, tudi kdaj slabe volje, ker ni vse uredu..... a da vseeno lahko malo uživaš in pozabiš na slabo.....zaradi sebe
Pa veliko ljudi te ima rado in skrbi zate.....

Vso srečo Ronja.... boš videla, da bo minilo, ne dvomim, le vedno ne gre vse takoj

Mojca  ;D

Ronja kaj pa MP3 ... Nickelback ...  :onaposlusa:
Tvoj prelepi konjček... pa itak ... terapija ... in velik energijski zaklad ...

Ronja vse bo še ok, kmalu ...
uho potrebuje svoj čas da pride v staro stanje ... tvoji strahci pa tudi ...
 :rozicodam:

Mislim nate ...

Mislim, da so te kapljice, ki jih omenja Aslan, Matrix - na zunaj so podobne kapljicam za oči (Tobrex; podobna škatlica), vendar pa jih dobiš na recept.

Srečno, Ronja   :rozicodam:
..

Sori, ne znam citirat...  :zardevam: :-[ Skratka, saj boš vedela, kaj ti sporočam, a ne? Še enkrat vse dobro.

Sem popravil citat

Ronja, poznam tvoj strah in sem ga imela tudi sama, ampak ne zaradi ušesa. ADji in strah ti še povečujejo simptomatiko, prepričana pa sem, da je z ušesom vse v redu in da se ti bo težava hitro odpravila.
Predhodniki so ti že veliko svetovali in sama se jim priključujem :rozicodam:

Lost, hvala...  :)

Hvala vam vsem za prijazne besede. Neverjetno, dvakrat sem že šla čez tole, pa je tretjič enako hudo kot prejšnjikrat. Jutri bo en teden, kar jemljem povečano dozo Paroxata (30 mg) in vem, da bo moralo še kar nekaj časa preteči, da bodo ADji prijeli. In da bom tako kot prvič in drugič to preživeti dan za dnem.
Najhuje je, ko začutim, da se mi uho zopet maši. Takrat dobim panični napad. In si sploh ne morem pomagat. Taka žalost, tak obup. Če je slučajno uho odmašeno, potem me je strah, kdaj se bo spet zamašilo. Nenehno živim v strahu. Ko je najhuje, vzamem Xanax, da preživim.
Jutri grem k orl specialistu. Bog, če si kje, prosim, naj mi ta zdravnik pomaga. Prosim, prosim, prosim. In naj mi ADji čimprej primejo, ker se izjokala že vse solze. In prosim, naj vaše besede, da se bo težava z ušesom hitro odpravila, padejo na plodna tla. In naj postane življenje lepo. Prosim, prosim, prosim.

Ronja uho je tu in tam tudi odmašeno ... :oki:
Torej zamašitev pride in odide ...

Ko boš spet začutila da se uho maši ... si vzemi čas in se vsedi,
postopoma čuti dele telesa in tudi UHO ki je zamašeno ...
v mislih mu pošlji ljubečo zdravilno energijo ...
in se zavej da je tvoje uho le majhen delček telesa,
da je v tem ušesu tanka cevčica ... ki daje občutek zamašenosti ...

Izberi si sama na kateri del telesa boš pozorna v naslednji uri ...
Experimentiraj! Uči se osredotočat misli na določen del ..
Dokaži si, da si gospodarica svojih misli ... in ušesa!

Čim manj pomirjeval ...

Objem... ker je zunaj peklensko vroče bom rekla "hladilen objem"
 :rozicodam:

Ronja  :rozicodam: mislim nate ter močno močno stiskam pesti zate... :poljubnjej:

Draga Ronja


točno vem in te razumem kako trpiš.
Kot si napisala sama..potrpi, vem da je hudo ampak boš videla,
ad bo prijel, uho pa bo jutri pogledal specialist.

objem

Ronja,

tudi meni ni vseeno zate in...želim, si da uho se pozdravi, da boš slišala kakšen pozitiven  :zvizgam: tudi navzven in...ODSTRANI ENKRAT ŽE TA STRAH! :nehvala: Poskusi se z nečem zamotit in usmerit tvoje misli nekam drugam Npr. sprehod v naravi, slikanje, fotografiranje, peka peciva oz. nekaj kar te poglobi v tvoj drugi lepši svet..MENI POMAGA! Pa vendar ne boš trpela in se trpinčila še 3 tedne?? Ne,ne, in ne..kot se jaz borim, dej se tudi ti...! :poljubnjej:


                        Dušica

Ronja, me zanima, kaj si izvedela pri specialistu? Upam na dobre novice  :rozicodam:

Ronja, pozanimala sem se za tiste kapljice, ki so za oči, lahko pa jih uporabiš tudi za ušesa; vendar, se moja mami ne spomni imena, rekla pa je, da to dobiš edino na recept ; tak, da, če tvoja os.zdr. ve za katero zadevo gre, ti bo dala. (ali pa predtem vprašaj lekarno, pa povej os.zdr.)

vse dobro ti želim!!!

sofie :rozicodam:

Nekaj časa se nisem oglasila, ker sem bila globoko v "črni luknji". Hudo mi je bilo in nisem se mogla pripraviti do ničesar. Zadnje vroče avgustovske dni sem tako preživela v joku in kričanju v blazino. Včeraj zvečer pa se mi je končno zazdelo, da bo morda le posijalo sonce.
V torek sem bila pri ORL specialistu in bil je enkraten. Pravo nasprotje vseh drugih, pri katerih sem že bila in ki so me samo čudno gledali in zmigovali z rameni. No, dr. Fajdiga je čisto nekaj drugega. Ne samo, da me je takoj sprejel, ampak mi je tudi razložil, kaj se dogaja z ušesom. Baje sem si zadevo še sama malo poslabšala, ker sem uporabljala preveč Operila, ki mi je kratkoročno sicer pomagal, dolgoročno pa vse skupaj precej poslabšal. Dobila sem kapljice Nasonex in stroga navodila, kako naj jih uporabljam ter zagotovilo, da bo vse še v redu, vendar ne takoj, v bistvu bo nekaj dni še slabše. Bila sem potolažena.
Ker pa se seveda uho v naslednjih dneh (kot je sicer napovedal zdravnik) ni popravilo in ker je 30 mg Paroxata pokazalo svoje najhujše stranske učinke, si nisem mogla pomagati, da bi se izkopala iz žalosti. Nekje je daleč je bilo sicer upanje, da bo bolje, v tistem trenutku pa je bil le grozen strah in obup. Pomirjeval nisem dosti jemala, le takrat, ko tudi domači okoli mene niso več mogli zdržati. Tudi to me zelo boli, ko vidim, kako trpijo vsi okoli mene, jaz pa si ne znam pomagati. Vsaj v tistem trenutku ne.
Včeraj zjutraj sem imela še en napad obupa, proti večeru pa se mi je zdelo, da je uho bolje in takoj sem bila tudi boljše volje. Danes se borim s stranskimi učinki Paroxata, ampak nekako bolj optimistično, ker se oklepam zagotovila ORL zdravnika, da se bo uho pozdravilo. Moja občutljivost na ušesa pa verjetno ne bo minila, dokler ne bodo "prijeli" ADji. Tako je bilo tudi prvič in drugič. Dokler niso zdravila začela delovati, sem preverjala, ali mi še piska v ušesih. Piskanje v ušesih sem sicer, vsaj po mojem mnenju, kar dobro premagala, ker me sedaj sploh ne moti. Pomagalo mi je dejstvo, da sem ga sprejela in psihoterapija. No, tole zamašeno uho pa je popolnoma fizična zadeva. Ampak "položila" me je tako kot pred leti piskanje, ker ne vem, zakaj sem jaz tako hudo občutljiva na ušesa. Morda pa me zdajšnja težava ne bi toliko vznemirila in vzbujala takšnega strahu, če se mi ne bi zgodilo piskanje, zaradi katerega sem postala tesnobna in hudo depresivna.
V ponedeljek grem še do svojega zdravnika in potem, če bo mogoče, še do psihiatra. Trikrat tak pekel je dovolj. Paroxat mi sicer zelo pomaga, ampak preden "zagrabi" je grozno. Ne grem se več tega. Danes bom enajstič vzela 30 mg in upam, da so najhujši dnevi za mano. In upam, da bo uho šlo na bolje. Utrujena sem od vsega tega. Tretje poletje je "izgubljeno".

Ronja pozdravček.

:sunny: seveda bo posijalo sonce ... trenutno so le črni oblaki strahu in ga zakrivajo ...

Paroxat ima zoprne stranske učinke in če ga višaš prehitro je potem hudo ...
Žal zdravniki NE VEDO, da bi lahko predlagali pacientu višanje po 1/8 ali 1/4 tablete na teden.
Skozi tako uvajanje se izognemo hudim mukam lahko.

Mislim, da je v tem veliko resnice.
Spomin na "piskanje in težave z ušesom" je prebudil anxioznost ... močen strah ...
Sočasno pa lahko na poslabšanje vpliva psihična preobremenjenost, stresni dogodki ...

Priporočam, da greš do psihiatra. Imajo več izkušenj glede AD kot splošni zdravniki.

Uho bo postopoma šlo na bolje ...
Tudi ti se boš naučila biti vse manj pozorna nanj.

Poletje ni šlo v nič ... vsak padec nam prinese nova spoznanja o sebi, o življenju.
Prinese spremembe ...

Topel objem,
 :rozicodam:

Ronja  :rozicodam: čeprav si trenutno v hudi stiski, vedi, da bo bolje. Pri specialistu si dobila zdravila in informacijo kaj se v bistvu dogaja s ušesom...sedaj rabiš še malo časa, da se zadeva umiri.

Me pa zanima, zakaj  si se v bistvu odločila za prenehanje jemanja ADjev? Kot sem razumela, se ti je sedaj ponovilo že tretjič zaradi tega, ali kako?

Želim ti, da čimprej začutiš olajšanje...da zadihaš...poletja še ni konec...zagotovo pa ni izgubljeno, kajti tudi v tej situaciji si dobila nekaj zase.  :rozicodam:

Drži se  :poljubnjej:

Aslan, hvala za tvoje besede. Hvala ti tudi, da si včeraj govorila z mojo mamo. Odločili sva se, da se čimprej oglasiva pri tebi. Obe.
Slavka, za prenehanje ADjev sem se odločila, ker sem si želela zanositi. Bila sem na 20 mg Paroxata in sem čisto počasi zmanjšala na 10 mg. Potem sem se odločila, da dokler ne zanosim, ne grem čisto dol s tablet. No, nato sva z možem izvedela, da po naravni poti ne bova mogla imeti otrok. Tako sem ostala na 10 mg, saj se zavedam, da umetna oploditev ni vedno uspešna oziroma da lahko kar traja, da uspe. Več kot pol leta sem čisto lepo funkcionirala na 10 mg, dokler se ni zgodilo "uho". Tisti dan, ko je je zgodilo, sem se sesula od strahu. Nekaj dni sem počakala. Ker se uho ni popravilo in ker me je bilo vedno bolj strah... z napadi obupa, sem spoznala, da bom težko sama prišla iz tega. Ne vem, ali je bilo povišanje ADja prav ali ne. Ker se je strah hudo stopnjeval, mi je zdravnik rekel, da 20 mg verjetno ni dovolj. No, pa sem šla na 30 mg. Tudi prvič sem bila na 30 mg Paroxata (Seroxata).
Ironija pa je, da bi točno jutri lahko začela s postopkom umetne oploditve. Kako se življenje poigra z nami.

Ronja  :rozicodam: hvala za pojasnilo.

Ja, življenje se zna res poigrati z nami...Vendar tokrat ne moreš nič kaj dosti storiti...Ko se bodo stvari uredile in se ti bo počutje stabiliziralo, bo še čas za naslednjo stopničko...Ne obtožuje se sedaj še zaradi tega, kajti to le povečuje tvojo tesnobo.

Sicer sem ti na to temo napisala tudi že ZS, zato ne bom kaj dosti razpredala...želim ti le, da se čimprej postavijo stvari na svoje mesto...tako, kot si sama želiš  :rozicodam:

Ronja,

sedaj, ko sem najprej prebrala tvoj sestavek in razbrala, da si boljše, sem tudi jaz boljše.. :rozicodam: Dan se pričela uspešno ali nikoli mi ni vseeno za moje sotrpine, tako da..ste mi skoraj PRVA MISEL jutra in ko prebiram o izboljšanju, napredovanju,..posledično TO, vpliva tudi v mene pogum, upanje, notranji mir..no, srečna sem za ostale, da jim je boljše..Ronja, en  :poljubnjej:

Se strinjam, da zaradi piskanja v ušesih (čeprav se tudi pri meni, kdaj to pojavi...se ne sekiram - res, sem se naučila sprejeti tudi takšne morda..nenavadne stvari.. :pomezik:) si se počutila "ogrožena" in anksiozna, zato se je vse tako in toliko vleklo in sedaj...je končno tudi zate pokukal  ;D..in naj tako ostane...

                              Dušica

res zadovoljstvo brat, da se premika na bolje :oki:

Ne vem, kaj naj storim. To moje desno uho me spravlja v tak obup. In tako težko se izkopljem iz tega. Ne morem verjeti, da bo kdaj bolje, saj to traja sedaj že skoraj dva meseca. Kako je lahko uho zamašeno dva meseca? A je to normalno? To ni normalno.... moj bog, tako me je strah, da bo tako ostalo. Kakšno življenje je to?
Zdaj že več kot dva tedna jemljem 30 mg Paroxata, prej sem bila dobre štiri tedne na 20 mg, pred tem pa že celo leto na 10 mg. In zdaj mi še vedno ni bolje. Vsako jutro se zbudim z mislijo na uho in ko ugotovim, da še ni v redu, me tako zaboli in stisne, da ne morem nič.
Potem se z nečloveško močjo trudim, da se stuširam, nekaj pojem, da naredim par korakov. Ne morem več tako živeti. Včasih mi je tako hudo, da pomislim na najhujše stvari. Starši mi zelo pomagajo in hudo mi je tudi, ko jih vidim, kako se trudijo, jaz pa v taki "črni luknji". In včasih kričim, da bi izkričala vso bolečino, da bi bilo tega konec. Samo to si želim. Da bi bilo tega že enkrat konec.
V torek sem bila pri dr. Kapšu, psihiatru. Predlagal je, da bi še dva tedna jemala Paroxat 30 mg in potem šla na Alvento, če ne bo bolje. Ne vem več, kaj naj. Kakšno zdravilo je Alventa?
Ali bom še kdaj bolje? Zakaj me je tako udarilo? Zakaj? Kaj sem takšnega naredila v življenju, da moram spet čez to? In zdaj, tretjič, je spet hudo. Zelo hudo.  :jok:

Ronja, si predstavljam, da trenutno verjameš v nič več, a dejstvo je da BO bolje  :oki: kdaj točno pa žal ne znam povedat  :kiselnasmeh:

O Alventi je že nekaj napisanega

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,2752.0.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,5164.0.html



se mi zdi pameten predlog; vsaj mesec dni daj časa zdravilu, preden poskusiš kaj drugega.


jah...normalno... ja pa ne. Včasih pač določeni organi rabijo več časa, da se pozdravijo. Ja, verjamem, da je obremenilno... a kljub vsemu. SI vsaj poskusila kaj s preusmerjanjem misli? ko te misel vleče k ušesu, jo skušaj "napotit" k stvarem, ki te veselijo.. k naravi, živalim... v spomin prikliči tebi ljub dogodek... karkoli, samo proč od ušesa!

Samo malček potrpljenja še, Ronja, samo malček še, pa bo spet bolje. Boš videla, da bo  :oki: :rozicodam:

Ronja  :rozicodam: ravno prejle sem bila na sprehodu in razmišljala o tebi...kako se kaj počutiš...Žal mi je, da ti še ni odleglo in vem, da je včasih tako hudo, da človek obupuje...
Vendar vedi, da BO BOLJE  :oki: Vedno ne bo tako...res rabiš le še malo časa, pa morda tudi pogovor s kakšnim terapevtom, ki ti bo pomagal, da boš znala preusmeriti pozornost.

Drži se...piši nam...  :rozicodam:


p.s.: če boš pa še kaj okrog Kapša hodila, pa le potrkaj na moja vrata, ki so prva na desni strani v levem hodniku 3.nadstropja, pa bova šli na en  :kava:  :pomezik:

Hvala vama Arwen in Slavka za vzpodbudne besede. Šla sem s psom na sprehod in se usedla v bližnjem sadovnjaku za drevo ter jokala. To prekleto uho. Tisočkrat prekleto. Ker je že tretjič prevzelo nadzor v mojem življenju. Ker je doseglo, da se zaradi njega popolnoma sesujem. Ker je sedaj, ko sem se končno naučila živeti s piskanjem v njem, našlo nekaj drugega, da me zamori.
Poskušam preusmerjati pozornost, ampak je kar težko, ker ušesa ne morem izključiti. Zato si dam vanj vato, da ne vem, koliko je zamašeno in gledam kakšen film. Takrat lahko pozabim. Vendar se potem vedno vrnem v resnično življenje.
Včasih se sprašujem, ali me je usoda kaznovala. Vedno sem namreč govorila, da bi si rada uresničila dve
želji v življenju: da grem jahat na kavbojski ranč v Montani in da grem plavat z delfini. Jahanje sem uresničila lansko leto, z delfini pa sem plavala letos v začetku julija na Azorskih otokih. Za obe potovanji sem veliko varčevala in si nisem privoščila drugih stvari. In potem, nekaj dni po delfinih.... se je zgodilo uho. Kot bi mi nekdo rekel: Dovolj si bila srečna. Zdaj je čas, da spet trpiš. Lahko celo končaš svoje življenje, saj si vendarle uresničila svoji želji. 

Draga Ronja  :rozicodam:


Ne...ne...in še enkrat ne  :nehvala: Vsi imamo v življenju kakšne želje, ki si jih želimo izpolniti...in stremimo k temu, da jih uresničimo...In ko jih uresničimo, še zdaleč ni konec...pridejo nove želje...novi izzivi...
Jaz vem, da imaš tudi ti še vsaj eno željo, ki še čaka na uresničitev...in le-ta bo še kako potrebovala tebe in tvojo ljubezen.  :rozicodam:


Ronja, to uho je tvoje...sprejmi ga, pa čeprav ti povzroča take preglavice in tesnobo...Je pa vendarle del tebe in ti si tista, ki v sebi nosiš nekaj, kar te vsake toliko "sesuje"...na ušesu se samo odraža to. Meni se odraža v vrtoglavici, omotici in "čudnem" vidu...sem ravno tako govorila, da bi najraje svojo glavo zalučala nekam daleč, jo zamenjala....zato te popolnoma razumem.

Probaj se čimbolj "sprijaznit" s tem in preusmerit pozornost...poglej svoje slike iz Montane in se spomni, kako je bilo čudovito...spomni se delfinov in njihovih "nasmehov".... zavej se, kako je vendarle lepo živeti...za velike in male radosti, ki nas spremljajo vsak dan  :rozicodam:

Objem od mene  :poljubnjej:

Ronja žal mi je, da nisi še bolje ...



Hudo je prenašat tole, vem ...
Vseeno pa vidim žarek upanja ... vidiš in veš, da se da ...
Piskanje si sprejela za svoje ... in ni več povzročalo psihične stiske ...

Preusmerjanje pozornosti je odlična vaja ...!
Ponavlja to, delaj dokler ne začutiš, da si res sproščena ...
Šte list ena drevju, opazuj oblake ... računaj 1000-7 itd ...
Pomembno je, da zavestno preusmeriš misli drugam ...
Pojdi jahat tvojega konja ...
Tvoje telo potrebuje sprostitev ...

Konji, delfini ... občutek svobode ... vse to spet ponovno pride ...
Ne obupaj, v sebi imaš moč in pogum, da premagaš tudi to zamašeno uho!

Uho ... kot bi se telo odzvalo na nekaj "kar nočemo slišati" ..
Ronja se je težava z ušesom morda pojavila kmalu po novici,
da bo potrebna pomoč pri načrtovanju otroka?

Draga Ronja tvoji dnevi sedaj niso lahki,
bodo pa počasi postajali vse lažji, prijetnejši ...
In simptomi vse manj izraženi ...
Delno pa se jih boš naučila sprejeti ... biti z njimi in preživeti ...

Topel objem,
Aslan
 :rozicodam:

Se strinjam z Aslan.

Mogoče je dobro s te strani premisliti. Očitno je to tvoja "črna točka" Ronja.  Pri meni je to želodec.

Pred tremi leti si napisala:    
Odg: piskanje v ušesu
« Odgovori #13 dne:: nedelja, 19. oktober 2008 ura: 22:47 »
   Odgovori s citiranjemCitiraj
Draga Arwen,
ko sem prebrala tvoj prispevek, sem se morala oglasiti. Meni skoraj nič več ne piska v ušesih. Kdaj pa kdaj se še ujamem, da poslušam zvoke v desnem ušesu ali pa mi res začne piskati (ko mi npr. zapre sluh in nekaj minut močno piska, potem pa neha). Samo sedaj se sploh ne sekiram več zaradi piskanja. Ko odmislim, piskanje spet potihne. Arwen, dobro veš, kako grozno je bilo, ko sem odkrila ta pisk. Lost je napisal link do moje teme v starem forumu. Dokler ni začel AD (Seroxat) delovati, sem mislila, da je konec življenja. Trenutno še jemljem AD-je (30 mg), mislim pa, da bova z zdravnikom ta teden začela zmanjševati dozo. Srčno upam, da jo bom odnesla s čim manj stranskimi učinki.
Ronja

 :rozicodam:

uf  :palecgor: coolsko  :ok:

kako pa to zgleda je tudi kaj potapljanja vmes? ker pri slednjem se rado zgodi t.i. plavalno uho http://www.zips.si/


no, točno veš, da temu ni tako... je pa res, da "samo" težava z ušesom zna povzročit marsikakšno kalvarijo (mi je še kako dobro poznano piskanje, ko so bili momenti, ko bi s takim veseljem treščila ob kako steno, samo da bi prenehalo)... in v vseh teh letih se zelo ubadam z vprašanjem, česa nočem slišat... pa do danes še nimam odgovora  :kiselnasmeh: :( čeprav... je tole :

res samo zaradi ušesa?

Ronja,

jaz tudi menim, da se preveč obremenjuješ s tvojim ušesom.. :nehvala:..DOVOLJ! Veš in ker si želiš, se bodo stvari uredile, sicer pa je veliko odvisno od tvoje dobre volje, samozavesti in prepričanja, da zmoreš..ne daj se zaradi ušesa in preusmeri misli v bolj konkretne stvari za tvojo prihodnost: delo na sebi, morda otrok in načrtovanje novih želja...no, mene bi to vsekakakor vzpodbudilo in dalo nov elan...NE MOREŠ VEDNO STATI NA ISTEM MESTU..PREMAKNI SE! :rozicodam:


                           Dušica

Danes zjutraj je bilo zelo hudo. Mama ni več zdržala mojega napada in je poklicala zdravnika, ki je prišel na dom. Moj bog, kam sem prišla? Še nikoli ni bilo treba zdravniku priti na dom, da me pregleda. Imela pa sem napad obupa in takrat se izkričim v blazino. Verjamem, da moji bližnji tega ne prenesejo. Zdravnik se je posvetoval še s psihiatrom dr. Kapšem in stanje je takšno: trikrat na dan Helex, da se pomirim, zvečer pa polovico tablete Mirzatena, poleg tega še moj odmerek 30 mg Seroxata. V kaj se spreminjam? V zombija? Nafilana z zdravili... Trikrat na dan Helex? Moj bog, tega si pa res ne želim.
Ko zdravniku omenim uho, mi vedno pove, da uho ni problem in da se bo pozdravilo. Potem ga vprašam: Kako? Saj je že dva meseca tako? Ali je možno, da se bo uho res pozdravilo, ko bom jaz v boljši psihični kondiciji?
Včasih se mi zdi, da me nihče ne posluša. Namreč, če je uho odmašeno, sem čisto v redu volje. Če pa je zamašeno, me grabi obup.
Ne vem več, kaj bo z menoj. Grozno mi je, da me moral moj zdravnik k meni na dom. Ne vem, kakšni bodo naslednji dnevi. Zagotovo se bom poskusila toliko potruditi, da mi ne bi bilo treba jemati toliko pomirjeval. Tega se namreč kar bojim. Ne vem tudi, kako bom prenesla Seroxat in Mirzaten.
Pogledam se v ogledalo in vidim bledo senco same sebe. Spreminjam se v okostnjak. Ampak rada bi živela. Rada bi, da bi posijalo sonce tudi zame. Rada bi se vrnila v normalno življenje.

Draga Ronja

hudo mi je ker tako trpiš....želim ti in vem, da ti bo boljše.
jemlji zda ta Mirzaten in seroxat, poskusi  si dopovedati, da bo to prešlo. Da je to le začasno stanje.. :pomezik:

Tudi jaz sem slabo,  v trebuhu imam tak občutek, kot da padaš v globino---strašno.
Potem spet preide in se večkrat vrne....

Pošiljam ti objem
m

Včeraj je bilo res hudo. Zaspala sem s čisto zamašenim ušesom. No, danes zjutraj pa se zbudim z "normalnim " ušesom. Kako mi je odleglo. Danes je torej uho odmašeno. To moram napisati, da bom prebrala, ko se mi bo uho spet zamašilo. Ker kakšnega upanja nimam, da se mi ne bo več mašilo. Je že bilo tako, da se je odmašilo, potem pa se je počasi spet začelo mašiti. Dejansko gre torej za fizično težavo, ki pa jo jaz izjemno težko prenašam.
Mož je včeraj klical mojega ORL dr. Fajdiga, ki je rekel, da se takšne stvari lahko na koncu tudi operirajo, če res ne bo bolje. Tega sem bila kar vesela, ker me je najbolj strah, da bo moje uho zmeraj ostalo takšno. Problem je, ker toliko časa čakajo, da operirajo... ker "naj najprej narava pozdravi". Mene pa to čakanje, da "narava pozdravi" ubija. Onemogoča, da bi normalno funkcionirala.
Nisem vzela tri Xanaxe, kot mi je rekel zdravnik, ampak včeraj dva, danes pa enega. Tudi Mirzatena nisem vzela včeraj zvečer, samo običajen odmerek 30 mg Seroxata. Ne vem. Nočem trpeti stranskih učinkov še enega antidepresiva. Pa prebrala sem, da po njem spiš kot ubit, jaz pa nimam težav s spanjem. Pravzaprav preveč spim, ker se zjutraj nočem soočati z realnostjo.
Ampak saj ni narobe, če si želim, da bi bilo jutri tudi tako kot danes, ali ne? Vem le, da bom zelo razočarana, če ne bo. Zato je morda bolje nič upati, pričakovati najslabše. Ampak hudo mi bo pa vseeno.

Ronja  :clap:, vesela sem zate... :rozicodam:

Ronja, mene je moja terapevtka glede mojih strahov večkrat vprašala: "In kaj bi bilo najhujše, kar bi se lahko zgodilo?" Grozno je bilo pomisliti na to, čeprav se je nekje v nezavednih kanalih prav ta film nenenhno odvijal. In potem je bilo spet težko to izreči - slišati ta moj strah. In potem je nekako počasi izgubil moč in sedaj lahko normalno živim. Seveda še pomislim kdaj na to, na strašljive misli in zgrabi me tesnoba, tako kot čisto vsak posameznik na tem svetu, ampak tudi pri meni gre potem ta misel normalno mimo - ne zatakne se več v mojih možganih in kot kroglica v fliperju spidira naokoli.
Tudi jaz bi te sedaj rada vprašala: "In če bi tvoje uho ostalo zamašeno?" Ne pravim, da bo, a če bi. Bi bilo res tako zelo hudo? Z zamašenim ušesom bi lahko čisto normalno funkcionirala (tudi jahala konje, še plavala z delfini in si uresničila še marsikatere sanje). Nihče ne bi opazil, da kaj ni v redu... Kaj je pravzaprav tisto, kar te pri zamašenem ušesu tako zelo moti? (odgovori samo, če zmoreš pomisliti na to in spregovoriti o tem) Ker v redu ne moreš funkcionirati sedaj zaradi strahu, ne pa ker bi zamašeno uho pomenilo kakršnokoli fizično oviro. Kaj ti zamašeno uho odvzame?
Drži se, Ronja.  :rozicodam:

 :wav: sem zelo vesela zate, Ronja... :rozicodam:

to si res zapiši na en listek in ga daj v torbico ali denarnico, da boš lahko vsakič, ko boš postala zaskrbljena zaradi ušeska, pobrala listek, ga prebrala in se potolažila!!!! Čist zares!

lp sofie

Ronja,

jaz pa ti sedaj svetujem takole, potem, ko zgleda, da situacija ni tako gorzna oz. resna, saj se občasno uho "osmaši" in normalno slišiš..torej, poskusi še s kakšnim drugim specilastiom naokoli? Sama čutiš, da se bo stvar postopoma uredila in če do takrat ti je dolgo in neznosno, poskusi še koga povprašat za strokovno mnenje..tudi alternativna medicina je okej ali pa..akupuntura??

Držim pesti.. :oki:

                                            Dušica

Ronja mislim, da ima zdravnik zelo prav.
Tvoje uho se bo pozdravilo prej ali slej.
Težava je v tem kako ti sprejemaš trenutno motnjo z ušesom.
Upiraš se sprejeti dejstvo, da je uho zamašeno in upor sproži še večje psihične napetosti ...

Ronja praviš, da ko se zbudiš in je uho OK si tudi ti psihično OK ...
Lahko povežeš to dvoje ... trenutno je stopnja zamašenosti ušesa kot nekak barometer tvojega psihičnega stanja ... Poiskusi razmejiti to dvoje ... psihično stanje je stanje tvojega duha ...
lZmoreš veliko več kot misliš, lahko se gibaš, tečeš, jahaš ... UHO je le fizični del, zamašena je mini cevka ... Zakaj ji pripisuješ tako močan pomen razmisli ...

Groza? Ronja to je del njegovega poklica: obiski na domu v nujni situaciji ...
Sprejmi to kot darilo, da obstaja ta možnost da pride na dom.

Predvsem zaupaj da se bo uho pozdravilo.
Morda ne čez noč ... bodo še dnevi z bolj in dnevi z manj zamašenim ušesom ...
Sprejmi to kot del zdravljenja ...

:oki: to je to Ronja ...

Objem pošiljam ...
 :rozicodam:

Nimam kaj dodati Ronja. Aslan je vse povedala. Jaz pa verjemem, da se boš izmazala tako, kot si se že. Tudi takrat si mislila, da ne bo konca piskanju, pa je bilo. Tisto leto si šla še na Tajsko, če se prav spomnim.

 :rozicodam:

Zaenkrat se prebijam iz dneva v dan. Uho se bolj ali manj maši. V nedeljo je bilo kar hudo, ker je bilo razočaranje (od sobote, ko sem bila cel dan "slušeča") veliko.
Seveda, imate prav. Čisto vse lahko delam z zamašenim ušesom. Tudi slišim... saj imam še enega. Ampak strah pred tem, da se bom vrtela takole v krogu, strah pred tem, kako bo jutri, strah pred dolgotrajnim zdravljenjem, ki bo ali pa ne bo prineslo rezultate, strah, ko čakam, ali se bo ali se ne bo moje uho samo od sebe pozdravilo, je res velik.
In poskušam biti aktivna. Grem ven, na dolge sprehode, doma postorim, kar je treba (oprati perilo, pospraviti), vendar s tesnobo. Poskušam preusmerjati misli. Uspe mi le, če gledam kak film, ko za trenutek pozabim... je pa vrnitev v realnost potem huda. Tako kot zjutraj, ko se zbudim.
Gledam svojo sestro, njenega partnerja, svojo malo nečakinjo in si ne morem kaj, da jim ne bi zavidala njihove sreče. Seveda jim želim samo vse dobro, ampak tako hudo je, ko gledam srečne ljudi, jaz pa bi včasih najraje kar umrla.
Zelo, zelo si želim, da bi vam lahko kmalu napisala, da sem bolje in da mi je posijalo sonce. Danes je 21. dan, ko sem vzela 30 mg Seroxata. Moj bog, koliko časa še?

Ronja  :rozicodam:


Prepričana sem, da ne več dolgo...zdrži še malo....jaz sem v mislih s tabo  :rozicodam:

Hvala, Slavka. Tudi jaz velikokrat pomislim nate.
Zdaj bom gledala film La vita e bella (Življenje je lepo).

Ronja  :rozicodam: ... ja življenje je lepo in vredno ga je živeti ....uživaj v ogledu filma  :poljubnjej:

Ronja počasi se vračaš v običajno življenje ... :oki:
Padci so hitri ... za pobrati se pa je potreben čas ...

Vztrajaj in zaupaj vase ...
Preusmerjaj misli ...
In dopusti, da je uho kdaj tudi zamašeno ...

Objem :rozicodam:

Hvala, hvala.
Še zmeraj je zelo hudo. Grozljiva tesnoba me daje. In ne upam si več jesti pomirjeval, čeprav sem do sedaj v treh tednih, odkar jemljem 30 mg Seroxata vzela le eno ali zelo redko dve tableti Xanaxa. Odločila sem se, da bom poskusila iti v ponedeljek v službo (res upam, da bom lahko). Naslednji teden v četrtek imam spet pregled pri ORL in zelo, zelo si želim, da bi bila mnogo bolje do takrat. Zelo, zelo si želim, da bilo moje uho tudi mnogo bolje. Hudo je tudi, ker ne smem preveč jokati. Moj osebni zdravnik mi je rekel, da jok še poslabšuje zadevo z ušesom, ker sluznica nateka.
Moram tudi povedati, da nisem vzela po treh Helexov na dan in zvečer še pol tablete Mirzatena, kot mi je bilo sicer sprva naročeno. Pomirjeval se malo bojim, stranskih učinkov Mirzatena pa tudi. Se mi zdi, da me je takšna doza zdravil kar malo streznila.
Prosim, prosim, naj se vrne nazaj moje življenje. Ne razumem tudi, zakaj tako dolgo traja. Ko se je vse skupaj začelo, sem bila na 10 mg Paroxata. Očitno ne dovolj, da bi me kakorkoli obvarovalo pred "padcem". Po dvigu na 20 mg sem štiri tedne vegetirala. Po štirih tednih jemanja 20 mg sem šla na 30 mg. Od tega je sedaj tri tedne. Ali je mogoče, da zdravila sploh ne bodo prijela? Dvakrat mi je Paroxat/Seroxat pomagal. Ali je mogoče, da mi tretjič ne bo? Res pa je, da je bilo vedno zelo hudo.

Jaz bi na tvojem mestu vzela Xanax Ronja. V enem mesecu jemanja pa še ne postaneš odvisnik. Pa tudi v službo pojdi. Ne boš toliko razmišljala. Verjamem pa, da bo kmalu bolje. Drži se.  :rozicodam:

Hvala, Alexx. Saj ko je prehudo, ga vzamem. Škoda le, ker ne pomaga proti žalosti.

Ronja, jaz vidim tole kot eno preizkušnjo ... tud men se ponavljajo določene zadeve, včasih v isti oblili, drugič v podobni ... je pa sigurno znak, da nečesa nisem predelala, da je še kaj skrito v moji podzavesti, da je še kaj za razrešit pr sebi ... in vedno se nam potem ponavlja, vse dokler ne predelamo ... kot bi nam bla dana še ena (in še ena ...) možnost za osebno napredovanje
poskus ne tolko čakat, da primejo ADji ... greš recimo na pogovore k tvojemu psih./terapevtu in poskušaš mal 'kopat po sebi' ... lahko si tud sama postavljaš vprašanja in na njih odgovarjaš, kot ti je nekdo že tule predlagal - pri določenem strahu, misli ob tem se zaustavi, umiri dihanje, in se vprašaj ZAKAJ ... da prideš do odgovorov zakaj se bojiš določene stvari, česa točno se bojiš ... poskus zmerej pomislit kaj se ti zdi, da je najhujše kar se ti lahko zgodi ob tistem ... včasih je dovolj že, da pridemo do tistega kar je 'skrito' in se potem soočimo s tem, s to mislijo, s strahom. ker prej sami sebi ne pustimo, da pride to na površje ... se hočemo 'zaščitit' in potem se začnejo fizične težave in tem sledi psihična bolečina, žalost, tesnoba itd. pusti si, da pride na dan kar ima za prit ... da poveš na glas(=poveš sebi!) svoje strahove ... da si priznaš s čim si zadovoljna v svojem življenju, s čim nisi ... da premisliš tudi kaj se skriva za določenimi občutki, npr. nevoščljivosti, občutek nemoči, karkoli
sigurno si sposobna se spoprijet s tem, ampak te svoje notranje moči se ne zavedaš oz. si jo ne uspeš zdej priznat, ker vidiš vse črno ...
DRŽI :sonce: SE, Ronja!!! 

Moonica, hvala. Sem res razmišljala, od kod tak paničen strah. Ker dejansko sem oseba, ki si upa vse. Opravljam zelo zahteven in odgovoren poklic, ko moram včasih sprejemati težke odločitve, vendar me tega sploh ni strah. Niti me ni stah soočiti se s komer koli, z mojimi nadrejenimi. Nikogar me ni strah, vedno razločno in na glas povem svoje mnenje. Ni me strah javnih nastopov, tudi če se tičejo bolj kočljivih ali težjih zadev. Ne bi me bilo strah niti stopiti pred kamere ali govoriti z "najpomembnejšimi" ljudmi v državi, kaj v državi, na svetu. Zelo zaupam vase, da imam dovolj znanja in argumentov, da se lahko z vsem tem spopadem. Ni me strah nobenih težljih nalog, ni me strah, da česa ne bom zmogla. Prav tako nimam "običajnih" fobij, kot so strah pred zaprtimi prostori, pred vožjo z letalom, pred kačami ipd. Malce mi je neprijetno ob višini, to pa je tudi vse.

In potem... poglejte me... zlomim se ob zamašenem ušesu. Popolnoma se zlomim. Neham funkcionirati. Težave z ušesi v meni vzbujajo grozljiv strah. In življenje z enim zamašenim ušesom se mi zdi popolnoma nemogoče. Kar tresti se začnem, ko pomislim, da bi lahko bilo kaj narobe z ušesi. Zakaj je tako? Moj osebni zdravnik pravi, da to nosim v podzavesti zaradi mamine naglušnosti. Morda, ampak jaz se ne spominjam, da bi me mamina naglušnost kdaj prestrašila. Doma smo pač malo bollj na glas govorili, potem je mama dobila slušne aparate in z njimi čisto normalno funkcionira, živi polno življenje.
Morda sta kriva dva stavka, ki so mi jih izrekli zdravniki na Polikniki pred štirimi leti, ko sem prišla tja zaradi šumenja v desnem ušesu: "Ja, imate pa res smolo... tega se ne da pozdraviti, boste imela do konca življenja. Kupite si kakšen CD in ga poslušajte." Takrat se mi je življenje dobesedno sesulo v prah. Tudi internet je naredil dosti škode, ko sem prebirala strani o samomorih, ki jih delajo ljudje s šumenjem v ušesih.

In ko se mi je julija po prehladu zamašila evstahijeva cev v desnem ušesu, je bilo to zame spet "konec sveta". Občutek nemoči in misel, da mi ORL specialisti itak spet ne bodo pomagali. In strah, ki sem ga tako lepo ukrotila pri šumenju v ušesih (ki, seveda, ni ostalo do konca življenja, ker ga zdaj sploh nimam), se je prebudil in se razrastel v vsej svoji veličini. Višanje odmerka ADja mi je vse skupaj še poslabšalo (česar sem se zavedala, ker sem že dvakrat preživljala stranske učinke). Neopisljiva tesnoba me je zopet čisto "položila". Kaj bo zdaj? Ali bo uho zamašeno do konca življenja? Čeprav se zdi nemogoče, mi gre to kar naprej po glavi. Raje bi imela zlomljeni obe nogi kot zamašeno uho. Tolaži me dejstvo, da sem zdaj dobila dobrega ORL specialista, ki mi je jasno povedal, kaj se dogaja z ušesom in da bo še nekaj časa trajalo, da se pozdravi.

Danes imam občutek, da bo vendarle šlo na bolje. Uho je od ponedeljka popoldne malo bolje, zato imam upanje. Še vedno pa me muči tesnoba. Zdaj grem v četrti teden jemanja 30 mg Seroxata in bog daj, da kmalu prime. 

Draga ronja
kot da bi opisala sebe.
Moonica, hvala. Sem res razmišljala, od kod tak paničen strah. Ker dejansko sem oseba, ki si upa vse. Opravljam zelo zahteven in odgovoren poklic, ko moram včasih sprejemati težke odločitve, vendar me tega sploh ni strah. Niti me ni stah soočiti se s komer koli, z mojimi nadrejenimi. Nikogar me ni strah, vedno razločno in na glas povem svoje mnenje. Ni me strah javnih nastopov, tudi če se tičejo bolj kočljivih ali težjih zadev. Ne bi me bilo strah niti stopiti pred kamere ali govoriti z "najpomembnejšimi" ljudmi v državi, kaj v državi, na svetu. Zelo zaupam vase, da imam dovolj znanja in argumentov, da se lahko z vsem tem spopadem. Ni me strah nobenih težljih nalog, ni me strah, da česa ne bom zmogla. Prav tako nimam "običajnih" fobij, kot so strah pred zaprtimi prostori, pred vožjo z letalom, pred kačami ipd. Malce mi je neprijetno ob višini, to pa je tudi vse.

Strah pa me je da se bom zadušila, nehala dihati...
razumem te in ti želim da ti prime ad čimprej..tudi jaz sem na povišanju cipralexa 2 teden
objem

Ojla,

tudi jaz sem podoben "pacient". NIčesar skor me ni strah razen lastnih bolezni. Kdor me pozna samo s službene strani, bi rekel da gore premikam.  Ko imam pa virozo, samo še pljuča poslušam, zdihujem, hvatam zrak, katastrofa. Jaz vem, da je moj večni sprožilec - viroza. Smešno, a blazno resno. Jaz pa dobim paniko, da ne bom več normalno zadihala. Sem še astmatik, samo bog ve, če ni prišla astma s panike. Sem res alergik - atopik, in je to kao vzrok astme. Toda bolj kot gledam na to, je alergija in astma moj večni psihološki problem. Skratka, kaj počnem?
Skušam ignorirati. Ponoči mi uspe in nikoli ne vzdihujem, ko spim :) Logično, a ... Čez dan pa si pojem dihi z mano, dihi dihi z mano.... :wav:Skušam vržt na smeh....
In kaj sledi; zdihujem sama sabo  :sesmejem:
Provej ti z vozi me vlak v daljave in čakaj, da se ti uha odmašijo  :oki:
MAlo za šalo malo za res.

Ronja  :rozicodam:

No, tako, kot imaš ti težave z ušesi jih imam jaz z očmi...in spet sem v obdobju, ko se spopadam s tem...res je grozno...včasih brezupno...pa čeprav vem, da bo minilo, me vsaka ponovitev spravi ob živce.  >:(

Si pa si že sama ugotovila kar nekaj zadev, kaj je TISTO, kar te spravlja v obup pri tvoji težavi.


Če se še sedaj spominjaš teh dveh stavkov, sta se ti verjetno takrat zelo vsrkala v podzavest...torej strah, da se te bo to držalo celo življenje in strah kako se s tem sprijazniti...

Potem seveda tudi to:


ko misliš, da je smrt edina rešitev za tvojo težavo...potem še prebereš kakšen primer in si še globje v obupu...enostavno se ti zdi, da doživljaš pekel.


No, jaz isto govorim zase in za moj "čuden" vid....ampak bog ve, če bi bilo res tako fajn, ko se ne bi mogla premikat...  :unsure: Vsako "odstopanje" od zdravja je neprijetno...verjetno bi se potem vsa stvar fokusirala na nekaj drugega kar bi me oz. te spravljalo ob živce.


Ronja  :oki: stiskam pesti, da tvoja težava čimprej mine...upaj in zaupaj...verjemi vase in v svojo zmago...si pogumna in znaš se borit, torej bo tudi ta bitka dobljena...slej ko prej.

Mislim nate in ti pošiljam objem  :rozicodam:

saj ni nujno, da bi te to prestrašilo.... dovolj je, da si mogoče sočustvovala... dovolj je, da si kako opazko na njen račun slišala... dovolj je, da te je mogoče kdaj prešinila misel, kaj pa če...

Tudi jaz tule vidim močno povezavo Ronja ....
Razmisli malo pri sebi kaj je zate kot otroka pomenilo, da ima tvoja mami težave s sluhom, da ne sliši ok ... kako si se počutila ob tem pred drugimi ... ti je bilo hudo zanjo, te je bilo morda sram ... si bila žalostna ... Za strahom, ki se ti dogaja se lahko skriva marsikaj ... popolnoma drugo čustvo (sram naprimer) ...

Vsekakor pa danes ko te berem se mi zdi, da si že veliko bolje kot pred tedni.
Da vidiš sliko situacije realnejše in da veš, da boš tudi tokrat spet prilezla ven iz objema tesnobe.

 :rozicodam:

Danes je zelo hudo. Očitno še nisem prilezla nikamor. Cel dan sem prejokala. Uho ni "tapravo". Šele zdaj po dveh Helexih (ena tableta po 0,25 mg) sem se malo pomirila. Govorila sem tudi s svojim zdravnikom, ki mi je še enkrat zagotovil, da bo vse dobro in vse v redu. Da se bo tudi uho pozdravilo in da bom tudi jaz prilezla ven iz tega. Ko sem ga vprašala, kako to, da traja že osem tednov (štiri tedne po 20 mg Paroxatra, štiri tedne pa po 30 mg), mi je rekel, da lahko tako dolgo traja. Mene je strah, da mi Paroxat sedaj v tretje sploh ne bo več prijel. A je to možno? Prosim, prosim, napišite, ali je možno, da isti AD po tretji ponovitvi ne prime več.
Glede zamenjave je rekel, da sicer lahko zamenjava, vendar bom rabila tri tedne, da mi nov AD "prime".
Jaz sploh ne vem več, kaj naj naredim. Predlagal mi je, da naj zvečer le vzamem še polovičko Mirzatena, ki ga bova potem, ko bo Seroxat prijel, ukinila.
Mene pa je strah še novih stranskih učinkov Mirzatena in nekako kar ne upam več verjeti, da bi ta kombinacija delovala. Polovičko Mirzatena poleg Seroxata je sicer predlagal psihiater dr. Kapš.
Moj bog, ne vem več, kaj bo z mano.

8 tednov ni veliko časa Ronja. Pri vsakem pa traja različno dolgo, da "prime". Prepričana sem, da bo tebi tudi, le obupana si preveč. Tudi vnetje ušesa se različno zdravi, če prav ne verjemem, da je pri tebi krivo uho. Samo udarilo ti je ven na organu, ki je pri tebi najbolj občutljiv. Psiha je čudna zapletena reč.

A si bila kje danes? Ne zapiraj se in ne čakaj, ter ne opazuj se ves čas.  :)


P.S. Meni gre vedno na bruhanje, ko sem "down". 24 ur na dan bi bruhala. Zraven mi pa še šumi v ušesih. A sem se tako navadila, da kar ignoriram zadevo. :kiselnasmeh:

 :clap: :clap: :clap:

Alexx, hvala.
Samo še nekaj bi vprašala. Koliko časa, menite, si lahko pomagam s pomirjevali, da mi ne bi škodilo? Jaz jih jem že štiri tedne, vendar ne veliko. Pojedla sem skoraj eno škatlo Xanaxov (0,5 mg) - kakšnih pet tablet je ostalo - in nekaj Helexov (0,25 mg). Vzamem enega na dan, ko je bilo res hudo, tudi dva. Ampak res nočem imeti težav še zaradi tega. Sta pa včasih tesnoba in žalost tako hudi, da ne gre drugače, saj sicer dobesedno kričim od tega.
Moj zdravnik meni, da me bo Mirzaten umiril in da bi ga itak ukinili, ko Seroxat prime. Sem pa opazila, da kadar sem v kolikor toliko dobrem psihičnem stanju, težave z ušesom niso tako velike. Vsaj nekaj.

jst sm jemala helexe 0,25mg cel avgust vsak dan po 2-3 t./dan. Danes le občasno! Mi večkrat škodi, ker jih ne vzamem  :sesmejem:


No vidiš!

Vse bo še OK!

lp sofie :rozicodam:

Kako ti škodi Sofia? Če ne vzameš Helexa?

Ja......... pač bolj se moram bodriti in sproščati, kar je včasih ful težko v službi; če vzamem helex, pa me ta pomiri in tudi lažje sfolglam dan

ronja

jaz sem tudi ful tesnobna in sem cipralex povišala na 15mg
poleg pa imam polovičko mrzatena zdaj že 1 teden.
moje mnenje je- vzemi ga, mene pomiri in spim po njem

vse bo ok, boš vidla :rozicodam:

Ronja  :rozicodam: najprej en veeeelik objem...samo zate  :poljubnjej:

Glede na to, da imava istega psihiatra, ti bom povedala, kaj je meni rekel dr. Kapš, ko sem se zelo slabo počutila...rekel je, da naj vzamem Helex (0,25 mg), kadarkoli bom čutila, da ga rabim...da se bom pomirila in preživela dan...in ko sem mu rekla, da me je strah, da bom zasvojena, mi je dejal, da po dveh tednih jemanja še nisi zasvojen...naj se ne obremenjujem s tem.
V spominu pa so mi ostale tudi njegove besede: "hja...se bova potem pa odvajala, če boste zasvojena z pomirjevali"
To me je nekak potolažilo...kaj vem, morda sem se zavedala, da tudi "zasvojenost", ki sem se je izredno bala zaradi vsega prebranega,  ni nerešljiva in zato sem tudi lažje vzela Helex, kadar sem ga potrebovala...Kmalu pa sem se počutila tako dobro, da nisem več razmišljala o Helexu.


Ronja  :oki: bolje bo, zagotovo...te dni ti morda nagaja tudi polna luna...in tudi vreme je precej "težko", vsaj zame  :kiselnasmeh: Še malo zdrži, pa boš na konju...dobesedno  :oki:

Stokrat hvala, marina in Slavka.
Marina, eno vprašanje: Ali ti Mirzaten pomaga tudi "čez dan"? Mislim, te pomiri toliko, da ne rabiš potem čez dan pomirjeval? Ker jaz zvečer nisem toliko tesnobna, pa spim čisto v redu. Problem imam, ko se zbudim. Takrat pa okoli enajstih tesnoba nastopi v "polni meri".

jaz sem bila  zelo nespečna...in tesnobna tudi. pomagal mi je pri obojem,
vse bo še dobro. vem, da ti je zdaj hudo in to težko verjameš, pa je res :-*
en objemček

Jezus, toliko sem zdaj prebrala o tem Mirzatenu, da me je res strah, da bi ga vzela. Namreč, meni je vedno najhuje čez dan. Zvečer sploh ne. Rada grem spat in nimam težav s spanjem. Vedno si takrat rečem: Še en dan bližje sem ozdravitvi.
Če bi Mirzaten še vedno pomirjujoče deloval čez dan, bi ga pa vzela. Da ne bi jedla preveč pomirjeval. Čeprav, Slavka, imaš seveda prav. Ker se recimo zdajle po dveh Helexih (0.25 mg) počutim kar okej, dopoldne je bilo pa grozno.

Ronja  :rozicodam:


Isto...ampak res isto, sem se jaz počutila...zvečer sem si oddahnila, da sem en dan bližje ozdravitvi...spala sem tudi vedno super...zjutraj pa "jovo na novo"  :o


Vzemi ga, ko boš čutila, da je grozno...zakaj bi trpela...Pa ne, da zdaj promoviram pomirjevala, ker sem se jih ravno tako bala, kot se jih verjetno bojiš ti, vendar vem, da bi si tudi jaz takrat prihranila marsikatero trpljenje, če bi ga vzela...  :kiselnasmeh:

Točno tako, Slavka.
Jaz sem se včeraj npr. na vse pretege branila Helexa in preživela peklenski dan. Na sprehodu sem doživela panični napad, kar naprej sem se ukvarjala s svojim ušesom, komaj, komaj sem skuhala kosilo, pol dneva sem prejokala... zvečer pa sem se umirila, pogledala en luškan film in malce žalostna z mislijo pri svojem ušesu zaspala.
Zato ne vem, zakaj bi jemala še Mirzaten. Sploh ne vem zdaj, kaj naj naredim.

Morda se še enkrat posvetuješ z zdravnikom...mu razložiš zadevo tako, kot si jo nam tukaj, da pač nimaš težav s spanjem, temveč s paniko čez dan...pa boš videla, kaj bo rekel.
Jaz zdravila Mirzaten ne poznam, zato ti težko kaj svetujem...  :unsure:

Res ti iz srca želim, da čimprej prime tvoj AD in bodo vse te težave, ki te pestijo, le še zgodovina...

Ja, svojemu zdravniku sem to že razložila, pa še vedno meni, da bi bilo dobro vzeti Mirzaten. Dr. Kapšu sem pa tudi poslala mejl.
Bolniško imam zdaj podaljšano do srede, potem pa bi morala na komisijo. Moja največja želja je, da bi bila v četrtek toliko okej, da bi lahko šla v službo, zdržala četrtek in petek, potem pa je zopet vikend.
Ne vem, mogoče bi danes le vzela polovičko Mirzatena, kot sem se dogovorila z zdravnikom. Jutri moram itak poklicati svojega zdravnika, upam pa tudi, da bo dr. Kapš odgovoril. Če ne bo v redu... mislim, če bom samo spala, tesnoba bo pa jutri čez dan še vedno ista, bom pa nehala. Saj en odmerek mi ne bo škodil. Brez zveze mi je namreč jemati še eno zdravilo, če bom itak morala nekaj časa še jemati pomirjevala.

ronja

jaz bi ga vzela na tvojem mestu. vsaj enkrat, da  boš videla kako učinkuje nate.
jaz sem šla 1 uro po njem 15 mg spat...in jutro ni bilo več tako hudo tesnobno.
vsaj meni tako deluje, jemljem ga pa1 teden

Marina, še enkrat hvala. Če je tako, potem je super. Ker Mirzaten naj bi jemala do takrat, ko prime Seroxat. Bom zdaj vzela polovičko Mirzatena in videla, kaj bo jutri.
Bog daj, da ne bi bila tako tesnobna. Bog daj, da bi bilo uho točno takšno, kot je zdajle (se mi zdi, da je kar v redu) in bog daj, da bi kmalu začela spet funkcionirati.

Ronja poglej torej se da zmagat!
Tudi brez dodane kemije ... s tem kar že jemlješ!

Delaj na poboljšanju psihičnega stanja ...
pozitivni dejavnosti, ki te izpolnjuje, sproščanju vsak dan ...
gibanju, zaupanju vase ...
dovoli si začutiti tudi uho, ki te ovira ... sprejmi ga ljubeče ... daj mu čas da se pozdravi ...

Objem od Aslan
 :rozicodam:

predvsem to!

lp sofie  :rozicodam:

Danes sem se zbudila ob enajstih. Po 15 mg Mirzatena sem spala kot top več kot 13 ur. Je pa res, da nisem tako tesnobna, kot prejšnje dni. Sem bolj umirjena.
Zdravnik mi je rekel, da bi Mirzaten jemala do izboljšanja počutja, torej, dokler Seroxat ne začne delovati (še kakšne tri tedne). "Bolje to, kot Helex."
Prav. Sem se zdaj odločila, da jemljem Mirzaten polovičko tablete zvečer, poleg Seroxata, še tri tedne. In močno upam na izboljšanje. In upam, da pridem čimprej ven iz tega "pekla".
Uho me še vedno muči. Poskušam ga sprejeti, vendar je težko. V četrtek imam zopet pregled pri ORL, pri dobrem zdravniku in upam, da me bo pomiril.
Moj zdravnik mi je svetoval, da podaljšava bolniško do konca naslednjega tedna. Čeprav si želim, da bi šla čim prej v službo, ne bi rada, da bi se ponovilo to, kar se je zgodilo avgusta: šla sem v službo za en dan in se potem čisto "sesedla" naslednji dan ter ostala doma. Potem sem šla zopet v službo za en dan in naslednji dan doživela hud panični napad ter ostala doma. Verjetno je prav, da se pozdravim in v službo odidem stabilna, ali ne?

Ronja  :rozicodam:

Super, da si manj tesnobna  :clap: Sedaj pa samo še tale Seroxat počakaš, da se stabilizira tvoje počutje...nato pa mislim, da bi bilo dobro napraviti še kakšen korak naprej, ter raziskati vzroke te tvoje tesnobe.  :unsure:


Se strinjam, kajti, napor v službi te bo še dodatno obremenil in verjetno tudi povečal tesnobo.

Tako je, Slavka. Spet bom šla na psihoterapijo in upam, da mi bo uspelo premagati ta strah pred "ušesi". Ker se zavedam, da spet lahko "padem", ko se bo zopet kaj zgodilo z ušesi.

 :oki: super...in sploh ne dvomim, da ti ne bi uspelo...Je pa res, da so nekatere stvari tako zakamuflirane ali potuhnjene, da niti ne vemo, da nas prav ONE spravljajo v tesnobo...  :unsure:

Kako zelo si želim, da bi bila spet v redu! Kako zelo si želim, da me uho ne bi več motilo! Kako zelo si želim, da bi se vrnilo normalno življenje!
Mirzaten je danes pomagal in me pomiril. Upam, upam, da Seroxat prime v naslednjih dveh tednih, da bom lahko ukinila Mirzaten in "na novo zaživela".

Nikamor ne hiti Ronja. Ukinila boš, ko bo čas za to. Nobenih časovnih terminov si ne postavljaj. Važno je, da se ti postaviš na noge.   :rozicodam:

Vem,, draga Alexx, prav imaš. Samo ko že toooooooliko časa traja, da sem že tako utrujena od vsega. Od vseh napadov tesnobe, zamašenega ušesa, občutka nemoči in žalost. Psihiater mi je rekel, da ko greš ponovno na AD, traja dlje, da AD "prime". O moj bog, pri meni je že prvič trajalo najmanj šest tednov, in to po štirih tednih Cirpalexa.
Naj Seroxat kmalu prime! Prosim!

Tudi jaz držim pesti. Malo me tolaži, da si se že 2x postavila na noge, in ni razloga, da se tudi 3-jič ne bi. Samo še malo izdrži. :rozicodam:

To da pa dalj časa rabi da prime, pa se jaz popolnoma strinjam. Sama jemljem že tri mesece cipralex, pa še vedno ni to kar bi moralo biti...Je pa res, da sem jemala 10 mg in sem šla na povišano dozo pred 10 dnevi...tako je mogoče ključ tudi v t em, da je bila doza prenizka

Vem, ronja, kako hudo  je čakati....a bo, verjemi

Ja, toooooliko časa potrebujejo ta zdravila, da primejo. Mene paroxetin (drugih ADjev še nisem jemala, razen nekaj malega Cipralexa prvič, ki so mi ga potem kar hitro zamenjali) dobesedno položi na začetku. Res. Nič ne morem. Nič. To, da pišem na ta forum, je že en pokazatelj, da sem vsaj malo bolje, ker na začetku tudi tega nisem mogla. Sploh. Ker sem tudi vse skupaj preživljala brez pomirjeval... lahko sem se samo tresla v postelji in poslušala to svoje prekleto uho. Uho, ki mi je "uničilo" življenje. Najprej zato, ker je zvonilo v njem, zdaj pa zato, ker se je zamašilo. In to, kakšna ironija, vedno isto - desno uho. Ne vem, kako naj ga imam rada, ko pa me je pripeljalo v tak pekel.

No, pri meni so se težave zdaj, tretjič, začele, ko sem še bila na 10 mg Paroxata. Očitno torej ta doza sploh ni dovolj, da bi mi kakor koli pomagala. In ker sem že bila na ADju, nisem mislila, da se bo ob povišanju ADju spet ponovil ves scenarij od prej....  grozljiva tesnoba, ki je sedaj - tretjič - eksalirala v hude panične napade.

Ne morem več tako. Da vsaki dve leti preživljam isto, in celo, vsakič huje in dlje, da zdravila primejo. Zanimivo pa, da mi vedno dajo isti AD - Seroxat ali Paroxat. Ali to pomeni, da če ti prvič prime, da ti vedno prime? Ali pa morda isti AD pri naslednji epizodi izgubi svoj učinek?

jaz sem zdaj drugič na cipralexu..pa ne vem, mogoče bo treba zamenjati


zdrži ronja

Marina,
jaz sem svoje dvome o tem, da morda AD ne bo prijel, zaupala psihiatru, pa ni nič rekel o tem, da bi zamenjala. Rekel je le, da bomo počakali, da ADji primejo, da bo stanje stabilno, potem pa bi se pogovarjali o zamenjavi zaradi načrtovane nosečnosti.
Ne vem. Bom pač še naprej upala, da čim prej prime.

Drugi dan po polovički Mirzatena se počutim podobno kot včeraj. Vsaj tesnoba se je nekoliko umirila. Grozno me moti moje uho. Kar naprej si ga "prepihujem", ampak ni nekega učinka. Na koncu si ga bom še kako poškodovala. Ne morem verjeti, da zdravniki ne znajo pomagati pri teh ušesih. Saj sem vedela, kako bo. Že ko se je zamašilo, sem vedela, da bo tako... da mi ne bodo znali pomagati, morda bodo celo rekli, kot so pred štirimi leti: "navadite se, ker to ostane celo življenje in kupite si kak CD" in da bom morala skozi vso to kalvarijo. Točno sem vedela, da bo tako.
Ja, to je to. Na ORL so mi vsadili ta preklet strah. Ker so pred štirimi leti tako "dvignili roke". Nikoli ne bom pozabila njihovih besed. Takrat se je vse skupaj začelo. Pa sem potem šla še k enemu ORL in še k enemu, k trem vse skupaj in vsi trije so rekli: "ni zdravila, to ostane celo življenje, navadite se". Uničili so mi življenje! Zdaj se zgodba ponavlja, ker se je spet zgodilo nekaj z ušesom. Čeprav je težava drugačna, ne upam upati, da se bo uho pozdravilo, čeprav so rekli, da se bo. Kako? Če traja že več kot dva meseca. In, seveda, ker se uho ne pozdravi, se tudi strah razrašča čez vse meje... ADji ne primejo in jaz imam črne misli.

Draga Ronja AD ne more zbrisati tvojih misli ... odvzeti misli na uho ...
Lahko le blaži tesnobo, strahove ...
Tukaj je čas za delo na sebi ... z zavedanjem, da tvoje telo je veliko več kot le UHO ...
Ozavestiti koliko ti je mamina okvara sluha pustila strahove .... kaj so bile tvoje misli ob tem ....
Potem travmatska izkušnja izpred nekaj let, da ni pomoči ... in si videla da si lahko živel n prej brez strahov... potovala, uživala življenje, delala ... uspešna v vseh pogledih ...

In sedaj spet UHO ... nova preizkušnja za že nekoč osvojene veščine kako se s tem spopadati.
Sočasno z njo zapleti okoli željene nosečnosti ...
Včasih se nabere več dogodkov hkrati ... in organizem stresa, čustvenega pritiska ne zmore več ...

Ronja čim več časa nameni sebi, tebi sproščujočim aktivnostim ...
Izberi si čas v dnevu (ura ali dve)ko bo UHO glavno in misli nanj, ukvarjaj se z njim ...
Nato pa reči STOP in konec premlevanja za danes ... boš spet jutri ...
Dokazati si moraš, da se svet ne podira kljub zamašenemu ušesu ... dati ušesu toliko pozornosti kot jo potrebuje in nič več.

Objem. :rozicodam:

Aslan, seveda, imaš prav. To bom tudi naredila... v uho si dam drugače vato, da potem nimam občutka, koliko je zamašeno. Včasih se mi celo zdi, da si vse skupaj samo dozdevam... da v bistvu ni toliko zamašeno, ampak da sem jaz sedaj že tako prekleto občutljiva, da čeprav morda fizično uho niti ni tako bolno, imam jaz še vedno občutek, da je delno zamašeno.
A je to možno?

Možno, seveda možno ... psihosomatika ...

Najbolje bi bilo uho pustiti čim bolj na miru ...
kaj pa zdravnik pravi za vato? ... je to ok ali morda s tem mašiš uho in bo postalo preobčutljivo na prepih kasneje ko vate ne bo?

Kako pa je, če si daš muziko... kakšen dober in naglas Rock?
 :onaposlusa:

Brez vate izredno težko funkcioniram, ker imam kar naprej občutek zamašenega ušesa in potem kar naprej "prepihujem" evstahijevo cev, čeprav nima to nobenega učinka oziorma občutka ne zmanjša. ORL mi je sicer rekel, da lahko imam vato noter, da pa to nič ne pomaga pri zdravljenju, ker je težava v srednjem ušesu. Ampak rekel je tudi, da naj bi se uho nekako v 14 dneh pozdravilo, zdaj pa je že tri tedne in mene to tako muči, da bom znorela.
Seveda bi bilo najbolje, da pustim uho pri miru, ampak sem tak slabič. Ne morem. Vse se vrti okoli tega ušesa. Vse moje misli in res se moram hudo potruditi, da mislim na kaj drugega.

Nisi slabič Ronja.
Le drugače (še) ne znaš ... uho te spravlja v obup ... strahove in črne scenarije.
Postopoma se boš naučila biti TI gospodar ušesa ... TI določati kdaj boš z mislimi pri njem in kdaj ne ...

Zmoreš to! :rozicodam:
Le vsakdo potrebuje svoj čas ...

V četrtek imam zopet pregled na ORL, sicer pri dobrem specialistu, vendar se bojim, da ne bodo nič naredili. Da bom torej prišla od tam razočarana.
Tako zelo si želim, da bi bilo že enkrat konec te kalvarije!

Ronja  :rozicodam: verjemi v uspeh pri specialistu in zgodil se bo  :oki:

Ronja, živjo. Držim pesti zate in ti želim vse najboljše. Kaj praviš na kak orenk pasje človeški čvek in mini pohodek na Šmarno goro?

Agnes, seveda sem za.
Danes se počutim malo bolje. Morda pa je vendarle še upanje zame? Tesnoba ni več tako strašna. Zasluga za to gre verjetno predvsem Mirzatenu, upam pa tudi, da "taglavni" AD Seroxat deluje v pravi smeri. Bolniško imam podaljšano do konca naslednjega tedna.
In zdaj univerzumu sporočam naslednjo željo: Naj mi bo bolje! Naj mi bo bolje! Naj bom spet zdrava in vesela in naj življenje postane spet lepo!

Ronja  :rozicodam:

Tudi jaz ti želim, da bo tvoje počutje čimprej takšno, kot si želiš. Morda samo en nasvet, ko sporočaš univerzumu svoje želje, jih govori tako, kot, da so se že uresničile...torej namesto "naj mi bo bolje" rečeš "bolje mi je"... "zdrava sem"... "varna sem" .

Želim ti en čudovit dan  :poljubnjej:

rONJA
KAKO SEM VESELA ZATE!!!
Sem vedela da bo bolje in vsak dan bolje..

Ronja, pisala sem ti zasebno sporočilo. Drži se še naprej.

Ravkonar prišla od specialista. Baje z mojim desnim ušesom ni nič kaj veliko narobe. Še vedno nepravilno deluje evstahijeva cev in, kako zelo pričakovano, je treba pač potrpet, da tole mine.
Pa saj je že dva meseca!!! Pa koliko časa je še treba trpet, da tole mine?
Ko me je specialist vprašal, zakaj taka panika, sem mu povedala, da so mi pred štirimi leti na istem (kako ironično) stolu na Polikliniki rekli: Bog pomagaj, punca. Šumenje ti bo ostalo celo življenje, kupi se kak CD, da ne boš šumenja poslušala. Potem, se mi zdi, je bolje razumel, zakaj me psihično vsaka težava z ušesom tako zelo prizadane.
Kaj sedaj? Še naprej naj uporabljam tiste kapljice za nos, ki jih itak že uporabljam en mesec in moram pač potrpet. In upat, da se bo prekleto uho vendarle odmašilo.
Aja, pa k alergologu moram, čeprav nikoli nisem imela nobene alergije, je tudi nimamo v družini in se je moja težava pojavila po prehladu na dopustu, v tuji državi, in itak že dva meseca jem antihistaminike (Flonidan), ki mi, seveda, ne pomaga.
Eh. Grem zdaj vzet Seroxat. Pa pol Mirzaten. Potem bom pa itak zaspala.

Ronja  :rozicodam:



dobra novica, ne?

Držim pesti, da Seroxat prične čimprej učinkovati...potem bo spet lepši svet  :rozicodam:


BTW...super punca si   :poljubnjej:

Slavka, ja, je dobra novica, samo kaj ko je moje uho še vedno zamašeno. Včeraj je bilo ful zamašeno in se je šele proti večeru malo odmašilo.
Danes je spet kar zamašeno in, čeprav je tesnoba manjša, sem še vedno hudo žalostna zaradi tega ušesa. Ne vem, kako bom tole zdržala. Kontrolo na orl imam šele čez dober mesec in šele takrat mi bodo delali meritve sluha ipd. Težava vsekakor je fizična in mene spravlja ob pamet.

Vsak dan bo malo bolje Ronja. To je dober znak, če prav jaz mislim, da bi v stanju v kakšnem si, tudi če bi se uho odmašilo, bila prestrašena. Bala bi se, kdaj se bo spet zamašilo. Tako pač je v prestrašenih glavah.
Verjamem, da bo kmalu bolje.  :)

No, danes sem se pa zbudila z "normalnim ušesom". In sem tega zelo vesela. Ko bi le šlo tako naprej.

Ronja  :clap: super...super...super...naj le gre tako najprej  :oki:

Ronja...super, vsak dan bo bolje... :rozicodam:

Hvala bogu, da so vsaj ADji prijeli v tolikšni meri, da nimam več tiste strahovite tesnobe. Včeraj sem bila tudi na psihoterapiji in mi je bilo kar všeč. Vključila sem se tudi v skupino za sproščanje, ki se bo začela 27. septembra. Bog ve, da sem potrebna tega.
Na uho sem še vedno hudo pozorna in kar naprej imam občutek, da se maši. Danes se bom poskusila poukvarjat s kakšno stvarjo, ki bi mi odvrnila misli od tega uhlja. Za popravit imam magistrsko nalogo. Ker mi je tema, s katero sem se ubadala, še kar zanimiva, bom poskusila s tem. Morda mi bo bolj pomagalo, kot pa sprehod. Ker na sprehodu kar naprej razmišljam o ušesu.

 Ronja :oki: :rozicodam:

Ronja vesela zate, da se tesnoba manjša in da se optimizem vrača. Objem zate.

Slavka, toja, suzy in Aslan, hvala vam.
Zdaj pa moja želja: Naj bo jutrišnje jutro podobno današnjemu!
Naj se konča že ta kalvarija z ušesom. Želim si, da bi bilo uho zdravo. Piskanju ni bilo pomoči, tale stvar pa je fizična in lahko se pozdravi, zato si želim, da se pozdravi. Naj se pozdravi!

ronja, saj imaš že od začetka s normalnim ušesom, samo se ti zdi da nimaš... :sesmejem:

Ne vem, buljo, po moje ni, da bi se mi samo dozdevalo, ker vem, kdaj je uho bolje in kdaj je zamašeno. Mi je pa res zdravnik rekel, da se to dolgo časa zdravi.
Je pa res, da sem takrat, ko je morda uho čisto v redu, še vedno vsa na trnih: Kdaj se bo spet zamašilo? A je v redu? A ni v redu?
Kar naprej preverjam, kako je z ušesom, in točno vem, da to ni okej, ampak si ne morem pomagat. Potem si že rečem: Pa kaj pol. Naj bo, kakor bo. Tudi če bom manj slišala na to uho. Saj so ušesni aparati in se čisto lepo živi z njimi.
Verjetno, ko bom psihično čisto okej, bo tudi uho počasi okej... sploh, ker se bom orientirala na druge stvari. Zdaj se še ne morem. Poskušam... je že bolje, kot npr. prejšnji teden, ampak še daleč od tega, da bi bila na zeleni veji.
Naslednji teden sem še na bolniški, potem pa v službo. Upam, upam, upam, da bo v tem času že dosti bolje, tako da bom lahko funkcionirala.
Zaenkrat ostajam na 30 mg Seroxata in 15 mg Mirzatena. Ko bo psihično stanje popolnoma stabilno, bom Mirzaten opustila. Naj bo to čim prej.

Potem si pa ta teden še naberi dodatnih moči,pozitivne energije,...predvsem pa počni,kar te veseli in izkoristi vsak trenutek zase,......saj veš,ko si v službi se moramo marsičemu v korist sebe odreči,...objem in drži se :rozicodam:

Danes sem zelo žalostna. Pa ne zato, ker dežuje ... tega sem v bistvu celo vesela. Ja, seveda, uho je spet zamašeno... in zdaj ni več tesnobe... zdaj je žalost.... Tako hudo mi je.
Mislim na vse ljudi okoli mene... na moje prijateljice, ki imajo otroke.... moj bog, midva z možem ne moreva imeti otrok... morala bova poskusiti z umetno oploditvijo. Lahko bi že začela s postopkom, ampak... kako naj grem v postopek takšna?
Težko je verjeti, da bo kdaj bolje. Ne morem več verjeti zdravnikom, da se bo uho pozdravilo. Predolgo že traja. Dva debela meseca.  :'(
Trudim se, da bi se s čim zaposlila. Pa mi je samo hudo.

Ronja  :rozicodam:

Veš...nič narobe, če si kdaj  žalostna. A ko razmišljaš o drugih in o sebi...in se primerjaš, pa žalost v bistvu prikličeš sama.

Tvoje življenje je čisto posebna pot...drugačna od ostalih poti... Bodi optimist...verjemi v ozdravitev, boš videla, da se bo zgodilo.

Tudi v vajinem domu bo kmalu odmeval otroški smeh...boš videla  :rozicodam:

Ronja vso pravico imaš biti žalostna.
Življenje trenutno ne poteka tako kot bi si ti želela.
Sprejmi to žalost ... občuti jo in počasi bo izzvenelo to čustvo.
Če se proti njemu boriš pa nastaja tesnoba, simptomatika ..

Ronja sprejti to dejstvo, da ne gre po naravni poti ni lahko.
To je stres in ta stres se ti je zgodil nekaj časa pred ušesom kajne ...?
Kot bi tega ne želela slišati ... kot bi se uho uprlo tej novici ...

Prišel bo čas, ko bosta s partnerjem zanosila ...
morda bo potrebno prvo sprejeti to, da uho kdaj pa kdaj zboli ...
potrebuje čas za okrevanje ...
Tudi umetna oploditev lahko spodleti pa je potrebno počakati in nato znova ...

Strpno in z zavedanjem, da se bo vse zgodilo ob pravem času ... :rozicodam:

Poznam par, ki je bil na tem, da bi šel na IVF. Pred postopkom sta si vzela daljše počitnice, da se psihično pripravita na vse. Ona je prišla domov noseča.  :zvizgam: Leta je bil kriv stres in premočna želja, da ni šlo...

Z IVF so pa tudi dobri rezultati.

Pogumno zri naprej - no, pa saj to itak počneš!  :rozicodam: Pa poslušaj Slavko in Aslan, ki sta tako lepo napisali.

Za tvoje uho sem pa stoprocentna, da se bo popravilo. Sicer res tale ušesa potrebujejo sto let, da se umirijo (mene ekstra bolijo že od malega, kadar sem prehlajena in je vata moja zelo dobre prijateljica  :sesmejem:), ampak ga imam na sumu, da bo bolje, ko se ene par dni ne boš vprašala, kako je. Vem iz svojih izkušenj pri drugih "simptomih". :A)

Tole je pa tko zelo res ...
 :oki:
sam kaj k je tko naporno ignorirat kak del teleščka ki nas spravlja v tesnobne misli ...
 :seznojim:

Ronja

kako si danes?
Pa ti slavka?
AslAN, fORZA, Suzy :rozicodam:

Juhej. Danes je uho "normalno". Zelo, zelo sem tega vesela. Veliko boljše je kot včeraj. V bistvu sem se včeraj temeljito "zjokala", potem pa se je uho "popravilo".
No, saj si ne upam upat, da bo jutri tudi tako, želim pa si, da bi bilo. Danes je občutek v desnem ušesu čisto enak občutku v levem.... tega že dolgo, dolgo ni bilo...  To moram napisati, da me bo potolažilo takrat, ko bo spet "zamašeno".
Forza, tvoje besede, da se bo stoprocentno popravilo, so mi kot balzam. In tudi to, da rabijo ušesa sto let, da se pocajtajo.
Včeraj sem bila res že čisto obupana. Zdaj pa sem bolje.

Res sem vesela Ronja. Tudi če bo uho še kaj "štrajkalo", veš, da bo vsak dan bolje.  :oki:

Bravo Ronja

sem zelo vesela zate!!!
Objemček :rozicodam:

Super Ronja... :rozicodam:, mislim, da ti je tudi jok pomagal pri odmašitvi tvojega ušesa,
pritisk je popustil...naj tako ostane... :clap:

 :wav:

Zmagovalka si!

 :clap:

Ja, tale ušesa so res zaznamovala moje življenje.
Naj vam povem zanimivost: Danes me je poklical sodelavec ene od aktivnih članic tega foruma, ker ima iste simptome kot sem jih imela jaz - namreč, šumenje v ušesih. Na kratko mi je povedal svojo zgodbo in res je bila čisto podobna moji. Rekel je tudi, da so mu zelo pomagali moji zapisi na forumu pred štirimi leti, ko sem se sama spopadala z depresijo in anksioznostjo zaradi šumenja v ušesih. Tega sem bila zelo vesela - da so nekomu moji zapisi pomagali, da je spoznal, da se da to težavo premagati.
No, meni šumenje po dveh epizodah ne povzroča več večjih težav, ker ga nekako kar uspem odmislit. Ampak očitno je uho moja Ahilova peta in kadar koli se pojavi kakšna težava z ušesi, se v meni zopet porodi tisti strah izpred štirih let: Kaj če to nikoli ne bo šlo stran?
Moj zdravnik mi je celo rekel, da je zdajšnja težava dejansko fizična, sicer moteča, vendar ozdravljiva, za šumenje pa nismo našli nekega fizičnega vzroka. Vendar me je kljub temu uho zelo "prestrašilo". Sploh, ker tako dolgo traja tale "pot k ozdravitvi". Torej, ne glede na ugodno zdravniško napoved, me je težava spet pahnila v ankioznost, privedla celo do hudih paničnih napadov.
A ne bi bilo fino, če bi bil danes moj prvi dan "ozdravljenega" ušesa?

Ronja  :rozicodam:


Super bi bilo...in ti to tudi želim  :oki:

Ronja,

prav na to sem pomisila: da si nemara sama prikličeš tisto šumenje in posledično bolečino? Verjamem, da lahko z mislimi vse preženemo..samo pravo tehniko ubrat! :pomezik:

Me veseli, da napreduješ...kako lepo! :rozicodam:


                                       Dušica

Prelepo je bilo, da bi trajalo.  :'(
Kako naj verjamem v ozdravitev?

Ker je enkrat že nehalo! In bo spet.  :oki:

Če ne danes, pa ju3 ali pojutrijšnjem. In, če je dr. rekel, da je fizična težava, bo tudi šla fizično stran. Zaupaj.

Ko bi le bilo tako, Foza. Več kot dva meseca me že muči tole. Kar ne upam več upati, da bo res kdaj bolje.

Hja, kaj naj rečem. Tam sem, kjer sem bila. Kalvarija gre dalje.
Danes sem z groznim občutkom zamašenega ušesa poklicala svojega zdravnika. :seznojim: Pogovor me je malce pretresel, saj je mi zdi, da zdaj nima pojma, zakaj uho še ni bolje, da naj grem na testiranje za alergijo (kjer se ful dolgo čaka), da menda bo na dolgi rok bolje.... splošni občutek pa je, da mu grem malo na živce. Še najbolj ga je zanimalo, kaj bo z bolniško... Ja, v službo grem naslednji teden... ni da bi hotela kakor koli izkoriščat našega zdravstvenega sistema. Bom že kako. Čeprav mi, po resnici, ni čisto jasno, kako bom funkcionirala. Še dobro, da se lahko "zaprem" v svojo pisarno.
V glavnem. Sem na tleh.  :jok: Ko se mi malček pokaže sonce, me potem naslednji dan vrže čisto na tla. Spet dvomim, da se bom izmazala. ADji so toliko prijeli, da ni več hude tesnobe, težava pa ostaja.
In točno tega sem se bala, ko se mi je zdaj že dolgo, dolgo nazaj, pred dvemi meseci in pol na dopustu prvič zamašilo uho. Kot da bi vedela, kaj sledi. Mučno čakanje na razne preglede, kjer mi itak ne bodo nič pomagali.... ker, hja, tole pač ni življenjsko ogrožujoče, zato lahko tudi "malo trpim". Vedela sem, kam bom "padla", če se bo zdravljenje ušes vleklo... ampak, zdaj je, kar je... Po dveh mesecih in pol neprestanega pritiska v ušesih, občutka zamašenosti, ko čudno slišim ali pa sploh ne slišim na desno uho... sem tam, kjer sem. Nikjer.
Ja, imam veliko "porcijo" ADjev, to je res. Ker se je, seveda, veliko lažje znebiti pacienta tako, da mu daš ADje, kot pa da bi resno pogledal njegovo težavo. Neverjetno bi bilo, če bi mi takrat, ko sem prišla iz dopusta k zdravniku, bolj resno pregledali uho, kot pa da me samo "nafilajo" s tableti. Ampak tako je lažje. In, seveda, verjetno veliko ceneje.
Kot lahko razberete, sem zelo, zelo razočarana... res tesnobe ni več... je pa žalost. Velika žalost. Zdaj ne upam več, da bo kaj kmalu bolje. Zdaj upam le, da se bom privlekla čez jutrišnji dan in potem čez pojutrišnji dan in nato čez naslednji teden.   :jok:

Ronja...en velik objem ti podarim  :poljubnjej:...razumem tvoje razočaranja...bolečino...brezup, ker se tudi jaz počutim tako na momente zaradi mojega "čudnega" vida.

Kaj naj ti rečem v tolažbo...morda se zgodi čudež...se dogaja veš...če zadosti močno verjameš vanj. Morda se boš vsaj v službi zamotila z delom in vsaj delno pozabila na uho...  :unsure: Vsekakor upaj...upaj...upaj...in jaz bom upala skupaj s tabo.  :rozicodam:

Morda pa obiščeš še kakšnega samoplačniškega strokovnjaka in pridobiš še kakšno mnenje glede tvoje okvare ušesa. Naše zdravstvo se namreč res ne zavzame preveč za bolnika...imam trenutno v bolnici svojega očeta in vidim kako se s pacienti dela kot po tekočem traku....

Glej, če si že dvakrat premagala svojo težavo, verjamem, da boš tudi tretjič...vem pa, da je težko čakati na izboljšanje in upati, a drugega ti ta trenutek ne preostane.

(http://www.ednevnik.si/uploads/e/elenah/141155.jpg)

Točno tako, Slavka. Seči bom morala globoko v žep, da me bodo resno pregledali. Pa sem celo že... sem bila tudi že na samoplačniškem pregledu, ampak sem imela smolo, ker sem sredi poletja naletela na enega ORL specialista, ki mi je bil "totalno mim" - ampak drugi so bili vsi po dopustih. Je nekaj gledal v uho in nekaj zmajeval z glavo... potem me je poslal na preizkus sluha, ki je bil okej... in mi na koncu dal ene kapljice, ki so bile figo vredne.
Potem sem dobila boljšega specialista, ki pa dela v javnem zdravstvu in je treba čakati. Revež ni imel niti približno toliko dobrih aparatov kot tisti samoplačniški, zato moram na preglede, ki sem jih pri samoplačniku naredila takoj, pri temu čakati še en mesec (na pregled sluha ipd.). Samo temu vsaj malo zaupam, zato bom pač počakala še en mesec, da mi preverijo sluh in naredijo timpanogram (to je baje naprava za preverjanje delovanja evstahijeve cevi in pregled z njo traja točno 2 sekundi). Kako se bom privlekla čez ta mesec, si zdaj sploh ne morem predstavljat.

Draga Ronja

žal mi je , da  ti je spet to uho spet vzelo vso upanje. Več kot dva meseca bo, kar se ti to dogaja. In človek začne obupavati.
Tudi jaz sem. Verjemi mi. Sicer ne z ušesom, ampak dolgih 5 mesecev sem trpela, vsak dan, hudo tesnobo, strah...ni da ni. In kar je pomebno tudi zate- JE MINILO!!!
In prepričana sem, da bo tudi tebi. Verjamem, da vsi tukaj gor. :rozicodam:

Marina, ko bi le minilo. Kako lepo bi bilo že samo vedeti, koliko časa bo trajalo. Če bi mi rekli: No, tole bo pa šest mesecev, bi pač trpela tistih šest mesecev, ampak potem bi bilo bolje. Zdaj, ko ne vem, koliko časa bo še takole, me pa hudo zvija.
Potem se mi po glavi podijo misli: a bi šla k homeopatu ipd. In se kar stresem ob misli, da sem pač prišla tako daleč, da iščem pomoč pri alternativi.
Kakor koli že... vem, da mi nihče ne bo pomagal zdaj, v tem trenutku... na vse je treba čakati, se naročati ipd. Meni pa že tako zmanjkuje potrpljenja.

Veš, Ronja, da ti nihče ne more povedati tega... Sploh zdravniki se mi zdi, se takim napovedim na daleč izogibajo.

Nič te ne stane, če poskusiš pri alternativcu. (OK, nekaj eur, ampak kaj je to proti temu, da bi ti pomagalo.) Saj alternativa ni nič slabega. V končni fazi je bilo alternativno zdravilstvo pred klasično, znanstveno, medicino. Poskusi, ker zgubiti nimaš kaj.  :rozicodam:

Ronja,

kaj pa če bo poskusila še s kakšnim "pregledom" in posvetom v tujuni? So v SLO naredili res vse potrebno, da izključimo, da ni to samo psihičnega izvora?

Dej, zaupaj vase in...zamoti svoje misli in te neg občutke s kakšno tebi lepo dejavnostjo.. :rozicodam:


                              Dušica

Ronja...a so ti naredili CT in MRI? Rentgen?  Kaj pa tvoja malo dedna predispozicija? Saj te ne strašim, ampak je potrebno izključiti vse, kar bi lahko nagajalo.  :) Verjamem, da bo minilo, saj ti je že v preteklosti, a boš vsaj mirnejša.

CT in MRI mi še niso naredili. Ampak, danes sem nekaj sklenila: Ne bom se dala in premagala bom tole. Če sem že dvakrat, bom tudi tretjič, pa čeprav je težava drugačna.
Tako sem danes vstala kar optimistična (sicer z nekaj tesnobe), uho ni bilo zamašeno (to sicer glede na moje prejšnje izkkušnje nikakor ne pomeni, da jutri ne bo, ampak sem bila tega vseeno zelo vesela). Potem sem opravila vse, kar je potrebno v kopalnici, peljala psa na sprehod, šla v Lekarno in se oborožila z vitamini, fiziološko raztopino in gelno blazinico za gretje, pa še prijazna lekarnarka mi je svetovala ene kapsule za obnovitev sluznice. Prišla sem domov in se lotila pospravljanja, pranja in vsega, kar spada zraven. Tako, da sem kar zadovoljna.
Poklicala me je tudi zelo dobra kolegica iz službe in mi povedala, da me vsi pogrešajo in se veselijo, da se v ponedeljek vidimo. Tudi to mi je dalo pozitivno energijo.
Pa vaše bodrilne besede ter lep SMS, ki sem ga zjutraj prejela od Slavke.
Zato se bom zdaj zahvalila za vse lepe stvari, ki jih imam. Uho se bo pa tudi pozdravilo.

Ronja  :clap: obdrži to razpoloženje...bodi optimistična...jaz popolnoma verjamem v tale tvoj stavek:



En veeeeelik objem...samo zate  :poljubnjej:

Bravo Ronja - tako se govori  :rozicodam:

Po včerajšnjem ne tako dobrem dnevu je bil danes prav dober dan. Po dolgem času sem šla v službo in bilo je prav ganljivo, ker so me sodelavke pričakale s toplim objemom. Prav nobenega stresa ni bilo (čeprav me je, sicer, na mizi čakal cel kup dela) in počutila sem se prijetno, saj me je tudi zjutraj pozdravilo "normalno" uho. Glede na vzorec, ki se trenutno ponavlja, lahko upam, da bo morebiti tudi jutri uho še kar v redu, v sredo pa se zna zakomplicirati, v četrtek pa bo morda spet v redu. Hecno, ne? Prav vsi so bili veseli, ker so me videli. Naslednji mesec bom prevzela tudi eno vodstvenih funkcij in res sem zadovoljna, da imam tako v redu sodelavce.
Zdaj bom upala, da bo v tem tednu še kakšen dan tak, kot je bil današnji, s katerim sem res zelo zadovoljna. Dobila sem tudi novo upanje, da se bo uho le pozdravilo, da bo pa verjetno še nekaj časa trajalo in takrat si bom poskusila pomagati tudi z zavedanjem, da bo naslednji dan boljši.
Razmišljam, da bi šla na tečaj joge. Kaj pravite?

Škoditi ne more. Go girl!

Ronja  :rozicodam:   super...super...super...naj traja tvoje dobro počutje  :oki:

Kar se tiče joge...nekaj sem ti že zadnjič povedala iz lastnih izkušenj...meni je zelo pomagala pri sproščanju in umirjanju moje duše. Lažje sem se skoncentrirala in imela sem več energije. Obiskovala sem jo 2x tedensko in sicer obliko Joga v vsakdanjem življenju.
Super je, če potem tudi doma narediš vsak dan kakšno meditacijo in vajo...vsaj "pozdrav soncu" ali "khatu pranam", kajti z redno vadbo so tudi učinki trajnejši.

Drži se, deklica  :poljubnjej:

Ronja joga je meni vseč. Umirjena je, stik s seboj najdeš, harmonija telesa in duha. Jutranji ritual pozdravov soncu poživi pretok energije v telesu.

Odlično. Zdaj pa imam program:
- skupna za sproščanje,
- individualna psihoterapija,
- joga.

Vse skupaj z antidepresivi, mojo psičko in mojim konjičkom... pa z mojim dragim, s prijatelji in vami na forumu.... pa še s kakšno dobro knjigo in čokolado.... madonca, če to ni formula za uspeh   :P.

Jp jp Ronja...prava formula je...in rezultat bo prav gotovo pozitiven  :oki:

Tole pa je moja terapevtka, kobilica Gina.

(http://s1.mojalbum.com/4354041_17482063_19077148/gina/19077148.jpg)

 :-* ob taki terapevtki pa res ne more uspeh izostat, Ronja...res je prava lepotica.

Waw kako je lepa!

jooooj kok je lepa!!!

obožujem konje ♥ ♥ ♥

Ronja sem brala,da terapija s konji deluje na človeka kot na celoto-tako na fizične,psihološke in socialne komponente,..pravzaprav gre za celostni pristop k zdravljenju,...
Ali je ta lepotica Gina tvoja?
Tudi jaz obožujem ta čudovita bitja,...res so nekaj posebnega :wav:

Ronja

en velik objem zate...kako sem vesela , da si dobro.
Ja, konji so zakon! Pa nasploh vse živali.  :wav:To vem, ker sem rasla na kmetiji.

Plemenita lepota ... izkoristi njeno bližino in energijo, da ti umiri telo in duha.
Saj veš - vse pride v naše življenje z razlogom.
 :rozicodam:

:ok:

Ronja,

čudovita kobila.. :zardevam:..konji so tudi dobri "psihoterapevti"..en  :poljubnjej: še zanj...


                                   Dušica

Ja. tale lubica Gina je čisto moja. Še en portret:
(http://a6.sphotos.ak.fbcdn.net/hphotos-ak-snc6/168590_1751413421257_1116513896_32001157_5655642_n.jpg)

Prelepa!
Ronja imeti konja je tako veličastno ... jahati po obronkih gozda ... tko osvobajujoče ...
Happy 4U.

konji pomagajo tudi v psihičnem smislu, te razbremeni neg. energije in stresa, poleg tega konji "posodijo" noge invalidnim ljudem.......... VELIČASNTA ŽIVAL!!!

♥

Gina je pa res prava lepotica! Krasna je. In sploh si ne morem predstavljati, kako čudovito mora biti odkrivati nove gozdove z njo! Pa, da po možnosti še kuža laufa zraven...  :-*

Ronja, res Ti želim, da bi (ponovno) znala začutiti mir in uživati ob tem krasnem živalskem terapevtu!

Če odštejem AD-je, mislim, da imaš zelo veliko lepih stvari okoli sebe. Misli nanje in uživaj v njih.

Danes je bil tretji dan v službi. Sem še kar okej. Uho mi še nagaja, ampak sem preživela. Upam, da jutri ne bo prehudo zamašeno. Mi je pa mama povedala, da se je pogovarjala z neko žensko, ki je imela čisto isto stvar, kot jaz... in da je hudo dolgo trajalo, da je bilo uho okej. Tudi njej se je zamašilo in potem odmašilo in spet zamašilo itd.... potem pa se je pozdravilo... No, upam, da bo tudi pri meni tako.

Ronja seveda da bo :rozicodam:

Bo tako, Ronja, BO!

Ronja upanje umre zadnje  :pomezik:
Drži se !!!

Objem  :rozicodam:

Skoraj sem že preživela cel delovni teden in sem zaradi tega zelo ponosna nase. Uho mi nagaja, pa se nekako le privlečem čez dan. Imam bolj ali manj občutek zamašenega ušesa in verjetno bo potrebno še nekaj časa, da se čisto pozdravi. Sicer pa mi ni težko iti v službo... tudi delo mi ni težko... se poskušam zamotit... ampak je težko kar tako "odmisliti" uho. Upam, da bo naslednji teden že boljši in da bo šlo potem samo še navzgor.

Ronja  :oki: zelo dobro ti gre...sem vesela zate, da tako uspešno premaguješ svojo težavo.

Naj bo vsak teden lepši in boljši... :rozicodam:

Ronja, čudovito kobilo imaš :clap:

Zamašeno uho se bo pa tudi odmašilo :rozicodam: :rozicodam:

Evo mene. Preživela sem cel delovni teden v službi in sem kar ponosna nase. Danes sem tudi kar v redu... uho je boljše kot včeraj in sem tega vesela. Sicer je kar malo hecno, ko si kar naprej zatiskam nos in poskušam "prepihovati" uho... po moje se moram ljudem zdeti čisto zmešana. Pa nos imam že čisto rdeč  :P.
Končno se mi le zdi, da počasi lezem iz luknje. Tretjič. In, bog ve, da si nikoli več ne želim takole vleči iz obupa. Zato bom verjetno kar nekaj časa na ADjih, ampak bolje par let na ADjih kot da se vsaki dve leti vračam na forum, vsa obupana in tesnobna... zaradi tega smotanega desnega ušesa.
V nedeljo grem h konju... in upam, da mi bo Gina dala dovolj pozitivne energije za spopad z novim delovnim tednom.

 :wav:

Res me veseli. Sedaj bo samo še bolje. :rozicodam:

Bravo Ronja...vesela sem, da ti uspeva  :rozicodam:

Ronja  :rozicodam: uživaj pri svoji lepotici Gini.  :-*

Res lepo, da gre na bolje!
Pogumno naprej, Ronja!

Ronja  :rozicodam:, kako si kaj?

Ravno danes sem naletela na tole in sem se spomnila nate...morda že poznaš?

http://www.tone-nn.si/

Včasih je dobro imeti še kakšen rezervni plan...  :pomezik:

O, najlepša hvala, Slavka. Ne poznam, sem pa zelo hvaležna za link. Tole bom pa zelo verjetno poskusila. Škoditi ne more. Zelo zanimivo, kar je napisano, je pa tole:
   
Stresni hormoni, kot sta adrenalin in noradrenalin, naše krvne žile zožijo. Ker notranje uho ni dovolj prekrvavljeno, se prekine tudi spreminjanje zvokovnih valov v živčne dražljaje. Pojavijo se signalne motnje.
Sprostitvene vaje krepijo parasimpatični del živčnega sistema, ki pospešuje sproščanje, prebavo in telesno okrevanje. Pomagata pa tudi zdravilno postenje in akupunktura.

Drugače pa vam moram povedati, da sem v redu. In zelo, zelo vesela tega. Veliko bolje sem. Uho sicer še ni čisto tako, kot bi moralo biti, ampak se izboljšuje. Že imam trenutke, ko se mi zdi, da je čisto v redu. Danes sem bila tudi pri fizioterapevtu in mi je bilo super. Fino me je zmasiral in pokazal nekaj vaj za moj že deformirani hrbet in vratna vretenca. Pisala sem tudi psihiatru in naslednji teden bom začela manjšati odmerek Mirzatena (ker se že pozna na teži  :P), tako da bom potem samo na Seroxatu. Tega bom pa zdaj verjetno jemala kar nekaj časa, ampak se nič ne vznemirjam zaradi tega. Glavno je, da gre na bolje. Tudi če bo treba ADje jemati še nekaj let. Raje deset kvalitetnih let kot trideset let životarjenja. Jutri oddam magistrsko nalogo v lekturo, popoldne pa grem na skupino, kjer se učim globokega sproščanja.
Življenje je okej.
 :wav:

Ronja  :clap: super...kar tako naprej...joj, sem res iskreno vesela zate  :rozicodam:

Pssst  :033:....morda pa "dobra vila zdravja" res deluje  :A)

A veš, kje visi dobra vila? Točno nad mojo posteljo. Hvala, Slavka. Zelo sem vesela, da sva se spoznali.

 :poljubnjej: Ronja, tudi jaz sem vesela, da te poznam  :rozicodam:

Dragi moji,
ne boste verjeli, kaj se mi je včeraj zgodilo. Ko sem se vračala domov iz službe, me je na prehodu za pešce ob belem dnevu, na ravni cesti, v naselju zbil avto. Ja, zbil me je avto... in to tako, da sem z glavo udarila ob vetrobransko steklo, ki je počilo in razpokalo v celoti. Spominjam se, kako sem sredi prehoda "zmrznila", ko sem spoznala, da se avto, za katerega sem ocenila, da je dovolj daleč stran, ne bo ustavil, da me bo povozil. Potem se spomnim, kako sem udarila z glavo in levo ramo, nato pa me je odneslo kakšna dva metra. Očividka mi je povedala, da je bilo grozno. Ne morem verjeti, da mi me nihče ni prišel "pobrat"... sama sem se vstala.... ugotovila, da mi je odneslo levi čevelj, ga pobrala in odkrevsala do pločnika. V tistem trenutku me ni prav nič bolelo. Edino za glavo me je bilo strah. Je pa bil totalni šok. In potem sem mrzlično premišljala, kaj naj storim. Voznica je rabila kar nekaj časa, da je prišla iz avta (ki ga je ustavila šele potem, ko me je zbila), ker je bila, seveda, tudi v šoku. No, čez nekaj minut sem prišla k sebi in poklicala policijo. Pa rešilec je prišel pome in na urgenci so ugotovili, da nimam nič zlomljeno.
In danes sem, ne morem verjeti, kar v redu. Sicer imam po levi strani telesa modrice, ampak sem cela. Sem okej. Sem šla tudi v službo. Še zdaj ne morem verjeti, kaj se je zgodilo. In, kdo je pazil name, da sem jo odnesla samo s podplutbami. Glede na to, kako je počilo in kako sem "poletela", sem se včeraj verjetno na novo rodila. Pa tudi nič si nisem strgala, samo en čevelj imam uničen. Celo sončna očala so ostala cela. Takoj po nesreči sem imela manjši napad panike, sicer pa... sem tukaj, sem živa in cela.
Morda pa mi je hotelo življenje nekaj povedati.

Joj, deklica zlata. Vsekakor sem vesela, da sem uspela prebrati do konca in....da je vse ok s teboj! In, da si na koncu doživela manjši napad panike. Svaka ti čast. Očitno je tvoje telo, organizem, volja....1A!

Vesela, da si z nami in lahko si ponosna nase  :rozicodam:

Samo da si cela Ronja. :rozicodam:

Ronja  :rozicodam: samo, da se je vse dobro končalo...
Drugače sem pa včeraj tudi jaz pred blokom za las ušla avtu, ki ga nisem opazila, ko sem prečkala cesto....  :zardevam:

Želim ti, da tvoje počutje ostane dobro, da modrice čimprej zginejo...no, morda pa res začenjaš "na novo"...  :rozicodam:

Objem od mene  :poljubnjej:

Ronja, res ti je hotelo nekaj povedati...pred tabo je še veliko lepega  :rozicodam:

Srečna sem, da se je končalo tako kot se je... :rozicodam:

Ronja,sam da si živa in cela. Življenje ja ,.... kdo bi vedel.... samo da si ok!

Ojej Ronja,saj ne morem verjet,....a si šla na pregled v bolnico?
Mislim,da te spremlja in čuva angel,..... :angelca: :rozicodam:

 :strah: o madonca, Ronja  ??? uf, samo da si cela, predvsem pa - živa  :rozicodam:

ja, Suzy, je šla

Ej, kosti imaš o.k., se ti ni treba bati osteoporoze  :sesmejem:.

Drži se!
Ribica

Ronja :rozicodam:, samo da si živa in zdrava, ampak v službo pa vseeno ne it, raje malce doma počivaj, je bil to le šok!

ronja vesela sem, da ni hujšega in da si jo takole odnesla! res imaš angela ob sebi♥

Ronja  :rozicodam: kako si kaj? Večkrat pomislim nate....  :A)

Jaz tudi.  :) In ti želim vse dobro.

Juhu,
jaz sem v redu! Jeeeeeeej! Sem že čisto polno zaposlena, prometna nesreča prejšnji teden pa tudi ni pustih hujših posledic (razen udarnin). Sem se pa nekaj prehladila (nalezla od moža) in se je uho še malo "kvaril", ampak se izboljšuje. Sem že toliko dobra, da zmanjšujem Mirzaten. Zdaj jemljem polovico polovičke in zaenkrat je vse v redu. In sem hudo vesela tega.
Tako, da... jaaaaaaaa.... sem prilezla iz črne luknje.
 :wav:

Ronja  :wav: sem ful ful ful happy zate...  :rozicodam:

Ronja

tudi jaz sem ful vesela zate, res, hvala Bogu, da si dobro.
Tudi jaz sem imela 2 dni kar dobra, danes pa spet :'(
Če se dobro spomnim, si tudi ti imela vzpone in padce.....
Pa zdaj sem že 1 teden na 20 mg

 :clap: super! me veseli zate! in držim pesti, da tako ostane  :oki: no, čeprav boš sedaj drugje, na forumu verjetno nič več, pa vseeno - preden spet prenehaš z jemanjem AD, bi predlagala, da le dobro prouči razloge za vsa ta dogajanja... 

 :wav:

Bravo! Ful vesela zate!  :oki:

take zapise je super prebrat!

Tako sem vesela, da sem spet v redu. Tako zelo. Moti me edino to, da se že lepo redim in da je moj libido čisto na psu. Ampak bo bolje.... ponavadi je tako, da se teža po nekaj pridobljenih kilogramih ustavi, libido pa se počasi izboljšuje.
Kot sem že povedala, sem polno zaposlena (bom morala pazit, da si spet ne nakopljem preveč obveznosti) in grem jutri na službeno pot v tujino... v malce toplejše kraje. Vrnem se sicer že v sredo, pa se vseeno kar veselim, čeprav grem sama.
Ja, trikrat je bilo dovolj. Sedaj bom kar ostala lepo na ADjih... tudi če bi, pa bog daj, da bi, enkrat zanosila. Moje uho je že dosti bolje... se še zgodi, da imam malce čuden občutek, vendar je vedno več takšnih dni, ko prav čutim, da se zdravi in potem čisto pozabim nanj. V bistvu je že skoraj tako kot levo uho. Za lepo življenje res ni treba veliko... meni je čisto dovolj, da so ušesa zdrava  :sesmejem:.
Zelo sem vam hvaležna, ker ste mi spet stali ob strani, me poslušali in spodbujali. Zdaj se ne bi rada poslovila s foruma kot prejšnjič. Prav je, da tudi jaz drugim pomagam.

Ronja  :rozicodam: naj ti dobro počutje traja...traja...traja...Tudi če je nekaj kilogramov več, ni hudega..saj si "štartala" kot en drobižek in si po mojem sedaj dobila le obline  :pomezik:
Ja, libido bo pa tud prišel menda...drugače pa ti še vedno ostajajo stimulansi, ki si jih lahko poslužiš za pomoč  :zvizgam:

Imej se lepo na službeni poti...uživaj v delu, a vendar pazi, da si vzameš čas tudi zase...za počitek in sprostitev.   :rozicodam:

Tako zelo lepo je bilo prebrati Tvoj post, da "bogpomagaj"!  :clap:

YOU GO, GIRL!  :wav:

(Libido bo prišel nazaj  :P, za kile se pa nič sekirat - se ne splača!  :zvizgam:)

Ronja, si to mogoče že nabavla http://www.tone-nn.si/o_izdelku/kaj_vsebuje/ ? me namreč zanima, če kaj pomaga

Ronja,

kako lepo je to prebirati..kar tako naprej!  :pomezik:


                                 Dušica

Arwen,
nisem si še nabavila. Se zdaj tako dobro počutim in sem kar malo pozabila. Ampak ne bi bilo slabo, ker sem bila včeraj na meritvah sluha in so mi že izmerili manjšo izgubo sluha. Bom kar naročila.

Ronja, vesela sem zate :rozicodam: :rozicodam:

Dragi moji,

spet se malo oglašam, da vam povem, da mislim na vas in da sem vam še vedno zelo hvaležna za spodbudne besede, ki ste mi jih namenili in ki sem jih zelo, zelo potrebovala v najbolj črnih trenutkih. Moje življenje trenutno je v redu. Zdravila delujejo. Sedaj sem počasi tudi opuščala Mirzaten, tako da bom jemala samo Seroxat. In počutim se okej. Uho mi včasih še vedno ponagaja... verjetno tudi zato, ker sem se pred časom malo prehladila in je to zopet posledica prehlada. Poskušam se čim manj vznemirjati zaradi tega in ponavadi se s čim zaposlim, da ne mislim na uho. Edino, česar se ne morem odvaditi, je nenehnega pihanja (izenačevanja pritiska), kadar imam čuden občutek zamašenosti v ušesu. Čeprav mi dejansko to izenačevanje pritiska ne pomaga, ampak se uho uredi samo od sebe, potem pa se čez nekaj časa spet zamaši in nato zopet odmaši itn., kar naprej prepihujem to uho. Po moje moram res izgledat precej hecno. Pa bo tudi to minilo... ko bo uho v redu, bom tudi na to pozabila.
Sicer pa sem zadovoljna sama s sabo. Naredila sem precej stvari: v službi opravila veliko nalog, končala magistrsko nalogo in čakam na zagovor, v eni skupini se učim sprostitvenih tehnik, se imam lepo z možem, pišem, veliko berem, se ukvarjam s svojo psičko in konjem, hodim v kino, vpisala sem se na tečaj italijanščine, začela teči ipd. Potrudila se bom, da bom delala na sebi in da mi nikoli več ne bo treba čez tako hude epizode.

Vaša Ronja

če pa že pride huda epizoda, pa se boš pobrala!

lp sofie :rozicodam:

p.s. obožujem konje ♥

Ronja same dobre novice :rozicodam:

Uf, Ronja, super! Samo... dan ima , če prav vem, le 24 ur...

Tole je pa čisto nova Ronja...BRAVO... :rozicodam:

Ronja  :rozicodam:

Kako lepo je prebrati kaj takega...naj traja

Lepo.  :oki:

 :wav:

Juhu, spet sem tukaj. Sem v redu... malo sem utrujena od vseh dnevnih aktivnosti, sicer pa sem okej. Uho... so dnevi, ko je čisto v redu, potem pa še pride kak dan, ko ni, ampak potem pa je spet v redu. Se mi zdi, da sem se malo spet prehladila in verjetno je to od tega. Takrat očitno oteklina spet malo nabrekne, je pa naslednji dan spet boljše. Predvsem je pomembno to, da se ne sekiram več in da se mi uspe z delom vedno zamotiti.
Seveda pa se nisem čisto zatopila v delo.... delam tudi na sebi. Učim se sproščanja (res še nisem tako dobra v tem, ampak vaja dela mojstra, ali ne), veliko berem, predvsem pa me sproščajo moje živalce.
Mirzaten sem čisto opustila in sem sedaj samo še na Seroxatu. Sem kar vesela, da mi je uspelo brez kakšnih odtegnitvenih učinkov in da jemljem samo en AD ter da v redu funkcioniram. Edino spolno življenje je še bolj bedno. Sem danes začela jemati Maco. Morda bo pa pomagala.  :sesmejem:

 :wav: Ronja, super si  :clap: Morava se res enkrat spet srečat, da te vidim, kako cvetiš...  :-*

Juhu, spet se malo oglašam. Da povem, da sem okej. In še vedno zelo vesela tega. Spet sem polno zaposlena, si pa vzemem tudi čas zase... grem teč in se potem počutim super. Sproščanje mi še ne gre tako dobro, ampak se trudim.
Tudi uho je zadnje čase v redu. Od prejšnjega ponedeljka je v bistvu čisto okej. Končno.... ne morem verjeti, koliko časa je trajalo. No, morda se bo še kakšen dan ponovilo... upam, da ne dlje.
Zelo, zelo sem zadovoljna, da sem spet prilezla iz "brezna". Zdaj moram pa res paziti, da se to ne ponovi več. Kot mi je rekel zdravnik, bom na ADjih ostala kar nekaj časa... ne vem, morda brez njih ne bom več mogla. Ampak, glavno je, da sem okej. Tudi če bom morala jemati zdravila celo življenje.
Upam, da ste tudi vi okej in da se veselite veselega Decembra, ki bo vsak čas tukaj.

Ronja  :oki: super...ravno take zapise "povratnikov", ki jim gre dobro in ki dokazujejo, da se DA pozdraviti, pogrešamo....le javi se še kaj  :rozicodam:

Ronja zelo sem vesela zate...le tako naprej... :clap: :rozicodam:

Tudi jaz sem že zeeeeeloooo doolgooo na AD, pa se dobro počutim,
tu in tam še kakšen manjši padec, pa se popolnoma nič ne obremenjujem
kako dolgo bom na njih...meni je fajn .... :wav:

Ronja  :rozicodam:

pametno

ronja

super :wav:

ronja  :clap: