FORUM Nebojse.si

Spet jaz
Opažam pri sebi, da me zadnje 1 leto pesti samozavest, kot da mi le-te primanjkuje še bolj kot pred leti. Prej vsaj nisem delal big-deala iz stvari, zdaj me pa kar zaboli pri srcu, se me specifična situacija dotakne mnogo bolj, enostavno ne morem iz svoje kože. Kaj naj naredim?

kako si se pa do sedaj spopadal s tem?

Sem si rekel, da so osebe x, y itd. na slabšem. Pa ne gre za to, da bi bil žleht in jim privoščil. Gre za tisto zavedanje, da če si že na slabem, nisi na najslabšem.

Johnson, to, da se "tolažiš" s tem, da je drugim še slabše kot tebi, ni rešitev za tvojo samozavest. Svojo samozavest moraš pridobiti na drugačen način, ne s primerjanjem svojih težav z drugimi.
Jaz sem pričela z branjem knjig s tematiko "zdrave samozavesti" kot npr. Življenje kot igra avtorja Dr. Wayn Dyer:

http://www.doria.si/knjigarna/q/artikel/673

kjer dobiš neke smernice, s katerimi si pričneš ustvarjati novo mnenje o sebi in svojem življenju....kajti mi smo glavni igralci v svojem življenju...ne le statisti.

Torej, pusti druge in njihove probleme...raje se posveti sebi in odkrij svoj potencial...svojo vrednost...svojo unikatnost...odkrij SEBE  :rozicodam:

Kako pa se pri vas kaže da niste samozavestni?

Jaz se ne počutim dobro zraven bolj glasnih ljudi, trese se mi glas, ne morem govoriti normalno glasno... Včasih ne vem kam naj dam roke..pač tipične stvari. Velikokrat ne morem hitro odgovoriti in včasih jecljam in zapletam besede.

Kaj lahko naredim, da bo čim manj takih situacij? A se sploh da to spremeniti, tako da se vedno dobro počutiš v svoji koži in te neznane situacije takoj ne vržejo s tira?

Vem, da to ni zdravilo na dolgi rok, mi pa vsaj v tistem trenutku pomaga. Hvala za povezavo do knjige.  :pomezik:

Prežeme me tisti občutek, da zakaj nisem tudi jaz na njunem mestu, dobim občutek da sem manjvreden.

To se tudi jaz sprašujem. Je sploh možno trajno biti "imun" na take situacije?

Samozavesti se lahko naučimo, vendar je težava v tem, da prehitro obupamo, kajti rezultati niso vidni takoj...tisto minuto, temveč šele po določenem času rednega "učenja". Če ti nekdo vceplja manjvrednost 30 let, potrebuješ kar nekaj časa, da v svoje misli vneseš nove vzorce zavedanja sebe in svoje vrednosti.
Vendar je potrebno delati...vsak dan. To je tako, kot obisk fitnesa...če gremo tja z odvečnimi kilogrami in z namenom pridobiti sanjsko postavo, bo le-ta vidna šele po mesecih vadbe in discipline. Treba je vztrajati in verjeti v spremembo, pa bo  :oki:

Nekaj nasvetov iz neta:

http://clanki.potdomov.com/vsi-clanki/izboljsatjtesamozavest

http://www.siol.net/slovenija/rubrikon/kako_kupiti/2011/07/samozavest.aspx

Slavka, ta občutek manjvrednosti in ljubosumja me spremlja že več let, kot da sem oseba, ki ni sposobna navezat intimnejših stikov, kot da sem dolgočasen, nezanimiv, neprivlačen. Morda vam bo lažje svetovati če napišem, da sem osamljen, da se pravzaprav nimam s kom pogovarjat. Sicer imam nekaj kolegov, s katerimi pa imam zelo bežne stike, pa še to se vidimo zelo redko.

Pozdravljen Johnson,

ja tale izkrivljena prepričanja o sebi niso mačji kašelj. Žal dolgoročno ne pomaga niti, če te ves svet bodri in spodbuja, kajti notranje doživljanje sebe je zelo vztrajno. Iz lastnih izkušenj menim, da je treba začeti pri osnovi. Kaj čutiš, ko pomisliš nase? Ko se vidiš v ogledalu?
Če smo ljubeči do sebe potem bi morali čutiti naklonjenost, sprejemanje. Ob takšnem doživljanju, je življenje dosti lepše, samozavest in občutek varnosti rasteta....ampak nekateri se moramo takšnega sprejemanja šele naučiti. V veliko pomoč je primerna psihoterapija. Si razmišljal o tem?

LP B. :)

Ravno iz tega razloga sem odprl to temo.

Se cenim, delam na sebi, toda imam močne pomisleke, kar se tiče socialnega življenja ter navezovanja intimnejših odnosov. Kot da imam v tem dve levi roki.  :o

Seveda sem. Mi je pa psihoterapevtka rekla, da je to nekaj precej običajnega in da ne gre za osebnostno motnjo, temveč da gre za potrebo po partnerskem odnosu, po dajanju in prejemanju ljubezni ter čustev. Pravi, da bodo ti občutki minili šele, ko se bom tudi sam sprehajal z ljubljenim dekletom.

http://vizita.si/clanek/dusevnost/5-korakov-do-visje-samozavesti.html

http://www.nebojse.si/Forum/index.php?topic=70.0

http://www.aktivni.si/psihologija/samospostovanje-in-samozavest/

http://www.svet-je-lep.com/zdrav-duh-v-zdravem-telesu/duhovnost-in-dusevnost/samospostovanje-samopodoba-samozavest/

http://www.tosemjaz.net/clanki/86/

http://www.doria.si/knjigarna/q/artikel/598/Samozavest

Arwen, člankov in literature o samozavesti sem našel že malo morje, marsikaj prebral, toda ni bilo nekega takega učinka, ki bi moje razmišljanje obrnilo za 180 stopinj. Če sem bolj natančen, grize me to, da mi ne gre pri navezovanju stikov, tako prijateljskih kot intimnejših. Sem osamljen, nimam s kom iti niti na pijačo. Če se že s čim ukvarjam, to počnem sam. Npr. grem kolesarit, pa ni nikogar, ki bi se mi pridružil, pa grem potem sam.

Če se navežem na prvo povezavo:

1. Prepoznajte okoliščine ali dogodke, ki vam zbujajo negativne občutke o sebi

Dobim skomine, kadar npr. nekje vidim par, ki se poljublja. Ob tem se mi porodijo občutki kot so, zakaj mi ne uspeva navezovanje intimnejših stikov, zakaj je vsaka pijača z neko žensko hkrati tudi zadnja. Dogaja se mi, da prva ženska ni zainteresirana zame, čeprav nima toliko hrbtenice da bi mi rekla, da jo ne zanimam, pa namesto tega raje ignorira in se gre igrico bi - ne bi. Potem z drugo pogovor ne steče, že takoj v štartu je debata prisiljena. Tretja spet nekaj cinca, četrta travmira itd.


2. Sprejmite te okoliščine in dogodke ter se soočite z njimi

Sem jih prepoznal in sprožajo mi negativne občutke. V najboljšem primeru so moja občutenja nevtralna.


3. Pomislite, kakšne destruktivne posledice lahko imajo negativne misli

Morda to, da me je kar nekako strah iti v družbo kjer se bodo pojavljali pari. Zakaj, sem napisal v prvi točki.


4. Soočite se z negativnimi mislimi in se izogibajte negativnemu razmišljanju

Psihoterapvetka mi je že povedala, da se bo moje razmišljanje spremenilo šele, ko bom imel ob sebi ljubljeno dekle. Tudi moje pretekle izkušnje kažejo, da ko sem bil v zvezi, sem takrat bil poln energije, dobre volje, pozitiven, tudi ljudje okoli mene so mi rekli, da ko sem bil v partnerski zvezi, sem bil bolj odprt, bolj naklonjen navezovanju stikov, pogovarjanju itd.


5. Trajno spremenite način razmišljanja in dojemanja samega sebe

Se trudim, toda ni lahko, tudi ni vedno uspešno. Arwen, si sploh prebrala komentar, ki ga je napisala micka100?

imun ne ... vse je odvisno od tega kako si stvari sami pri sebi razložimo

vztrajaj ... z vsako poz. izkušnjo si bolj samozavesten (to traja ... ampak je edini način za ' dolgotrajen dvig samozavesti')

delajta s terapevtko na tem, počasi se daleč pride!
odgovarjaj si na vprašanja (en post nazaj), da si boš na jasnem kaj točno te muči, pomeni se s tem s terapevtko, če imaš možnost ... sicer pa verjamem, da bo tisto pravo zadovoljstvo prišlo z uresničitvijo želje po partnerstvu

si se mogoče že vpisal kdaj na kak tečaj (plesni,...ipd)? al pa obiskal skupino za samopomoč? al se udeležil kake delavnice, seminarja na to temo? mogoče šel na kak enodnevni izlet prek agencije?.... precej variant je, da spoznaš koga....


in zakaj, meniš, je tako?



p.s.
mar ima res ena xy micka tako zelo pomembno vlogo, da je njen komentar najbolj merodajen?

Sem se udeležil kakšen dejavnosti, za katero se je pa izkazalo, da mi ni pisana na kožo. Da bi se pa udeleževal nečesa le zato, da bi spoznaval ljudi, ne pa dejansko užival v aktivnosti, se mi zdi mimo.
Glede skupine za samopomoč se še dogovarjam.

Najbrž še nisem naletel na pravo osebo, čeprav se včasih vprašam, zakaj se s temi nekaj osebami nisem ujel.

Kdo je ta xy micka? (pa ne sprašujem sedaj po konkretnem imenu)

globlji razlog me zanima....

Menim, da nisva bila na isti "valovni dolžini", bodisi nisva našla skupnega jezika, skupne teme pogovora, bodisi sva si bila karakterno preveč različna, nerealna pričakovanja itd.

 :) drug globlji razlog, Johnson, popolnoma drug....

(vsak zakaj ima svoj zato, vsa naša obnašanja imajo nekje svoje korenine...)

Razsvetli me.

vzgoja...ožja in širša družina... okolje, sosedje, ... sošolci, učitelji... vaško, mestno okolje,.... vse to vpliva na nas

To pa vsekakor. Psihoterapevtka mi je napisala, da trpim za socialno anksioznostjo, da imam težave pri navezovanju stikov, ter da to ne bo minilo samo od sebe, zato razmišljam o udeležbi v skupini ljudi, ki imajo socialno fobijo. Čeprav mi je šele sedaj postalo jasno, da zaradi tega trpim takorekoč od ranega otroštva, je ona prva oseba ki je prepoznala znake, mi znala postavit diagnozo.

evo, sedaj smo pa že bliže razlogu  :)

superca za skupino! si mogoče kaj od tega že prebral? http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=754

+ vseeno priporočam čimveč druženja
ja, že res... pa mogoče le najdeš kaj, kjer združiš spoznavanje + lastno uživanje v aktivnosti?

Bom si izposodil katerega od teh priročnikov  :oki: Kar se pa druženja tiče, je bolj tako-tako, vse je na kolegialnem nivoju, kljub trudu se niso spletli pristnejši odnosi. Kar se teh mojih hobijev tiče, v svojem kraju imam znanca, ki se prav tako ukvarja s tem, vendar je res zelo redko doma, vidiva se nekje 1x letno.

Sem pa bral tudi po drugih straneh pa ugotavljam, da so prisotni močni predsodki do ljudi, ki imajo težave s socializacijo.

 :032: kako to misliš? da nosimo stigmo, al kaj?

Tako nekako. Češ, če nekdo nima prijateljev, če je osamljen, če ima težave pri navezovanju stikov z nasprotnim spolom, se ga etiketira. Sem o svoji težavi pisal na eni drugi strani, pa so me popljuvali.

Ne smeš kriviti socialne fobije da nimaš prijateljev. Kriviš lahko samo sebe, ker si ne poiščeš pomoči. Če je res tako hudo, da nikakor ne moreš navezati stikov, čeprav se trudiš in hodiš na različne dejavnosti, potem mogoče poskusi s tabletami. Tako boš vsaj prebil led, dobil znance in potem naprej delal na sebi na psihoterapiji.

Če se ne motim, ti nisi bila dosti na boljšem.