FORUM Nebojse.si

Pozdravljene,

po treh dneh, ko sem bila skoraj brez tesnobe, sem danes dobesedno ušla domov iz službe. Kljub Helexu se nisem mogla pomiriti. Sedaj čakam, kdaj se bom lahko vrnila. Upam, da v roku kakšne urce. Začelo se je nalepem, ko sem delala za računalniku, tisti grozen občutek ki mi gre po grlo, zadaj v vratu, omotičnost, potne roke, nabijanje srca, občutek omedlevanja. Prvič poskusam tako, da zaprem oči in čakam da mine. Ko mine pride nekaj minut zatem še hujši. Pred sodelavcem skušam prekriti kaj se dogaja. Imam občutek, da ni opazil. Mine. In zopet, hitro iščem po torbici Helex, ki je moj stalni spremljevalec. Pojem, čakam. Skušam se zamotiti s pogovorom s čestilko. Strah me je. Potem se ojunačim in grem med ljudi na malico. Pijem vodo in ves čas sem v prpiravljenosti, da zbežim. In res grem proti svoji pisarni, komaj se premikam, daje me panika, ziblejo se mi tla. Bežim. Dobim ključe se vsedem v avto, kjer se počutim najbolj varno. Ker je sedež firme le nekaj minut od doma, sem sedaj doma. Pocasi moram nazaj, da ne bo prevec sumljivo. A vedar sem ves čas v čakanju naslednjega napada. Ali po po več kot 9 mescih sploh kdaj konec?
Kako si ostale pomagate v službi, verjetno vsi ne morete domov?

Lep dan,

Piaa

Pia pozdravljena !

Še dobro,da greš lahko malo domov.Doma se karseda lepo sprosti,naredi nekaj vaj sproščanja in kmalu bo bolje.Vem,da je hudo a verjemi da bo minilo.Panika nas kar na lepem obišče,nikoli nas prej ne obvesti in prej ko se s tem nekako sprijaznimo in se zavedamo,da nam ne bo nič hujšega - čeprav je že to zelo hudo,prej bo panika počasi začela svoj umik.
Upam da sem te vsaj malo potolažila !
Vse dobro  :)

lp

Edino kar ti lahko svetujem je, da ne bežiš domov. Ta zoprna gospa Panika te obišče itak tudi tam. Ostani v službi in se ne obremenjuj s tem, kaj bo rekel sodelavec. Vsak ima lahko slab dan. Enostavno mu reci, da se ne počutiš najbolje, ta si zaradi tega vznemirjena.... Verjemi, da so ljudje dosti bolj razumevajoči, če jim pojasniš situacijo, kot da se delaš da si ok in da ti ni nič.
To da priznaš svojo slabost/šibkost/motnjo (imenuj jo kakor hočeš), je bolje kot skrivanje. Poleg tega, da te panika grabi, moraš še nekaj "glumiti" cel čas. To te pa poleg ostalih muk še izčrpa.
Srečno in upam, da si že v službi.  :pomezik:

Pozdravlejna,

sem v službi, trudim se da delam, vendar so moje roke potne, ves čas jo pričakujem. Sodelavci vejo za moje težave, saj sem bila decenbra cel mesec na bolniski. Vendar nevem kaj narditi ko me pobira, odnaša?
Zoperno je, me že pritiska v glavo.

piaa

piaa32, ko se tako grozno počutiš se zamoti ... močno zamoti z nečim ... lahko je čist neki 'bedastega', tipo da se poskušaš spomnit deset imen na to in to črko, da kaj deliš, odštevaš na pamet, da rešuješ kakšno križanko ... nekaj, da boš 'not padla' ... zavestno se loti ene take zadeve in delaj skoz tisto, tisto, tisto (ker misli ti bojo uhajale, ma ti vztrajaš) ... če je kaj temu podobnega povezanega s tvojim delom še tolko boljše ... pa zavestno sproščaj telo, dele telesa ... govori sama s sabo (pozitivno, vzpodbudno, nima veze, če si ne verjameš!) ... vmes pojdi kaj do wc-ja, pusti si teči vodo po rokah (naj ti kakšno minuto teče mrzla voda po zapestjih) ... če čutiš, da 'te odnaša' (depersonalizacija) si govori o stvareh okoli sebe, pa čeprav se sliši glupo, banalno, kakorkoli, pomaga! - povej si (v mislih) kje si, kaj počneš, in potem preidi na podrobnosti ... OTIPAJ stvari okoli sebe, POMISLI iz česa so, kakšne oblike so itd. ... da se nekako 'povežeš' s prostorom in vsem
meni so te stvari pomagale ... in ne, ni mi bilo lažje kot tebi, totalno grozno je blo!!! za*ebano ful ... zato ti tud to svetujem, ker vem kaki so ti občutki

pia....... ko te zagrabi panika oz. ko te grabi:

- poklej posodico s svinčnikom in jih začni šteti
- poglej koliko je modrih in koliko črnih
- še boljši je zamot misli s sponkami; če imaš barvne, preštej vse modre, nato rumene,...
- koledar - preštej dneve
- da ne boš samo štela in fasala še OKM: poglej kako je oblečen tvoj sodelavec (ne rabiš ga ravno buliti)
- ko greš iz pisarne, pomisli, ali ne bi bilo bolje, če bi bila vrata pisarn zelene barve, pa kakšni vzorci

--------

vse to kar sem ti naštela, so tehnike, ki odvrnijo misli od strahu in kaj bo, če bo, ko bo ........ to mi je predlagala psihiatrinja, sem pa predtem tudi že nekje drugje zasledila!

Lp Sofie :rozicodam:

pia :rozicodam:

vem kako je hudo, ko te grabi panika, a bolj ko se ji boš upirala in bežala pred njo bolj trdovratna bo postajala.

enostavno jo sprejmi, naj naredi svoje.....vedi, da ne boš umrla, da se ti ne bo zmešalo in da v bistvu je panika popolnoma neškodljiva. je pa neprijetna, a vedno mine. :rozicodam:

poskusi ne bo ti žal

Pozdravljene,

hvala vam, vendar sem sla domov, da se malo ohladim, Ker imam še naporen popoldan, moram sina peljati na nogometno tekmo in spet bo polno folka. Sedaj sem sla domov, da se malo sprostim.
Bom začla danes spet poslusati tris. panicna motnja, ki mki je v zimskih časih že pomagala. Hvala vsem tistim, ki delite izkušnje vas in nasvete psihoterapevtov.

Piaa

Aja, pa traja ne več kot 10 minut, čeprav se nam zdi cela večnost.
Lep popoldan.

Pia zame so panični v službi največja nočna  mora:(. Sama jih doživljam v intervalih zaporedno. preden doživim napad pride nek neprijeten filing kot da ne zdr
žim več niti sekunde in moram domov. Tako nekako. Upam da ti dan mine čim majn stresno, jutri bo že bolje, če ne pa pojutrišnjem ,,, enkrat bo že. Tako se jst tolažim!

no, no ... tole o 10ih minutah pa ne bo držalo ... lahko večinoma traja približno tolko časa, ma zna bit tud več (sama sem že doživela panični napad, ki je trajal pol ure oz. v celoti 40min., ma pol ure je blo pa zelo intenzivno)

http://www.gorenjske-lekarne.si/si/svetovanje/farmacevtov-nasvet/panicna-motnja

Navajam samo povprečje. Statistika je hudo za****na reč. Saj je tudi 10 minut preveč, a smo jih vsi preživeli. Ne tvoj, ne moj, ne njen napad ni hujši, intenzivnejši. Je samo pač oseben, se nas še kako tiče, nas še kako udari. In ga težko prenesemo.
Pia, vse bo še ok, samo ne beži domov. Ne daj se!

Pozdravljeni,

hvala vam za vaše odgovore. Dan sem preživea mirno, na nogometnem stadionu in kasneje se na pijaci s prijatelji. Vendar jutri je nov dan, treba je v službo in seveda možnost za napade. Poročam.

Lahko noč,

Piaa

od kje pa zdej to? :A) jaz tega sploh nisem pisala, kaj šele razmišljala

samo svojo izkušnjo sem delila ... je bolje prej vedet, da lahko traja tudi več kot 10min., da se ne prestrašiš preveč

Mina in Moonica, prosila bi vaju, da se umirita ali rešujeta pričkanja preko osebnih sporočil in se osredotočita raje na teme v forumu.

Hvala za razumevanje!

krasendan, jaz se z nikomer ne pričkam ... kar sem napisala se mi zdi dobro, da človek, ki doživlja panične napade, ve ... drugače, kak pomen bi sploh melo pisat to tule ?!?

Nekaj fajnega sem našla.

http://samospoznanje.johnymas.info/?id=42

Majolka  :oki: zelo uporaben članek.

Pia meni je v kriznih trenutkih pomagal mp3 s sproščanjem.

Je pa res, da bolj, ko razmišljaš o paničnem napadu, prej se ti zgodi :pomezik:
Ko sem se vozila proti službi z avtom, sem razmišljala, kaj bom nardila, če me zdajle zgrabi.....in itak, da me je.....pa sem predihala, vedno in povsod sem imela vodo, štela nasproti vozeče avtomobile :clap:
Vztrajala sem in počasi se je gospa panika umaknila in me pustila pri miru.
Misli je treba preusmerit :onaposlusa:
Doma pa sem poslušala glasbo, pa malo joge v postli, pa veliko na zraku, v vrtu...... :wav:
držim pesti, da e bo nehala nadlegovat :clap:

Se popolnoma strinjam. Bolje je, da se soočiš s paniko in poskušaš predihati zadevo, morda se samo (upam da imaš to možnost) za kratek čas kam umakneš da v miru predihaš....je res najbolje, da se naučiš obvladati paniko kjerkoli že si, vedno ne boš mogla domov. Pa verjemi mi, gre, vse gre, samo potrudi se in predvsem....verjemi vase.  :rozicodam:

Pia, jest delam v razredu... :( Napad panike v razredu je hudo zoprn... Jest sem ga speljala tako, da sem otrokom kar povedala, da mi je slabo in da se mi ful vrti in če bom padla po tleh, naj mi dvignejo noge... Pa so me mal čudno gledali, potem pa odprli okna in mi prinesli vodo... Ful so bli lušni, jest sem se pa še neki časa tresla in bla čudna, potem je pa šlo...  :zardevam:
Kaj pa vem, tole ti nič kaj ne pomaga, le zgodbica pač... sem se odločla, da pač ne bom dol padla pa je šlo... Drži se!

Pinokio, to si pa tako prisrčno povedala in še bolj prisrčno naredila... :clap:

Si kar predstavljam tiste otročke v klopeh... :rozicodam:

Pozdravljene,

res so prisrčne zgodbice. Sam, ko pa napad pride, je pa kot bi umiral. Jaz mam tocno tak obcutek kot bi dobla narkozo in me pobira. Grozno res. Sicer pa lahk recem, da vcerajsnji dan je bil kar vredu.
Danes pa imamo v službi 50 let sodelavca, ful sem se veselila, vceraj sla k frizerju, sedaj pa me ze malo grabi. Nekako se ne morem sprostit. Porocam kako bo.

lep dan,

Piaa

  Pinokio tole si pa tako prisrčno naredila  :),ja moras nekako prebroditi ,je težko ampak bežati je se
  slabse :(, Pia javi kako je bilo :rozicodam:

     Lep pozdravček N.