FORUM Nebojse.si

Dobrih štirinajst dni je minilo, ko sem bil odpuščen z zdravljenja v bolnišnici. Tedaj sem na vse načine 'dokazoval', kako dobro mi gre in kako sem že prerasel tisto, kar nudi varno zavetje sanatorija. Vesel sem prišel domov in objela me je ljubezen domačih...

Toda  včeraj in danes, dva tedna po vrnitvi domov, se v meni spet nekaj nezadržno ruši, v prsih me spet skeli dušeča praznina, postal sem spet neznansko utrujen in nekako naveličan življenja.  Povrnili so se nekdanji prividi in prisluhi, rekel bi še bolj grozljivi v svoji zlagani 'stvarnosti', kot so bili tisti, ki smo jih v bolnišnici nekako že premagali. Ne mislim sicer še na samomor, - upam, da sem vsaj to poglavje za vedno zapečatil, - toda v meni ni ne volje ne moči za premagovanje grozljive depresivne motnje. Antidepresivi, ki imam predpisane, so nenadoma brez pravega učinka, čustva najdražjih  bližnjih niso več v stanju prodreti do mene, kajti spet sem postal trdno zapečaten v svojem lastnem blodnem svetu.

In vse to zaradi nekaj nerodnosti moje ljubljene, katere so mi že prej pomenile najhuše breme v mojih bolezenskih blodnjah... Neznansko sem jezen sam nase, ker nisem v stanju 'prežvečiti' teh nenamernih nerodnosti, ki so lahko problem samo mojim blodnim zaznavam. Vem sicer, kako noro je to, vendar ne vem, kako naj preneham biti nor in se tako razbremenim predvsem fiktivnih bremen, ter tako pomagam sebi in drugim...

Le zakaj meni ne uspeva učinkovito zatreti svojo depresivnost, kot ste uspeli mnogi izmed vas tukaj na tem forumu...

Jutri pokličem svojega terapevta v bolnišnico, - in naredil bom, kakor mi bo on priporočil.

Ali kdo misli, da je za to še prezgodaj???


Mir in dobro,

SkuMir

Hojla Skumir! :rozicodam:


2 zanki sem videla v tem stavku: prva, zakaj tebi ne uspeva - vsak je sam svoj individual in original, temu primerno tudi bolezen in občutki oz. dovzemanje za njo. Se pravi, tudi potek zdravljenja in rešitev!

druga, kot ste uspeli mnogi izmed vas - poudarek je na "mnogi", kajti niso vsi (še) ozdravljeni! Torej, nisi ti noben tak posebnež, da bi se te bolezen držala kot flajšter kože. Si pač bolj trdovraten, tko kot tvoja depra!


Sicer je to sam moje laično mnenje, ampak mislim, da je prezgodaj.
Prezgodaj si šel iz bolnice!!!

Kar se lepo kaže, da se ti depra ojača in vrača v domačem okolju! Možno je tudi, da je tvoja depra pogojena sociološko in ne kemično (ko praviš, da ad-ji naenkrat ne primejo).
Če si res igral cool-persono, in so zdravniki "padli" na tvojo foro, si samo sebi škodil kot sedaj vidiš, kaj se dogaja. Po moje, bi bilo bolje, da se vrneš v bolnico, poveš, da nisi ok, da tudi prej nisi bil, čeprav si dajal videz, da si OK (in se tako fino zafrknil) ter da bi bila potrebna še enkrat obravnava oz. pomoč. Pa ko, in če boš spet v bolnici, povej vsa svoja občutja, tudi ta, da ti je morebiti odveč, da bi šel rad domov, da čutiš, da bi spet rad zaigral tragikomedijo, da si kul, potem pa te bo spet sesulo, po 2 ali več tednih. Ja? Ja.


Vsekakor! Dobra poteza in pametna odločitev. In prepusti se jim!


Ker ne vem, kaj je ta nerodnost tvoje ljubljene, težko kaj naprej povem, mogoče pa samo to, da če je ta nerodnost majhnega pomena, v kolikor bi bilo s tabo vse ok, danes, ko pa nisi ok, in ima ogromen pomen, je dobro, da se malce večkrat spomniš, da le ni to taka zadeva, da ji odpuščaš ipd.

Dragi Skumir, če se ne znajdeš doma, če so se ti vsi simptomi depre vrnili, lahko da se bodo sčasoma ojačali (tko kot pri meni), ali pa ne, in če misliš, da bi bila vrnitev v bolnico prava odločitev - do it! Ne čakaj do tedaj, ko ti bo še misel na samomor postala všečna ali boženedaj, edina prava rešitev! KER TO NI! NIKOLI!

Lp Sofie  :rozicodam:

Dragi Skumir,  :rozicodam:
res je kot pravi Sofie, nase moraš gledati kot na individuum in iskati svojo lastno pot iz teme.
Sem tudi sama že slišala, da je hospitalizacija lahko dvorezen meč - tam te sprejmejo v neko varno okolje, kjer si ločen od svojih vsakdanjih funkcij in s tem običajnih vzorcev mišljenja, potem se pa nenadoma vrneš nazaj in logično, da zafunkcioniraš, kot si doslej, če na napačnih vzorcih niste nič delali, da bi jih spremenili.
Zdravila jemlješ vsa, kot si jih v bolnišnici ali si kaj opustil?
Ker če je tako, potem je vzrok vsekakor iskati v psihi (travma, napačni reakcijski vzorci, psihodinamični konflikti, neharmonično okolje...) - in pogosto je ta vzrok dobro zakrit, tako da ni le za zamahnit z roko, češ, ah pri meni ni to ...
Jaz bi ti torej svetovala še psihoterapijo.
Sicer se pa skušaj potrudit, pa ne opustit gibanja v naravi (tako da se zadihaš in tudi prepotiš, ne le sprehodki). Kako pa kaj druženje z drugimi? Imaš koga, s komer se lahko pogovarjaš, debatiraš...?
To so vse mali plusi, ki se seštevajo in imajo blagodejen vpliv (dokazano).
Kaj meniš sam o vsem tem?

Sofie,

Hvala za temeljito obravnavo mojega problema, kar je pri tebi že izpričan običaj. Zelo si se poglobila in mnogo si mi povedala; - tudi posredno dobro opozorila na zelo bistveno zadevo v mojem neposrednem okolju, kateri sem verjetno dajal premalo teže...

Kaj več bom napisal, ko mi bo šlo lažje...

Mir in dobro,

SkuMir

Spoštovana Juliette,

vsa zahvala tvojemu poskusu, da moj primer z več strani osvetliš. Vidim, da obe s Sofie podpirata ponovno hospitalizacijo. Hja, če bodo tako rekli, vendar o tem niti ne odločam sam. Pravilno pa naglašaš, da nas hospitalizacija vsaj v nekaterih pogledih majceno zaziblje v varnem naročju bolniške oskrbe, kar ne pripomore v vseh pogledih k hitrejšemu vklapljanju v pacijentov običajni vsakdan.

Strinjam se s tvojim pogledom na mojo zagato, in povsem res je, da je odločilen dejavnik, ki pomaga ustvarjati v nas vitalno ravnovesje, tudi prepustitev naravi in komuniciranje s prijatelji, znanci...


MIr in dobro,

SkuMir

Ja, Skumir, kaj pa psihoterapija? - o tvojem odnosu do te nič ne poveš, pa vendar se mi zdi, da bi ti utegnila zelo koristiti.

Skumir............ lej ............ jst sm ti podala samo mnenje, da bi bilo dobro iti v bolnico in tudi, če ti tako misliš.

Praviš, da boš naredil kot ti bo psih. rekel; ok, kaj pa če bo rekel:
"skumir, kaj pa ti misliš? Bi šel v bolnico al ne?"

Kaj pa bi ti rad Skumir? O tem pa nisva "dorekla"?  :pomezik:

Jst sm ti hotla samo dobr, in pomagat. Lp Sofie :rozicodam:

No ja, imam pač zelo hude težave s koncentracijo in spominom, zato skoraj nikoli ne uspem odgovorit kompletno.

Psihoterapija je seveda v mojem primeru zelo pomembna in jo mislim uporabljati, normalno. Ne glede na to, ali grem v bolnišnico ali ne.

Hvala

Sofie,

menim, da bom upošteval psihijatrov nasvet. Jaz sam si bolnice prav nič ne veselim, se je pa tudi bojim ne tako zelo, da nebi šel skozi to kalvarijo, če bo videti zares potrebna. Vem pa, da si mi hotela predvsem dobro, in sem ti za to hvaležen...


Mir in dobro,

SkuMir

Skumir,

kako lepo te je prebirati, saj v tebi vidim globokega pisca s občutljivo dušico, kot je moja..sicer pa, rada prebiram vse kar ti napišeš, ker mi deluješ res poseben tip... :rozicodam:

Zelo so mi znani ti občutki, saj se že 7 let trdovratno in vztrajno bojujem z depresijo in njeno prijateljico anksioznostjo, pa mi enkrat uspeva, spet drugič padem dol, pa se znova poberem, in tako naprej..vendar pa čutim in opažam velike oziroma izrazite spremembe v tem letu: s pomočjo tega foruma in določenih Damovk, ki me tudi "pocrtajo" na fb z lepimi mislimi... :zardevam:, s pomočjo psihoterapevtke, ki globoko verjame vame in je zame druga mama, s pomočjo zaupanja sebi, da prebudim v sebi tisto še največjo moč in napor, da  :007: depresijo do konca in premagam strah ki ovira moje življenje..saj na koncu vedno spoznam, da zmorem in morem!

In tudi ti z/moreš, ker verjamem vate (po vsem tem, kar napišeš!)..le pravo pot in način/tempo življenja moraš najti vzporedno s tvojimi potrebami, željami, idejami...zmoreš in to je to!

Pogumno z vsemi nami, sotrpini, naprej!   :rozicodam:


                                   Dušica

skumir   :rozicodam:
Tako zelo globoko si opisal svoje tezave, da se me je dotaknilo na poseben nacin.  jaz z ad- ji nimam izkusenj in tudi z psihoterapevti ne, saj je moja teava ”bila” drugacna zato ti kaj dosti svetovala ne bom. Poslusaj zdtavnike, saj so zato da nam pomagajo. Zelim ti vse dobro. Da zazivis mirno zivljenje brez strahu in crnih mislih.
 :rozicodam: matejka

Ko to pišem, sem že spet polnopraven član  močne terapevtske skupine v Polju. Spet imam novega psihoterapevta. Spet nove pristope, spet nekako začetek znova... In to dobesedno. Novi psihiater mi je terapijo popolnom sesul in postavil čisto novo. Jaz pri tem prav nič ne ugovarjam, gradim na zaupanju v stroko.

Medtem ko sem tu na tej žalostni Kalvariji, se pogosto spominjam slehernega izmed vas, ki vas srečujem na svojem križevem potu skozi duševno bolezen. Prosim za vas, da bi vsaj vam bilo prizanešeno, če že meni ne more biti. In ko takole premišljujem v bolniški Kapeli, sam pred skrivnostnim Kristusom, sem nekako prepričan, da me bo v marsičem uslišal.

Mir in Dobro,

SkuMir

SkuMir,

nisi sam - vsi smo s teboj, pa tudi Bog preko sina Jezusa Kristusa spremlja tojo/našo "agonijo", tako da..nikoli izgubiti upanja, nikoli..verjeti vase in biti močen, upajoč, vztrajen in notranje obogaten tudi z magično vero, ki tudi meni pomaga v boju z vsem tem...sva skupaj, okej?  :poljubona:

Poseži po kakšni knjigi, pri kateri te bo že sam naslov pritegnil.., veliko časa posveti naravi, živalim..mene, to notranje tako bogati, krepča in pomiri, ko sem na dnu, ko še vsak sončen žarek nima barve...Prisluhni svojim potrebam/željam in tudi preko teh, boš sklepam, katera metoda sproščanja ali samozdravljenja ti pomaga,..


                                          Dušica

Dragi Skumir! :rozicodam:

Ne vem, ali se sedaj počutiš ok z dejstvom, da si pristal v bolnici; če misliš, da je to slabo, bi te rada opozorila, da v vsaki slabi stvari poglej dobro; mislim, da je boljše, da si v prostoru, kjer razumejo tvojo stisko. Kjer se zares zdraviš. Kjer nisi prepuščen samemu sebi, ko je depresija pretežka. Kajti, če bi bil doma, bi bilo težko zate in družinske člane, saj bi bil žalosten, jezen, ne bi vedel kam se dati, kako postopati ko ti je težko.... (pišem iz izkušenj).

Če pa vidiš odhod v bolnico kot poz.stran, pa je to super. Kajti, le tako se boš hitreje pozdravil in prej odšel domov. Zakaj? Ker hočeš, mar ne.


Če si imel starega pshtrp., in je bolezen trajala oz. ni bila dobro zdravljena, potem mogoče ni bil pravi; novi, če je ok pshtrp., in je videl, da terapija ni prava, bo poskusil z drugo. Mislim, da ti lahko samo pomaga. Kar bosta pa oba kmalu videla, kakšni bodo rezultati. Je sicer malo smotano, da so nove zadeve, katerih nisi vajen, vendar stare ti niso veliko pomagale, mar ne, če ne ne bi bil spet v bolnici!!! Zdaj je čas za odhod iz nje (da s pshtrp delata na zdravju in funkcionalnosti)  :pomezik:


Hvala ti Skumir, za tako lepe misli in prošnje; tudi mi navijamo zate in ne pozabi: zaupaj sebi! zaupaj strokovnjakom! in zaupaj sebi-še1x!

LP Sofie :rozicodam:

SkuMir,

jaz sem ponosna nad vsem, kar delaš/opravljaš in še boš, ker vem, da je globoko v tebi velik bojevnik in ne žrtvenik, ker vem, da ti bo uspelo napredovati...zaupaj svoji moči, želji in upaj po Jezusu Kristusu.. :A) v smislu, tudi mene potolaži/okrepča sama molitev in dejstvo, da nisem sama..Ko pa spoznam še kakšno osebo, ki je na mojih frekvencah, ki me razume in po svoje ljubi,..potem, mi je lažje in blažje v duši...Npr. Moljka mi je polepšala minuli wknd..in tudi tebi bo kdo ali, pa si boš bogatil ti svoje dni/noči s stvarmi, ki so ti všeč in jih rabiš, da živiš... :pomezik:

To ti pišem, čeprav včasih rabim tudi sama veliko podporo in res nisem dovolj hrabra, da bi toliko zmogla, ker se še dogaja, da padem, da se  :jok: in da ne vem, kam bi se dala..zato prisluhnem  :srce-utrip: in najprej poskrbim zase..da se lahko čim prej postavim na noge..

Dejstvo, da nisem sama, in..da imam tudi koga, izmed vas, mi je lažje...Tudi ti boš v moji molitvi, vsekakor! :rozicodam:

                                    Dušica

Matejla, Del Sati, Dusica...in ostali,

lepo vas pozdravljam iz psihiatrične bolnišnice v Polju. Pomalem sem se tu že kar udomačil, pa bodo mogoče le začeli omenjati odhod iz bolnišnice. Prav do včerajšnbjega dne tukaj nismo imeli uradnega dostopa do interneta, - včeraj smo ga po dolgem času spet dobili. Pa še računalnik je tokrat primernop hiter, ne kot pred letom dni, ko sem se naveličal čakati, kdaj bo osvežil stran, - če ni prej 9zaštekal9.

Zahvalim se vam vsem za spodbude in dobronamerna mnenja, vsekakor ste me ohrabrili in v meni nekako upihnili zadnje ostanke ozirov in predsodkov...

Zvečer, ko v postelji molim, molim tudi za trpeče in dobronamerne obiskovalce tega foruma, ki ima zares plemenito poslanstvo.

Še malo težko pišem... Kdaj prihodnjič kaj več...

Pozdrav,

SkuMir


Mir inii

Skumir  :rozicodam: drži se...

Skumir, tudi mi mislimo nate... :rozicodam:

Dragi Skumir!


Želim ti okrevanje!!!!

Želim ti mir v duši!!!

Želim ti zdravja!!!!

In želim ti, da začutiš enkrat kmalu sonce v sebi in na sebi!!!

Lp Sofie  :sonce:

SkuMir, sem se že spraševala kje si. Pogrešala sem tvoje pisanje...
Drži se, bo bolje.

SkuMir,

Ma kako lepo..skoraj  :jok: si mi izzval..kakšen srček si! Sedaj bom tudi jaz še več molila zate, ker vem, da ti ni lahko..ali ne obupaj in ponavljaj si tudi v molitvi, da ZMOREŠ in da te čaka umirjen dan, sončni žarki, jesenske cvetlice in  ;D iskrenih ljudi..

                                            Dušica

okolje tudi naredi svoje,vsaj pri meni.Tu živijo ljudje k so me v osnovni šoli čist uničli pa še sosedje so podn tko da meni osebno okolje pripiše tistih 50% depresije,anksioznosti pol ap ni čudno da me je strah kam it  :(

Limonca, bo treba premagat strah pred tem okoljem, če ne te bo skoz strah

Js vsak večer prosim Boga samo dvoje

Da bi se pozdravla in da bi uspešno končala šolo  :jok:

limonca  :rozicodam:
Tudi pri tebi se bo uredilo.

Skumir  :rozicodam: zelo sem vesela da si se nam oglasil. Veckrat sem se spomnila nate..  veckrat grem na sveto goro v marijino cerkev in prosim msmo marijo in boga tudi zate, da bi ozdravel in zazivel mirno, zdravo in srecno zivljenje. Prosim ju za zdravje vseh nas, ki trpimo in si zelimo da bi pa en dan preprosto zaziveli  brez strahu in bolezni.

Skumir  drzi se... S tabo sem   :rozicodam:

Matejka, Limonca,

kako lepo, da ste tudi vi2 v Boga verujoče... :clap: Jaz, si ne predstavljam življenja brez "njega", molitev pa je balzam za mojo dušo..vsaj trenutno me pomiri...


                                    Dušica

Dusica jaz veckrat molim in prosim boga za pomoc. priznam pa da sem v zadnjem casu izgubila ver v boga, saj nikakor ne morem razumeti, kako lahko dopusca da se mi dogaja toliko groznih stvari... :jok:

Sofi strah že pridno premagujem,po svetu hodim s pokončno glavo in si rečem '' :ne: ni vredno da sama sebe uničujem zaradi ljudi,ki me ne marajo brez razloga'' itak pa za vsako sexy ritko lepa velika sexy palca raste  :sesmejem:

a kdo ve kako je skumir? Se se zdravi?

Matejka,

Verjami, ni Bog kriv za naše trpljenje..nikakor!  :nehvala: V njem je radost, ljubezen, usmiljenje, miloščina in še kaj..pa vse kar vidiš v barviti naravi, v razigranih in toplih živali, na nebu in v morju, pa še kje..on je VIR LJUBEZNI in nikoli ne podvomi vanj! Obrni se z odprtim srcem in žalostno dušo k njemu in ti bo pomagal...samo..iz srca in vero, okej? :A)

Vir bolečine? Hmm, širok pojem! Če gledamo na sploh, je problem predvsem v sistemu, v katerem živimo (politika, vojne, nedisciplina, itd..) in človeški um, ki dela in živi v mejah slabega, pohlepnega in izkoriščevalskega...tega Bog ne uči in ne odobrava!! Kot drugo, iz duhovnega vidika: vse bolj in več prevladuje duh slabega - tj, verjamem v napovedi v RAZODETJU, kjer piše, da bo Satan nadvladal ta svet..na žalost!  :seznojim: In zato je toliko gorja..prevladuje njegova "sila" in zdrav razum odpada...

To pa ne pomeni, da moraš obrniti hrbet nekomu, ki ti je dal in ti daje tiste še lepe preostale radosti..ne!! Bodimu mu hvaležna do zadnjega.. :rozicodam:

Pa navsezadnje stavek iz Biblije: KDOR JE PONIŽEN, BO POVIŠAN,..IN KDOR SE POVIŠUJE, BO PONIŽAN...vsekakor!


                                                    Dušica

dusica  :rozicodam:
vse to si tako zelo napisala in jaz sem v to verjela do par let nazaj. ampak, ko se ti zivljenje sesuva na cisto vseh podrocjih, ti pa se vedno spostujes boga in verujes vanj potem pac zacnes dvomiti. zakaj jaz brez sluzbe?zakaj jaz bolana? zakaj moji ljubljeni ljudje bolehajo in umirajo? zakaj je morala razpadeti moja druzina? zakaj se pocutim kot da notranje umiram? in se veliko zakajev je....

kljub temu, da se pocutim da me je bog zapustil, se vedno ga veckrat prosim naj mi pomaga na tej tezki poti... meni in vsem ostalim, ki potrebujejo njegovo pomoc.

jaz grem rada k masi, vendar grem zaradi sebe da se tam srecam z bogom.. sovrazim da se pri masah ocenjuje kako je kdo oblecen, kdo da vec zupniku...... bla bla take bedarije naj gredo pocet v vasko gostilno oz kam kjer ne bodo motili druge.

  :clap:

Ni on kriv za to - verjemi, pa se mariskomu dogajajo krivice, za katere niso krivi...svet je umazan, zato si moramo mi, ki imamo še nekaj moči, vere in upanje ustvariti svoj "začitni" kotiček, v katerega ne bo vdrl nihče!

Jaz ne grem toliko k maši, ker sta me Cerkev in njeno delovanje razočarala in ne Bog! Koliko nemoralnih stvari tam naokoli? Koliko izkoriščanja in koliko podkupovanj? Ker tega ne odobravam in ne želim slediti temu, se raje umaknem in molim, ko sem sama s seboj..tam, kjer čutim, da se moram pomoliti in sem mu zahvaliti tudi za manj prijeten dan... Molim na samem in ko duša kliče k temu..nimam nek tempo! :nehvala:

Bolezen boš premgala..oz. olajšala bolečine..išči poti in se ti bodo odprle! :oki: Brezposelnost?? Loti se priložnostnega dela za višjo samozavest ali pa deni oglas za iskanje službe tudi v trgovine, izobraževane ustanove, oglasnike..in počakaj na odziv!


                                   Dušica

Matejka srčno ti želim,da bi čimprej našla službo, vsaj del bremena in skrbi bi bil manjši.
Jaz sem jo iskala pet mesecev in se mi je zdela cela večnost.....zato predobro  vem kako se počutiš vsaj
s tega vidika,...hudo je danes brez službe,otroci potrebujejo svoje,tudi sam si zaželiš kakšno malenkost,nisi odvisen od drugih,.....upam,da bo prišla na hiter,morda ko boš najmanj pričakovala...
Drži se in ne obupaj :rozicodam:

SkuMir, čakamo nate....oglasi se kaj!  :A)


                                      Dušica

zelo lepo!

k.

to je pa tako lepo napisu  :jok:

Lep pozdrav vsem vam, dragim prijateljicam in prijateljem! :oki:

Počasi, zelo počasi se dvigujem iz mračnega brezna nekakšne osebne zavrženosti, v katero me je pahnila zadnja zares huda epizoda depresije.

Tu se oglasim le toliko, da vas vse pozdravim, ter da vam povem, da pogosto mislim tudi na vas, na svojo spletno druščino.

Popoldan se bom pripravil za "vikend", ki bo tokrat močno podaljšan tja do 1. novembra.

Imejte se dobro in ne dovolite, da bi vam krojila vsakdan izključno bolezen - zagrabiti treba lastno usodo z odločno roko, pa gre počasi in zanesljivo na bolje.

Moj psihijater se zelo posveča meni, toda še kar ponavlja, da imava še veliko dela... Tako si ne upam ugibati, kdaj bo razsodil, da me je varno odpustiti iz bolnišnične oskrbe.

Mir in dobro,
vam žečim vsem!

SkuMir

 :) vračam pozdrav  :rozicodam:

 :rozicodam:

Skumir  :rozicodam: tudi tebi vse dobro...naj bodo tvoji koraki vedno trdnejši na poti ozdravitve.

Tudi tebi SkuMir želim mir in dobro, preživi čimlepši podaljšan vikend in se javi kaj, dokler imaš možnost dostopa do interneta.

                                                              :rozicodam:

SkuMir,

kako sem vesela te prebirati.. :rozicodam: in prav ta stavek mi je polepšal dan,..sploh, ker je napisan od nekoga, ki ima v sebi takšen lep poetični zapis, milino, ljubezen in je nekaj posebnega... :A)

Lepe praznike tebi, tvojim in...vrni se čim prej k nam..


                                         Dušica

skumir  :rozicodam:
Veliko sem mislila nate in zelo sm vesela da ti gre na bolje.drzi se  :rozicodam: in javi nam se kako si

Tudi mi mislimo nate in čakamo na kak tvoj post,....kako si kako potekajo zadeve?
PIŠI NAM!!! :rozicodam:

skumir  :rozicodam: javi se nam kaj...

SkuMir,

tudi jaz te pograšam in zanima me,...kako preživljaš in kaj doživljaš ob izteku tega leta.. :A) Srčno upam, da so se zadeve izboljšale in da se le pojavi tudi  ;D na tvojem obrazu; da duša utripa od upanja in želje, da bi našel svojo (pravo) pot do uresničitve...

Osebno ti želim vse najlepše, kar ti lahko življenje še nudi/ponudi in..da bi v letu 2012 zakorakal više in više in začutil notranj mir, toplino in harmonijo...


                                  Dušica