FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni!!!

Sem nova na tem forumu in zaradi tega vas vse skupaj lepo pozdravljam!!!
Težava je v tem, da mi je bila pred dvema letoma diagnosticirana obsesivno-kompulzivna motnja. In sicer, groza me je pasjih iztrebkov. Kadar ga vidim, je to zame najhujša nočna mora. Problem je v tem, da dobim občutek, da sem umazana in kljub temu, da mi moji bljižnji dopovedujejo, da se ga nisem dotaknila in da sem čista jim ne verjamem oz. nekaj v meni ne dopusti da bi jim verjela in mi ves čas govori, da so 100% nekaj spregledali, da si niso vzeli dovolj časa, da bi stvar do dobra "preučili". Po daljšem pregovarjanju s strani drugih in tudi iz moje strani, da sem čista, da je to vse le v moji glavi, ta misel ne utihne. Nato sledi umivanje rok oz. tisti občutek ki ga dobim na rokah ali kjer koli po telesu moram nadomestiti z drugim občutkom, da se prejšnji malo umili( torej si povzročim bolečino, se uščipnem ali pa drgnem toliko časa, da imam kožo že čisto rdečo). Vem, sliši se grozno, ampak brez tega bi se mi pa lahko strgalo. Oblačila moram dati po takšnem dogodku nemudoma, ko pridem domov, oprati in to ne le 1x ampak 2x, 3x, pa še takrat jih naslednjič s težavo oblečem. Težave imam tudi s tem, da ne znam precenit realne razdalje, če jo pa že, si pa ne verjamem da sem od določene stvari ali pasjega iztrebka res dovolj stran. Kamorkoli grem sem nesproščena, ves čas sem v nekem krču, plitko diham, če pa že želim globoko zadihati, pa imam občutek, da imam blokado v prsih, ki mi tega ne dovoljuje. Prišla sem že tako daleč, da je že dovolj, da vem da je nekje nekaj bilo, pa čeprav tega(pasjega iztrebka) tam že dolgo več ni, kljub temu ne moram iti na tisto mesto, ipd. Torej že sama misel na to, da bi tam lahko nekaj bilo ali pa da je bilo, me duši in mi povzroča živčnost, potenje, nezbranost,.... Zaradi tega se, če je le možno zadržujem doma med štirimi stenami, pa tudi v lastnem domu sem si že ustvarila določene prepreke v kateri prostor lahko grem in v kateri ne. Jezi me to, ker bi se rada ukvarjala s športom, kolesarila,... samo kaj ko ljudje ne morejo počistiti za svojimi predragimi ljubljenčki!!!!  >:( Vse skupaj mi je vzelo že ogromno energije in moči do življenja nasploh. Začelo mi je vplivati tudi na sam študij, ki sem ga prej lahko dokaj dobro premagovala, zdaj pa se mi je vse skupaj ustavilo, saj nimam niti več volje, ne energije, niti motivacije za učinkovito učenje.  :(  Bila sem že tudi pri psihiatru, ki mi je predpisal Asentro, vendar se mi je učinkovitost tablet po 6.mesecih ustavila, zaradi česar sem jih prenehala jemat. Nato sem se usmerila na alternativo. Začela sem obiskovati razne terapevte, hipnoterapevte, se sproščala,... Trenutno hodim na bioresonanco. Saj ne morem rečti, da mi od prej naštetith alternativnih stvari nič ni pomagalo, vendar pozdravilo pa me kljub temu ni, le omililo mi je določene trenutke in mi pomagalo, da sem ostala optimistična in, da še naprej iščem rešitev za to mojo težavo!!!!

Zaradi tega se obračam na vas drage osebe, ki se spopadate s temi bizarnimi in motečimi mislimi in rituali!!! Prosim, če se mi javi kdo, ki ima popolnoma isto ali pa zelo podobno težavo z temi butastimi iztrebki in kaj narediti, da se tega rešiš. Ker jaz bi se rada ozdravila in zaživela polno življenje, ne pa samo lajšala simptome, ker mi že to vse skupaj resno otežuje moje življenje in življenje mojih bližnjih. Premlada sem še, da bi ždela samo v hiši in iz dneva v dan postajala vedno bolj utrujena in zamorjena. Tako, da vas res naprošam,da mi date nasvete kako se pozdraviti in končno zaživeti polno življenje!!!! Že vnaprej se vam zahvaljujem za pomoč!!!  :)

Lp, Tančy!!!  :)

Hojla draga Tanči!

Na pamet mi padeta samo 2 ideji:

- da imaš OKM, kar že sama veš

- da se soočiš s strahom:
                * ali psihoterapija ali
                * delo na sebi preko knjige Premagovanje anksioznosti za telebane ali
                * prav tako knjiga KVT za telebanje ali
                * Spletni tečaj Kognitivno-vedenjske terapije   http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=855&Itemid=83
                 * Spletni tečaj Obvladajmo anksioznost 
http://www.nebojse.si/portal/index.php?option=com_content&task=view&id=871&Itemid=84

o skupina za samomoč

Lp Sofie  :rozicodam:

In tretja - pomembna:

- naj ti ne bližnji nikakor ne "nasedajo" in se vpletajo v tvoje obrede. To jim daj prebrati!!!
S tem ti delajo samo škodo, čeprav ti misliš, da ne. Ostali naj ne bi zadovoljevali potrebe človeka z OKM v njegovem obredu preverjanja in komentiranja / blaženja stresa. S takimi dejanji samo spodbujajo tvojo motnjo in ti po eni strani dajejo potuho. Kar ni ne zdravo, ne koristno.
Prosim, javi nam, če si to res dala prebrati svojcem in prijateljem....Bojim se, da ne boš. V svoji nevednosti ti bolj škodijo kot koristijo. Verjemi. Tebi pa paše, ker te "odreši" kompulzije.

Hvala vama za odgovor in pomoč!!!  :)
Zanima me ali imata vidve tudi OKM v kakšni obliki in kako to premagujeta??? Upam, da s tem nisem postavila preveč zasebnega vprašanja. Jaz vem, da je to potuha, ampak mi daje vsaj za trenutek malo miru, saj oni s tem niso obremenjeni in potem si dopovedujem, da jim moram pač verjet, ker sem jaz tista ki ne vidi realne slike, samo vseeno ne morem ugasniti tistega glasu v glavi, ki mi pravi, da zihr je nekaj nekje in, da 100% sem nekaj spregledala, ipd. Ta občutek me ubija. Najbolj grozna je pa ta negotovost, ko ne vem kaj je res in kaj ne, npr. ali sem od določene stvari oddaljena 2m ali se je dotikam, ali sem nekaj naredila pa čeprav vem, da sem vseeno nisem zihr in po tem se ta pesem nadaljuje v nedogled!!!! :( :(

ni toliko zasebno vprašanje  :pomezik:

jst mam bolj milejšo obliko OKM-ja, ki se izraža v tem:

1. ali sem zaklenila vrata stanovanja
   (in 5x preverim, še ko sem v avtu, nism zihr, pa ko se peljem, mam še kar 
   filing, da verjetno pa le nisem zaklenila >:( napor!)

2. ali sem ugasnila plin (nkol nisem zihr, in ko prihajam domov, videvam sliko 
    požgane hiše, toliko časa, dokler ne pridem zares do bajte in vidim, da je vse
    ok)

3. sem ugasnila ploščo

4. so živali notri

5. imam luči prižgane (v avtu - 100x probam)

--------------

kako premagujem to zabavo?

rečem si: ma zdej se pa že spravi v avto in si zaklenila/ugasnla ogenj/ugasnila pečico, živali so not in pejt žeeeeeeee!!!

ko grem, seveda nisem 100% ali je vse to res prav urejeno.... mam pa potem delo z lučmi v avtu.

probam se ne preveč sekirat! drgač ne gre!  :-[

Ne, nimam OKM. Mah...recimo, da sem malo bolj anksiozna, pa včasih kaj dvakrat preverim.
Sem pa dobila določene informacije od osebe z OKM in od staršev druge osebe z OKM. Posebno mame od te osebe je znala zelo lepo razložiti in opisati obnašanje sina. Poleg tega se je dobro založila z literaturo, dabi mu pomagala. Izgleda pa, da je fant tako stigmatiziran, da noče priznati sam sebi in svojim, da je z njim nekaj narobe.
Bom jo poskušala kontaktirati (če želiš - javi na ZS), če bi ti lahko posredovala kaj pametnega za samopomoč in zdravljenje.

Razumem!!! Saj jaz  imam tudi s tem težave, ampak tukaj si pustim vsaj sama sebi dopovedat, da sem že naredila vse tako kot je bilo potrebno, le pri pasjih iztrebkih je pesem povsem drugačna. Saj ne vem niti zakaj se je moj um tako fokusiral na te pasje iztrebke, ker preden mi je ta bolezen izbruhnila, nisem imela s tem nobenih težav, lahko sem se mirno sprehajala, kolesarila, skratka uživala v življenju, kljub določenim družinskim težavam (ločitev staršev, večkratna selitev,....). Tudi psa smo imeli ves čas doma, pa sem ga sprehajala in čistila za njemu, kar mi nikoli ni bilo prijetno, komu pa je!!??? :) Ampak potem pri 18. letih se mi je pa kar iznenada ta stvar pojavila in se mi začela stopnjevati in stopnjevati!!!

Ali ti Sofia to OKM zdraviš ali je še brez zdravil obvladljiva???

Oooo, hvala, Mina!!!!  Res prosim če jo kontaktiraš ali pa če ne drugega da ji posreduješ ta moj opis OKM in mi nato sporočiš kaj je povedala. Kako misliš ZS???

uuuuuuuuuuu, Tancy, sem imela podobno situacijo kot ti!!!! Hvala, ker si me spomnila.

Namreč, kot mlajša (12 let) sem hodila k pevskim vajam, kjer smo poleg nastopov v šoli imeli še nastope ob pogrebih. Vse lepo in prav. Ko sem bila v 8. razredu OŠ, se pravi sem bila stara 14/15 let, smo spet imeli en pogreb. Nič takega. Med potjo domov, pa me v parku nekaj spreleti in v glavi naredi en klik. Pojma nimam! Ampak od takrat, do danes (32 let) imam jst FF - funeralfobijo (strah pred pogrebi). Od takrat nisem šla na pogreb brez strahu in zato sem se jih izogibala če se je le dalo (pa veš kok je butast povedati vzrok, češ, ne maram pogrebov, potem pa vsak reče: ja a mi pa?! Ja, oni lahko gredo na pogreb, mene pa tam zmanjkuje. to je ta razlika!). Pri 17. mi je umrl ata (dedek); se prisilim, da grem na pogreb. Tam sem doživljala švasta za mojo dušo: 3 dni ob vežci stat od 9 do 22h. Mati bla pijana, se mi je smejala na pogrebu. Ob samem pogrebu, k sm bla že itak hin od vsega, se je še takoooo uscalo ravno v tistem času, ko so krsto spuščali v zemljo, da sem hotela kar za atom iti, da ne bo sam. Še prej, v cerkvi, sem samo krsto videla, in sploh nisem mogla funkcionirat. Po pogrebu sem 2 mesca konstantno razmišljala o smislu življenja oz. bolj o smrti. Ko se končno pomirim, ampak res finally, umre babica!!! Nisem zmogla na ta pogreb. Dobila zamero s strani sorodnikov!
Potem me je smrt spremljala še naprej: s črno zastavo pred mojim oknom. Ker je bil hišnik v našem nadstropju, in se mu ni dalo zastave obešat tam, kjer je namenjeno, jo je raje privezal za ograjo hodnika, in seveda, direkt pogled na njo iz moje sobe. Vedno, kadar sem jo zagledala, je bilo zame konec dneva, dotlej, ko jo ni pospravil oz. ni bila več vidna!!! Obup! Pol si lohk predstavljaš, kako so cepal, glede na to, da bil to blok s 50 stanovanji in večji del upokojencev! OBUP

Še danes ne grem na pogreb. Bila sem sicer res leta 2006, ker je umrla mami takrat mojemu fantu. Potem pa ne več. Kako sem preživela tist pogreb? Nisem. Doma smo se 100x zrukal, tam na pogrebu sem koooooomaaaaj šla do žare, potem me še fant ni hotel spustiti iz rok tam pred vsemi, pr maši sem itak komaj stala, pa še pajek mi je padel pred očmi (blazno se bojim pajkov), ko pa so mamo dajali v zemljo nisem zmogla biti zraven in sem počakala zunaj, izgovarjajoč se, da ne maram gužve. OBUP!!!


ne, ne zdravim je. težko bi ti rekla, kaj pa kako okkoli zdravljenja, zato pa pravim, da je moja milejša, kar sem naštevala tam pri alinejah, glede pogrebov je pa tak, da ne grem in se izgovorim na bolezen (angina) in če bi mogla rečt, da mam zlomljeno roko, bi si jo šla zlomit, vse, sam da ne grem na pogreb! Od takrat, ko mi je en klik nardil v glavi in sem se začela pretirano bati pogrebov, črnih zastav,...

Lp Sofie :rozicodam: (me je kr glava začela bolet ob vseh teh spominih. brrrrrr)

Sofi, te čist razumem. Js tut ne morem it na obisk k prijateljici, ker ima zdaj ko ima novega fanta in živi pri njemu, psa v hiši. In mi je tudi zamerila, ker pač nisem prišla na njen rd. Samo težko je dopovedati osebam, ki s tem nimajo težav, da jaz lahko pridem ampak ne bom mogla biti niti malo sproščena pa še potem bom imela težave, npr. umivanje rok, pregledovanje če je vse čisto, umivanje oblačil pa še po pranju jih ne bom mogla oblečt!!! Pol jim pa dopovej, brez da bi pol oni neke zamere kuhali,.... Groza!!! Oni si sploh ne morejo predstavljati kakšen miselni proces se nato odvija v tvoji glavi!!! :( :(

 Ali pa slučajno poznaš koga, ki se spopada s takšnimi stvarmi kot jaz???

ne, žal ne.

razn tega, da imam jst podobne težave kot ti; če že grem na pogreb, se mi 2 mesca potem fuzla,...  :o

In kako tisti čas potem premaguješ?? Kako to natančno občutiš??? Ker pri meni je najbolj butasto to, ker nikoli ne veš kje bo kak... sej veš kaj, za pogrebe pa veš, da bodo enkrat na nekaj let... Eh vse skupaj je kr tk neki, tta motnja nima ne glave niti repa, je samo tam, tejko da te zafrkava!!! >:(

ma veš tancy, drekci-pekci, včas jih ne srečam po 2 dni,... pogrebi pa so tak tak; lahko je celo leto nič, včas pa so 3 v enem mescu - in preklinjam, zakaj so se spravili ravno zdaj v večni spanec!?

kako premagujem oz. porazujem?

ko zvem, da je nekdo večni mir doživel, jaz pa sedaj nemir, me prvo zanima, kdaj? Niti ne toliko kje, kot kdaj. Ker ko zvem termin, vem, koliko časa imam za priprave in paniko.
Čist konkretno ti bom opisala FF leta 2006. Ko sem zvedla, da je mami mojega fanta umrla (še pred tem obvestilom pa sem mu poslala sms, da bo vse v redu, da je zdaj na varnem v bolnici, da bo vse ok - in nato on meni nazaj sms: umrla je! sm se tol debilno počutila, da ni res) in da bo pogreb čez 2 dni, sem seveda začela z akcijo in priprave za udeležitev se pogreba. To je pomenilo, prvi kreg z domačimi. In nato še 20x. Vedela sem samo to, da moram iti, ker je bil pač moj dragi in sem bila takoooo zaljubljena, da res nisem mogla ga pustiti samega (ko jo je zadela možganska kap, sem bila ravno pri njih na obisku, drugič!!!). Itak sem vedela, da z mojo mirnostjo ne bo nič, zato sem samo upala, da ne bom skupaj padla. Pridemo v tisti nesrečni kraj. Cerkev. Ful folka. Sama črnina. V meni bledica. Grem s starši in ogromnim vencem ke. Me že daje strah. Tresenje. Obup. Vežca... vrsta pred žaro.... itak je v meni vse ugasnilo.... pridem do žare.... groza - tako živo izgleda ga. XX, ne morem verjeti, da je ni več.... pa potem rokovanje z njeno družino........ vsi solzni in so gledali v tla, kar mi je vsaj malo olajšalo muke... pridem do svojega.... me prime za roko in noče spustit.... delava gužvo........ ga pogladim po glavi in dam lubčka.... potem me le izpusti...... čez čas se začne pogreb........ pesem pevcev.... moj se zjoka........ jst upam, da me telo ne bo pustilo na cedilu....solz itak ni........ gremo do cerkve...... jaz čisto zadaj....... komaj stojim........ za mano oče.......... mami ne vem kje je bila......... moj in njegovi so bili v prvi vrsti........ župnik neki mrmra........ pred očmi pajek... itak sm bla spet mrtva in samo čakala sem, da pajek gre KAMORKOLI, SAMO DA NI PRED MOJIMI OČMI....... tokrat me Bog le usliši in pajka ni več........ gremo do groba..... slabost........ nisem šla v vrsto, ki se je odvijala do groba, kjer so spustili krsto in so metali rože not.... ni šlo več......... preveč vsega..... strahu, tesnobe, strahu, groze, strahu, obupa, strahu, smrti, strahu, črnine, strahu, strahu, strahu............... ko ni bilo več nobenega, niti mojega, sem vrgla rožico moji dragi nesojeni tašči in zmolila molitev!
Bilo je grozno - zame. In še bolj seveda za mojega dragega B.! 

Sofie  :rozicodam: brez zamere, ampak ti imaš "fobijo" torej strah pred pogrebi, medtem, ko se tancy ubada z obsesivno-kompulzivno motnjo..njene misli torej proizvajajo neke scenarije, ki so nerealni in jo spravljajo v tesnobo....ima kompulzijo, da si umiva roke in obsesijo, da jo pasji iztrebki ogrožajo.

http://www.pfizer.si/index.asp?id=02.02.09


Pred časom sem bila na predavanju dr. Mojce Z. Dernovšek, ki je rekla, da je OKM potrebno zdraviti z zdravili, kajti drugače je težko obvladljiva.

izhajala sem iz tega, ko je Tancy rekla, da ni imela problemov s kakci, potem pa kar naenkrat iznenada. Zakaj se to dogaja - ne vem! In meni se je isto tko zgodilo, da nisem imela problemov s pogrebi, potem pa kar naenkrat ja. Brez kakršnega koli vzroka za povod. Kar tako, iz zraka, naenkrat!

Sem pa potem nadaljevala s to izkušnjo glede strahom pred pogrebi, ko me je Tancy vprašala, kaj občutim ob tem strahu. Zato sem sploh šla opisovat vse to. Sem pa glede OKM, katero imam tudi jaz, ko sem naštela v alinejah v prvem odg., povedala tudi rešitev Tancy, pač, kaj storim ob rahli OKM - pač, 10x preverim vrata, 20x razmišljam o tem, ali sem zaklenila, in še ko nazaj pridem, si rečem, morbit je pa odklenjeno, ker nisem zaklenila  :A)

Lp Sofie :rozicodam:

Ja vem, Sofie...tudi jaz imam blago obliko OKM in zato tudi jemljem Asentro. Ko začnejo misli "bluzit" po svoje, jih je problem preusmerit.
Sem samo hotela povedat, da se ti pač bolj soočaš z fobijo pred pogrebi, ki pa ne spada v OKM.

Tudi jaz na pogrebih skoraj omedlim....na pogrebu moje mami sem pa itak mislila, da me bodo pokopali skupaj z njo...Doživela sem vse, kar si opisovala tudi ti.
In vem, da bom vsak naslednji pogreb težje prenesla, kajti vsak me spomne na minljivost...na lastno umrljivost....na moje izgube dragih ljudi  :(


Vedno JE vzrok...je nekje v nas in določen "triger" ga sproži. Moja terapevtka je rekla, da ni nikdar tako, da pride "kar iz lepega". Vedno obstaja nek sprožitelj...včasih prav banalna stvar, ki ji niti ne bi pripisoval kakšne teže.
Jaz sem npr. doživljala moje najhujše panične napade ob kosilu...nikdar nisem mislila, kaj bi jih sprožilo. Moj dragi se je potrudil, da je skuhal tisto, kar bi vsaj malo pojedla (tisti čas nisem spravila skoraj nič po svojem grlu), a ko je prišel čas kosila, sem jaz dihala na balkonu in mislila, da je konec z mano.
In kaj sem na terapiji ugotovila....hrana je zame v otroštvu predstavljala hud stres, ker me je vsako nedeljsko kosilo, ko smo jedli skupaj, oče silil s hrano...sedeti sem morala za mizo, dokler nisem vsega pojedla, še posebno pa kuhano govedino, ki sem jo sovražila iz dna duše.
In po 30 letih, me je ta moja negativna izkušnja hranjenja privedla do tega, da sem ob domačem kosilu, v moji lastni družini, kjer me nihče nikdar ne sili v nič, doživela najhujšo stisko...panični napad.

Evo...to je samo en primer, da je vedno "nekaj", kar v nas sproži paniko...misli...fobijo....ko se vsega preveč nabere.

Ja res je, jaz se ves čas sprašujem kaj je blo tisto, da sem svojo pozornost usmerila ravno na pasje iztrebke!!! Res je, da sta oče in mama oba bolj nagnjena k pretirani čistoči, ampak glede tega, da bi me bila pa groza teh pasjih iztrebkov, pa ne vem. Če vidim npr. konjsko figo ali pa mačji iztrebek mi je neprijetno, ampak niti primerljivo ni s tem kar doživim ob pasjem. Pa ne me narobe razmet, jaz nimam nič proti psom, so mi ljubke živali, ki pač morajo iztrebljati tako kot vsa ostala živa bitja, ampak vseeno si ne morem pomagat. Najbolj me pa rezjezijo lastniki teh živali, ki niso tok vestni, da bi če ga že vodijo okoli za njemu tudi počistili. Res je, da vsi niso takšni, ampak večina pa žal tega še vedno ne upošteva.  :( Hudo pa je že to ko grem po ulici itak gledam okoli sebe kot kakšen forenzik, ki išče dokaze!!! :) Pa tudi če na svojo srečo ne vidim nič, me pa začne razjedati  tisti dvom: a si prepričana, da tam ni bilo kaj, ali si res čista,.... in potem se ponovno začne začaran krog obsesij in umivanj, vendar mi je potem vseeno lažje kot pa če vidim kje kaj!!!! Ahhhh, kam pelje vse to!!!!???? :unsure:

Sofija! Poštudiral sem, da tudi jaz imam tvojo bolezen FF - funeralfobijo (strah pred pogrebi)
Sploh pa pred lastnim  :sesmejem:
BDW malo ljudi poznam, ki uživajo na pogrebih. V glavnem so to zelo žalostni dogodki in ne vem, kaj imaš toliko za filozofirati o pogrebih. Če te je groza in če ne spoštuješ tistih, ki jih pokopavajo pač ne hodi tja. Vsi ki gredo gredo na zadnjo slovo, ne pa da bi uživali ali kaj drugega.

sploh nisi razumel poante!

če maš fobijo pomeni, da ti iracionalni strah narekuje življenje, prevzame kontrolo nad tabo in ne moreš normalno živet - če lahko to razumeš!

ali pa ti povem na primerih:

1) to je tako kot bi rekel soc. fobistu, naj zapoje na karaokah pred 200 folka v čast slavljencu in če ne zmoreš, ker ne spoštuješ običajev, ki so, da se slavljencu zapoje pred vsemi, je brez veze sploh kej debatirat!  :o

2) ali pa anksioznemu, ki mora iti poklicat prvo pomoč na avtocesti, sredi 50 avtomobilov in folka, do SOS telefona, pa revež sfrizne ampak kaaaaj......... to moraš narediti že zaradi moralne obveznosti in državne, da pomagaš ponesrečencem in tle ni kej debatirat. marš do telefona, pa če crkneš! še nisi šu? alam!!!!

3) vsem so zoprni pogrebi, stresni, nekaterim komaj za preživet. Brez te fobije. Če imaš po fobijo, pa imaš pred vsem, kar je povezano s pogrebi: ne samo pogreb, tudi črne zastave se ne dotaknem, krsta me ohromi, žara me zadene direkt v srce, vse osmrtnice preberem tako v cajtngih kot teletextu.... človek brez fobije verjetno ne prebira osmrtnic, na pogreb se spravi in potem veselo je na sedmini (meni je slabo na sedmini), vsi se pogovarjajo (jst ne, ker se komaj držim pokonci), se tresem, sfriznem, ne morem hoditi, in nasploh se mi začne majati svet pred očmi. To ni normalno, zato pa pravim, da je to fobija in ne sam en strah ali zoprnost. Je en zelo velik iracionalen strah, ki me ob vsem tem premaga in dotolče in nasploh sem fertig. Že zdele mi je slabo, ko ti to pišem - medtem ko tebi verjetno ni, mar ne?

Lp Sofie  :rozicodam:

Vdam se..vidim, da poznaš in imaš večino teh stvari. Najlažje je za neko stvar, ki človeku ni všeč rečt, da je to neka fobija, neka bolezen neka ne vem kaka stvar in stvar je rešena.
Za vse hudo so v bistvu krivi drugi: starši, prijatelji, šola služba in sorodniki.
Tudi jaz imam PF - pesofobijo. Ne spravljajo me ob živce pasji kakeci ampak psi nasploh. Zoprni so mi in gravžajo se mi.Torej, so lastniki psov krivi za mojo fobijo in z mano je konec. Vsak , ki ima psa me ne razume, mi hoče slabo in nalašč vlači tisto žival po parkih in kjer se le da. Jaz pa trpim

če se srečava, imam psa namreč, te bom razumela, da imaš pesofobijo in veš, nisi edini; veliko ljudi se boji psov in vsi v mojem bloku vedo, da je moj pes vedno na špagi in skoraj vsakega sem že vprašala, ali se morbid boji psa, da bom vedela.

Ker vem kako je grozno če se bojiš psov. Sicer, zate ne vem ali se res bojiš psov ali me zezaš (vidim, da si nov - welcome!) in upam, da je slednje, kajti howfobija ni luštna reč kot nobena, ki določenim ljudem predstavlja fobijo.

bi te pa prosila, če bi lahko pobral kakec za mojim psom, če nimaš shitfobije, ker težko nevarnega 10 kilskega psa držim stran od tebe in še pobiram drek  :sesmejem:

 

sofie, ni vse kar že OKM ... brez zamere, ma malo si preberi o tem

moonica ... iz tvojih ust v božja ušesa, ampak nažalost imam in ne boš verjela, sem si tudi prebrala - že dolgo časa nazaj!!!

mam tud literaturo o tem in še drugem

in če tole ni okm, pa sem lepo rekla, da imam blažji okm, potem ne vem kaj je:

potreba po redu oz. urejenosti, kjer mora biti vse »popolno«
predstave o lastnem samopoškodovanju
dvomi o varnosti
strah pred napakami
preverjanje in ponovno preverjanje, ali je bilo nekaj storjeno (opisala sem samo tega!)
štetje
občutek nezmožnosti zavreči predmetov

Lp Sofie :rozicodam:

Pozdravljeni!!!

Ponovno sem nazaj in vidim, da se kregate glede stvari, ki se žal ne tičejo te teme. Jaz sem tega mnenja, da vsak, ki doživlja določeno fobijo, strah pred nečem, OKM,..., za vsakega je tista stvar najhujša, pa naj bo to v mojem primeru pasji iztrebki (npr. Sofi, če bi ga jaz morala pobrati bi me verjetno kap od groze, potem pa bi bilo najbolje, da se kar zaprem v kopalnico in sem tam do konca življenja  :o), bodisi pogrebi ali psi nasplošno. Pomembno je, da si pomagamo in poskušamo iz teh težav potegniti najboljše (npr.: jaz na to mojo OKM gledam tako, da mi je pač to bilo dano zato, da bom lahko na ljudi s takimi težavami in podobnimi gledala drugače, da bom vedela kaj doživljajo in jim tudi lahko bolje pomagala, saj tudi študiram logopedijo, kar pomeni, da bom lahko že nasploh osebam bolje prisluhnila in jim na vse ali nič hotela pomagati). V bistvu sem že nasploh zelo senzibilna in empatična oseba, ta izkušnja pa je vse skupaj še dodatno poglobila. Pač nasploh gledam na svet in na ljudi drugače, vidim stvari, ki jih drugi ne,itd. Na mojo OKM ne gledam več kot na prekletstvo, ampak na dar in vedite, da je veliko lažje, če na neko stvar gledaš iz svetle plati. Vseeno pa je ta OKM tako močna, da mi obvladuje življenje in vpliva tako na moje zasebne odnose, kot tudi na študij,... Zaradi tega se na vse pretege trudim, tako kot vsi ostali, da bi se pozdravila. Tako, da vas naprošam, da si med seboj pomagamo ne pa kritiziramo in obsojamo eden drugega.

Sedaj pa res! Prosila bi Vas če poznate kakšno ali kakšnega res dobrega psihiatra/injo, ki bi mi lahko pomagal/a iz te zagate, ki me ne bi obravnaval/a kot le enega pacienta več, ampak kot posameznika, ki ima določeno težavo in bi se mi res posvetil/a, ne pa da bi mi samo napisal/a tablete in me odslovil/a???? Hvala za pomoč!!!! :)


Lp, Tancy!!! :)

veš tancy, ja, pogreb, tud mene takrat utrofne kap... in okm je zoprna reč; in jst ti sam povem svoje izkušnje, če pa drugi negirajo, pa pač moram povedati svoje stališče in argumentirati, saj mi negirajo laiki. Če pa nimam teh zadev, namreč obupnega strahu in groze pred pogrebi, ter pretirano preverjenje in štetje ne samo 1x niti 10x pač pa ogromnokrat, pa tnxgod!!!


jst osebno sem zelo zadovoljna s svojo psihiatrinjo, ki me zares posluša in se mi 100% posveti, ter nimam občutka, da sem pacient, pač pa nekdo, ki ima težavo in bova skupaj(!) skušali rešiti problem, je dr. Majda Šerič, ki ima prostore na Savski 9. Ok mi je tudi Dirona d.o.o. na Povšetovi v Lj., dr. Trampuž!

Lp Sofie

To misliš na Savski cesti 9 v Ljubljani, tam kjer so Žale čisto blizu??? Ali ima za študente brezplačno in ali je nujna napotnica???

ja tam kjer so Žale. točno nasproti Spara, zraven Pacienta in bara Gas Station.

Tko bom rekla.... deluje brzpl. (samo zdr.kartico moraš imeti), če ti je nuja, drgač pa je čakalna doba 2 mesca. Kontaktiraj jo, mogoče te vzame prej.

ti dam link, ker ga je težko najti:

http://www.seric.si/

p.s. jst bi ji omenila, da je tvoj OKM obupen, da te spravlja v grozo, da je samo še hujše in da ne moreš več živeti s tem!  :pomezik:


lp sofie

ni vse kar za dat pod motnjo (pa naj bo blaga al ne) ... meni je psihiatrinja dala za rešit en testič in na podlagi tistega določila ... ker človek lahko ima določene misli itd., ma če teh misli, obsesij, kompulzij ni 'tolko'&več ... še nima te motnje

Ne, ne Moonica. Jaz to imam- obsebije in kompulzije in to zelo močne.

Sofi, super to, ker jaz imam tam v bližini študensko stanovanje!!! Prosim, res, če ji omeniš kako hudo je z mano in če me na podlagi tega lahko hitreje sprejme. Kako pa izgleda prvi pogovor z njo??? Ti da kakšen vprašalnik, ali ti kar postavi diagnozo in ti da tablete???

tancy, moonica je men pisala glede obsesije kdaj so in kdaj ne.

drgač pa....evo, super, da imaš tako blizu. jst mam sicer pri njej kontrolo šele 30.8.2011, zato ti priporočam, da jim pišeš zdele mejl (mislim, da ima dopust), jutri pa pokliči!

Aja, ups!!! :)

Aha, velja, ji bom pisala!!! Hvala za priporočilo!!! Aja, nisi mi še odgovorila na moje prejšnje vprašanje. Kako pa izgleda prvi pogovor z njo, ali te takrat kar zapiše kot svojega pacienta ali te pusti, da se sam odločiš ali se boš zdravil pri njej ali ne???

Ali ti jemlješ kakšne antidepresive???

Bi tako rekla:  OKM je blažji, če jemlješ AD, fobični strah je manjši, če jemlješ AD. Primer: fobija pred velikimi zelenimi kobilicami. Brez zdravil mi je šlo na bruhanje, ko sem jo videla, pa itak sem bila onesposobljena za nekaj ur. Z zdravili: ko sem vraga vidla, sem se najprej odmaknila, potem jo pa šla celo iskat nazaj in jo je določena oseba potem ubila, ko sem jo našla. Lp

sori, to sm pa res pozabila!

prvi pogovor z dr. Šeričevo je tko, da poveš svoje filinge, kako se počutiš, čim bolj podrobno opiši svoj strah, kaj se ti dogaja v duši, kako je s telesom, duševnostjo (vse, vse, vse opiši, do najmanjše potankosti, ker le tako ti bo lahko dala pravo zdravilo ali napotek za zdravljenje). Vmes te vpraša, če si sam kaj pozabil dodati, si zapisuje tvoje pričevanje. Potem ti pove (ti bom opisala svoj primer), pač katero zdravilo priporoča, zakaj tako in kaj misliš ti oz. jaz. Ali se strinjam, bi mogoče kako drugače rada,... Res se ti posveti.
GLede kdaj si pacient - veš, vzamejo ti zdr. kartico in se tko potem registriraš, seveda kartico dobiš nazaj. Jst nimam pr njej napotnice, ker mi ni nič rekla. Če ostaneš pri njej, ok, če pa ne želiš, ji pa to povej.

Drugače je pri Dironi, kjer imam pri njih napotnico, sem valda "njihova" in tudi če ne bi želela več obravnav pri njih, jim povem in me izpišejo.

Pri obeh pa imam karton - njihov, se pravi, ko si tam prvič, dobiš karton in je že prvi obisk zapisan. Imam pa dve zato, ker je bila dirona na dopustu, men se je pa ravno takrat že mešalo od depre in misli samomor, zato sem pod must iskala drugo psih.,in naletela na dr. Šerič, ki me je takoj nasl.dan sprejela!

Jemljem pa asentro 100mg+ap

Kaj je pa ap???

antipsihotik

Aha in kaj za kaj pa je ta dober???

jst ga mam zaradi stabilnosti v razpoloženju; ko ti nihajo upsi in downsi, se pravi ko si total na tleh, za ubit se, 2-3 dni, potem 1 dan vesel, pa spet na tleh..... pa jst sm to mela že po urah, ne samo v dnevih. zdj sm že 3 tedne stabilna, se pravi, se počutim ok. sem občasno slabe volje in sitna  :sesmejem: vendar to ni tisti downs, k maš temo pred očmi, ko ti je svet beden, grd, črn, žalosten itd.

Aha, zanimivo. Hvala za pomoč!!!  :rozicodam

Tej svoji psihiatrinji pa res prosim omeni mene, tk da bi me lahko potemtakem vzela hitreje. Pač rada bi videla ali se bom jaz tudi tako ujela z njo, kot si se pa ti. :)

 :oki:

A imaš bipolarno? Jaz tudi vzamem ap, ampak namesto pomirjevala, da spim ponoči. Je pa res, da te nekako stabilizira.

nimam bpm - zaenkrat :sesmejem:

mam preveč zakomplicirano duševnost in temu primerno močna zdravila

ja tkole je,jaz sem zdej hvala bogu v remisiji,simptomatike večinoma ni,imam okm,nasilne misli so prevladovale,misli o našem obstoju,ma vse živo,zdravila sem se vsepovsod oz,pri šestih psihiatrih,šele,ko me je v roke prijela dr.Dernovškova se mi je izboljšalo in končno živim,imam pa visoko dozo ad-ja 40mg cipralexa,hodim pa na psihoterapijo,samo manjse doze mi niso pomagale,to pa je zdej to.skratka vse misli in fobije.psi,pogrebi si predstavljam,da so podobni občutki,le tema je drugačna,vse skupaj pa je nerealno,bizarno in dejansko nima veze z nami oziroma s tem kdo smo,občutki so pa grozni,okm ali posamezne obsesije so zelo tezko ozdravljive,obvladljive,ker te silijo,da razmišjaš o tem,pa tudi,če nočes,non-stop se pojavlja eno in isto,pa še kej novega pride zraven,tko je po mojih izkušnjah in je zoprno,morasto,zavzame ti večinoma dneva in tvojega življenja.zame to ni bilo življenje,ampak daleč od tega.tezko sem se odločila za tako dozo,se sprijaznila s tem,ampak mam pa izkušnje in kljub vsemu imam končno spet del sebe.ni nerešljivo,ni nemogoče to pozdraviti,je pa dolga pot,moram rečt,da sploh ne morem verjet,da sem jo zdržala in da se danes  lahko veselim,se pa seveda sprašujem ali bomkdaj brez zdravil,ampak si pač rečem da vsega ne morem vedeti,mogoče je,mogoče ne,bomo videli,pa pogumno