FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni,spet se javljam,zadnje case sem bila ok,hodila ven,se zabavala,se ukvarjala  s sportom,praznovala roj.dneve.vse ok..no in to se mi se ni zgodilo,veckrat sem pozabila vzeti tableto,jemljem cipralex eno in pol na dan,in prejsnji teden sem pozabila tabletke doma in ko sem bila na delu jih nisem pol jemala,tako se je zgodilo ene 3 krat...in zdaj jih jemljem,se opominjam, da ne smem pozabljat...enkrat sem bila bolna(gripa) in jih nisem jemala en teden pa ni bilo tako hudo kot sedaj..ko zaspim se zbudim tesnobna,misli mi begajo,ko preberem kako knjigo za samopomoc mi je bolje,ko si dopovedujem,potem pa spet ....delam vse kot normalno,hodim ven,druzim se, vse ok...le v sebi imam tako kepo....strah da se mi bo zmesalo,da me bodo peljali v bonico,da sem na poti k psihozi.....v glavnem koliko casa traja da se spet vzpostavi red.....prosim za tolazbo...lp vsem...

Pozdravljeni,spet se javljam,zadnje case sem bila ok,hodila ven,se zabavala,se ukvarjala  s sportom,praznovala roj.dneve.vse ok..no in to se mi se ni zgodilo,veckrat sem pozabila vzeti tableto,jemljem cipralex eno in pol na dan,in prejsnji teden sem pozabila tabletke doma in ko sem bila na delu jih nisem pol jemala,tako se je zgodilo ene 3 krat...in zdaj jih jemljem,se opominjam, da ne smem pozabljat...enkrat sem bila bolna(gripa) in jih nisem jemala en teden pa ni bilo tako hudo kot sedaj..ko zaspim se zbudim tesnobna,misli mi begajo,ko preberem kako knjigo za samopomoc mi je bolje,ko si dopovedujem,potem pa spet ....delam vse kot normalno,hodim ven,druzim se, vse ok...le v sebi imam tako kepo....strah da se mi bo zmesalo,da me bodo peljali v bonico,da sem na poti k psihozi.....v glavnem koliko casa traja da se spet vzpostavi red.....prosim za tolazbo...lp vsem...

Ma kaj jih nisi vzela 3 dni zaporedoma ali vmes si, pa potem zopet pozabila?
Jaz bi prej rekla, da je psiha na delu in da te bolj misli na to, da bi to utegnilo prinesti poslabšanje ali nihanje, strašijo in povzročajo tesnobo (morda čisto nezavedno), kot pa da bi prišlo do dejanske kemične spremembe zaradi premajhnega vnosa učinkovine.
Jaz sem tudi včasih pozabila kak dan vzet, pa ni bilo nobene razlike.

1.  Če si v začetku jemanja, prve tedne, boš po nekajdnevni prekinitvi zdaj čakala kakšne 4 dni na izboljšanje, tak da bodi brez skrbi. Ni se še vzpostavil mir, pozabila si jih jemati v času, ko AD še niso svojega do konca opravili, zato se je porušilo tudi tisto, kar pa so. Čaki saj bodo. Poznam to, če sem keri dan pozabla, je blo slabše, pa sem rabla kakšen dan za k sebi prit.

2. Če pa že jemlješ več mesecev in da imaš že samo po 3 dneh prekinitve težave, potem pa to zdravilo ni dovolj močno zate. Imaš 15 mg verjetno. Dvignjen nivo endorfinov se v primeru pravega učinka obdrži kar veliko časa. In tudi če bi ob daljšem jemanju AD z njimi nehala za več kot 1 teden, se ti ne bi smelo poznati v poslabšanju, če bi te AD dobro zdravili  :ne:

3. Ali pa si že tako vajena na AD, da nima več moči,  kar je po mojem mnenju posledica :
- ostajanja na AD tudi povsem zdrave osebe več let "za vsak slučaj" in ko pridejo normalne življenjske težave, nimaš kaj za vzet, je skoz isto, dokler pač ne mine, nehati pa se ob poslabšanjih ne sme za nobeno ceno
- ostajanje na istem AD na isti dozi vsa leta kljub manjši učinkovitosti AD, a se njen zdravnik česa drugega ne spomni - npr. pravočasno znižati ali zvišati AD, pravočasno dodati neko drugo zdravila ali spremeniti vrsto AD, pa namesto tega samo dodaja pomirjevala za 3 x dnevno  - ta pa jemljejo AD-ju moč.

Tak da se ti ne sekiraj, Vesna25, samo počasi, ne skrbi toliko za AD, saj bo zdaj prijel, ampak se mi zdi, da že prej nisi bla na AD čisto ok.

Cilj je normalno in dostojno življenje na AD, če že ne gre brez in zazdravitev od anksioznosti.

Tega cilja še nisi dosegla, ampak ga še boš.  :)
AD naj bi ti prijel toliko, da bi s pomočjo psihoterapije ali samo tolažbe bližnjih na njem, kmalu našla moč v sebi in normalno živela.

Če ne prime dodobra kljub rednemu jemanju, se je treba z zdravnikom zmenit, kako naprej!

O bolezni pa to, ko med gripo nisi jedla AD, je psiha s tvoje strani dobila manj pozornosti, vso pozornost so pobrale telesne bolečine in vročica, poleg tega vročina ponavadi pobija strah.

Tu sem ti odgovorila :

http://www.nebojse.si/Forum/index.php/topic,8810.msg224745.html#msg224745

 :oki:

Ojla,jemljem ga od avgusta lani ,in sedaj se je dogajalo zadnji teden da sem ga en dan jemala drugi ne,itd..in zdaj je zmesnjava.jemljem 15mg cipralexa,med jemanjem nisem imela nekih kriz,ko je tu in tam prislo kaj,kake vsiljivke ali nevem strahovi,stres..takrat sem se sama resila z avtogenimi treningi,sportom...sedaj pa je tako,tesnoba skozi,klicala sem zdravnico in je rekla da to bo nekaj casa trajalo da pridem spet na zeleno vejo,ampak naj ne skrbim.najhujsi je strah pred psihozo in shizofrenijo,tega me je zelo strah,skozi iscem pri sebi simptome,ceprav mi je zdravnica zagotovila da nikakor nisem niti blizu psihozi in da ljudje ki imajo psihozo ne dvomijo v svoje zdravje ampak verjamejo sebi..tako no...saj delujemo normalno,delo,prijatelji,fant,...le ko sem sama ali cez dan me stiska(kot kepa)in pac strahovi,povecan utrip...vsiljivke...
Nevem tocno,vem le da ni nevzdrzno,ampak da je kako naj povem..tecno:)raje bi bila brez te kepe in teh strahov.Lp

Vesna25  :rozicodam:


No, tole je zagotovo res. Tudi jaz sem imela podobne strahove kot ti, da se mi bo zmešalo, da imam psihozo...pa sta mi tako moj psihiater kot psihoterapevtka odgovorila v podobnem stilu, kot tebi tvoja zdravnica, torej nisi niti blizu psihozi in ne bo se ti zmešalo  :nehvala:
Vse to so samo strahovi, ki jih proizvajajo naše misli...so nerealni in izredno moteči.

Verjetno ti je vse skupaj povzročilo to, da si neredno oz. sploh nisi jemala ADje...Če se boš že odločila za prenehanje, moraš to početi postopoma. Drugače pa jih jemlji redno (kot npr. kontracepcijske), ter če se le da, ob istem času dneva.

Poizkušaj tudi s sproščanjem, da se zavestno sprostiš in svoje misli osredotočiš na svoje telo, ki ga sproščaš...meni je to precej pomagalo.

Ti želim, da se ti počutje čimprej popravi  :rozicodam:

hvala vsem za odgovore...dajeta me tesnoba,pa obcutki krivde,pa en kup stvari..ampak ok,se drzim..lp

Poznam!

(ob ad seveda)

Ampak sem si enostavno rekla, da ko bodo sončni dnevi, bom enostavno uživala!!! To je blo včer.

Danes je bil bolj napet dan in čuden, stresen, pa sem si rekla: pa kaj! Sonce še vidim, čutim ga tud in to je najbolj važno!!!! Da so filingi prišli nazaj in da lahko končno uživam; v dobrem, slabem, ampak raje v dobrem! slabe bom pa že skomzumirala!!!

Lp Sofie  :rozicodam:

bravo sofie!  :rozicodam: glade for you.

maja

Oseba s psihozo se ne boji, da se ji bo zmešalo. Boji se, da ji bo stric v beli halji, ki ga skos videva v stanovanju, kaj naredil. Ali pa da ji bo glas, ki ga vsak dan posluša v glavi, ukazal, naj se ubije.

Torej tudi če se ti zmeša, bo to zaradi anksioznosti/panične motnje.

:o
Kinto, ma kake izjave so zdaj spet to???!  :pomidor:

Zarad ankse se ti ne more zmešat, zapomnite se to, ker čene bi bil jest že totalno utrgan :).

haha...v bistvu smo na nek način zmešani že če se nam karkol nenavadnega dogaja, torej vprašanje je: ali lahko nor človek znori? se hecam. vedno, ko rečem, da bom znorela, ko sem jezna, mi mami reče: a lahko nor človek znori?  :sesmejem: ;D

mal humorja pomaga, pa sprosti, upam.

maja

Spodbudne, saj bo vsaj vedela, da ne gre za psihozo.

Ej, ej, dragi razpravljalci! :rozicodam:

Pa kaj je sedaj to? Ali ste kdaj pomislili, kako se pa počuti človek, ki je že imel kdaj psihozo, ko prebira takšne vaše vpise? :unsure:

Ja, tudi psihoza se nam lahko zgodi. Moji mami se je zgodila. In kaj potem? Jaz sem jo imela rada ravno toliko kot prej, ko je še ni imela. In tudi po preteku psihoze je živela popolnoma normalno življenje.

Ravno zadnjič sva z mojo psihoterapevtko nekaj analizirali in mogoče bi bilo dobro, da še tukaj napišem. Malo v razmislek vsem tistim, ki se tako zelo bojimo psihoze. No, mogoče se je jaz ne. Imam pa druge strahove. :pomezik:

Moja mami je imela bipolarno motnjo, jaz pa imam genetsko pogojen OKM, sem anksiozna in imam še par fobij. Vse ni genetsko pogojeno, veliko pa - mnenje strokovnjakinje dr. Dernovškove.

Moja mami je dokončala gimnazijo, doštudirala ni, ker je takrat zbolela, se poročila, imela dva otroka, se zaposlila in živela popolnoma kakovostno življenje. Prva epizoda se ji je zgodila, ko je študirala, potem je bila 13 let v remisiji, sledila je hospitalizacija. Po hospitalizaciji je bila približno 25 let v remisiji. Po 25. letih je ponovno zbolela. V vseh teh letih, ko je bila v remisiji, je živela zelo kvalitetno življenje.

Jaz sem zbolela že kot enoleten otrok in imela težave približno 7 let. Vmes so moji bližnji iskali rešitve in jih niso našli. Sledilo je 10 čudovitih let brez simptomatike. In ponoven padec vse do danes, ko sem s svojimi podpornimi osebami iskala rešitve zame. Jaz sem samo doštudirala, vse ostalo, kar pa je mama dosegla, jaz pač nisem.

In tukaj se točno vidi kvaliteta življenja. Mogoče lahko nekdo z eno samo epizodo psihoze (ki se je vsi tako zelo bojimo) živi dosti bolj kakovostno in kvalitetno kot pa mi, ki se bojimo vsega in vsakogar. Seveda dokler ne najdemo prave poti zase.

Jaz sem našla pravo pot zase in sedaj mi gre na bolje.

Vesna, tebi pa svetujem, da mogoče s psihoterapevtom predelata od kje izvira ta tvoj strah pred psihozo.

Jaz sem z mojo psihoterapevtko predelala že kar nekaj strahov in moram priznati, da sva skupaj kar uspešni. To je namreč smisel psihoterapije, da se soočimo s svojimi strahovi in jih skušamo vsaj omiliti, če jih že zmanjšati ne moremo.

Vesna, res poskusi to predelati, ker imam občutek, da se ti teli tvoji strahovi ponavljajo v intervalih.

Janja  :rozicodam: hvala za tvoj zapis. Ja, mene je bilo grozno strah, da izgubim razum, da morda doživim psihozo...Takrat, ko se je meni pričelo "dogajati" nisem imela pojma o tem, vedela sem samo tisto, kar sem videla v filmih in slišala iz okolice... Sem si pa že dolgo govorila, da, ko bo meni mami umrla, se bo meni zmešalo...Morda sem tudi zaradi tega tako močno verjela, da se mi meša ....  :unsure:
Veliko stigme je bilo prisotne in mene je bilo najbolj strah, da me bodo odpeljali v bolnico...da ne bom poznala več niti lastnih otrok....da se ne bom znala niti oblečt...ipd.
Strahovi so bili izredno močni in dokler nisem šla na prvi obisk k svojemu psihiatru, sem bila prepričana, da se mi meša. Šele tam sem izvedela marsikaj o anksioznosti, paničnih napadih, obsesivnih in prisilnih mislih....

Sedaj me ni več strah, da bi odšla v bolnico, če bi to rabila. Ni me sram povedati, da jemljem antidepresive, niti to, da doživljam tesnobo in panične napade...Človek nikdar ne ve, kaj ga lahko v življenju doleti in prav je, da si ljudje delimo izkušnje.  :oki:

Slavka! :rozicodam:

Mogoče je meni lažje, ker poznam obe plati, in sicer anksioznost in tudi psihozo. Seveda, da ni lahko, ko to človek doživlja, ampak lepo je, da mu podporne osebe stojijo ob strani in mu pomagajo.

Hotela sem samo povedati, da če je nekdo že doživel epizodo psihoze, to ne pomeni, da se njegovo življenje zapečati. Lahko še zelo kvalitetno in kakovostno živi.

Nikoli pa ne poznamo poteka bolezni, in sicer pri nikomer od nas.

Vsi se trudimo za ozdravitev, kakšni pa bodo dejanski rezultati pa je odvisno od več dejavnikov.

Mogoče sem vsaj koga, ki se tako zelo boji psihoze, z mojim zapisom pomirila. Vsaj to je bil moj namen. Ker vem, kako hudo je, če je človeka česa strah.

Ja, tudi jaz imam strahove, ampak, zanimivo, ne take, da bom dobila psihozo, čeprav imam mogoče več verjetnosti kot jo imate vi in sem vse to tudi videla od blizu...

Janja  :rozicodam: mene zagotovo  :-[

Janja... :rozicodam:

Zelo lep zapis in hvala, ker si nam iz lastnih izkušenj tako lepo razložila, nam je v veliko korist,
hvala ti... :poljubnjej:

Jaz nikdar nisem razmišljala v tej smeri, ker sem imela pač samo strahove od katerih sem se
lahko odmaknila...me je pa vedno skrbelo, kaj če bom umrla...no tega ni več, ker sem s terapijo
to predelala.
Je pa res, da sem ob smrti mojih staršev doživela velik šok (smrt obeh je bila pričakovana), takrat
sem dobila kot nekak "živčni zlom", vendar je to trajalo zelo kratek čas, se umirila in odžalovala.

Je pa res, da se že od nekdaj zelo bojim bolnice...imela nekaj izkušenj...in to je še vedno prisotno,
tako da me velikokrat to mori... ???

 

Sam nikoli ne zaničujem nekoga ki je preživel psihozo, sm bil v begunjah vsega skupaj 1 leto in sm kar dost takih poznal... Hotu sm samo rečt to, da od anksioznosti se nobenemu še ni zmešalo in to je dejstvo... Pravzaprav tudi psihoza ni to, da bi se ti zmešalo, samo malo maš nerealna prepričanja, ki pa se dajo pozdravit...

Onix! :rozicodam:

Mogoče si moje pisanje res narobe razumel...

Moje pisanje je bilo bolj namenjenu izmenjavi izkušenj. In osvetliti še drugo plat, ker jaz pač poznam obe plati in vem, kako je.

Priznam pa, da me včasih malo zmoti, ker nekateri striktno ločujejo med tistimi z lažjimi motnjami in tistimi, ki naj bi imeli težje.

Pa to ne pomeni, da mislim samo na forum, mislim popolnoma na splošno.

In če res želimo premagati stigmo, potem ne moremo delati stigme znotraj stigme. Nekateri že vedo, kaj sem hotela s tem povedati...

Noben ni govoril zaničevalno o psihozi. To je zgolj intepretacija Janje.

Drugače pa je potrebno definirat besedo »zmešalo«, saj smo tudi depresivci/anksiozneži zmešani, saj nobenmu kemija v glavi ne špila povsem prav.  

Ne, Kinto, to ni interpretacija Janje. :zvizgam:

In jaz sem napisala točno to, kar sem želela napisati. In očitno so me določeni razumeli. Recimo Slavka in Toja sta to napisali. Tisti, ki pa me niso, pa žal...

In ne vem, zakaj ne bi napisala izkušnje, ki jo pač imam z osebo, ki je preživela psihozo in tudi kasneje kvalitetno živela naprej? Dokler je pač živela...

Ja, Kinto, ampak anksiozneži in depresivci ponavadi ne želijo biti zmešani in jih je tega zelo strah. Edino ti mogoče to pišeš in ti si eden redkih.

Upam, da sva se sedaj razumela. :pomezik:

Kinto...ali te narobe razumem, ali pa si ti narobe razumel post, ki ga
je napisala Janja....ona je govorila o pozitivni izkušnji psihoznega stanja... :oki:

Kar se pa tiče, da smo depresivci /anksiozneži zmešani se pa ne strinjam....med nami je veliko
visoko izobraženih ljudi...in dokazano je, da so ljudje z depresijo zelo pametni...je pa res, da
v zelo akutnem stanju napadov nastopi strah, da se nam bo "zmešalo"!

Pa brez zamere.... :oki:

Janja ni problema :) :rozicodam:

Vem kaj si mislila in prav je tako! :)

Draga Janja, jaz sem preživela psihozo leta 2006, tako da to, kar sem pisala je bila točno da šala na lasten račun. včasih se rada malo pohecam. mislim, da je s tem jasno, da sprejemam vse, kar se z mano dogaja in se je zgodilo in da s tem nimam težav, tudi nimam predsodkov in nič. tu smo imeli in imamo vsi občasno neke težave. zdaj če kdo rad misli, da če je zelo anksiozen je še vedno manj "zmešan" oz. ima manj hude težave od nekoga, ki je preživel psihozo, je to izključno njegov problem, me razumeš?

Brala in poslušala sem veliko ljudi z anksioznostjo in temi težavami, vem, da mnogi zelo trpijo, kdaj celo bolj kot jaz v splošnem, ko sem večino časa kljub preživeti psihozi pred 5 leti v remisiji, Bogu hvala. in če je nekdo zato, ker je anksiozen in nikdar psihotičen vesel, mu ne želim odvzeti tega veselja. sama sem anksioznost v obliki močne tesnobe preživljala kake 14 dni skupaj, bilo je zelo mučno. nekaj podobnega paničnemu napadu sem iskusila le 1x, ko se je moja kemija začela počasi sesuvat. berem pa poslušam pa ogromno in vem, da ljudje tudi zaradi anksioznosti lahko zelo trpijo in sočustvujem tu.

je pa tko, da ko se znaš pošaliti na svoj račun in tako, da je tudi breme nekoliko lažje in v odnosu do sebe si že veliko naredil, da to zmoreš. in jaz se včasih zelo rada šalim. naj se razume, da to ni "norca delanje" s kogarkoli, ker v tem primeru bi se največ iz sebe. ampak gre za hec in popestritev težkega doživljanja, da se človek, ki mu je težko lahko ob tem tudi malo sprosti in nasmehne. temu je bil namen.

če je kdo vzel drugače, pa naj še enkrat ponovim, da ni bilo tako podano in tako mišljeno.

maja

aja in res je Janja, tudi psihotičen nisi celo večnost, tko da tudi zlo imenovano psihoza ne traja večno, niti zelo dolgo.

pa folk, ki je anksiozen navadno nima sploh potenciala biti psihotičen, zato ljube duše, se nehajte bati psihoze. tisti, ki smo doživeli psihozo, imamo nekako več neke notranje moči za spopadanje s težavami te vrste, to že sam dopamin omogoča, se mi zdi. ne bojte se, skratka.

maja

Mene si nasmejala majč, pa vem kako resne so psihoze. Še nekaj zgodb slišanih od uporabnikov tu, ali na bipolarna.si so me resnično spravile v smeh. Vesela pa sem, da si že toliko časa v remisiji. :oki:

Majč! :rozicodam:

Poznam tvojo zgodbo in vem, da si pogumna punca.

Moje pisanje je bilo bolj namenjeno temu, ker sem se kar nekajkrat v življenju soočala s tem ločevanjem na VAŠE in NAŠE in mene je to zmotilo. Zaenkrat res ne bi pisala o tem tukaj na forumu. Mogoče kdaj bom, mogoče tudi ne...

In tukaj ni letelo na nobenega osebno, ampak na splošno.

In nekako se mi zdi, da je vse preveč strahov okoli psihoze, zato sem hotela osvetliti še ta del, ki ga jaz poznam, ko sem se soočala z mamino psihozo.

To se mi zdi izrednega pomena, da bi se ljudje nehali bati psihoze.

Predvsem pa sem z mojim opisom želela poudariti, da če se nekomu že zgodi, da doživi epizodo psihoze, mogoče tudi dve, to ne pomeni, da se je njegovo življenje končalo...

Niti slučajno...

To pomeni samo to, da je ta oseba trenutno izgubila stik z realnostjo. Ta oseba rabi veliko podpore od bližnjih in prijateljev in pravilno medikamentozno in zdravniško podporo.

In z vsemi pravilnimi ukrepi oseba lahko hitro okreva in zopet zaživi normalno življenje. Lahko študira, dela kariero, se družbeno vključuje na različnih področjih...

To je bil moj namen: razbiti te strahove okoli psihoze, da potem pa se tvoje življenje konča in se ti zaprejo vse poti.

Ni res. Poti so še zmeraj odprte.

Tisti, ki pa imate res velike strahove okoli psihoze, vam pa svetujem, da to predelate s psihoterapevtom. Tudi jaz imam ogromno strahov (tudi take, ki se drugim zdijo neutemeljeni, meni pač ne) in edina pot je, da jih počasi predelujem, da ne bodo več ovirali mojega življenja.

Janja  :rozicodam:


Drugače pa naj še Vesna25 kaj napiše...konec koncev je to njena tema  :kiselnasmeh:

Nisem omenjal delitve na lažje in težje psihične motnje, kot to pravi Janja. A to počneš ravno ti Toja.  :) Med psihotčnimi osebami je ogromno genijev, ampak res genijev. Nobelov nagrajenec za ekonomijo J. Nash, ameriški predsednik T. Roosevelt, skladatelj V. Beethoven, slikar Van Vogh, itd. Mi depresivci/anksiozneži se torej skrijemo proti njim in so potemtakem oni kvečjemu manj zmešani kot mi.  :pomezik:

Seveda ni nobene zamere Toja, upam, da tudi ne s tvoje strani. :oki:


 :wav:


Janja, seveda te je zmotilo pisanje o psihozi, zato si tudi napisala izkušnjo o svoji mami in da je dosegla vse in živi povsem normalno, tako kot vsi ostali. Mislim, da ljudje, ki so doživeli psihozo ali pa poznajo koga, ki jo ima, to dobro vejo in tudi nikjer ni bilo govora o kvaliteti njihovega življenja. Vesno25 je pač strah, da ne bo dobila psihoze, da se ji ne bo zmešalo, pa sem se tako kot Majč, tudi jaz pošalil na svoj/naš (depresivci/anksiozneži) račun. Ker beseda zmešan pomeni, da imaš duševno motnjo. Torej smo pač vsi zmešani tu, kajne?  :)

Vsi smo zmešani in hkrati noben. resno uporabljati izraz zmešan/nor itd. menim, da ni primerno. uporaba tega izraza provokativno ali v šali, s čemer pokažeš, da ti je vseeno, da te drugi pa tko vidi in da imaš do zadev izdelana neka lastna bolj zdrava stališča, pa ni napačno. meni je vseeno, kaj kdo reče.

Pred leti kmalu po moji psihozi, smo se začeli družiti štirje študenti približno enake starosti, ki smo imeli različne težave v duševnem zdravju od preživete psihoze, do depre, do ankse itd. no in smo se hecali. rekli smo, da smo pacienti jedni. to pa zato, ker, ko sem sama preživela epizodo psihoze, se je v bistvu ta odvila na nekem norem forumu, ki nima nič s samopomočjo, tako kot ta. in ob mojem res norem pisanju polnem smilejev, ko sem bila v hudi maniji, so padali komentarji: just shot me, če bom kdaj taka, ali pa ueeeeeeeeee, ueeeeeeeeeeeeee, pacienti jedni in podobne obledne pripombe. valda sem ta material potem ponucala za šalo na lasten račun in poanta je bila v tem, da sem s tem jasno pokazala, da me ne prizadanejo komentarji drugih, da sem odporna na to in da mi ni mar, da se znam hecat iz tega. toliko o tem, zdaj pa res, vesna 25, povej, kako si kaj zdaj?

p.s.: in a ni bistvo to, da se naučimo z zadevami živeti in ne da se bojujemo z neko kvazi stigmo, ki pa je ena navadna fikcija.

met strahove in jih priznat (pa magari pred psihozo), ni pa noben greh. človeka je pač strah in treba ga je pomiriti, da ne bo tko grozno in da se vse da uspešno preživet. Jaz verjamem v Boga in tudi to, da nam ni naloženo več, kot smo sposobni heandlat. pomembno je le, da se zadev lotimo na pravilen način, tak, ki pomaga in ne, da si po nepotrebnem otežujemo situacijo.

Tako jaz vidim.

maja

Haha Kinto, imaš pa smisel za humor  :smesno: al ne?

Janja, vse pohvale  zaradi sprejemanja različnosti in preseganja delitve na  "slabše ali boljše".  :-*  Sem te razumela že v prvo.  Res delaš dobro delo, skušaš zmanjšat strah pred nečim, kar nepoznavalcu zveni "drugačno" . No pa saj lahko nekateri povemo, kako je, čeprav je to zelo osebna izkušnja in so stopnje psihoz in stopnje anksioznosit različne!  Vsaj iz moje izkušnje lahko povem, da je bilo manj hudo imeti" 1 x v življenju   1 cel dan trajajočo psihozo kot pa doživeti 1 sam mali panični napad v trajanju max 1 uro! (in imela sem jih veliko :o , dokler se nisem z močjo volje iz njih- postopoma- rešila ).

Ohranitev realnega zavedanja nam je pač  vsem na prvem mestu, ker ta zagotavlja svobodno odločanje o sebi.  :pomezik: Čim se nekdo ne zaveda resnično in pravilno, s tem izgubi nadzor nad seboj in v primeru ogrožanja sebe ali drugih tudi pravico do odločanja o sebi. In pride pod nadzor in v roke drugih, da odločajo o njem!

Torej, Vesna, sklepam, da tvoj strah pred izgubo razuma oziroma pred psihozo izhaja iz strahu pred tem, da izgubi sebe in da o tebi odločajo drugi ljudje.

Če gledamo širše, je tudi na splošno v življenju dokazano vsakemu človeku na najvišji točki kot prva  največ vredna svoboda. Šele  na drugem mestu je življenje! Ljudje dajo svoje življenje za svobodo. In  šele na tretjem mestu po pomembnosti je zdravje, čeprav ga v času brez vojn postavljamo na prvo mesto.  :wav:

Da se vrnem nazaj. Panična motnja (brez psihoze) je meni osebno primerljiva s samim peklom v primerjavi s psihozo (brez groze) - psihoza je kot mešanica vsega trojega (vice in raj). pri kakšni manični motnji in psihozi. Kdor živi v tem, se navadi glasov in lahko celo normalno funkcionira. 

Vesna! :rozicodam:

Najprej oprosti, ker smo malo zavzeli tvojo temo. Mogoče smo pa z našo razpravo komu pomagali, da ga bo manj strah. Vsaj upam in želim si tega...

Sedaj pa k tvojim strahovom. Spomnim se tvojih vpisov, ampak ne točno vsega.

Glede na napisano imaš eno od oblik OKM-ja. Tudi jaz imam OKM, ampak ne vsiljivk (tako kot ti), ampak neutemeljene strahove na dveh drugih področjih. In vem, kako zelo je hudo, če te je česa strah, čeprav veš, da so ti strahovi neutemeljeni.

Meni je dr. Dernovškova pojasnila, da v mojem primeru gre v veliki meri gre za genetski dejavnik in zato jemljem Zoloft. Poleg tega pa imam psihoterapije (tedenske) in s pomočjo psihoterapevtke predelujeva moje strahove, ker nekateri izvirajo tudi iz stresnih dogodkov, ki so vplivali name. Pri meni ne gre samo za genetiko.

Glede na tvoj zapis se mi zdi, da ta tvoj strah izvira iz tistega dogodka glede tvojega prijatelja, ki je doživel psihozo in je bil hospitaliziran v Idriji.

Seveda sam dogodek po sebi ni povzročitelj tvojih misli, ker ti imaš že potencialno možnost za takšno razmišljanje (zaradi OKM-ja), je bil pa sprožitelj.

Mogoče ne bi bilo slabo razmišljati v tej smeri, kaj konkretno se je zgodilo s to hospitalizacijo tvojega prijatelja?

Kaj konkretno se je zgodilo v tebi? Kako so se drugi obnašali do njega? Si morda zaznala, da se drugi drugače obnašajo do njega zaradi njegove psihoze?

Ker očitno je to v tebi pustilo en tak močan pečat.

Tudi jaz s mojo psihoterapevtko preanaliziram moje strahove in prihajava do res neverjetnih zaključkov. Jaz si nikoli ne bi mislila, kako je lahko en napačno postavljen stavek in moja napačna interpretacija določenih dogodkov vzbudila v meni napačne miselne vzorce. In vse to se da popraviti z novimi prepričanji in novimi miselnimi vzorci. Je pa tako, da včasih sami ne zmoremo in potrebujemo strokovno pomoč.

Glede medikamentoznega zdravljenja je pa tako: za OKM so po mnenju strokovnjakov (tudi dr. Dernovškove) potrebne zelo visoke doze.

Oglasi se še kaj in upam, da sem ti kako pomagala.

Martinca, hvala tudi tebi. :angelca:

Ojla..uf ste se razpisali..:)hvala vsem za odgovore ter lepe besede...ja,res je zacelo se je odkar je moj prijatelj zbolel za akutno psihozo,vidla sem kako vsi trpijo,....verjetno je zaradi tega v meni sprozilo ta strah.seveda mu je zdaj neprimerno bolje...res bi morala to predelovati s psihoterapevti,zacnem pa septembra,prej me ne sprejme.Kot sem sama rekla  in so nekateri ugotovili,imam te strahove nekako po obdobjih,oz.intrevalih...niso tako mocni,da ne morem funkcionirati,nasprotno,lahko se druzim,itd...niti me ne okupirajo tako zelo,le nadlezni so in v meni sprozajo tesnobe.Zadnje case tudi slabo spim,zdi se mi,da se prevec ukvarjam s tem strahom...sem na dopustu in imam prevec casa:)upam,da nisem kogarkoli uzalila,ko sem omenjala moj strah pred psihozo,nekako si ne morem pomagati,da me nebi bilo strah te misli..verjetno zaradi prevec osebno dozivetega s prijateljeve strani.Sedaj sem kar ok,seveda me se postane strah in takrat si dopovedujem,in potem je lazje..v dveh knjigah za samopomoc sem zasledila par stavkov,ki mi pomagajo...prvi stavek je,da se 90%nasih strahov ne uresnici,drugi pa je zgodba o zenski,ki jo je neznansko strah,da bi kaj storila svojim,oz.da bi se ji kar zmesalo..in njen psiholog ji zanimivo odgovarja,v stilu,zakaj bi se ji zdaj zmesalo,ce npr.sesteje koliko let ima ta strah in tesnobe,zakaj bi se ji pa res po npr.9758 strahu res strgalo?Upam,da sem lepo razlozila...v glavnem v knjigah zakaj bi me bilo strah in premagajmo anksioznost za telebane je lepo razlozeno.Upam da bo,hvala ker mi pomagate s toplimi besedami.. :oki:

evo me spet...naj se odgovorim..prijatelj je iznenada(nikoli ni omenjal tezav)mislil oz verjel,da so teroristi v hisi...potem sem vidla,kako starsi jokajo,kako on gleda v prazno...nekako tako..to me je najbolj prizadelo.Potem sem sama zacela iskati v sebi..enkrat sem neki gledala od obsedenosti z nekimi silami,in in sem cel dan bila v strahu,kaj ce bo tako z mano,kaj ce je-bo kaj ob meni itd..in zvecer sem si rekla...Vesna,lepo te prosim,res v sebi verjames v to?nasmejala sem se sama sebi,in tako je ta strah minil...prisli so pa drugi,v glavnem ta,da bi se mi kr strgalo.Verjtno je krivo moje napacno razmisljanje,tudi ko preberem kaj po forumih,itd..si naredim napacno sliko.Le tezko je razumeti pravilno..oz gledati na stvar objektivno..to mi se ne uspeva..verjamem pa da  bo.Sedaj sem v nekem cudnem obdobju,sem na dopustu in imam prevec casa za razmisljati:)verjetno je tudi to krivo.Kup strahov imam,verjamem pa nekako globoko v sebi,da bo vse še ok.Pozdravcek vsem.In hvala..

vesna..................... veš kaj se na dopustu dela??

RELAXIRA!!!  :sesmejem:

IN NE SEKIRA!!!  :ne:

Drgač pa te razumem ja; ko začneš prebirati forum, moraš nujno vedeti iz katere izhodniščne točke izhajaš, se pravi, ko jo sploh najdeš (izveš svojo diagnozo kot npr. jst, k sprva sploh nisem vedela za ankso, tesnobo in paniko in sem mislila, da se mi kar nekaj nenormalnega dogaja, da sem freak in vem kaj še), in potem si osredotočen na samo to.

kajti, ko začneš prebirati zdravstveno enciklopedijo, te prime, da bi začel že pisati oporoko!

glede psihoze so ti že rekli, na kratko je pa res tko: ko boš v psihozi, tega nauš vedela  :pomezik: ker boš mislila, da je vse OK. Drugi pa bodo videli tvoje hitro, nepovezano govorjenje ipd. Torej, psihoza is gone, ok?  :happy:

je pa res, da smo strahci mahnjeni na strah, kot čebela na med. samo, čebela z medom preživi, strah pa z nami preživi; torej, moramo narediti obratno, da bo strah tolikšen, da nas bo varoval, ne pa obvladoval!

Lp Sofie  :rozicodam:

 :sesmejem: :sesmejem:
si me pa nasmejala in to tako zgodaj zjutraj...  :pomezik:

drži se zofka.. ti si en pozitivc.. in to si "vbij v flavo" ..  :oki:

tačka  :rozicodam:

tudi ti si čisto spremenjena od zapisov ob uvedbi ad in danes..... si tako prisrčna in tudi pozitivka  :) :) :)

hja, taka sem ponavadi.. :pomezik: ..  žal so bili stranski učinki fizično tko hudi, da res nisem imela volje drugega kot jamrat  :zardevam:.. , pa ti si malo "pozno" prišla sem gor na forum..  :zvizgam:

ah, zofka .. nč bat, znam biti tudi zoprna, pa tečna..  :031: :poglavi: :014:,če mi kdo stopi na žulj  >:( , ampak to so takooo redki momenti.. drugače sem tko skulirana  :oki:.. res , pred leti sem si to pošlihtala v življenju..