FORUM Nebojse.si

Pozdravljeni

Sem nova na forumu, drugače pa tesnoba je že moja  stara znanka.  :(
Diagnozo so mi postavili že v srednji šoli, nekaj časa sem tudi jemala zdravila, katere sem potem samoinicijativno nehala jemati. Začela sem brati knjige za samopomoč in morem reči,da sem več ali manj v redu in da sam lahko sama sebi hvaležna, za to kar sem zdaj. Psihiater mi je enkrat rekel,da sem bila otrok samorastnik.
Vendar imam zdaj veliko krizo, selim se v tujino in me je tega zelo strah. Na enkrat dvomim v svoje sposobnosti in če mi bo sploh uspelo. Kljub temu,da sem veliko delala sama na sebi, se še dostikrat počutim zelo nezadovoljno sama s sabo in svojim življenjem. Postavim si nemogoče ali mogoče cilje in ko jih dosežem mi ne pomenijo nič ali pa jih čisto razvrednotim. Nič kar nardim ni dovolj dobro za mene.
Včasih sama sebe tako mrcvarim,da mi je ena kolegica rekla,da sem mazohist.
Diplomirala sem ob delu (sicer le višja strokovna šola) in pozno.Prepotovala sem velik del sveta, aktivna sem na več področjih, imela sem tudi že svojo samostojno amatersko foto razstavo. V sebi se velikokrat počutim nič vredno in velikokrat sprašujem o tem, če sem res tako dober človek kot se izdajam. Moj "biološki" oče mi je velikokrat kontriral na srečanjih po tem ko sta se z mamo ločila (pri mojih sedmih), da lažem, pa naj je bilo to še za ne vem kako banalno stvar (recimo, ko sem naredila izpit za avto) Poleg konstantnega občutka krivde, občutkov manjvrednosti, me dostikrat skrbi moja prihodnost. Včasih, ko imam napad anksioznosti kar vidim neke grde scenarije o mojem propadu in strah me je da, me bodo vsi ljudje zapustili.
Včasih res ne vem kaj naj sama sabo. Rada bi bi si bolj zaupala in se bolj spoštovala. Prebrala sem že milijon knjig, obiskovala neke delavnice, psihijatre, ki niso bili ravno poceni....kdaj bo tega konec? Saj vem,da je to del mene, samo sem že sita tega boja. Rada bi končno zaživela brez skrbi. Ne pa,da sem poosebljen strah na dveh nogah.
Hvala

Bila sem iskrena in mogoče me bo celo kdo prepoznal. Ampak mi je prov malo vseno.

Nikar ne zavrzi tega, kar si doslej z muko pridobila - nič ni bilo zaman ...
Tisti "milijon" knjig, ki si jih prebrala, je zagotovo pustil v tebi določene sledi in rešilne bilke za težke trenutke.
A treba je iti naprej. Kopanje po preteklosti do določene mere pomaga, a živeti je treba za vsak dan posebej - to pomeni, da moramo vsak dan poskrbeti, da se dobro počutimo - da poskrbimo za dovolj gibanja, za prijetno razpoloženje (glasba, stiki s pozitivnimi ljudmi, konkretne aktivnosti).
Tablete so le bergla, ki jo je potrebno počasi odvreči in se postaviti na svoje noge - psihiatri pa nam to berglo ves čas ponujajo.
Večini še najbolj pomaga tek in veliko gibanja v naravi.
Predstavljaj si, da ti ne piše na nosu, kako se počutiš in da si samozavest pridobivaš z aktivnim vsakodnevnim delovanjem - step by step ...
Vsi se v določenem življenjskem obdobju ali večkrat znajdemo v na videz nerešljivem položaju in tedaj nam psihiatri predpišejo enaka zdravila kot tistim, ki so v osnovi anksiozni - in ne boš verjela - če ta zdravila jemljemo in se zanašamo samo na njihovo čudodelnost - nikoli več ne zlezemo na zeleno vejo. Obkroži se z ljudmi, ki verjamejo vate. Recimo, da sem jaz ena izmed njih. Srečno!

Pashalicka, vem o čem pišeš... Poskušaj vzeti spremembe , ki  so pred tabo kot izziv in ne kot problem.

Ko te začne glodati dvom, ali si sposobna, pomisli, kaj vse si že do sedaj dosegla. Nič se ni zgodilo samo po sebi, ampak je plod tvoje sposobnosti in ustvarjalnosti.

Dvom vase je verjetno povezan s tvojo željo po popolnosti, samokritičnostjo, vsaj pri meni je tako. Tega "vraga" je treba stalno napadat z obratnimi mislimi, ali vsaj nevtralnimi mislimi.

Včasih celo pomaga....

 Hvala sopotnica za spodbudne besede. Ja vsak dan tečem, rada grem v naravo. Včasih  razmišljam kaj bi morala še narest ali spremenit,da bi se počutila bolje.
Pa ne zakaj recimo čez dan je ok, sem full optimistična zvečer pa se prikaže tesnoba. Sploh nedelj ne maram, zjutraj še gre, popoldne pa kot,da je konec sveta.
Česa se bojim...saj ni nič tako otipljivega. Ne vem to kar sem napisala, da bom ostala sama npr....
Kar se tiče mazohizma se mi zdi,da se preveč siciriam in pričakujem takoj neke rezultate in če jih seveda ni, se obsojam...

Betka hvala, veš da mi malo odleglo, ko sem prebrala tvoj odgovor.
Ja full preveč sem samokritična. Vidim ljudi, ki daleč od tega,da bi bili "perfektni" pa se nosijo kot pavi ali pa so pomirjeni sami sabo in zadovoljni. Kako jim zavidam. :/

velika sprememba in logično, da je zraven strah...


 :) zelo dvomim... ker je podobnih opisov malo morje  :kiselnasmeh:



hja...še malce na samozavesti in pozitivni samopodobi pridobit, pa si na konju  :oki: :rozicodam:

Tudi jaz jim zavidam, pa še kako!

"hja...še malce na samozavesti in pozitivni samopodobi pridobit, pa si na konju"

A bejž Arwen, česa ne poveš  :sesmejem:
to tudi jaz vem, povej mi kako, sej ne rečem ,da križem rok sedim,da mi pade kaj v roke. mislim,da sem veliko naredila zase, zdi sem mi pa,da še vedno ni takega efekta kot bi si želela...

Ali ima mogoče kdaj kdo kakšen strah ki te zvija in zvija pa žre pažre, pa sploh neveš kaj je to ki te žre,zaradi česa oz. kakšen je ta strah.

Se recimo z enim človekom počutš ful sproščen pa use,čez neki časa al pa dni k pomislš da bi šu z njim ven pa te kr stisne neki sploh nisi sproščen.


Ali pa pride dan ko te je nečesa strah imaš skos neke dvome, pa neveš zaradi katere stvari imaš dvome?

 :o i'm confused  :o

 :) nič "bejž bejž" - dejstvo je, da si naredila že ogromno, je pa tole še problem.... Priznati sebi, da SI sposobna... ugotoviti, da mnenje očeta ni pomembno... malce popustiti pri perfekcionizmu....ter se sprijazniti z dejstvom, da SI sposobna (in to zelo) 

Ja, saj zato pa se to imenuje generalizirana anksiozna motnja. Ker je strah nekako generalen, splošen, ker za tesnobo ni točnega, jasnega vzroka. Kr neki nam je nelagodno, kr nek strah nas popade - brez veze, kot se nam zdi. Če pa pobrskamo po sebi (običajno so stvari precej zapletene in zastražene z raznimi obrambnimi mehanizmi, tako da nam prav pride strokovna pomoč), pa običajno najdemo vzrok in odkrijemo logiko tega dogajanja.
Torej nas je očitno veliko s takimi "čudnimi" strahovi, če je zadeva dobila strokovno ime. In s psihoterapevtsko pomočjo se da precej tega razvozlat. :pomezik:

Paskalicha, pozdravljena. Sem nova na tem forumu in ker vsaj približno poznam tovrstne težave, bom rekla takole:

Kar se tiče očeta, ki te je zmeraj kontriral, kot sama praviš, je hec v tem, da ima najverjetneje on sam s sabo težave in to prelaga nate. Si mogoče pomislila, da je možno, da misli, da ti v določenih stvareh ne boš uspela, ker tudi on ni?Ali pa ti govori, da lažeš, ker on sam to počne?Svoje obnašanje želi prepisati tebi, četudi nisi takšna?

Skratka, ne obupaj, vsak dan je dan za nov začetek.

Dokler je upanje, je življenje in dokler je življenje, je upanje.

Veš, neakteri ljudje se ti zdijo uspešni, samozavestni, očarljivi, skratka oh in sploh, ne veš pa, da mogoče bijejo prav takšno bitko,kot ti, ali pa še hujšo in se skrivajo za masko popolnosti? Sama poznam takšno osebo, ki je na videz delovala tako popolno, skratka vse poštimano, potem pa se je sesul (zaradi groznih stvari, ki so se mu dogajale v otroštvu).Ti pa moram povedat to, da je postal zelo šibek in je obupal. V nasprotju z njim, si vredna ogromnega spoštovanja, ker ne obupaš. Če boš nadaljevala tako, verjamem, da boš našla nekaj, kar te bo dolgo časa osrečevalo in izpopolnjevalo...mogoče se še iščeš...Že to, da nam je življenje kot tako dano, je dober razlog, da vztrajamo. mogoče bi bilo dobro, da malo razpredalčkaš stvari, ki so se ti dogajale v preteklosti, mogoče kakšne slabe izkušnje itd. in mogoče tam tiči problem.

Ne pozabi pa nekaj bistvenega: Vsak človek na tem svetu ima kdaj slab dan, pomisleke, se počuti izdanega, obupanega, ne vidi izhoda itd., ampak hec je v tem, da vsak problem, ki ti pride na pot, spremeniš oz. obravnavaš kot izziv.
Lep dan vsem skupaj