FORUM Nebojse.si

Dolgo prebiram že forum, a pisati se kar ne spravim. Zakaj? Kdor prebere bo morda razumel, in sedaj v teh trenutkih rabim le družbo, le ljubezen, le nekoga....ki bi vse skupaj razumel. Ni jih za dva prsta :'(
Ne vem kaj bom spravil skupaj, pa se probam potrudit, saj vem, da le meni to koristi in morda mi bo lažje, ko podelim svojo izkušnjo z vami.

Star sem 32 let, z obsesivnimi mislimi pa se je vse skupaj začelo približno 10 let nazaj. Kot prebiram tule, vsak ima svoje misli, pa vsi smo nekako na istem na koncu pa čeprav vsak ima malo drugačne vsiljivke. No, meni se je začelo z mislimi, da bi svojemu otročku, ki je bil takrat šele 2 leti star, kar kaj naredil. Kako in na kak način, pa niti ni pomembno več, saj vem da kaj takega ne morem in nočem nikoli naredit. V začetku je bilo malo teh misli in seveda sem takoj po prvi taki misli obiskal zdravnika in k sreči sem imel dobro splošno zdravnico, ki je imela dovolj pameti, da mi je pomagala takoj. Bila so obdobja, dobra in slaba, z vsiljivkami in brez. Vedno pa so se pojavljala ob preobremenjenosti in ob kakšnih stresnih situacijah, ki pa jih ni bilo malo in jim tudi še ni videti konca.
Naj nadaljujem ...
pri 17-ih sem imel prvega in 5 let kasneje drugega otroka. To se je zgodilo ko je bil mali star 2 leti, starejši pa 7. Tudi moje otroštvo ni bilo lahko, ne v šoli, ne doma. Shizofrenija je prizadela mati, mlajšo sestro depresija nekaj let po tem. Jaz sem pri 17-ih postal očka in prvo plačo dal za posteljico, s tem da že prej ni bilo v družini nikoli kakega viška tolarjev. Ko me je bolezen doletela, je seveda žena bila prestrašena in bilo je nekaj podpore od nje, a kratkotrajno in skromno. Kljub vsemu, sem pregural prve mesece bolezni. Kot veste se vsiljivke globoko zakoreninijo v nas, in bilo je malo obdobji v naslednjih letih, da bi bil brez njih. Delo sem imel fizično naporno in delavnik dolg 12 ur, poleti malo več, pozimi malo manj. Posledično je tudi denar nihal gor in dol. Ko je bila dobra sezona sem ponavadi ponovno moral biti doma zaradi bolezni in finance so iz leta v leto šle na slabše.
 Prišel je velik moment v življenju, ko je žena namerno pustila službo, saj se je vedno imela za najbolj bolano na svetu, a še danes lahko dela veliko več, kot lahko jaz bom kadarkoli od bolezni dalje. Posledica njenega dejanja pa je bila, da je pa sedaj ponovno na meni ostalo in obviselo vse. Če bom delal bomo lahko živeli, če ne bom, pa ne bomo lahko živeli. In tako se je začelo vse skupaj samo še slabšati, tako z odnosi z njo kot z zdravjem. Bil sem že leto in pol zdrav, to pa me je ponovno spravilo v bolniško in ponovno v finančne probleme, ki so se samo kopičili.
Ponovno sem kljub vsemu se nekako pozdravil, vsaj do te meje, da sem vsaj nekaj še lahko prislužil, da smo lahko živeli vsaj kolikor toliko normalno. A tudi to brez podpore partnerja pač ne gre dolgo. Tako je prišlo ponovno do dogodka, ko pa nisem več moral, in končno niti več smel opravljati svojega dela. Ne vem kako mi je uspelo, a imel sem srečo z nekaj dobrimi zdravnicami in zdravniki, da sem prišel do tega, da se lahko prekvalificiram, se rešim mučnega dela ki sem ga opravljal in naredim šolo za nekaj, kar bom opravljal naprej. Nekako sem prišel v Center Sočo, in tam imel izvrstno psihologinjo. Po 8-ih letih šele mi je nekdo rekel, da lahko normalno živim tudi z obsesivnimi mislimi(vsiljivkami). In to je bila psihologinja, ki ji bom večno hvaležen. Zelo sem začel delati na sebi in lahko rečem, da mi je zelo dobro uspelo ter, da sem sedaj zdrav. Šolo opravljam sedaj in zelo dobro mi kaže.
.....No, ker sem se čutil, da družini nekaj dolgujem za ta čas, ko sem jih odrival od sebe na nek način, sem poiskusil najprej ta problem rešit oz. jim posvetit ves čas ki sem ga le lahko.Pol leta mi je krasno uspevalo, vsi so me imeli spet radi, tako družinica, kot tudi prijatelji, znanci, domači...Krasno je bilo...
A vedno se mora kaj lepega končat, kajne? :'(
Od vsega truda ki sem ga v družino vložil, je bil odziv otrok vedno najboljši možen. Drugače pa je bilo z ženo. Nikakor nisem dobil nobene pomoči iz njene strani, kot tudi med boleznijo, lahko rečem da zelo zelo malo. Tako me je počasi volja minevala , ker je bilo očitno brezupno in sedaj vidim, da je tako tudi res bilo.
Ker  se pogovoriti  nisem mogel z njo prav o ničemer kar sem hotel, sem ji napisal pismo in ga ji dal za prebrat. Tudi na pismo ni bilo odziva cela dva tedna( pa tudi sedaj še ne). Jaz sem čakal in čakal, pa ničesar. Že v pismu sem nakazal, da mislim resno, v najslabšem primeru tudi z odhodom . Žal se je to tudi naredilo, saj kljub nekaj pogovorom potem sem imel občutek, da si to želi in vidim, da je  tudi to držalo. Vseskozi sem mislil na otroka in tudi končal sem najino razmerje tako, da je otrokoma čimlažje in čimmanj boleče še danes. Vse dam za njijuj, karkoli lahko in karkoli imam(čas, denar, sebe....kar lahko). Je pa precej drugače z Bivšo.
Zaradi njenega zanemarjanja otrok sem jo na nek način prijavil na center za socialno delo, in ta čas, ko sem čakal da greva skupaj tja, sem izvedel še zelo bolečo stvar, ki mi je končno dala piko na i, da lahko mirno in brez slabe vesti odidem od nje. Ta čas ko sem delal  cele dneve je ona, kot je pred gospodom iz socialne priznala, "šmirala" z 17 letnikom iz bloka. pozabil sem omenit, da je 10 let starejša od mene(42) in da je to "šmiranje" se zgodilo nazaj 2 leti. Lani oktobra pa sem sprožil ločitev.
Decembra sem se odselil iz stanovanja in sem tu nazaj pri starših, kjer imam prostora dovolj.Bivša še naprej zanemarja otroke, pri meni sta kolikor hočeta in z veseljem rečem, da zmeraj več, saj vidita sama, kje sta dobrodošla vedno in kje le takrat, ko se ji zdi.
Zaradi otrok ohranjam odnos kljub vsemu med menoj in njo zelo dober, a je ponovno le iz moje strani za dobro otrok in to mi pobira ogromno energije in volje. S tem pa se ponovno vračajo prvi znaki mojih vsiljivk in za sedaj mi uspeva jih krotiti. A kako dolgo še zdržim, pa ne vem, preden spet ne zapadem še globlje, v depresijo in vse motnje ki pašejo zraven.Tudi to se mi že dobro kaže.
Ne razmišljam o samomoru in ga tudi nimam nikakršnega namena delati, a večkrat zadnjih par mesecev se sprašujem, kak smisel ima vse skupaj in zakaj mora biti življenje tako prekleto težko. :'( Preprosto obupujem nad seboj, pa kljub temu da vidim da delam dobro in v korist otrok. Zmeraj bolj vidim, da z njuno mamo  ne bo kaj dosti, le polena pod moje noge in mrtva čustva do otrok. To pa kaže, da bom imel otroke sam in tega se po resnici ,bojim še najbolj. Hočem da imata mamo, pa ju odriva od sebe, samo da ima sama mir. Naj še omenim, da nikoli nisem proti njej rekel ničesar pred njima in vplival nisem z ničemer, da sta pri meni  vedno več ali da bi ju celo "hujskal" in nagovarjal proti njej. Vidim pa jaz in moji bližnji, da bosta sama prišla k meni, kar sem morda tudi želel doseči brez tožarjenja in brez odvetnikov in grdih iger.

Sam sem si še dodatno zakompliciral življenje s tem, ko sem po ločitvi se navezal na neko žensko, ki je sicer naboljša oseba in največja osebnost,  ki sem jih sploh kdaj srečal in poznal, a se mi zdi, pot do nje zelo dolga in čustveno zelooo boleča. :( Imam jo zelooo rad in ona tudi mene zelooo rada, a so vmes prepreke, ki jih ne bom posebaj poudarjal, lahko pa si mislite karkoli. In ravno brez pomoči bivše, da bi vsaj malo bolj skrbna bila za otroke, da bi ju vsaj malo bolj rada imela, skoraj ne vidim, da si do njunega samostojnega življenja kakršnokoli skupno življenje z nekom ustvarim, ki si ga tako zelo želim. Ne vem kdaj bo konec vseh teh mor in travm, stresov... Rad bi bil z nekom in ne sam, osamljen in vase zaprt, kot sem bil že preveč mojih let..

Ne vidim več nikamor, prav nikamor... :'( :'( :'( :'(

Upam, da sem vsaj malo smiselno sestavil tale roman, probal sem biti kratek kakor je le možno. Veliko je še stvari ki bi želel napisat, a vse pač ne gre, sploh ne naenkrat, saj bi bilo vse skupaj predolgo.

Veselim pa se karšnegakoli odziva na napisano in vas lepo pozdravljam. Že sedaj mi je malo lažje, samo da dam nekam ven iz sebe.

Pozdravljen simon!! :rozicodam:

Najprej ti zaželim dobrodošlico med nami in lepo,da si z nami podelil svojo zgodbo življenja v kateri si okusil veliko življenskih situacij,tako slabih kot dobrih.
Zelo mlad si postal očka,že pri 17 letih in mislim,da vsekakor prezgodaj.Nisi se imel časa izživet,okusit
norosti najstniških let,....in zaradi bremena,ki je tako zgodaj padlo nate(služba,skrb za družino,...)ni
čudno,da si zbolel.Vsa ta obremenjenost,stresi,ki si jih doživljal,fizično naporno delo,predolg delovnik,..
vse to je pripomoglo k temu,da si zbolel.Tudi nobene podpore pri zdravljenju s strani partnerke je zate
lahko šok.Moral si bit močan in v tebi je bilo veliko volje,da si se spoprijel z boleznijo,ozdravel,...kar
pa se je ves čas ponavljalo.
Telo vendar potrebuje tudi počitek,čas za sprostitev,..Nevem kaj naj ti rečem a povsem si se istrošil.
Hvalabogu,da si imel vsaj podporo in razumevanje v zdravnici,ki ti je pomagala in da si vsaj malo sam
prišel do spoznanja,da tako ne gre več naprej,...
Še naprej delaj na sebi,posveti čas sprostitvi,prisluhni telesu in svojim željam,ki so bile ves čas potisnjene v ozadje.
Ne obupuj zavoljo otrok,čeprav vem,da je težko in žalostno vse to doživljat glede žene,...
Potrudi se po najboljših močeh,da izpelješ zadevo na socialnem do konca,v korist otrok in verjemi,da bo na vsezadnje tudi tebi posijalo sonce,...zaslužiš si srečo,ljubezen,toplino nekoga,...vse to čaka tudi nate.Drži se.

Dragi SImon! :rozicodam:


Lahko ti samo to rečem, da življenje s slabimi momenti se ne bo nikdar končalo, kot tudi ne tisti z dobrimi momenti - najbolj pomembno pa je, da ti ne obupaš in vedno ohranjaš voljo in pozitivezm!

Čeprav je včasih sila težko, že na meji nemogočega, ampak vseeno se potem uredi!

Zaenkrat toliko od mene, ker sem v služi, zjebana že od ad-jev in psihotežkih stanj, ampak.... MI SE NE DAMO!

Dokler dihamo, vdihujemo upanje in življenje, izdihnimo pa vse slabo od nas stran....  :rozicodam:

Sofie

 

Simon

ni ti bilo lahko in ni ti lahko niti zdaj. Ampak glej, otroci te imajo radi, imaš nekoga, s kom bi lahko bil skupaj..splača se vtrajati.
Boš videl da bo boljše, ampak to gre vedno po malih korakih.

Simon  :rozicodam:

hja, tegale pa res ne razumem

Lep pozdravček Simon......

Najprej te prav lepo pozdravljam in želim čim bolj umirjeno in srečno na tvoji poti.....
Moram reči, da me je kar ganila tvoja zgodba in, da mi deluješ izredno mehka oseba, zato pa verjamem, da boš naredil v dobro otrok in sebe, da boš bolj srečen in pomirjen....
Joj kako mlad si se odločil za otroke, ti dam kar kapo dol, ker je to kar velika obveznost in ni hec, kakor si tudi sam ugotovil....
Velikokrat se zgodi, da nas s psihično boleznijo marsikdo ne razume, ker ni izkusil kako to izgleda, na njihovo srečo in ker po svoje morda nima toliko srca, da te želi razumeti, tako da morda je pa res bolje, da si prekinil in imaš še možnosti srečati osebo, ki te bo razumela, imela srčno rada in boš bil srečen in morda bo nato ta bolezen kar zamrla..... ali pa se vsaj utišala za dolgooooooo, ker po svoje ni boljšega zdravila kot imeti se radi, početi kar te razveseljuje in to deliti, da si srečen in vse bolezni izginejo......puf magično  ;D
Tako, da druži se čim več s pozitivnimi ljudmi, ki ti znajo prisluhnit in te razumet, zelooooo pomaga
Veš konec koncev je veliko ljudi, ki je pretrpelo marsikaj in so senzibilni in ti znajo veliko lepega dati, če ne drugo eno toplo besedo, take ceni...... ostali pač so enako lepi le so raje bolj v svojem svetu in jih drugi ne zanimajo toliko.....

Veš kaj ti rečem, zato pa smo tako lepi in srčni.....kaj praviš......

En lep pozdravček za sedaj, oglasi se kaj in kar tako korajžno naprej  :clap:

Objem

Mojca

Simon, pozdravljen... Meni pa se zdi, da ti je, kljub vsemu hudemu in napornemu, kar se ti je napletlo v življenju, zelo jasno kaj moraš in kaj je prav...
Ni se ti potrebno zapletati v že v naprej očitno nedokončane zgodbe - sprašujem se, če to zgodbo z žensko res rabiš. Pa se mi zdi, da to ni odvisno od samostojnosti otrok. Prav se mi zdi, da se zanju trudiš in res narediš kar lahko, vendar pa ni potrebno, da so ovira - razen če so v tej novi zvezi res. Samo potem to mogoče ni prava zveza...

Želim ti vse dobro in NIKAKOR ne obupaj, življenje je zagotovo borba z več pozitivnimi kot negativnimi zaključki. Le včasih je preveč negativnih na kupu... zagotovo zato, da gre lahko potem v plus.  :)

Danes sem presej bolje, saj veste, nihanja so lahko zelo velika med slabo in dobro voljo. Rabil sem tudi spanec, sem si ga nekaj priboril, nekaj pa me ga čaka sedaj. Danes pač lahko grem, pa veliko po vaši zaslugi, saj je lepo brati, ko si nekdo vzame čas za mojo zgodbo in tudi kaj napiše. Res je fajn brati in upam na še kakšen odgovor ali mnenje. Forum prebiram vsak dan, tako da tudi še kaj napišem vmes tule.

Hvala vam !!! :-[

oj, simon!  prebrala tvojo zgodbo....in bom rekla kapo dol, ker nekak iz tvojega posta veje taka ljubezen do otrok, in pozitiva, čeprav se mogoče sam ne počutiš glih tako :-[
arwen, razumem, kaj hoče povedat simon, a veš.....da se ne upa navezat na drugo, dokler otroc niso samostojni....ker je vedno en strah pred razočaranjem, pa da bi še otroka bila vpletena...k nas enkrat kača piči, se že vrvi bojimo, al kako gre tist pregovor...
ker to vprašanje si sama velikokrat postavljam...glih včer dobila košarico...pa bila tak ah in sploh srečna zadnjih nekaj mesecev...k se vse pošteka...pa spustiš človeka do otrok...in je še to vse super...potem pa je konec kot strela z jasnega...ma, dost o men...
simon, zdrži.pa napiši še kaj..oziroma, veliko :)

ja, to je pa res...




 :( :rozicodam:

Ne vem, zelo si želim bljižine ženske, ker nikoli nisem res imel tiste prave nežnosti in ljubezni s strani ženske. Sedaj sem večkrat sam s seboj, kot kadarkoli zadnjih 15 let.. Težko je priznati, da je težko sam z otroci in verjetno jih sam kdaj pa kdaj podzavestno odženem od sebe po kakem tednu, samo da imam tudi jaz tisti svoj mir. Ko mi  po telefonu jokata, da je kaj narobe pri njih, pa tudi nimam srca poslušat, že tako ali tako se počutim, kot da sem jima vzel ..... ne vem, marsikaj, s tem ko sem odšel od njiju. Preprosto pokličem ali pa se usedem v avto in ju odidem iskat, pa smo pri meni in mojih starših. Ona pa uživa in je vesela, da je sama in nima odgovornosti, in ima mir, mogoče celo ta mir, ki ga tudi jaz iščem. PPa vseeno, nima pravice, da ju odžene od sebe na tak način, da jima pravzaprav reče da "pojdita že še malo k atiju, imam vaju poln kufer". Tudi meni je težko, a nikdar ne bom rekel, "bejžta še malo k mamici".Pismu, kot bi si podajala cunje, ravno tako se počutim včasih.Kako se šele otroci.


Sem zelo vesel, da se ste oglasili tule, in zelo sem vesel tegale foruma. Je krasno malo pojambrati, pa nikomur ne pokvariš dneva zaradi tega, ker si izliješ nekaj čustev. Do sedaj sem pisal velikokrat, a sem pisal v word in ko sem nehal, sem ponavadi brisal. Tu pa je drugače in vsak kdor želi kaj prebere, nikomur ni nujno poslušati, le kdor želi.
Zato verjetno se bom še večkrat kaj razpisal, pa verjetno kar tule v tej temi.

 :A)

samo piši  :oki: ali tu, lahko pa tudi v katerikoli drugi temi... če se pojavi kak nov problem, odpreš novo temo....  :) :rozicodam:

Simon,

zelo mlad si dobil otroke in mald si pravzaprav še vedno. Lahko si v bistvu ustvariš še eno družino, če najdeš pravo osebo. Ta prava oseba te bo pač morala vzeti v paketu - torej z otroci. Če je ljubezen prava in odnos dober, to pravzaprav ne bi smelo biti problem. Otroka navsezadnje nista več zelo majhna, starejši ima 15 let (če sem prav izračunala). Poleg tega so tukaj še tvoji starši - ali ti pri otrocih kaj stojijo ob strani in ti kaj pomagajo?

Če pa tvoja nova partnerka zavrača tvoje otroke, potem pa je to res težko, verjamem.
Pomaga samo odkrit pogovor med vama, pa tudi z otrokoma. Vsekakor imaš tudi ti pravico do sreče in življenja tako, kot si ti želiš. Meni se tvoja situacija ne zdi nerešljiva, nekaj komromisa pa bo seveda moralo biti na vseh straneh.
Ljubezen in razumevanje pa rešita  vse. In ni nerešljivih problemov, zapomni si to.

Vse dobro!
Ribica

Joj, narobe razumeli. Govorim o prijateljici, ki pa je vse odprto, morda tudi za partnerstvo. Nikakor ne zavrača mojih dveh fantov, kvečjemu jo bi bilo strah, da bi jo onadva zavrnila kot mojo Partnerico. Seveda, če se sploh tako daleč z njo spustiva. :-*

Drugače pa, danes fajn dan, spet sem bil malo zaposlen in je takoj lažje in dan mine hitreje in uspešno, saj prileti nekaj evrčkov. Sem skoraj čisto še brez, imam še nekaj dolgov zaradi nje, pa tudi se kmalu izbrišejo, oz. poplačajo, potem pa bo menda tudi že malo lažje in se bom lahko tudi kam podal, ne samo sedel tu in se smilil sam sebi ko sem sam.
V četrtek tudi sine pride domov iz morja, malemu bo malo manj dolgčas spet in morda bom tudi sam deležen kakega tedna oddiha.

Lep dan vsem, želim še naprej :zvizgam:

Še več takšnih dnevov ti želim,..... :)

simon :oki:

Simon  :rozicodam:

hihi, še en tak dan, pa jutri se še eden tak obeta :zvizgam:

Potem pa bo treba že malo :closedeyes: :closedeyes: :closedeyes: :zardevam: :zardevam:

 :) Simon  :rozicodam:

Največji problem je volja. :spim:
Ima kdo kak učinkovit recept za dvig volje?  :023: :023:Imel sem jih že, pa pozabil zgleda, ali pa tudi za to nimam več volje, da se spravim nazaj v pogon.

Kaj pa vi naredite, ko vidite da si že spet na meji med tem, da boš speljal in med tem, da se boš spet za pol leta zakopal med rjuhe in glavo tiščal pod blazino, kot noj zakoplje glavo v pesek?

Že vnaprej vem, da bo zelo psihično naporno naslednjih ....vsaj pol leta :o, verjetno s tedenskimi stresi in sam s seboj z veliko preveč prostega časa. Nič pa se mi ne da, še dihat mi je težko, kaj šele, da bi se kaj spravil delat.
Grrrrrrrrrrrr sovražim take dneve.........tedne.....mesece.... :tko: :tko: :tko:

Menim, da ko dobiš voljo za nekaj, pa naj je še tako majhna, jo obdrži v sebi in je ne deli z nikomer. Volja bo sčasoma vedno večja. Resnica pa je, da ko imamo neko željo, katere smo tako zelo veseli in v trenutku, ko je ta želja samo v nas samih, nam daje neizmerno veselje in upanje, katera sčasoma vedno bolj in bolj rasteta.  To pa so prvi pogoji do izpopolnitve teh želja. Na žalost ima vsak svojo voljo in svoje želje, katere vidimo le sami. In vidimo kako bi jih bilo možno lepo uresničiti. Naša volja in naše želje pa so do uresničitve odvisne predvsem od našega veselja do tega. Večje je veselje, večja je možnost uresničitve. Kajti, če do nečesa nimaš nikakršnega veselja, potem boš to stežka uresničil. Zakaj pravim, da je najbolje, da svojih želja ne deliš z nikomer? - Zato, ker nikoli ne veš kakšna bo reakcija te druge osebe, ki ji željo zaupaš. In če reakcija ni toliko spodbudna, kot bi sam želel ali pa da je celo nasprotujoča, potem sta ta želja in volja v tebi zbita na dno in jih zaradi te negativne reakcije želiš pozabiti, ter potem izgineta. Želje je res da včasih zelo težko zadržati zase, vendar se je vredno vzdržati v težkih trenutkih, ker se obrestuje. Volja je trdna le takrat, ko jo imamo sami zase.
Vem, da s tem verjetno ne bom veliko pomagal, vendar pa v težkih trenutkih vse pride prav. In to je tudi zelo težka pot, saj se ljudje radi zaupamo svojim bližnjim.
Če željo deliš, potem ni več samo tvoja.

kako že pravijo... šteje se, da človek najprej dobi motivacijo za nekaj, nato sledi akcija... pri nas je pa obratno: najprej akcija, motivacija pride za nami ...

Bemu, spet še enkrat čez vse. Bo že držalo, da moram bit skoz v pogonu, na vsakem koraku pazit, da zase naredim vse po točno določenih pravilih, da potem lahko lavfam z 100 procenti.
sproščanje,meditacija,hoja,aktivnost..... madona, prav urnik si nardit za vsak dan, pa po njemu delat. Pismu, se počutim, kot bi imel 5-letnika v sebi in ga moram skoz priganjat da je kaj z njem, pa še malo ga razvajat od časa do časa, da je kaj z njem...grrrrr
No pa pojmo še enkrat v to...bruuuuummmmm :zardevam: :zardevam: :zardevam:

Simon, saj bo...

 :o :o

Hvala vsem tule, se še oglasim, vi pa le še kaj napišite, vsaka stvar je dobrodošla in vesel sem vsakega odpisa, privat ali pa tule.

Čau bau in vsem ki ste prebrali in odpisali ...... :rozicodam: :rozicodam: :rozicodam: :zvizgam:

 :sesmejem: :oki:

 :)

motivacija....kaj je že to......če se ne bi prisilila, da dvignem rit, in se ne zavlečem v en kot, bi že zgnila zdavnaj...prav na silo včasih rečem-ajde, stara, marš ven, cucka na povodec, pa da nis pred dvema urama nazaj...evo, tako ohranjam stik z naravo, haha....ja, so dnevi, ko bi potrebovala ta močne duracell baterije :sesmejem:

 :rozicodam: :onaposlusa: :onaposlusa: :onaposlusa:

Danes je Ljubljanska skupina za samopomoč vidim. Kaj to lahko se udeleži kdorkoli, ali se treba kaj najavit, morda kak strošek?
Malo pa me mika, da najdem kako družbo in še koga slišim. Čas imam..... :unsure: :unsure: :unsure:

Simon...to so skupine, ki jih organizira društvo DAM in so brezplačne...vsakdo ki želi
lahko pride brez predhodnega naročila in vsak je toplo sprejet :oki:

Naj te kar močno zamika...pojdi...ne bo ti žal... :pomezik:

Pridem :oki:

 :wav: