FORUM Nebojse.si

Lepo pozdravljeni!Naj vam opišem svojo težavo in upam da mi bo vsaj nekdo znal namignit kaj je zdaj to.Noseča sem 5 mesecev-nenačrtovano,sprva sem se veselila,sedaj ni več tako,dobila sem občutek ko da se šele zdaj začenjam zavedati da sem noseča,ob vsem tem pa neprestano premišljujem 1000 stvari,kako in kaj bo,pa kaj če bo to in to,nazadnje sem že dobila pomislek da se mi meša.To se mi dogaja kak teden,začnem premišljevat,postanem nervozna-hitro se razjezim,pred dvema dnevoma pa sem planila tudi v jok in se resno vprašala če se mi res malo meša...potem,ko sem se zjokala je bilo malo bolje.Drugače pa sem večino dneva pod neko napetostjo in razmišljanjem,nimam črnih misli,ampak neprestano razmišljam kaj pomeni zdaj naenkrat tako nihanje in to mi ne da miru.Drugače se še vedno rada družim z ljudmi(no,včasih me gre tu in tam kdo na jetra,ampak se da preživet),ko sem v družbi tudi pozabim kaj se mi dogaja,ni mi problem doma česa naredit-razen ko imam napad lenobe:).Je pa res da mi je pred 2 mesecema umrl eden od staršev in mogoče je to to...ma...nevem več kaj mi je.Najbolj pa me je šokirala izjava sestre,da samo naj probam zapast v kakšno depresijo,da potem jih bom pa od nje čula in bla bla-skoro me je kap,kr po njenem si je človek sam kriv za to,saj naj bi že prej razčistil določene stvari sam z seboj...Me je kr srh spreletel,kaj pa če res padem v depresijo,bom očitno morala poslušat dosti njenega pametovanja.Ampak bom probala da do tega ne pride,pa tudi če pride se bom pa pobrala z strokovno pomočjo(daje me slaba vest,da se glih sedaj z menoj nekaj dogaja,ko se nebi smelo-bogi otročiček in to me najbolj žre,saj verjetno vse to vpliva nanj).Tako malo sem se olajšala in upam da mi bo bolje...čimprej

oj!  tole, kar se ti dogaja, je standard pri vsaki nosečnici...saj si že verjetno slišala, da so nosečnice k tempirane bombe, zarad nihanja hormončkov :-*
poskušaj čimmanj o tem razmišljat, vzemi kot paket, ki spada zraven....včasih razpoloženje, k te še zlomljen zobotrebec spravi v neutolažljiv jok, včasih jeza, da bi koga okol kepe, pa glih ni nič kriv, samo na nepravem mestu ob nepravem času je, haha, proti koncu boš pa začela na polno gnezdit :)...
sestre pa prosim lepo, ne poslušat...k ti samo krivdo nabija, pa verejtno je noseča, a ne, da tolk ve o depresiji, pa nihanju hormonov, pa vsem, pa zihr je dr.psihologije, če ne že kr psihiater...
lej, če ne bo za zdržat, pač , strokovna pomoč, že velik nas je blo, pa nisi ne prva ne zadnja....
en lep pozdravček, pa javi se še kaj :rozicodam:

Ste me prav lepo pomirili in sedaj se trenutno počutim kot vedno,torej super,ampak nebom hvalila dneva pred nočjo :).Sem že slišala za divjanje hormonov v nosečnosti,vendar pa priznam da nisem mislila da je to včasih tako močno,presenetilo me je kr mi v prvem tromesečju niso divjali popolnoma nič,sedaj pa...in ja moja sestra je vedno prekleto pametna za vsako stvar,neprestano seje negativno energijo,zelo mi je žal da rečem to za lastno sestro pa vendar je tako.Mislim pa da me je tudi prestrašil primer prijateljice,ki je zbolela za poporodno depresijo,saj sem cel čas razmišljala o tem kako zelo trpi...nevem zakaj ampak meni se pa res zadnji teden vsak človek tako zasmili,da mi gre kar na jok,zasmili se mi pa zaradi čisto vsakdanjih stvari,npr.zadnjič na kavi sem videla otroka ki je jedel tortico,jedel jo je z takim veseljem,da je meni šlo kar na jok :ne:,ma sem malo čudna res,povrh vsega pa imam še slabo vest,saj do skoraj 3 meseca nisem vedela da sem noseča in sem kadila dobesedno kot turk,sedaj jih skadim 6 dnevno-nisem ponosna na to,sem probala prenehat pa sem bila nervozna ko sam vrag...in ja tudi to me razjeda.Vsekakor bom probala čimmanj razmišljat negativno,mislim da mi nebo šlo takoj od rok,pa vendar se bom potrudla

Tudi jaz sem noseča, no jaz imam že rok poroda čez 3 tedne...
In me tudi daje hormoni, poleg pa še napadi panike pa tesnoba.

To so vse hormoni, kar opisuješ, dokler je samo to, boš super.
Jaz sem zdaj res kriza, dušim se vsak dan, nespečnost je bila mesec in pol...ni da ni
celi dan v nekem krču..

Nič moramo skozi, minilo bo, boš videla.

Kaj pačakaš- punčko, fantka?
Mi čakamo punčko :clap:

Jaz se tudi tolažim,da je še 100 drugih hujših stvari:).Sem pa mislila da bi že morali se hormoni umirit,pa vidim da očitno še ne:).Iiii,čestitke za punčko,tudi jaz si jo želim,mi pa še ne vemo spola,zdaj julija ga zvemo...upam.Pa si bila tudi ti taka bolj cmera-jera :)?In te je vse ganlo,ter pretreslo?

draga eva,

hormončki divjajo celo nosečnost, pa še po porodu, saj so to ogromne spremembe za telo in psiho.
Nihanje razpoloženja, strah in podobne stvari, vse to je prisotno pri vsaki nosečnici, nekatere so bolj občutljive, nekatere manj.
Kar se tiče smrti starša, je verjetno tudi to prišlo za teboj, pa še sestrica te malce ponervira, ker jo skrbi zate.....
Poskrbi, da boš čim več aktivna, kar se tiče sprehodov v naravi, sproščanja ob branju knjige, kakšne priprave na porod, mene je veselilo že samo ogledovanje vozičkov, pa cunjic, igrač za otroka....

Brez skrbi, daleč od depresije si. Kar se tiče primerov poporodne depresije, pa ne razmišljaj o tem. To se ali zgodi ali pa ne, tako kot veliko drugih stvari.Zakaj bi se vnaprej obremenjevala za nekaj, kar se ni zgodilo in se verjetno ne bo :rozicodam:

Eva

ja jokava sem pa čustvena in včasih je kakak popolava solz, pa čez nekaj trenutkov je spet boljše....

Tudi jaz pripravljam stvari za dojenčka in se poskušam čimbolj zamotiti s tem.

Trzinka, koliko pa imaš ti stare otroke?

Ja,bom res probala kako opremo za dojenčke gledat.Sem bila včeraj malo v lifu in je bilo kr ok,čeprav glih nisem imela neke volje,sem se prisilila,da sem šla.Marina ali je to tvoj prvi otrok?

Ja moj prvi otrok. In pri 36 letih in vseh težavah, ki me spremljajo, ne vem, če bo še kakšen.
Glavno, da bo zdrava (deklica) in da bo mama (jaz) lahko skrbela zanjo :clap:

Brez šlogarce se nič ne ve... :sesmejem:


To!  :clap:
Sedaj te samo dajejo hormoni. Jaz sem bila grozna.  :o  Tečna, zoprna, pa še anksiozna. Ko sem jo rodila in kasneje me je minilo.

Bravo punce :).Jaz še te občutke,ki jih imam komaj sfolgam pa so proti vašim težavam nula,res vas občudujem vse po vrsti,ste pa lepi primeri da se vse da.Bogi vsi ki me morejo prenašat še posebej pa moj fant-je kr dosti kregan :kiselnasmeh:.Marina seveda,da bo tvoja deklica zdrava in to boš najsrečnejša mamica na svetu.

Hvala Bogu za ta forum in vse vas :wav:

Ampak danes pa res ni moj dan

Marina upam,da si danes kaj bolje?Jaz sem bila zjutraj spet nervozna do konca,ampak se je po kakšni uri umirilo in sem cool,upam da tako tudi ostane.Mi že gre pošteno na živce to >:(.Pa hvala še vsem ki ste mi pisale in mi olajšale moje strahove :oki:

 :rozicodam: za nosečke

iii hvala :)

Eva

malo se ti oglasim, upam da si danes tudi ok.
No, včeraj sem bila še kar ok, je pa bila noč grozna..panični, nespečnost in že zdaj zjutraj neka tesnoba in nemir.
Joj, res se že sprašujem, kdaj bo tega konec.

P

marina, kdaj pa gremo v rim mi :rozicodam:

Marina,sem bolj tako,na čase super,potem pa spet bolj tak,ampak se počasi privajam na te občutke in si jih ne jemljem več tako k srcu-saj je potem počutje,nihanje in nervoza še višje.Danes zjutraj mi je še petelin šel na živce >:(.Upam da si ti vredu

Nisem ravno dobro, še vedno tesnobna, ampak se trudim nekako zamotiti..
Rok imam 24. julija ampak dr pravi da bo prej

Marina... potem se pa zna zgodit, da boš rodila na moj rojstni dan (20.7.)  :pomezik:

Ja, rada bi že da bi bilo to za mano...
Verjetno bo takrat tudi boljše..in vidiš nekoga, ki je samo tvoj :rozicodam:

iiii malo še :clap:uuu jaz pa komaj decembra...komaj čakam

Eva, saj gre hitro, boš videla

Verjamem,da gre hitro.Ravnokar sem imela tisti napad nemira,živčnosti in joka grrrr...

Pa vzameš kako pomirjevalo?
In si na adju?
Nisem zasledila, oprosti.

Mislim :rozicodam: nate

Ne,nisem na ničemer,saj do sedaj nisem imela težav,razen tega da sem že po naravi malo bolj vzkipljiva.Mi pravijo vsi da je v nosečnosti to normalno...baje sploh v drugem tromesečju...nevem,nebi mi bilo panike,ampak se potem začnem obremenjevat da se mi nena ki meša oz.zmeša :o.Je pa definitivno res,da se preveč obremenjujem s tem,takoj kak se zbudim

Ja vem kako je to.
Tudi jaz sem probala brez in sem bila do 7 meseca. Potem pa je postalo nevzdržno.
Zdaj pa spet to ubvajanje.

In tudi mene že zjutraj bremeni vse to..bitje srca, da ne bom mogla dihati, da se mi bo zmešalo..

Ej, bova že prilezle ven

Jaz tega z bitjem srca in teškim dihanje sploh nimam,nič od znakov panike nimam,razen straha da se mi malo frclja

No vsak ima svoje...
ampak bova

Upam,da bo res kmalu bolje

Tako danes sem ugotovila vzrok moji nervozi in tesnobi.In to je da imam septembra 4 izpite,kateri so mi pogoj za višji letnik,zraven tega vsega pa še opravljam izpit za avto in ko samo pomislim kako bo to me prime grozna panika-upam da se mi nebo od vsega pritiska malo...Vsi mi govorijo naj se ne sekiram,da če bo,bo,če ne pa ne.Ampak mene to ne pomiri najbolj,če pogledam kakšno leto nazaj bi mi dol viselo za šolo,vendar sedaj mi pa več ne...ahhh...upam da bo

eva  :rozicodam: seveda bo.
In prav imajo tisti, ki pravijo, da se ne sekiraj....pomisli, kaj je najhujše, kar se ti lahko zgodi, če ne opraviš izpitov...Mislim, da nič tako zelo tragičnega, da bi se morala zaradi tega sekirati. Seveda si pod stresom, ampak ne obremenjuj se še s črnimi scenariji  :nehvala: kajti ti se znajo razbohotit in nas spravijo v veliko tesnobo in paniko....jih poznam :P
Vzemi to na izi in verjemi vase...zmogla boš, ker si sposobna  :oki:

Hvala  :rozicodam: :rozicodam:.

veš, draga eva, če boš stvari delala v krču, bodo tudi rezultati v krču. če pa boš sproščena, bodo tudi rešitve lažje prihajale in tudi rezultati bodo boljši. spomnim se sama, ko sem imela prvič ta glavni izpit iz vožnje in sem bila tako v krču in strahu, da sem čisto vse napake naredila, pa še vseeno so mi dali za vozt do konca ure - verjetn so rabli smeh, al pa potrditev, da res delam napako za napako.

Ko sem četrtič opravljala izpit (ja, četrtič,..., pač, strah me je 3x povozil), sem vedela, da je to zadnja šansa, vedla sem tudi to, da je že 3:0 za strah in vedla sem, da ni več toliko $$$ za vse še enkrat skozi teorijo. Pa sem zmagala. Imela sem čisto vse elemente, kar navadno ob izpitih ne dobiš vsega ta težjega (avtocesta, bočno parkiranje, speljevanje v klanec z ročno,...) in.... zmagala!!!

Ravno, ko je imel strah idealne pogoje, da me spet ugonobi, sem ga treščla  :sesmejem:

Ok, čist zares sem naredila to, da sem našla ljubezen do sebe, zaupanje in strahec sem dala na minimalni povodec!

Držim pesti zate!

Lp Sofie  :rozicodam:

Hvala Sofie :rozicodam:.

Hi!Zanima me če ve katera za dobrega psihoterapevta v Mb-ju?Sem bila pri zdravniku in mi je dejal da je to pač normalen odziv na smrt ki sem jo doživela,potem je tu še nosečnost in seveda zraven še hormoni itd...Meni pa gre to že vse bolj na živce,en dan ali pa dva sem super,potem zopet pride par ur muke in tako naprej,je pa res da ko sem nekje v družbi takrat sem večina časa super.Vendra sem ob padcih čisto razočarana in še smilim se sama sebi,ja dobesedno smilim kaj se mi dogaja >:(.

Eva...morda ti bo tole kaj pomagalo:

http://www.psihoterapija-institut.si/pomoc/cp-maribor


obrni se na psihoterapevta Milenko Kovačević...nam je na skupini predaval in je super :oki:

Hvala Toja :rozicodam:

Nevem več kaj naj?Ob napadih panike ki me pestijo,sem partnerja dobila še kako si dopisuje z eno žensko,nejbolj boli to da je lagal da si ne.Sem žalostna,jezna,lahko bi kričala,metala stvari in predvsem bi ga lahko zbrcala.Sam pravi da je bil nedolžen pogovor,vendar zakaj mi je skrival.Zakaj ji je razlagal o naju pa jo je videl v življenju samo enkrat?Besna sem in razočarana do konca,roko bi dala v ogenj za njega pa prav tako vsi ki ga poznajo.Nevem več kako in kaj,najbolj žalostno pa je to da se kljub temu da se zavedam da sem noseča ne morem pomirit,ko sem v družbi še nekako gre in malo pozabim,vendar ko pridem domov mi vse vdari naprej

Eva

zdaj je tak čas da si pomembna ti in ne pusti da te znervirajo take stvari. Vem, lahko je rečti , težje storiti...dobro bo, boš vidla

moški nimajo pojma, kako ženske čutijo, vsaj večina

Eva  :rozicodam:

Uh, ti verjamem, da si besna in razočarana...Drugače pa ti lahko svetujem le to, da se s partnerjem odkrito pogovorita....le tako boš namreč dobila odgovore na svoja vprašanja "zakaj"...

Drži se, v tebi je sreča...dobesedno  :rozicodam:

Hvala Marina in Slavka!Vendar imam občutek da se mi bo od obremenjevanja s tem malo sfrcljalo.Sem se pogovorila in  dobila odg.da se je pač pogovarjal,na vprašanje zakaj pa sta si izmenjala cifre pa je bil odg.da ne ve,da kar tak-nič ni kar tako,neki razlog že je pa trdi da ni neven no,res sem mu zaupala,sedaj pa mu ne verjamem niti besede več